phainomena
PHAINOMENA-98-99_e-verzija PHAINOMENA-98-99_e-verzija
PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS OF EMBODIMENT Temporalizacija dotika in njene posledice za utelešenje 252 Pojem dotika, kakor ga je Edmund Husserl razvil v Idejah II, je bil obravnavan mnogokrat in je postal izhodišče za različne razlage konstitucije živega telesa znotraj fenomenoloških raziskav in onkraj njih. Lokalizacija in z njo povezani prostorski vidiki igrajo v Husserlovih delih poglavitno značilnost živega telesa, medtem ko se časovnim vidikom posveča zgolj poredkoma. Iz tega razloga pričujoči prispevek poudarja, da se predrefleksivna telesna konstitucija ne dogaja samo v obliki lokalizacije, temveč tudi v obliki temporalizacije. Na ozadju razširjenega pojma dotikanja, dojetega kot udejanjanja meja, lahko temporalizacijo označimo kot kontinuirano in konstantno bit-naproti-svetu, ki se izmika zavedanju in v kateri se tri časovne ekstaze medsebojno prepletajo in vplivajo ena na drugo. Toda kontinuiteta temporalizacije se po nujnosti prelamlja in odgodeva. Medtem ko Husserl, zlasti ob znamenitem primeru dvojnega občutka rok, ki se dotikata, zatrjuje, da obstoji so-prisotnost fizičnega telesa (nem. Körper) in živega telesa (nem. Leib), poskušam s sklicevanjem na primere, kot so poškodba in zaznava fantomskega uda, pokazati, da pride do časovnega odloga, ki sega od zloma pri občutku fantomskega uda do minimalnega zamika pri samodotiku. To naznanja dvoje posledic za utelešenje. Prvič, temporalizacija je nujen proces pri konstituciji živega telesa: imeti (živo) telo pomeni imeti čas. Drugič, v razmerju med zavedanjem in (živim) telesom, tako kot v razmerju med fizičnim in živim telesom, ni simultanosti, temveč se odnosi nenehno spreminjajo in zatorej nikdar ne pride do popolnega sovpadanja. Ključne besede: dotik, utelešenje, časovnost, Husserl, Derrida. Martin Huth Interanimality and Animal Encounters: The Phenomenology of the Human-Animal Relations The paper deals with three interrelated dimensions of human-animal relations (HARs) so as to provide a general phenomenological framework for the analysis of
our being-with-animals. It focuses on interspecies intercorporeality (1) that is predetermined by societal significations and practices (2). However, these habituated practices and social constructions can be potentially thwarted by the event of a singular encounter that interrupts and disturbs our practice of “human-animal normality” (3). First, based on Husserl´s and Merleau-Ponty’s reflections on empathy and intersubjectivity, the text focuses on co-existence construed as intercorporeality and interanimality. The paper interprets the status of interanimality as primordial habitual bodily being-with comprising of communication and mutual influence between humans and animals. It builds a co-existence we are always already immersed in. Second, differentiated significations of animals exist by virtue of habituated and incorporated practices of differentiation between humanity and animality, of different tacit processes through which we separate “us” from “them”. This is manifest in the diversity of HARs – some of the animals are closer to us (particularly pets which are sometimes even humanized) than others (livestock, pests) – culminating in a selective recognition of animals as partners in mutual communication and addressees of moral concerns. Our perceptions of, and actions towards, animals are co-determined by embodied structures of tacit recognizability (Butler). On the level of habituation, we are used to treat animals differently, be it as “edibles”, “family members” or “data providers” (in animal experiments), with different practical and moral implications. Third, this recognizability is potentially interrupted by singular animal encounters. Levinas and Derrida describe a way of “being-addressed” in the (bodily) encounter that exceeds the normality and normativity of patterns of recognition and of practical routines in dealing with animals. Thus, drawing on Merleau-Ponty´s distinction between the “habituated lived body” and the “body at this moment”, encounters as actual intercorporeal resonance have the potential of disturbing, exceeding and changing the recognizability and habituated interanimality. 253 Keywords: intercorporeality, anthropological machine, recognizability, thresholds, lateral/frontal sociality.
- Page 202 and 203: 202
- Page 204 and 205: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 206 and 207: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 208 and 209: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 210 and 211: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 212 and 213: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 214 and 215: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 216 and 217: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 218 and 219: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 220 and 221: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 222 and 223: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 224 and 225: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 226 and 227: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 228 and 229: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 230 and 231: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 232 and 233: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 234 and 235: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 236 and 237: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 238 and 239: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 240 and 241: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 242 and 243: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 244 and 245: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 246 and 247: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 248 and 249: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 250 and 251: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 254 and 255: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 256 and 257: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 258 and 259: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 260 and 261: 260 PHAINOMENA XXV/98-99
- Page 262 and 263: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 264 and 265: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 266 and 267: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 268: PHAINOMENA XXV/98-99 THE HORIZONS O
- Page 271 and 272: e-ISSN 2232-6650 UDK 1 PHAINOMENA R
PHAINOMENA XXV/98-99<br />
THE HORIZONS OF EMBODIMENT<br />
Temporalizacija dotika in njene posledice za utelešenje<br />
252<br />
Pojem dotika, kakor ga je Edmund Husserl razvil v Idejah II, je bil obravnavan<br />
mnogokrat in je postal izhodišče za različne razlage konstitucije živega telesa<br />
znotraj fenomenoloških raziskav in onkraj njih. Lokalizacija in z njo povezani<br />
prostorski vidiki igrajo v Husserlovih delih poglavitno značilnost živega telesa,<br />
medtem ko se časovnim vidikom posveča zgolj poredkoma. Iz tega razloga<br />
pričujoči prispevek poudarja, da se predrefleksivna telesna konstitucija ne<br />
dogaja samo v obliki lokalizacije, temveč tudi v obliki temporalizacije.<br />
Na ozadju razširjenega pojma dotikanja, dojetega kot udejanjanja meja, lahko<br />
temporalizacijo označimo kot kontinuirano in konstantno bit-naproti-svetu, ki<br />
se izmika zavedanju in v kateri se tri časovne ekstaze medsebojno prepletajo in<br />
vplivajo ena na drugo. Toda kontinuiteta temporalizacije se po nujnosti prelamlja<br />
in odgodeva. Medtem ko Husserl, zlasti ob znamenitem primeru dvojnega občutka<br />
rok, ki se dotikata, zatrjuje, da obstoji so-prisotnost fizičnega telesa (nem. Körper)<br />
in živega telesa (nem. Leib), poskušam s sklicevanjem na primere, kot so poškodba<br />
in zaznava fantomskega uda, pokazati, da pride do časovnega odloga, ki sega od<br />
zloma pri občutku fantomskega uda do minimalnega zamika pri samodotiku.<br />
To naznanja dvoje posledic za utelešenje. Prvič, temporalizacija je nujen proces<br />
pri konstituciji živega telesa: imeti (živo) telo pomeni imeti čas. Drugič, v razmerju<br />
med zavedanjem in (živim) telesom, tako kot v razmerju med fizičnim in živim<br />
telesom, ni simultanosti, temveč se odnosi nenehno spreminjajo in zatorej nikdar<br />
ne pride do popolnega sovpadanja.<br />
Ključne besede: dotik, utelešenje, časovnost, Husserl, Derrida.<br />
Martin Huth<br />
Interanimality and Animal Encounters:<br />
The Phenomenology of the Human-Animal Relations<br />
The paper deals with three interrelated dimensions of human-animal relations<br />
(HARs) so as to provide a general phenomenological framework for the analysis of
Change language