phainomena

Posamezni prispevki posebne številke, ki je pred vami, se ukvarjajo z
analizo, oceno in kritično refleksijo t. i. »horizontov utelešenosti«. Posebna
številka kot taka pa je namenjena, prvič, raziskovanju dometa in uporabnosti
pojma utelešenosti v odnosu ne le do človeške, temveč tudi do živalskih,
rastlinskih, nemara celo umetnih oblik življenja. Ali drugače, njen cilj je
proučiti, v kolikšni meri – če sploh – bi različne opredelitve utelešenosti lahko
pripomogle k boljšemu razumevanju različnih življenjskih oblik – njihovega
edinstvenega načina bivanja, spoznavanja in doživljanja. Drugič, s tako
praktičnega kot teoretskega gledišča skuša raziskati, kakšne so možnosti za
»stapljanje horizontov« (nem. Horizontverschmelzung) med strukturalnimi
in fenomenološkimi pristopi k utelešenosti: kako bi lahko združili objektivne
(tretjeosebne) in izkustvene (prvoosebne) vidike telesnosti, da bi lahko prišli do
karseda učinkovitih sredstev za proučevanje »živosti«? Obe perspektivi želita
obogatiti in razširiti naše dojemanje različnih stopenj, tipov in razsežnosti
utelešenosti, zato je pomembno, da osvetlimo njune morebitne omejitve in
skušamo najti načine, da jih presežemo.
243
Ključne besede: fenomenologija, filozofija duha, kognitivna znanost,
utelešenost, telo.
Paulo De Jesus
Making Sense of (Autopoietic) Enactive Embodiment:
A Gentle Appraisal
Autopoietic enactivism (AE) has over the last two decades undoubtedly
been at the forefront of the “embodiment revolution” in philosophy of mind
and cognitive science. It has developed a “radical” and influential account of
embodiment which maintains that cognition is constitutively dependent on
the living body. AE presents a naturalist but non-reductive framework in which
the body can be understood both as an autonomous system and subjective
sense-making agent. According to AE this account should serve as the core
basis from which to develop a truly embodied cognition paradigm worthy
of challenging traditional cognitivism. The paper will present AE’s account