pred 850
junij - Regionalni center za razvoj Zasavje
junij - Regionalni center za razvoj Zasavje
- No tags were found...
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Poštnina plačana pri pošti<br />
1410 Zagorje ob Savi<br />
Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje<br />
REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • JUNIJ 2005 • LETNIK VII • ŠT.2<br />
Kovikor v vašem<br />
avtomobilu<br />
Mladi in<br />
podjetništvo<br />
foto Roman Rozina<br />
Tirna že<br />
<strong>pred</strong> <strong>850</strong>
Potrebujete<br />
prostor za<br />
udejanjanje<br />
vaših<br />
podjetniških<br />
idej?<br />
Če stopate na<br />
to pot, vam v<br />
podjetniškem<br />
inkubatorju<br />
ponujamo<br />
prostore za<br />
opravljanje<br />
dejavnosti.<br />
Z NAJNIŽJIMI<br />
NAJEMNINAMI!<br />
Prostori v<br />
RR centru<br />
(Podvine 36,<br />
Zagorje)<br />
in v<br />
proizvodnoposlovni<br />
zgradbi<br />
nekdanje Iskre<br />
(Gabrsko 12,<br />
Trbovlje)<br />
so povsen<br />
preurejeni<br />
in imajo vso<br />
potrebno<br />
infrastrukturo.<br />
Za dobro mero<br />
bomo dodali<br />
še svetovalno,<br />
administrativno<br />
in pravno<br />
pomoč.<br />
REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ d.o.o.<br />
Podvine 36, 1410 Zagorje ob savi,<br />
tel. : +386 (0) 3 56 60 500
Uvodnik<br />
Tokratni Razvoj vas pelje <strong>pred</strong>vsem<br />
v gospodarske teme. Predstavljamo<br />
ugledni zasavski poslovni sistem Svea<br />
in zelo uspešno, a širše manj znano<br />
podjetje Kovikor. Oboji znajo. Na nasprotni<br />
strani daljice je tekstilna industrija, katere<br />
umiranje spremljamo nekaj zadnjih let.<br />
Jože Mirtič, ki ve o čem govori, je prepričan,<br />
da se bo to še nadaljevalo. V Medijskih<br />
toplicah, kjer jim že tudi dolgo ne gre – kljub<br />
naravnim danostim in še čemu – pa znova<br />
stavijo na nov začetek.<br />
Mladi in podjetništvo je naslednja<br />
velika tema. V mnogih okoljih iščejo<br />
nove možnosti, kako mladim približati<br />
podjetniško poklicno pot, kako jim na tej<br />
poti pomagati. Kajti priložnosti je še veliko<br />
in še vedno nove se rojevajo.<br />
Izgleda, da je v našem okolju kultura tisto<br />
javno delovanje, kjer najlažje in najraje<br />
kažemo svojo ustvarjalnost. Festival Mat<br />
kultra – letos bo raznovrstnejši in še bolj<br />
zanimiv kot lani – se že dogaja, prav<br />
tako veliko drugih. Mi pa nekaj prostora<br />
namenjamo tudi očetu slovenskega filma<br />
Metodu Badjuri – kako se ga spominja<br />
njegova hči.<br />
Pa prostorske vizije prihodnjih Trbovelj,<br />
pesmi Vlada Garantinija, pa Tirna, prvič<br />
pisno omenjena že <strong>pred</strong> <strong>850</strong> leti in<br />
šestdesetletnica osvoboditve.<br />
Zasavski zakon<br />
Letos 790 milijonov tolarjev<br />
4<br />
Poslovni sistem Svea<br />
V tirnicah uspešnosti<br />
6<br />
Jože Mirtič<br />
Tekstilna industrija je odpisana<br />
Kazalo<br />
8<br />
Najlepše vabljeni k listanju, prebiranju in<br />
branju; in toplo vabljeni tudi k ustvarjalnemu<br />
sodelovanju. Hvala vsem, ki ste pomagali<br />
oblikovati tokratno številko.<br />
Časopis je brezplačno v branje postavljen<br />
na različnih javnih mestih, njegovo vsebino<br />
pa si lahko vedno ogledate tudi na spletni<br />
strani www.rcr-zasavje.si.<br />
Urbanistična delavnica<br />
Človek naj krasi mesto<br />
60 let svobode<br />
Dnevi grmenja - dnevi miru<br />
15<br />
17<br />
Tirna<br />
Zapisana <strong>pred</strong> <strong>850</strong> leti<br />
19<br />
Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o.<br />
Podvine 36<br />
1410 Zagorje ob Savi<br />
Urednik: Roman Rozina<br />
Telefon: 03-56-60-515<br />
e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si<br />
Oblika: Nataša Gala<br />
Metod Badjura<br />
Oče slovenskega filma<br />
34<br />
Tisk: Piramida Zagorje<br />
Naklada: 3000 izvodov<br />
ISSN 1581 - 9957<br />
Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si<br />
ISSN 1581 - 9965<br />
Zadnji brevir<br />
Pomladansko čiščenje<br />
38<br />
Časopis Razvoj je brezplačen
Zasavski zakon<br />
Nekateri pozabijo<br />
na dodeljeni<br />
Rosanda Žagar<br />
denar<br />
Programski odbor za razvojno prestrukturiranje zasavske regije je 9. maja<br />
2005 obravnaval poročilo o izvajanju letnega programa na podlagi zasavskega<br />
zakona in plan za letošnje leto. Za ustvarjanje prostorskih pogojev za razvoj<br />
novih dejavnosti, pospeševanje podjetništva in naložbe v človeške vire je bilo<br />
v lanskem državnem proračunu dejansko namenjenih 840 milijonov tolarjev,<br />
realizacija pa je znašala dobrih 810 milijonov.<br />
Za letos je v državnem proračunu zagotovljenih 790 milijonov tolarjev, ki<br />
so tako kot prejšnja leta – zakon se izvaja že peto leto – namenjeni trem<br />
temeljnim področjem: urejanju prostora, podjetništvu in razvijanju človeških<br />
sposobnosti.<br />
V letu 2004 so se v okviru pridobivanja<br />
sredstev iz naslova zasavskega<br />
zakona izvajali vsi ukrepi programa<br />
prestrukturiranja regije: tako imenovani<br />
prvi ukrep, ki spodbuja ustvarjanje<br />
prostorskih pogojev za razvoj novih<br />
dejavnosti, drugi ukrep, ki vzpostavlja<br />
razvojno infrastrukturo za prestrukturiranje<br />
gospodarstva in pospeševanje podjetništva,<br />
ter tretji ukrep, ki spodbuja investicije v<br />
razvoj človeških virov.<br />
V skladu z zakonom in triletnim<br />
programom je bilo za izvajanje programa<br />
namenjenih <strong>850</strong> milijonov tolarjev, vendar<br />
je bilo v državnem proračunu namenjenih<br />
deset milijonov tolarjev manj, skupaj<br />
torej 840 milijonov tolarjev. Realizacija<br />
programa za leto 2004 je bila 96,44<br />
odstotna, saj je bilo za različne programe<br />
in projekte uporabljenih natančno<br />
810.058.617 tolarjev.<br />
Koncentracija sredstev<br />
V okviru prvega ukrepa se lani sredstva<br />
prvič niso delila med občinami po vnaprej<br />
dogovorjenem ključu, ampak – po sklepu<br />
sveta za razvoj in programskega odbora<br />
– se se dodelila projektom, ki naj bi v<br />
čim krajšem času dali največje učinke in<br />
uspeli pridobiti tudi sredstva strukturnih<br />
skladov. Ta pogoj sta izpolnila dva projekta<br />
urejanja obrtnih con, in sicer Obrtnoindustrijska<br />
cona Podkraj v Hrastniku in<br />
Obrtno-industrijska cona Nasipi-spodnji<br />
plato v Trbovljah. Skupni delež lanskega<br />
sofinanciranja urejanja obeh con je znašal<br />
nekaj manj kot 250 milijonov tolarjev.<br />
S sredstvi prvega ukrepa – v skupni<br />
višini slabih 34 milijonov tolarjev – se je<br />
sofinancirala še druga faza rekonstrukcije<br />
ceste v Breznem v občini Laško in obrtna<br />
cona Obrežje v Radečah, saj sta omenjena<br />
projekta izpadla iz programa ukrepov v<br />
letu 2003 zaradi pomanjkanja sredstev.<br />
Poleg tega se je v letu 2004 začelo tudi s<br />
pripravo Regionalne zasnove prostorskega<br />
razvoja Zasavja, za pripravo katere je<br />
zadolženo na javnem razpisu izbrano<br />
podjetje Savaprojekt.<br />
Nekateri denarja niso porabili<br />
Za drugi ukrep je bilo v letu 2004<br />
namenjenih 350 milijonov tolarjev: največ,<br />
250 milijonov tolarjev za spodbujanje<br />
začetnih investicij in ustvarjanje novih<br />
delovnih mest, osemdeset milijonov<br />
tolarjev za podjetniški inkubator, dvajset<br />
milijonov tolarjev pa za razvoj turizma. Pri<br />
zadnjih dveh programih so bila izkoriščena<br />
vsa razpoložljiva sredstva.<br />
Od razpoložljivih 250 milijonov<br />
tolarjev pa podjetja, ki so bila uspešna<br />
na javnem razpisu, niso izkoristila kar<br />
dobrih 22 milijonov tolarjev. Zaradi<br />
večje enakopravnosti malih podjetij je bil<br />
tokratni razpis razdeljen na štiri dele. Prvi<br />
del je bil namenjen podjetjem, katerih<br />
naložbe so bile večje kot sto milijonov<br />
tolarjev, njihova uresničitev pa prinaša<br />
tudi najmanj trideset novih delovnih mest.<br />
Vmesna dela sta bila zanimiva za podjetja z<br />
naložbami med deset in štirideset oziroma<br />
med štirideset in sto milijoni tolarjev. Tu<br />
znaša obveznost naložbenika tri oziroma<br />
pet novih delovnih mest. Četrti del razpisa<br />
je bil namenjen najmanjšim investicijam,<br />
ki prinašajo vsaj eno delovno mesto in so<br />
2001 2002 2003 2004<br />
Ukrep 1 284.014.416 438.837.420 294.299.611 283.357.700<br />
Ukrep 2 313.136.735 214.988.959 276.884.673 327.452.855<br />
Ukrep 3 90.414.978 149.812.082 181.269.074 174.048.062<br />
Vodenje in koordinacija 24.000.000 26.000.000 26.000.000 25.200.000<br />
SKUPAJ 711.566.129 829.638.461 780.453.359 810.058.617<br />
Za projekte razvojnega prestrukturiranja zasavske regije je bilo lani na osnovi zasavskega zakona pridobljenih<br />
oziroma dejansko porabljenih dobrih 810 milijonov tolarjev<br />
Uresničevanje zasavskega zakona • stran 4
vredne največ deset milijonov tolarjev.<br />
Na celoten razpis za spodbujanje<br />
investicij v malih, srednje velikih in<br />
velikih podjetjih prispelo 52 vlog, od tega<br />
je bilo 44 popolnih in jih je strokovna<br />
komisija tudi ocenila. Ker štiri podjetja<br />
odobrenih sredstev niso izkoristila – med<br />
njimi je bila s petnajstimi milijoni tolarjev<br />
največji prejemnik orodjarna Trbovlje – je<br />
bilo dejansko porabljenih le 227 milijonov<br />
tolarjev.<br />
Že 211 štipendij<br />
Od razpoložljivih 185 milijonov<br />
tolarjev je bilo za izvajanje tretjega ukrepa<br />
porabljenih 174 milijonov tolarjev. Vsa<br />
sredstva so bila porabljena v programu<br />
štipendiranja in promocije regije. V<br />
štipendijski shemi je bilo prek dveh<br />
razpisov podeljenih 68 novih štipendij,<br />
skupaj v štirih letih pa že 211. Rekordno<br />
število štipendistov je <strong>pred</strong>vsem posledica<br />
tega, da je kar precej štipendistov iz<br />
prejšnjih let že končalo študij.<br />
Prav tako so bila vsa sredstva porabljena<br />
tudi na področju promocije: namenjena<br />
so bila organizaciji različnih poslovnih<br />
in kulturnih dogodkov doma in v tujini,<br />
izdaji <strong>pred</strong>stavitvenih publikacij, urejanju<br />
različnih baz podatkov in podobnim<br />
aktivnostim.<br />
Na javnem razpisu za izobraževanje in<br />
usposabljanje kadrov v podjetjih ter izdelavo<br />
kadrovskih strategij ali njena udejanjanja<br />
pa je so podjetja od razpoložljivih 65<br />
milijonov tolarjev dejansko porabila le 54<br />
milijonov tolarjev – največ sredstev, skoraj<br />
pet milijonov tolarjev, je pustilo trboveljsko<br />
podjetje Prototip cc. Sicer pa so podjetja na<br />
razpis poslala 57 vlog, med 52 popolnih.<br />
Člani programskega odbora so pri<br />
obravnavi poročila veliko pozornosti<br />
namenili prav dejstvu, da nekatera podjetja<br />
ne izkoristijo na razpisih odobrenih sredstev.<br />
Ta sredstva so namreč za vedno izgubljena,<br />
če podjetja ne javijo pravočasno, da ne<br />
morejo izkoristiti vseh odobrenih sredstev.<br />
Podjetja, ki ne bodo izkoristila odobrenih<br />
sredstev, bodo na prihodnjih razpisih na<br />
določen način sankcionirana.<br />
Letos 790 milijonov<br />
Ukrep<br />
Tudi letos se bodo enako kot doslej<br />
izvajali trije svežnji ukrepov.<br />
Za prvi ukrep, katerega namen je<br />
ustvariti pogoje za razvoj novih dejavnosti,<br />
je na voljo do 221 milijonov tolarjev. Ker<br />
noben izmed zasavskih projektov ni uspel<br />
pridobiti sredstev iz strukturnih skladov,<br />
se bo sofinanciralo urejanje obrtnoindustrijskih<br />
con in ostalih površin v<br />
vseh zasavskih občinah, razen v Laškem<br />
in Šmartnem pri Litiji. Iz teh sredstev se<br />
bo sofinancirala tudi izdelava Regionalne<br />
zasnove prostorskega razvoja Zasavja.<br />
Drugemu ukrepu, torej vzpostavljanju<br />
razvojne infrastrukture za prestrukturiranje<br />
gospodarstva in pospeševanju podjetništva,<br />
je namenjenih največ dobrih tristo<br />
milijonov tolarjev. Z enako vsoto kot lani<br />
bosta financirana projekta podjetniški<br />
inkubator in center za razvoj turizma,<br />
za sofinanciranje začetnih investicij ter<br />
odpiranje novih delovnih mest pa je bilo že<br />
v začetku aprila razpisanih 250 milijonov<br />
tolarjev.<br />
Za spodbujanje investicij v razvoj<br />
človeških virov, ker je skupni imenovalec<br />
tretjega ukrepa, je namenjenih 195<br />
milijonov tolarjev. Največji delež je<br />
namenjen štipendiranju študentov, sredstva<br />
za promocijo regije pa ostajajo na lanski<br />
ravni. Izdelavi kadrovskih strategij in<br />
implementaciji tovrstnih projektov je<br />
namenjenih dvajset milijonov tolarjev, za<br />
izobraževanje in usposabljanje zaposlenih<br />
pa 35 milijonov tolarjev, za kar je bil razpis<br />
že objavljen.<br />
Razpoložljiva sredstva (v mio SIT)<br />
Skupaj Ukrep 1 221<br />
Podjetniški inkubator 80,7<br />
Center za razvoj turizma 20<br />
Sofinanciranje začetnih investicij 250<br />
Skupaj Ukrep 2 350,7<br />
Kadrovske strategije 20<br />
Izobraževanje in usposabljanje 35<br />
Štipendiranje 100<br />
Promocija regije 40<br />
Skupaj Ukrep 3 195<br />
Vodenje in koordinacija 23,7<br />
SKUPAJ 790,4<br />
Program ukrepov za letošnje leto, kakor ga je sprejel programski odbor in potrdila slovenska vlada<br />
nekoliko več časa za izpolnitev prijave,<br />
saj je bil razpis za človeške vire objavljen<br />
že sredi marca, razpis za investicije v<br />
malih, srednjih in velikih podjetjih pa v<br />
začetku aprila. Takratni roki so se potem<br />
podaljšali v sredino maja, saj je razpisu<br />
sledil uradni popravek: v prvem razpisu je<br />
bilo navedeno, da podjetja, ki opravljajo<br />
dejavnost na osnovi dodeljene koncesije s<br />
strani Republike Slovenije, na razpisu ne<br />
morejo kandidirati, s popravkom pa je bilo<br />
to določilo odpravljeno.<br />
Strokovna komisija bo letos, kot že<br />
rečeno, imela nekoliko več dela kot lani. Na<br />
razpis za sofinanciranje začetnih investicij<br />
se je namreč odzvalo 64 zasavskih podjetij,<br />
na razpis za vlaganje v človeške vire pa je<br />
v roku na Agencijo Republike Slovenije za<br />
regionalni razvoj prispelo 62 vlog.<br />
V petem letu izvajanja zasavskega<br />
zakona naj bi bilo prestrukturiranju regije<br />
namenjenih 800 milijonov tolarjev, dejansko<br />
pa jih je v proračunu deset milijonov manj.<br />
Program ukrepov za leto 2005 je slovenska<br />
vlada potrdila že lanskega oktobra, še <strong>pred</strong><br />
tem pa tudi programski odbor.<br />
Večje zanimanje<br />
Odpiranje vlog, ki so prispele na<br />
omenjena razpisa, kaže, da je zanimanje<br />
podjetnikov večje od lanskega. Res pa<br />
je tudi, da so imeli podjetniki letos tudi<br />
foto Roman Rozina<br />
Urejanje OIC Trbovlje: Nasipi - spodnji plato<br />
Uresničevanje zasavskega zakona • stran 5
Poslovni sistem Svea<br />
Marjana Mlinarič Pikelj<br />
V tirnicah<br />
uspešnosti<br />
Začetki podjetja Svea segajo v leto 1949, ko je bila na pobudo Krajevnega<br />
ljudskega odbora Zagorje ustanovljena Žaga. Leto dni kasneje bila v njeni<br />
bližini ustanovljena še mizarska delavnica. Z združitvijo omenjenih podjetij<br />
je 1953. leta nastalo Lesno <strong>pred</strong>elovalno podjetje, ki se je naslednje leto<br />
povečalo še za Žago Jesenovo, ki je delovala v istoimenskem zaselku v<br />
bližini Zagorja.<br />
Tudi nadaljnja pot je bila polna<br />
organizacijskih in drugih sprememb.<br />
Podjetje se je leta 1963 združilo z Obrtnim<br />
mizarstvom Zagorje in se štiri leta kasneje<br />
preimenovalo v Lesno industrijsko podjetje<br />
Svea.<br />
Na prehodu v sedemdeseta je delovalo kot<br />
poslovna enota Lesnega kombinata Hoja<br />
Ljubljana, po izločitvi in osamosvojitvi pa<br />
je leta 1971 nastala delovna organizacija<br />
Lesna industrija Svea. Tri leta kasneje<br />
je vstopila v sestavljeno organizacijo<br />
združenega dela Slovenijales.<br />
Ker sta v podjetju že od ustanovitve<br />
dalje delovali dve tehnološko neodvisni<br />
proizvodnji – žagarska dejavnost in<br />
proizvodnja pohištva – se je v času zakona<br />
mag. Miroslav Štrajhar<br />
foto Roman Rozina<br />
o združenem delu temu prilagodila tudi<br />
samoupravna organiziranost. Z letom 1978<br />
sta bili ustanovljeni temeljni organizaciji<br />
združenega dela Žaga in Pohištvo in<br />
delovna skupnost skupnih služb.<br />
Oblikovanje poslovnega sistema<br />
V letu 1991 se je podjetje dokapitaliziralo<br />
in v sodni register vpisalo kot delniška<br />
družba. Sledila je hitra širitev in<br />
oblikovanje poslovnega sistema: podjetje<br />
je v letu 1996 kupilo Tovarno kuhinj Brest<br />
Gaber Stari trg pri Ložu, dve leti kasneje<br />
je bila ustanovljena hčerinska firma Svea<br />
Inženiring, leta 1999 pa je z odkupom<br />
hipotekarnih terjatev v delniški družbi<br />
Lesna industrija Litija postala 82-odstotni<br />
lastnik le-te.<br />
Danes poslovni sistem Svea sestavljajo<br />
delniška družba Svea Lesna industrija iz<br />
Zagorja, prav tako delniška družba Svea<br />
lesna industrija Litija in družba z omejeno<br />
odgovornostjo Svea Inženiring s sedežem<br />
v Zagorju.<br />
Matična družba, ki jo že 21 let zelo<br />
uspešno vodi mag. Miroslav Štrajhar,<br />
proizvaja kuhinjsko in drugo pohištvo,<br />
žagan les in lepljene nosilce. Najmlajša<br />
med družbami je Svea Ineženiring, katere<br />
dejavnost je izvajanja inženiring poslov<br />
pri notranjem opremljanju poslovnih<br />
objektov, študentskih domov, turističnohotelskih<br />
kompleksov in drugih objektov.<br />
Litijska družba pa je proizvajalec masivnih<br />
front in masivnega pohištva, ukvarja pa se<br />
tudi s proizvodnjo akrilnega stekla, ki se<br />
uporablja za protihrupne ograje, kupole,<br />
svetlobne nadstreške.<br />
Znosno leto 2004<br />
Prav težka situacija v litijski družbi, kjer je<br />
prejšnje vodstvo prikrivalo slabe poslovne<br />
rezultate, je hitro Sveino rast uspešnosti<br />
v letu 2003 krepko zavrla. Posledice tega<br />
so v veliki meri zaznamovale tudi lansko<br />
poslovno leto, ki pa smo ga v celotnem<br />
sistemu končali s čistim poslovnim izidom<br />
v višini šestdeset milijonov tolarjev. Ob<br />
tem je najbolj pomembno, da je poslovanje<br />
v Litiji sanirano, z naložbo v najsodobnejšo<br />
lakirnico pa so tamkajšnji družbi omogočeni<br />
vsi pogoji za nadaljnji razvoj.<br />
Preteklo leto je zahtevalo velike napore<br />
na vseh področjih, saj so bili gospodarski<br />
pogoji poslovanja zelo zaostreni, z vstopom<br />
v Evropsko unijo pa so se nam še dodatno<br />
poslabšali pogoji poslovanja z državami<br />
bivše Jugoslavije, razen Hrvaške, ki so<br />
naši zelo pomembni trgi. Zato smo morali<br />
pospešiti prodajne aktivnosti na evropskih<br />
in drugih tržiščih.<br />
Skupaj s še tremi podjetji smo v<br />
novembra v Moskvi ustanovili podjetje<br />
Slovenski dom, prek katerega razvijamo<br />
trg Ruske federacije in sosednjih držav.<br />
Na Norveškem, v Oslu, pa smo družbi<br />
Nezadržni procesi globalizacije in z<br />
njimi koncentracije najrazličnejše ponudbe<br />
usmerjajo naše izvozne ambicije<br />
na trge z večjo kupno močjo in visokimi<br />
rastmi družbenega proizvoda. Izvažamo<br />
v trideset držav – Evropa, Ruska federacija,<br />
Srednja in Severna Amerika,<br />
Avstralija, Bližnji vzhod – in to skoraj<br />
v celoti končne izdelke pod blagovno<br />
znamko Svea. Ker njeno poznanost in<br />
ugled skrbno negujemo, je zelo cenjena<br />
tako doma kot v tujini. Raziskava<br />
Ugled 2004, ki jo je opravila družba<br />
Kline&Kline, ugotavlja, da je Svea<br />
najuglednejša blagovna znamka tako<br />
med slovenskimi proizvajalci pohištva<br />
kot med zasavskimi gospodarskimi<br />
družbami.<br />
V tirnicah uspešnosti • stran 6
Svea Scandinavia, našemu strateškemu<br />
partnerju za distribucijo kuhinjskega in<br />
ostalega pohištva v Skandinaviji, podelili<br />
pravico uporabe blagovne znamke Svea.<br />
Doma, kjer še vedno prodamo največ<br />
izdelkov, pa smo uspešno nadgradili<br />
projekt brezplačne dostave in montaže na<br />
slovenskem trgu, saj kupcem nudimo tudi<br />
brezplačno vgradnjo dodatne kuhinjske<br />
opreme.<br />
Sejemski uspehi kot še nikdar<br />
Proizvodni program vsako leto<br />
dopolnimo z novimi kuhinjami, in tudi<br />
lani smo uspeli izdelati dva nova kuhinjska<br />
programa, ki sta bila povsod dobro sprejeta.<br />
Melisa je program srednjega cenovnega<br />
razreda, Jasmina pa posega v višjega.<br />
Poleg tega smo <strong>pred</strong>stavili še program<br />
masivnega in furniranega pohištva Solid,<br />
ki skupaj s kuhinjskima programoma Laura<br />
in Leona <strong>pred</strong>stavlja nov celostni koncept<br />
oblikovanja in ponudbe pohištva višjega<br />
cenovnega nivoja pod našo blagovno<br />
znamko. Naša ponudba zdaj obsega<br />
že več kot dvajset različnih kuhinjskih<br />
programov.<br />
Nove programe smo <strong>pred</strong>stavili na sejmih<br />
v Kölnu, Skopju, Zagrebu, Ljubljani,<br />
Beogradu, Moskvi in Dubaju, zanje pa<br />
prejeli toliko priznanj kot še nobeno leto<br />
doslej. Predvsem je bila zelo opažena<br />
kuhinja Brina. Na zagrebški Ambienti<br />
je prejela prestižno zlato plaketo in zlato<br />
medaljo Mobil Optimum 2004 – ob tem je<br />
Svea prejela posebno priznanje za visoko<br />
raven celostnega nastopa na sejemski<br />
prireditvi – na ljubljanskem pohištvenem<br />
sejmu tretjo nagrado, na beograjskem sejmu<br />
pohištva, opreme in notranje dekoracije pa<br />
najvišje priznanje Zlati ključ.<br />
Priznanja so potrdilo strokovne javnosti,<br />
da smo razvojne koncepte kuhinjskega<br />
pohištva pravilno zastavili. Še nekoliko več<br />
pa pomenijo priznanja, ki nam jih izrekajo<br />
kupci: naraščajoča prodaja doma in v tujini<br />
dokazuje, da uspešno <strong>pred</strong>videvamo želje<br />
in potrebe kupcev.<br />
Visoka vlaganja v razvoj<br />
Z notranjimi ukrepi za izboljšanje<br />
konkurenčnosti smo dosegli tudi večjo<br />
racionalizacijo poslovanja, boljše<br />
obvladujemo stroške in jih znižujemo. V<br />
sami proizvodnji so bili narejeni kvalitetni<br />
premiki tako v tehnološkem smislu kakor<br />
pri zagotavljanja kakovosti in odnosu do<br />
okolja. Še bolj so poudarjeni glavni atributi<br />
našega poslovanja: konkurenčno razmerje<br />
med ceno in kvaliteto, kvaliteta vgrajenih<br />
materialov, funkcionalnost, design,<br />
ekologija, vzdrževanje, prilagodljivost in<br />
hitra odzivnost.<br />
Kljub neprijaznemu ekonomskemu<br />
okolju, ki ga je zaznamovala recesija<br />
na trgih evropske skupnosti, izredno<br />
slabim splošnim razmeram v večini držav<br />
bivše Jugoslavije ter velika negotovosti<br />
poslovanja nasploh, smo v letu 2004<br />
ustvarili 6,5 milijarde tolarjev čistih<br />
prihodkov od prodaje, od tega 37 odstotkov<br />
na tujih trgih.<br />
O velikih razvojnih prizadevanjih<br />
preteklega leta govore tudi velika vlaganja:<br />
za celoten razvoj družbe smo namenili<br />
skoraj sedemsto milijonov tolarjev.<br />
Vsakoletna vlaganja v razvoj se gibljejo<br />
med desetimi in petnajstimi odstotki<br />
vseh prodajnih prihodkov, pri čemer ne<br />
zanemarjamo nobenega področja, saj veliko<br />
vlagamo tako v razvoj trgov kot izdelkov,<br />
tako v nove tehnologije in modernizacijo<br />
obstoječih proizvodenj kot v kadre.<br />
Pomembni tehnološki premiki<br />
Vlaganja v razvoj tehnologije so<br />
<strong>pred</strong>vsem usmerjena v modernizacijo<br />
proizvodnje s sodobno opremo, ki omogoča<br />
izpolnjevanje tudi individualnih naročil<br />
naših kupcev na področju proizvodnje<br />
kuhinjskega pohištva in primarne <strong>pred</strong>elave<br />
lesa. Naslednji cilj tehnoloških naložb je<br />
proizvodnja novih izdelkov v višjo dodano<br />
vrednostjo.<br />
Med najpomembnejša vlaganja zadnjih<br />
let v proizvodnji kuhinjskega pohištva<br />
sodijo nove linije za formatni obrez,<br />
robno lepljenje in obdelavo različnih<br />
robnih materialov za kuhinjske elemente<br />
v Zagorju. S to naložbo smo dodatno<br />
izboljšali kvaliteto obdelave polizdelkov<br />
za kuhinjske elemente, skrajšali čas<br />
izdelovanja posamičnih izdelkov, dosegli<br />
boljši izkoristek materiala in zagotovili<br />
visoko stopnjo varnosti in dobre delovne<br />
pogoje.<br />
Da bi dosegli višje dodane vrednosti smo<br />
na področju primarne <strong>pred</strong>elave lesa izvedli<br />
investicijo v najsodobnejšo tehnologijo za<br />
proizvodnjo ravnih lameliranih lepljenih<br />
nosilcev, <strong>pred</strong>vsem iz smrekovega lesa.<br />
Ker imajo le-ti v primerjavi z nosilci iz<br />
masivnega lesa zelo dobre konstrukcijske<br />
lastnosti – boljša trdnost in upogib,<br />
preprečeno je zvijanje nosilcev, hkrati pa<br />
omogočajo uporabo za večje razpone, se v<br />
gradbeništvu vse bolj uveljavljajo. Njihova<br />
uporaba se povečuje tako na tujem kot tudi<br />
na domačem trgu.<br />
Največja lanska naložba pa je bila nova<br />
lakirna linija v Litiji. 170 milijonov tolarjev<br />
vredna naložba ima vrsto pozitivnih<br />
učinkov: omogoča večjo stopnjo obdelave,<br />
pomeni manj porabljenega materiala in<br />
človeškega dela, omogoča poslovanje<br />
brez zalog in tako imenovano just in time<br />
dobavo.<br />
foto Roman Rozina<br />
Stanje v litijski Lesni industriji se ureja<br />
Družbeno odgovorno podjetje<br />
Konec lanskega leta je bilo v celotnem<br />
sistemu, vključno z Litijo, zaposlenih<br />
okrog 440 ljudi. Na tem področju letos<br />
ne bo prišlo do večjih sprememb, medtem<br />
ko so poslovni cilji visoki in ambiciozni.<br />
Prihodki od prodaje naj bi lanske presegli<br />
za devetnajst odstotkov, bistveno višji pa<br />
naj bi bil tudi dobiček.<br />
Stalnica našega delovanja sta skrb<br />
za kakovost izdelkov in storitev, ki sta<br />
urejena z več mednarodnimi certifikati.<br />
Tako sta čisto in urejeno okolje sestavni<br />
del našega odnosa do ožje in širše okolice,<br />
z upoštevanjem okoljevarstvenih meril<br />
in stalnim dvigovanjem okoljske zavesti<br />
pa skrbimo za ekološko posodabljanje<br />
proizvodnje in gospodarno izrabljanje<br />
naravnih virov. Tudi pri načrtovanju<br />
izdelkov in izboru tehnološke opreme<br />
nenehno skrbimo, da uporabljamo okolju<br />
prijazne materiale in proizvodne postopke.<br />
Svojo javno podobo gradimo tudi s<br />
prijaznim odnosom do okolja, do drugih<br />
področij življenja in dela. Tako je Svea<br />
že dolgoletni generalni sponzor Pihalnega<br />
orkestra Svea, Twirling klub Svea Zagorje,<br />
generalni pokrovitelj planinske koče na<br />
Čemšeniški planini, generalni sponzor<br />
društva jadralnih padalcev Svea in eden<br />
najvidnejših pokroviteljev svetovnega<br />
prvenstva v poletih v Planici. Smo tudi<br />
generalni pokrovitelj Mozirskega gaja,<br />
kjer smo letošnjega aprila slovesno odprli<br />
tudi kar osemnajst metrov visok razgledni<br />
stolp. Redno se udeležujemo tudi različnih<br />
humanitarnih akcij, kjer posameznikom<br />
in ustanovam pomagamo <strong>pred</strong>vsem z<br />
opremo.<br />
V tirnicah uspešnosti • stran 7
Jože Mirtič<br />
Roman Rozina<br />
Odpisana tekstilna<br />
industrija<br />
Jože Mirtič je eden najbolj usposobljenih sogovornikov, ko je tema pogovora<br />
tekstilna industrija, njen silovit razvoj v povojnem obdobju in njeno današnje<br />
umiranje. V tekstilni industriji je deloval vse svoje obdobje in še danes ima<br />
v Litiji manjše podjetje Premed, ki se ukvarja s prejami. Kot občinski svetnik<br />
in litijski podžupan ostaja tudi družbeno aktiven.<br />
Po srednji tekstilni šoli v Kranju se je leta 1956 zaposlil v tovarni Motvoz in<br />
platno na Grosupljem, dve leti kasneje prevzel vodenje konfekcijske tovarne<br />
Sava v Zagorju, od leta 1962 do upokojitve pa je bil direktor Predilnice Litija.<br />
Za uspešno vodenje le-te je 1986. leta prejel Kraigherjevo nagrado.<br />
Jože Mirtič: Preden začneva, moram<br />
narediti malo zgodovinskega uvoda.<br />
Tekstilna industrija je že v stari Jugoslaviji<br />
imela pomembno razvojno vlogo pri<br />
industrializaciji Slovenije, v veliki meri<br />
je oblikovala območja kot so kranjski,<br />
mariborski in tržiški tekstilni bazen. Tudi v<br />
Litiji je bilo s <strong>pred</strong>ilnico podobno. Lastniki<br />
so bili v glavnem tujci, vendar niso<br />
zanemarjali koristi kraja, kjer so delovali,<br />
kot se pogosto zmotno misli. Njihovo delo<br />
je bilo v veliki meri usmerjeno v razvoj<br />
krajev.<br />
Po drugi svetovno vojni se je tekstilna<br />
industrija, ki je bila tehnološko, strojno in<br />
še kako razbita, naglo obnovila in dobila<br />
tolikšne razsežnosti, da je v Sloveniji<br />
postala najmočnejša od vseh industrijskih<br />
panog. Tekstilna industrija je doživela<br />
neverjeten razcvet in v najlepših časih, tam<br />
okrog leta 1980, zaposlovala več kot 75<br />
tisoč ljudi. Če je bilo prej zanjo značilno,<br />
da je prevladovala primarna dejavnost, je<br />
potem izreden razvoj naredil konfekcijski<br />
del: Mura, Labod, Pik Maribor in drugi.<br />
Je bila hitra rast in uspešnost posledica<br />
zgolj takratnih velikih potreb po tekstilnih<br />
izdelkih?<br />
Jože Mirtič: Ne, tekstilna industrija je<br />
bila že kmalu po vojni, vsaj v tkalstvu in<br />
<strong>pred</strong>ilstvu, glede na produktivnost dela<br />
primerljiva s tovrstno industrijo po svetu.<br />
Tudi organizacijsko je bila neverjetno<br />
močna in ekspanzivna. Vodila se je strašna<br />
proizvodna in tehnološka bitka: poiskali<br />
smo optimalne produkcije rešitve, vse<br />
tekstilne tovarne so delale v treh, celo štirih<br />
izmenah, zmogljivosti so bile izkoriščene<br />
96-odstotno.<br />
Tekstilna industrija je bila pomemben<br />
vir socialne varnosti velikega dela družbe,<br />
hkrati pa je prav tekstilna industrija<br />
praktično zgradila ostalo industrijo: skoraj<br />
vsa akumulacija je šla v razvoj drugih<br />
industrij.<br />
Je bila ta rast povezana tudi z visoko<br />
zaščito domače industrije?<br />
Jože Mirtič: Tekstilna industrija neke<br />
zaščite nikoli ni imela, celo obratno je<br />
res. Tekstilna industrija je bila tista, ki je v<br />
najtežjih časih ustvarjala devizna sredstva<br />
in se je v največjem obsegu vključevala v<br />
mednarodne gospodarske tokove. Bila je<br />
največji izvoznik v povojnem času in je<br />
s svojimi deviznimi učinki pokrivala vse<br />
ostale potrebe.<br />
Za zaposlene ni bilo beneficiranih stažev,<br />
šele konec osemdesetih let so bili zaposleni<br />
deležni nekaterih tovrstnih ugodnosti<br />
zaradi troizmenskega in nočnega dela.<br />
Jože Mirtič: Moj vzpon je bil neverjetno<br />
hiter. Ko sem končal srednjo tekstilno šolo,<br />
sem se leta 1956 zaposlil v tovarni Motvoz<br />
in platno v Grosupljem. Kot praktikant sem<br />
že po enem letu prišel na mesto mojstra v<br />
<strong>pred</strong>ilnici. Prejo smo delali iz konoplje in<br />
lanu, pogoji so bili zelo težki, ogromno je<br />
bilo prahu. Ker nisem prenesel teh delcev<br />
v pljučih, sem dve leti hodil na delo z<br />
vročino.<br />
To je bila velika in dobra izkušnja, saj<br />
sem lahko vodil delavce in proizvodnjo<br />
le, če sem znal nastaviti stroj, preprečiti<br />
napako.<br />
Poklicno pot ste nadaljevali v zagorski<br />
konfekcijski tovarni Sava.<br />
Jože Mirtič: To je bil čas, ko so se začele<br />
rojevati te majhne konfekcije. Sava je<br />
zrasla na nekem krojaštvu, kjer so delali<br />
stvari po meri, hoteli pa so stvar narediti<br />
bolj industrijsko. In so mi ponudili mesto<br />
direktorja. Sem sprejel, ker je bil nov izziv,<br />
nova panoga.<br />
Imeli smo nikakršne prostore v neki stari<br />
stavbi. Potem smo udarniško zgradili novo<br />
halo, vsi zaposleni smo delali, naredili<br />
smo prve tekoče trakove za izdelavo srajc,<br />
uvedli smo delitev dela. Delali smo srajce,<br />
delovne obleke, hlače, spodnje perilo.<br />
Število zaposlenih smo hitro povečevali,<br />
bili smo zelo mlad in prijeten delovni<br />
kolektiv.<br />
Sava je nato postala del Lisce, njen<br />
zagorski obrat.<br />
Jože Mirtič: V tem času prvih reform so<br />
že nastopale določene krizne situacije,<br />
<strong>pred</strong>vsem kriza prodaje. Začeli smo iskati<br />
dodelavne posle in v kooperaciji s celjskim<br />
Toprom smo šivali srajce za velike nemške<br />
trgovce. Bili smo zelo uspešni, seveda pa<br />
je bila naša učinkovitost zelo odvisna tudi<br />
od strojne opreme. Zato smo kupili prve<br />
sodobne stroje, saj je neprimerljivo, ali<br />
gumb prišiješ ročno ali strojno. Konkurenca<br />
pa se je povečevala: izredno hitro sta rasli<br />
Mura in Labod. No, v takšnem času je<br />
tovarno prevzela Lisca…<br />
… vas pa je pot peljala v Predilnico<br />
Litija.<br />
Jože Mirtič: Ko sem dobil njihovo<br />
Odpisana tekstilna industrija • stran 8
Prav tako nikoli nismo pretiravali z<br />
osebnimi dohodki; tudi tam, kjer smo bili<br />
zelo uspešni, na primer v Predilnici Litija.<br />
Plače so bile na določeni ravni, glede na<br />
rezultate pa bi lahko zanje namenjali še<br />
precej več.<br />
Kdaj in kako se je ta uspešna zgodba<br />
razbila?<br />
bi morala <strong>pred</strong>vsem razmišljati o tem, kje so<br />
perspektive gospodarstva, industrijskega<br />
razvoja.<br />
Vendar, ali bi ti prehodi lahko bili manj<br />
skokoviti, če bi se reagiralo pravočasno?<br />
Zelo razširjeni dodelavni posli v slovenski<br />
konfekcijski industriji so kazali na določene<br />
težave tekstilne industrije.<br />
Jože Mirtič: Tu se včasih zelo narobe<br />
razmišlja, išče neko krivdo in krivce.<br />
Zagotovo je bilo tudi v tekstilni industriji<br />
nekaj malomarnosti in nesposobnosti,<br />
vendar je do tega preobrata pripeljal<br />
družbeni razvoj. Prešli smo na tržno<br />
gospodarstvo, spremenili so se pogledi, vse<br />
skupaj je sovpadalo z nastankom samostojne<br />
Slovenije in izgubo jugoslovanskih trgov, ki<br />
so ogromno pomenili za slovensko tekstilno<br />
industrijo.<br />
Krivce iščejo <strong>pred</strong>vsem tisti, ki ne<br />
poznajo razvoja in razmer. Cela vrsta<br />
dejavnosti v času izginja in tako je danes<br />
pri nas s tekstilom. Divjega uvoza iz<br />
Kitajske ne bo preživel nihče, in iluzorno<br />
je misliti, da je mogoče obuditi nov<br />
razvojni ciklus v tekstilni industriji. Še<br />
tisti, ki ostajajo, se srečujejo z dilemami,<br />
ali ne bi bilo pametneje vlagati drugam: v<br />
litijski <strong>pred</strong>ilnici vsako leto vložijo nekaj<br />
sto milijonov v razvoj, verjetno bi s tem<br />
denarjem kje drugje dosegli večje učinke.<br />
Knaflič je bil včasih alfa in omega v<br />
Šmartnem, vsi so ga poznali, bil je osebnost,<br />
vsi so vedeli, da izdeluje najboljše usnje.<br />
Danes šmarske usnjarne ni. Je bilo, pa ni<br />
več.<br />
Mi se danes lahko bahamo s farmacevtsko<br />
industrijo, delom kemične industrije, ki še<br />
niso zadele v take razmere, ampak razmere<br />
se spreminjajo povsod. Poglejte, Nemčija<br />
se je danes odrekla železarstvu. In država<br />
Jože Mirtič: Zagotovo. Resne težave so<br />
se začenjale sredi osemdesetih let potem<br />
naprej tja v čas tranzicije. Tekstilna<br />
industrija je izgubila jugoslovanske trge,<br />
zaradi pritiska vzhodnih trgov z nizko ceno<br />
delovne sile pa je izgubljala tudi evropske<br />
trge. Sledilo je zmanjševanje proizvodnje<br />
in težave, ki so se skušale reševati s<br />
postavljanjem sanatorjev, z vlaganjem<br />
državnih sredstev v prestrukturiranje,<br />
tehnološko posodabljanje in prilagajanje<br />
trgu, podjetja so dobivala sredstva za<br />
prezaposlovanje ljudi.<br />
Vendar vsi ti vesoljni menedžerji, ki<br />
so bili postavljeni, niso rešili niti ene<br />
tovarne. Vsaj jaz ne poznam nobenega<br />
primera. Izginile so tudi najboljše tovarne:<br />
Dekorativna tovarna v Ljubljani je bila<br />
vzor proizvajalke pohištvenega blaga, bila<br />
je čisto v evropskem vrhu, danes pa je ni<br />
več. Takih usod je bilo ogromno.<br />
Ni bilo torej moč storiti ničesar, so vse<br />
finančne pomoči le podaljševanje agonije?<br />
Jože Mirtič: Seveda državi ni smelo biti<br />
vseeno, če so se na robu preživetja znašli<br />
celotni tekstilni bazeni, kakršna sta bila<br />
Kranj in Maribor. V dveh desetletjih se je<br />
število delovnih mest v tekstilni industriji<br />
znižalo za osemdeset odstotkov. Napaka<br />
je bila, da nad temi sredstvi, ki jih je<br />
bilo veliko, ni bilo nadzora. Večinoma<br />
Jože Mirtič<br />
so se uporabljala za nepokrite plače in<br />
podobno.<br />
Precej bolj redka so podjetja, ki so rešila<br />
svoje težav, našla nove proizvode, tržne<br />
niše, ki so se obdržala z investicijami v<br />
tehnologijo, v trge, v znanje. Pa še ta se<br />
danes verjetno sprašujejo, ali se jim glede<br />
na trende splača vlagati in razvijati svoje<br />
programe ali bi bilo boljše, če bi poiskali<br />
kapitalsko manj zahtevne so in varnejše<br />
nove proizvodnje.<br />
Že <strong>pred</strong> nami so se s tem problemom<br />
srečali v gospodarsko bolj razvitih<br />
evropskih državah…<br />
Jože Mirtič: Ta fenomen, seveda, ne<br />
zadeva samo Slovenije kot nekdaj izrazito<br />
tekstilne države, podobna je bila usoda<br />
foto Roman Rozina<br />
ponudbo, se mi je zdelo nemogoče.<br />
Nobenih izkušenj nisem imel z vodenjem<br />
tako velikega kolektiva, <strong>pred</strong>ilnice nisem<br />
poznal ne tehnološko ne drugače. Vedel<br />
sem le, da je velika.<br />
Imel pa sem dovolj samozaupanja, da<br />
sem šel. Bil sem najmlajši član kolegija,<br />
nasploh sem bil takrat eden najmlajših<br />
direktorjev v Sloveniji. Nekateri so mi rekli,<br />
zakaj hodim v to sršenje gnezdo političnega<br />
kadrovanja, saj se je prej v kratkem času<br />
zamenjalo veliko direktorjev, vendar je delo<br />
dobro steklo. S sodelavci sem se ujel, kljub<br />
mladosti so me spoštovali, vzpostavljena<br />
sta bila visok red in disciplina.<br />
Skupaj smo gradili <strong>pred</strong>ilnico, ki se<br />
je od 1962 do 1975 razvila v največjo<br />
<strong>pred</strong>ilnico v Jugoslaviji. Vsakih pet let smo<br />
odprli novo tehnološko področje, kupovali<br />
smo nove stroje, širili zmogljivosti: imeli<br />
smo ambicijo zgraditi <strong>pred</strong>ilnico s sto<br />
tisoč vreteni, kar bi pomenilo, da smo<br />
enakovredni največjim <strong>pred</strong>ilnicam v<br />
Evropi in svetu. Tem številkam smo se<br />
zelo približali. Dosegli smo neverjetno<br />
količinsko proizvodnjo, bili v samem vrhu<br />
produktivnosti, uveljavljali najnovejša<br />
sintetična vlakna. Vse, kar je prišlo novega,<br />
smo osvojili, in smo zato s svojimi prejami<br />
dominirali na trgu. Bili smo strahotno<br />
uspešni, število delavcev se je povečalo s<br />
600 na 1150.<br />
Ogromno smo vlagali tudi v okolje. Plače<br />
so bile dobre, dobiček, ki smo ga ustvarjali<br />
smo usmerjali v stanovanjsko izgradnjo, da<br />
ni šel v jugoslovansko državno blagajno.<br />
Mi smo v enem letu gradili dva bloka na<br />
Rozmanovem trgu. Skrbeli smo za otroško<br />
varstvo, sodelovali, ko so se gradili vrtci,<br />
šola, ceste, zdravstveni dom, športna<br />
dvorana, sodišče, občinska uprava. Šlo je<br />
za ogromno dediščino, poklonjeno kraju,<br />
čeprav nekateri danes govore, da to ni bilo<br />
nič.<br />
Sreča za Litijo je, da ima <strong>pred</strong>ilnico<br />
– drugo leto bo proslavljala že 120-letnico<br />
– za <strong>pred</strong>ilnico pa, da smo znali kadrovsko<br />
razrešiti nastale probleme. Za mano<br />
je prišel direktor Lesjak, ki je z novimi<br />
prijemi in znanji ter ogromno volje uspel,<br />
da ima <strong>pred</strong>ilnica še vedno veliko ime,<br />
da je stabilna in produkcijo močna, da<br />
osvaja trge po vsej Evropi, ima svoje tržne<br />
niše in izdeluje enkratne proizvode, ki so<br />
namenjeni tudi za vrhunsko tehnologijo<br />
vesoljskih plovil.<br />
Odpisana tekstilna industrija • stran 9
tekstilne industrije v Italiji, Španiji,<br />
Nemčiji. Nove velesile na tem področju<br />
so danes Turčija, Indija, Kitajska. Ves ta<br />
vzhodni del ima ogromno delovne sile, ki<br />
dela praktično zastonj. In ko se odpravijo<br />
ovire, pride do udara, kakršen se je zgodil<br />
letos, ko se je kitajski izvoz tekstila v Evropo<br />
povečal za tristo, štiristo odstotkov. In če<br />
pogledate cene njihovih izdelkov: temu<br />
se ne da konkurirati, tudi če delo so cene<br />
njihovih izdelkov skregane z vsemi cenami<br />
surovin. Gre ta tolikšne dimenzije in obseg,<br />
da ne moremo govoriti o konkurenci,<br />
ampak o izločanju konkurence.<br />
So bili drugje po Evropi uspešnejši pri<br />
ohranjanju lastne tekstilne industrije?<br />
Pred Delavskim domom v Trbovljah<br />
je 12. maja potekal protestni shod Za<br />
uveljavitev delavskih pravic in povrnitev<br />
dostojanstva, na katerem so udeleženci<br />
opozarjali na problematiko odpuščanja<br />
in na nenehno kršitev delavskih pravic.<br />
Shoda so se med drugim udeležile tudi<br />
bivše delavke družb Peko in Tect-pro.<br />
Brezposelne delavke Peka se že več<br />
kot dve leti borijo za izplačilo terjatev.<br />
Nekatere med njimi so se med tem prek<br />
Zavoda za zaposlovanje zaposlile pri<br />
podjetju Tect-pro, kjer pa so jim po<br />
osmih mesecih nehali izplačevati plače,<br />
poleg tega pa jim več mesecev niso<br />
poravnali prispevkov za pokojninsko<br />
zavarovanje.<br />
V sindikatu samoorganiziranega<br />
delavstva pravijo, da gre za prisilno<br />
podrejanje življenja navadnih ljudi<br />
globalni politiki kapitala, da so<br />
odpuščanja samo posledica gonje za<br />
dobičkom, ki jo kapitalistični razred<br />
neusmiljeno izvaja na plečih delavstva.<br />
Pot v varno in pravično prihodnost pa<br />
odpira le zaustavitev tega procesa.<br />
Tekstilne delavke iz Trbovelj na protestnem shodu<br />
foto Jure Nagode<br />
Jože Mirtič: Poglejte samo Italijo, ki je<br />
dominirala v vsej Evropi. Povsod po Evropi<br />
ste kupovali italijanske obleke in čevlje, v<br />
Ameriki je bila polovica izdelkov iz Italije.<br />
Njihova tekstilna industrija je bila močnejša<br />
od tamkajšnje avtomobilske industrije.<br />
Čeprav je bila v veliki meri v lasti države,<br />
imate danes sto tisoče delavcev, ki nimajo<br />
dela. So pa tam in v Nemčiji, Švici, zadržali<br />
proizvodnjo tekstilnih strojev, ki ima zdaj<br />
ogromen trg v Koreji, na Kitajskem, v<br />
Turčiji, Indiji.<br />
Usoda tekstilne industrije v Evropi<br />
ima značaj družbenega preobrata, ki ga<br />
nekateri še rešujejo, drugje ne. To je cena<br />
globalizacije. Tudi v drugih industrijah, ne<br />
le v tekstilni, prihaja do izredno množične<br />
proizvodnje, do koncentriranja ogromne<br />
moči. Prostor za majhne je le še v iskanju<br />
nekih specialnih izdelkov.<br />
Verjetno tudi v določenih delih<br />
proizvodnje oblačil kot je na primer<br />
kreiranje<br />
Jože Mirtič: S kreiranjem, visoko modo<br />
in podobnim je tako, da nekdo uspe, drugi<br />
ne. Kot v umetnosti, kjer se nekateri slikarji<br />
krasno preživljajo s svojimi slikami, drugi<br />
pač ne. Sem zadnjič v Ljubljani gledal butike<br />
v mestnem centru: v glavnem so prazni. Te<br />
želje po ekstravagantnosti so se zmanjšale,<br />
način oblačenja se je v zadnjih tridesetih<br />
letih strahotno spremenil. Namesto srajce,<br />
kravate, obleke danes nosijo kavbojke in<br />
bunde, namesto čevljev športne copate. Za<br />
oblačila se potroši veliko manj denarja kot<br />
včasih.<br />
Kreiranje oblačil je priložnost za malo<br />
ljudi, v tem moraš biti vrhunski. Košarkarji<br />
v NBA ligi zaslužijo ogromno, v občinski<br />
ligi pa nič.<br />
Druga stran te zgodbe, s stališča osebnih<br />
usod najbolj tragična, so starejše delavke,<br />
ki ostajajo brez služb in pravih možnosti<br />
za nove.<br />
Jože Mirtič: To je ogromen problem,<br />
tu se pojavljajo vprašanja preživetja. To<br />
s strahotni stresi, ko izginjajo njihova<br />
delovna mesta ali pa s strahom čakajo uro,<br />
ko bo konec.<br />
Pravimo, da smo socialna država, vendar<br />
nimamo urejene spodnje, eksistenčne ravni.<br />
Na<strong>pred</strong>ek je enkraten, povečuje se družbeni<br />
proizvod, hkrati pa je preveč revščine.<br />
Razlika med ljudmi postaja prevelika.<br />
Ali gre za neznanje pri reševanju težav<br />
teh delavk v samih podjetjih, je socialna<br />
zaščita ustrezna, bi morala država narediti<br />
več? Mnenja o tem so zelo različna, vsaka<br />
stran ima svojo zgodbo.<br />
Jože Mirtič: Napaka države je bila, da ni<br />
nadzirala porabe sredstev, ki jih namenjali<br />
podjetjem v težavah. Če nekam vložite<br />
denar, vas mora zanimati, ali je bila v<br />
podjetju narejena tehnološka prenova in<br />
preusmeritev ali pa so se le pokrile plače<br />
in dolgovi.<br />
Morda je tudi zaščita na določen<br />
način prevelika. Razlika med socialnimi<br />
prejemki in nizkimi plačami je tako nizka,<br />
da marsikdo reče, da za par deset jurjev<br />
razlike se pa ne splača iti v službo. Je pa<br />
iluzorno pričakovati, da se bodo tekstilne<br />
delavke s tridesetimi in več leti delovne<br />
dobe prekvalificirale. In v kaj? Menedžerji<br />
iščejo delovno silo izven Slovenije,<br />
proizvodnjo selijo tja, kjer je delovna<br />
sila poceni. Menedžer mora gledati, kako<br />
najbolj racionalno, z ljudmi in tehnološko<br />
strojno opremo, doseči največjo kvaliteto,<br />
produktivnost in najboljšo prodajo, država<br />
pa mora voditi socialno politiko.<br />
V okviru te so se dajala sredstva tudi<br />
podjetnikom, ki so tovarne zaprli, še<br />
<strong>pred</strong>en so dobro začele delati; tak je tudi<br />
primer trboveljskega Tect Proja.<br />
Jože Mirtič: Primeri, ko ljudje vnaprej<br />
vedo, da ne bodo nič naredili, ko zgolj<br />
poberejo denar, so navadna barabija.<br />
V ozadju je lahko želja države, da se<br />
nekaj naredi, reši težava, vendar vi lahko<br />
nepovratna sredstva dajete v nedogled. In<br />
tako kot doslej tudi v prihodnje ne bodo<br />
obrodila.<br />
Poudariti bi želel, da se je krčenje<br />
slovenske tekstilne industrije razpletlo manj<br />
tragično, kakor bi se lahko. Saj so razmere<br />
v posamičnih krajih tragične: delavke<br />
Peka v Trbovljah, Jutranjke, Monta v<br />
Kozjem so tragične zgodbe. Se je pa velika<br />
večina tekstilnih delavk že upokojila in ima<br />
določeno socialno varnost. In marsikje te<br />
pokojnine niso tako majhne.<br />
Gospod Lesjak, ki zdaj vodi litijsko<br />
<strong>pred</strong>ilnico, je v nekem pogovoru dejal, da<br />
se bo po dobrem scenariju število delovnih<br />
mest v slovenski tekstilni industriji v<br />
naslednjih letih še prepolovilo. Je to<br />
črnogledost, realnost?<br />
Jože Mirtič: Se povsem strinjam z njim.<br />
Če daš stvari pod lupo in jih temeljito<br />
pogledaš, če vidiš, kam gredo gibanja,<br />
potem je napoved točna. Želje so lahko<br />
drugačne, vendar realnosti no mogoče<br />
ubežati. Mislim, da je tekstilna industrija,<br />
razen njenega vrha, v slovenskem prostoru<br />
za vedno odpisana.<br />
Odpisana tekstilna industrija • stran 10
Podjetje Kovikor<br />
Jure Nagode<br />
Prihodnost<br />
kovinarjev je v<br />
visoki tehnologiji<br />
Kostrevnica je mirno in tiho naselje v šmarski občini. Pravzaprav kar<br />
preveč mirno glede na to, da tam prav vsak dan ropotajo in hrumijo stroji<br />
kovinskega podjetja Kovikor. No, vsaj tako bi človek pričakoval ob omembi<br />
kovinske industrije: neznosen in moteč hrup.<br />
Lastnik in direktor podjetja Kovikor Martin Knez dokazuje, da je lahko tudi<br />
kovinska industrija tiha, čista in celo okolju prijazna. Za to pa sta potrebna<br />
znanje in uspeh na krutem trgu. V podjetju imajo oboje in še kaj več.<br />
»Z obrtjo sem začel nekako <strong>pred</strong><br />
dvajsetimi leti. V domači kleti s sposojenim<br />
strojem za obdelovanje kovin,« začenja<br />
svojo zgodbo o uspehu Martin Knez.<br />
»Pravzaprav sem imel na začetku kar malo<br />
sreče, saj se mi je kmalu ponudil dober<br />
posel. Sprejel sem ga in uspešno opravil.<br />
Tako nekako se je začelo širjenje in rast<br />
podjetja. In to traja še danes.«<br />
V njegovem podjetju se ukvarjajo z<br />
različnimi deli. Od hladnega kovanja vijakov<br />
do razno raznih elementov za zahtevno<br />
industrijo, v prvi vrsti avtomobilsko, za<br />
katero izdelujejo sestavne dele iz jekla,<br />
bakra, aluminija in drugih vrst materialov.<br />
Pravzaprav ni kovine, ki jo v Kovikorju<br />
ne bi znali uporabiti in iz nje narediti<br />
izdelek. Ker veliko delajo za avtomobilsko<br />
industrijo, obstaja precejšnja verjetnost, da<br />
je kakšen del vašega avtomobila narejen<br />
prav tu. In to ne glede na to, katero znamko<br />
avtomobila vozite.<br />
V podjetju ne izdelujejo nobenega<br />
standardnega blaga. Vse je narejeno po<br />
naročilu in za znanega kupca. Martin<br />
Knez pravi, da so razvojni dobavitelji<br />
avtomobilske industrije ter industrije bele<br />
tehnike. »Delamo za vse evropske znamke<br />
avtomobilov, zato veliko izvažamo. V<br />
glavnem v Evropo, nekaj njihovih izdelkov<br />
gre celo v Mehiko in Azijo.<br />
V dvajsetih letih si je Martin Knez ustvaril<br />
dobro ime med kupci. Začetna sreča je<br />
svojo vlogo že odigrala, zdaj se mora vseh<br />
sedemdeset zaposlenih vsak dan potruditi<br />
in narediti najboljše izdelke. Pri tem jim je<br />
v veliko pomoč najsodobnejša tehnologija,<br />
v katero v podjetju precej vlagajo.<br />
»Enostavno si ne moremo privoščiti, da bi<br />
zaspali, da ne bi šli v korak s časom. Če<br />
ne bi vlagali, bi kaj hitro zaostali in to bi<br />
bil naš konec,« razlaga svojo podjetniško<br />
filozofijo Martin Knez.<br />
Evropska unija je dobra<br />
Kovikor je eno tistih podjetij, v katerem<br />
se zaradi vstopa Slovenije v Evropsko<br />
unijo nikakor ne pritožujejo. Martin Knez<br />
meni, da je njegovemu podjetju prinesel<br />
bolj odprte meje. »Trg se nam z vstopom<br />
v unijo zelo odpira. Pojavljajo se novi<br />
kupci, povpraševanje po naših izdelkih se<br />
veča. Zadnje čase imamo precej kupcev iz<br />
Nemčije in Francije, veliko povpraševanj<br />
prihaja tudi iz Slovaške in Rusije.«<br />
O ugledu podjetja, ki je zaradi<br />
specifičnosti svojega dela precej neznano<br />
celo v domačem okolju, priča dejstvo, da<br />
se kupci javljajo kar sami. Martin Knez<br />
meni, da so dosegli raven, ko je njihova<br />
najboljša reklama zadovoljen kupec, ki jih<br />
pohvali drugim.<br />
Glede na to, da je kovinska industrija<br />
pri nas doživljala hude čase, je Kovikor<br />
pravi vzor tega, kako se mora delati. Če se<br />
sprehodite po njihovi tovarni in pričakuje<br />
umazano kovinsko industrijo, se boste<br />
znašli v zadregi. Namesto starih stružnic,<br />
ki dajejo videz, da bodo vsak čas za vedno<br />
škripnile, namesto oljnih madežev in vse<br />
polno ostružkov, sodobni stroji, ki delajo<br />
skoraj brez hrupa in potrebujejo človeka<br />
le za kontrolo nemotenega delovanja.<br />
Takšna je prihodnost kovinske industrije in<br />
v njihovih proizvodnih prostorih je lepo<br />
vidna.<br />
»No, tale stroj je pa resnično že zastarel,<br />
že skoraj muzejski primerek. Vendar ga še<br />
vedno tu in tam uporabljamo, ker ga imajo<br />
delavci radi. Je namreč zelo natančen in<br />
včasih pride še zelo prav,« pravi Martin<br />
Knez ob pogledu na stroj, ki že po sami<br />
obliki in tudi po iztrošenosti izstopa od<br />
drugih«. S tem pa pove še eno resnico. V<br />
Kovikorju se ne pogovarjajo o milimetrski<br />
natančnosti, za njih je to prevelika merska<br />
enota. Vse se dela v mikrone, v stotinke<br />
milimetra natančno.<br />
Ob vprašanju, ali se ne boji prihodnosti<br />
v tako zahtevnem poslu s tako močno<br />
konkurenco, se le nasmehne. »Problem<br />
naše kovinske industrije je in je bil v<br />
lastniških strukturah, ki so dovoljevale<br />
mačehovski odnos do ljudi in do dela. Ni<br />
bilo pravega nadzora in vodilni, ki v večini<br />
primerov niso bili lastniki, so si lahko<br />
privoščili marsikaj.«<br />
Nekoliko je zaskrbljen le zaradi kadra.<br />
foto Jure Nagode<br />
Brez sodobnih strojev ne gre več<br />
Prihodnost kovinarjev je v visoki tehnologiji • stran 11
Za nadzor služita človeška in računalniška pamet<br />
Mladih strojnikov, obdelovalcev kovin in<br />
inženirjev ni. Oziroma jih je težko najti.<br />
S širjenjem poslov je v Kovikorju našlo<br />
delo tudi kar precej ljudi iz Trbovelj. »To<br />
so dobri in izkušeni kadri z veliko znanja,<br />
vendar dvigajo povprečno starostno<br />
strukturo kolektiva,« pravi Knez, ki je<br />
vedno zazrt v prihodnost in zaradi tega<br />
nekoliko zaskrbljen.<br />
V podjetju Kovikor so lahko<br />
upravičeno ponosni na svoje znanje<br />
in poznavanje stroke. Prav tako na<br />
sodobno tehnološko opremo. V njihovem<br />
proizvodnem obratu je tudi naprava za<br />
merjenje in samodejno preverjanje<br />
kakovosti izdelka. Martin Knez pravi, da<br />
so jo uvozili iz Amerike in je ena izmed<br />
le peščice takšnih v Evropi.<br />
Kupili so jo po tem, ko so iz tovarne<br />
Peugeot dobili reklamacijo, da je med<br />
neštetimi vijaki peščica neustreznih.<br />
Plačali so precej visoko odškodnino:<br />
za nekaj tolarjev vreden vijak nekaj<br />
milijonov tolarjev kazni. Po nakupu te<br />
naprave pa za izdelke, preverjene z njo,<br />
niso prejeli prav nobene reklamacije<br />
več.<br />
Kovikor že tare prostorska stiska<br />
foto Jure Nagode<br />
foto Jure Nagode<br />
Prostorska stiska brez usnjarne<br />
še večja<br />
Začetki njegove dejavnosti segajo<br />
dvajset let nazaj. Po dobrih petih letih<br />
je prišlo do prve večje prostorske širitve<br />
podjetja: zgradili so prvo proizvodno<br />
halo. Drugo so postavili <strong>pred</strong> dobrimi<br />
sedmimi leti. In tretjo <strong>pred</strong> nekako tremi<br />
leti. Vendar so se, zaradi novih poslov<br />
in s tem povezano širitvijo obsega dela,<br />
znova znašli v prostorski stiski.. Zato na<br />
zemljišču ob sedanjih proizvodnih obratih<br />
že načrtujejo gradnjo novega objekta.<br />
Martin Knez ob tem vidno razočaran<br />
pove, da je imel namen kupiti šmarski<br />
obrat Industrije usnja Vrhnika oziroma<br />
usnjarno v Šmartnem. »Za zemljišče<br />
in zgradbe sem ponudil celo nekoliko<br />
večjo vsoto, kot je bilo vse skupaj uradno<br />
ocenjeno in vredno po tržnih normah. Z<br />
nakupom smo bili že precej daleč, vendar<br />
do tega ni prišlo. Ne bi se rad spuščal v<br />
razloge. Lahko rečem le, da nekaterim<br />
zaradi lastnih interesov to očitno ni bilo<br />
po volji,« pravi Martin Knez.<br />
Sam tega sicer ne pove, toda marsikdo<br />
meni, da ni imel zadostne podpore občine,<br />
še manj pa države, ki namenja velike<br />
denarje reševanju vrhniške industrije usnja<br />
ne glede na končno ceno in posledice.<br />
»Poskus nakupa je bil premišljen. S<br />
poslovnimi partnerji iz tujine sem se<br />
namreč dogovoril za izdelavo določenih<br />
delov za avtomobilske sedeže. Prišel<br />
sem na idejo, da bi lahko tu delali kar<br />
cele sedeže. Partnerji so bili navdušeni,<br />
potrebovali smo le ustrezen prostor. In<br />
prav usnjarna bi bila najbolj primerna.<br />
Ker je vsa stvar z nakupom kazala zelo<br />
dobro, sem že nabavil veliko materiala za<br />
obnovo tistih prostorov, ki bi sploh bili<br />
še uporabni. Ko pa je stvar padla v vodo,<br />
sem ga moral začeti prodajati, da mi ne bi<br />
propadal in ležal neuporaben.<br />
Marsikdo vidi le, da bi kupil veliko<br />
zemlje in veliko objektov v usnjarni.<br />
Redki pa vidijo, s kakšnimi težavami bi<br />
se pravzaprav spopadel. Veliko objektov<br />
je starih, razpadajočih in zato primernih le<br />
za rušenje. Obnova ostalih bi bila zaradi<br />
njihove iztrošenosti in tudi onesnaženosti,<br />
ki jo je povzročila usnjarska industrija,<br />
zelo draga. Velik del zemljišč tudi leži na<br />
vodovarstvenem območju, torej ob potoku,<br />
kjer velja poseben režim. Da o tem, da<br />
objekti nimajo nobene dokumentacije, saj<br />
so bili grajeni v tistih socialističnih časih,<br />
ko se je to dalo, niti ne govorim,« pravi<br />
Martin Knez.<br />
Kljub temu nad nakupom še ni čisto<br />
obupal, čeprav vidi nenaklonjenost<br />
določenih ljudi. In to projektu, s katerim bi<br />
v Šmartnem prišli do tristo delovnih mest.<br />
Pri nakupu obrata usnjarne v Šmartnem<br />
se je začelo zapletati tik <strong>pred</strong><br />
dokončnim podpisom kupoprodajne pogodbe.<br />
Uprava Industrije usnja Vrhnika<br />
je kupnino že upoštevala v sanacijskem<br />
programu. Prodajo je preprečila država,<br />
ki je skupaj s Slovensko odškodninsko<br />
družbo in Kapitalsko družbo večinska<br />
lastnica vrhniške industrije usnja.<br />
Na ministrstvu za finance so prodaji<br />
nasprotovali, ker so družbi namenili<br />
državna jamstva; niso se strinjali z odprodajo<br />
dela premoženja družbe, ki črpa<br />
milijardne državne zneske v različnih<br />
oblikah.<br />
Določeno vlogo je odigralo tudi<br />
ministrstvu za okolje in prostor, saj v<br />
Šmartnem obstajajo prostorski načrti<br />
za gradnjo obvoznice, katere del naj bi<br />
potekal po ozemlju zdajšnjega propadajočega<br />
usnjarskega obrata. Pri tem pa<br />
obstajata dve varianti obvoznice po tem<br />
prostoru, zaradi česar na ministrstvu menijo,<br />
da je to stvar drugega ministrstva,<br />
tistega za promet in zveze. In jim je pri<br />
tem vseeno, da je v <strong>pred</strong>kupni pogodbi<br />
zapisano, da mora novi lastnik – v primeru<br />
gradnje obvoznice na tej lokaciji<br />
– zemljo odprodati državi oziroma občini<br />
po takšni ceni, kot jo je kupil.<br />
»Posel z deli za avto sedeže bom izpeljal.<br />
Vendar bom moral za to graditi na svoji<br />
zemlji nov obrat. Če bi mi prodali usnjarno,<br />
bi sam zaposlil vsaj sto ljudi. V treh letih<br />
pa še vsaj petdeset. S tem prostorom sem<br />
imel resne načrte. Prav tako sem se že<br />
dogovoril s petimi drugimi podjetji, ki bi<br />
tam imela svojo proizvodnjo in bi skupaj<br />
zaposlovala še vsaj dvesto ljudi. Vem, da<br />
zaradi drage obnove in nakupa tu ne bi bilo<br />
kaj prida dobička, toda hotel sem narediti<br />
nekaj dobrega za celoten kraj. To bi bilo<br />
moje življenjsko delo.«<br />
Martin Knez pravi, da bi v primeru<br />
uspešnega nakupa v obratu usnjarne<br />
naredil nekakšno obrtno industrijsko<br />
cono. Imel je že pet resnih najemnikov<br />
prostorov. Kateri so, noče povedati;<br />
pravi le, da so si vsi za svojo dejavnost<br />
že poiskali druge lokacije. »To je za<br />
Šmartno velika zamujena priložnost,<br />
saj bi skupaj s širitvijo moje dejavnosti<br />
tu lahko nastalo vsaj tristo novih delovnih<br />
mest«.<br />
Prihodnost kovinarjev je v visoki tehnologiji • stran 12
Medijske toplice<br />
Peter Motnikar<br />
Čas je za optimizem<br />
Hotel Medijske toplice na Izlakah, kategoriziran s tremi zvezdicami, <strong>pred</strong>stavlja<br />
pravzaprav edini pravi hotel v Zasavju. Kljub temu dejstvu mu v preteklosti<br />
ni bilo prizanešeno. Slabo vodenje brez vizije in nekatere napačne odločitve<br />
so hotel pomaknile na sam rob preživetja.<br />
S prvimi januarskimi dnevi je vodenje toplic prevzel 39-letni Mitja Klančišar,<br />
po rodu Zasavčan, ki je skupaj z zaposlenimi z vso vnemo ugriznil v to kislo<br />
jabolko.<br />
Hotel Medijske toplice je v preteklosti<br />
preživljal vrhunce in padce; <strong>pred</strong>vsem<br />
slednjih je bilo veliko, tako da nekateri<br />
govorijo kar o nekakšni začaranosti. In ker<br />
si dež in sonce izmenično sledita, bi že bil<br />
čas za bolj vedre dni.<br />
Uvod vanje je bil morda postopek<br />
prisilne poravnave, ki se je začel 11.aprila<br />
letos: brez tega bi bil hotelski objekt danes<br />
po vsej verjetnosti že zaprt<br />
razvoj, da bi šle stvari navzgor in v pravi<br />
smeri. Naša vizija je obogatitev ponudbe z<br />
wellness storitvami in izgradnja tovrstnega<br />
centra. V obsegu, kakršen je zaradi stanja<br />
trenutno možen, wellness storitve že<br />
zagotavljamo skupaj s podjetjem Nirvala,«<br />
je preteklost in pričakovanja za prihodnost<br />
strnil direktor Mitja Klančišar.<br />
Hotelski kompleks, ki obsega 35<br />
klimatiziranih sob s 77 ležišči, je bil leta<br />
2000 v celoti obnovljen. Večina sedanjih<br />
gostov prihaja zaradi poslovnih stikov in<br />
vezi, ki jih imajo v Zasavju, v poletnem<br />
Bremena grehov preteklosti<br />
»Kaže, da v preteklosti hotel ni imel<br />
pravilnih usmeritev za nadaljnji razvoj,<br />
oziroma teh usmeritev sploh ni bilo.<br />
Samo seminarske dvorane, nastanitvene<br />
kapacitete oziroma ležišča in gostinska<br />
ponudba. Samo to v današnjem času nič<br />
več ne zadošča za uspešno poslovanje<br />
hotela in za nadaljnji razvoj.<br />
Razumljivo je, da so naše ambicije<br />
usmerjene v to, da bi v prihodnosti<br />
izboljšali poslovanje in tako omogočili<br />
foto Roman Rozina<br />
Kakšne bodo Medijske toplice letos?<br />
Podeželsko okolje ni ovira<br />
Kljub vsemu gredo v Kovikorju naprej.<br />
Podeželsko okolje, v katerega je umeščeno<br />
podjetje, ima celo nekaj <strong>pred</strong>nosti. Lokacija<br />
ni ovira, pravi Knez. Odmaknjenost od<br />
industrijskih središč pomeni tudi cenejša<br />
parkirišča, stavbna zemljišča in do določene<br />
mere tudi manjše stroške dela. Tudi dostop<br />
ni tako problematičen.<br />
Imajo pa zaradi svoje lokacije tudi<br />
nepričakovano težavo. Podjetje se je namreč<br />
tako razširilo, da je postala problematična<br />
oskrba z električno energijo. Številni stroji<br />
so veliki porabniki elektrike, na podeželju<br />
pa je električni sistem narejen za manjšo<br />
porabo. Tako morajo nekatere stroje<br />
uporabljati selektivno, kar pomeni, da<br />
določene stroje lahko uporabljajo le takrat,<br />
ko je kakšen drug izklopljen. Zato bodo<br />
morali narediti lastno transformatorsko<br />
postajo, ki je del rešitve za te težave.<br />
Česa drugega pa se v Kovikorju niti<br />
ne bojijo. »Imamo lastno znanje, dobre<br />
vodilne kadre, dobre delavce in neprestano<br />
vlagamo v posodabljanje proizvodnje. To<br />
je ključ do uspeha,« meni Martin Knez.<br />
In z naložbami bodo nadaljevali tudi<br />
letos, ko bodo temu namenili kar okoli<br />
milijon evrov. »Kot lastnik nisem počel<br />
drugega kot vlagal v razvoj podjetja,<br />
prostorov, tehnologije. To je zame največja<br />
dobrina. Pri tem pa sem imel tudi srečo, da<br />
delam v tem okolju. Litija in Šmartno sta<br />
od nekdaj tradicionalno zelo kovinarsko<br />
usmerjeni območji. Tu je bila kovinska obrt<br />
vedno močna in še vedno je. Zato je vsaj<br />
v teh zadevah tu tudi nekakšno na<strong>pred</strong>no<br />
mišljenje.«<br />
Moti ga le dejstvo, da državne ustanove<br />
in banke kljub vsem uspehom obrtnikom<br />
in podjetnikom na tem področju niso<br />
naklonjene. »Vsi imajo polna usta besed<br />
o razvojnih spodbudah in zakonih, ki bi<br />
spodbujali obrt in podjetništvo. V resnici<br />
pa so te zadeve v veliko primerih bolj ovire<br />
kot spodbude. Plače zaposlenih so na eni<br />
strani preveč obremenjene, na drugi strani<br />
pa delo na črno ponekod še vedno ni dovolj<br />
sankcionirano. To zagotovo ni spodbudno<br />
za obrt in podjetništvo!«<br />
Čas je za optimizem • stran 13
Letos se bo v vodenju Medijskih toplic preizkusil Mitja<br />
Klančišar<br />
času pa prevladujejo obiskovalci letnega<br />
termalnega kopališča, ki obsega 1700<br />
kvadratnih metrov površin. V ta kompleks<br />
spadajo trije bazeni, največji med njimi ima<br />
dimenzije olimpijskega bazena, ponudbo<br />
pa dopolnjuje tobogan.<br />
Temelj je termalna zdravilna voda<br />
Zdravilno vodo na Izlakah je prvi omenil<br />
že polihistor Janez Vajkard Valvasor v leta<br />
1689 izdani Slavi Vojvodine Kranjske.<br />
Pravi razvoj Medijskih toplic pa se je<br />
začel leta 1877, ko je industrijalec Alojz<br />
Prašnikar v rodnem kraju kupil in uredil<br />
grad Medija, ker pa so med iskanjem<br />
premoga naleteli tudi na toplo vodo, je<br />
čeprav je edini pravi hotel v Zasavju, gostov ni veliko<br />
foto Roman Rozina<br />
uredil še zdravilišče. Valvasorju v spomin<br />
je <strong>pred</strong> kopališčem postavil marmornati<br />
obelisk, ki še vedno stoji na zelenici ob<br />
parkirišču. Na znamenitega učenjaka pa<br />
spominja tudi Valvasorjev vrelec termalne<br />
vode, ki je na ogled tako gostom kot drugim<br />
obiskovalcem.<br />
Termalna zdravilna voda je tisti temelj,<br />
na katerem gradijo prihodnje načrte. Pred<br />
kratkim so naročili novo balneološko<br />
raziskavo vode, saj je bila le-ta nazadnje<br />
narejena <strong>pred</strong> dvajsetimi leti. Analiza je<br />
potrdila, da voda iz termalnega izvira šteje<br />
med akratotermalne vode in je priznano<br />
zdravilno sredstvo za stanja po poškodbah<br />
na gibalih, stanja po operacijah na gibalih in<br />
nevrotska stanja s telesno simptomatiko.<br />
Sedanjo ponudbo dopolnjuje bioterapija<br />
po metodi Dumančič, ki jo v hotelu že<br />
nekaj časa izvaja bioterapevt Boris Javšnik,<br />
kmalu pa bodo na voljo tudi različne<br />
sprostitvene masaže in terapije.<br />
Hotel medijske toplice ima dobre<br />
možnosti tudi za tako imenovani kongresni<br />
turizem. Uporabnikom so na voljo tri<br />
dvorane, največja med njimi, imenovana<br />
po Valvasorju, pa sprejme do 70 ljudi in<br />
je opremljena z modernimi tehničnimi<br />
pripomočki.<br />
Primanjkljaj pravih ljudi<br />
Najbolj idealno bi bilo, če bi v hotelu<br />
delali domači, izobraženi ljudje, ki poznajo<br />
kraj in njegovo zgodovino. Toda tudi tu<br />
foto Roman Rozina<br />
nastopijo težave: pravih kadrov enostavno<br />
ni.<br />
»Kadri v gostinstvu in turizmu so splošni<br />
problem celotnega slovenskega prostora,<br />
ne samo Zasavja. Res pa je tudi, da je v<br />
tem okolju problem sploh specifičen. O<br />
tem smo se pogovarjali tudi z ravnateljico<br />
Srednje šole Zagorje Anico Ule Maček, ki<br />
nam je <strong>pred</strong>stavila podatke o katastrofalnem<br />
upadanju vpisa, celo zmanjševanju in<br />
ukinjanju posameznih smeri v Srednji<br />
šoli Zagorje, kar nazadnje lahko privede<br />
tudi do tega, da bodo gostinski programi<br />
ukinjeni,« o težavah s kadri pripoveduje<br />
Mitja Klančišar. Hkrati priznava, da je<br />
mislil, da bo poznavanje mentalitete<br />
tukajšnjih ljudi njegova <strong>pred</strong>nost, žal pa se<br />
je izkazalo nasprotno.<br />
»Vsekakor si v prvi vrsti prizadevamo<br />
povrniti ugled samega hotela in na ta<br />
način pridobiti goste iz domačega okolja.<br />
Ravno na tem področju nas čaka največ<br />
dela, kajti prav ti gostje so najbolj kritični.<br />
Oni so na nek način tudi del tega hotela,<br />
spremljajo vse naše vzpone in padce. Zato<br />
bo v prihodnje potrebno vložiti ogromno<br />
truda in dela v izboljšanje kakovosti<br />
storitev na vseh področjih. Le tako bomo<br />
lahko povrnili ugled, kakršen je nekoč že<br />
spremljal naš hotel, s tem pa nazaj pridobili<br />
goste, ki jih je hotel nekoč imel,« je odločen<br />
direktor Mitja Klančišar.<br />
Nekaj potez v tej smeri je nova ekipa<br />
že potegnila. Tako je na voljo povsem<br />
prenovljena ponudba jedi, ponujajo tudi<br />
bogat izbor lastno pripravljenih slaščic,<br />
dnevne menuje in tiste za posebne svečane<br />
priložnosti, dopolnili so ponudbo vrhunskih<br />
vin.<br />
Njihov trud za zdaj še ni naletel na toliko<br />
razumevanja, kot bi si želeli. V okviru<br />
<strong>pred</strong>stavitve hotela so v drugi polovici aprila<br />
pripravili dan odprtih vrat in nanj povabili<br />
več kot štiristo podjetnikov in obrtnikov<br />
iz celega Zasavja, pa občinske svetnike in<br />
zagorskega župana. Odziv je bil najslabši<br />
prav pri <strong>pred</strong>stavnikih lokalnih skupnosti,<br />
kjer so pričakovali najboljšega, saj sta se<br />
odzvala le dva občinska svetnika.<br />
Vodstvu in vsem zaposlenim tudi to ni<br />
vzelo dobre volje in poguma. Zasavska<br />
mentaliteta jim pač pravi, da ne smejo<br />
obupati, ampak uresničevati svojo vizijo:<br />
»Naš cilj je zadovoljen gost, zato so<br />
vsi napori usmerjeni h kakovostnemu<br />
opravljanju hotelskih storitev, ki temeljijo<br />
na gostoljubju, vrhunski kvaliteti in<br />
individualnem odnosu do gosta.«<br />
Pa srečno, Medijske toplice!<br />
Čas je za optimizem • stran 14
Urbanistična delavnica Trbovlje<br />
Jurij Kolenc<br />
Človek naj krasi<br />
mesto<br />
V preteklem letu 2004 sta se Občina Trbovlje in družba Spekter iz Trbovelj<br />
na pobudo arhitekta Jurija Kolenca odločili, da organizirata urbanistično<br />
delavnico. Cilj delavnice je bil izoblikovati razvojne vizije, alternative in scenarije,<br />
na podlagi katerih bo mogoče izdelati “pravilno” usmerjene projektne<br />
študije za posamezne segmente mestnega jedra.<br />
In kje smo danes?<br />
Izobraženci ostajajo po študiju v<br />
Ljubljani, Mariboru, Celju. Kakorkoli<br />
že: preveč je ravnodušnosti na eni strani<br />
in preveč kapitalističnih primahunov, ki<br />
hočejo čimprej zaslužiti čim več, pa čeprav<br />
na računa javnih dobrin, kakršen je prav<br />
mestni prostor.<br />
Kakšno bo mesto, veselo ali klavrno,<br />
žalostno in vdano v usodo, to je odvisno<br />
od občutkov in razpoloženja ljudi. Ob<br />
teh razmišljanjih o mojem mestu sem se<br />
spomnil misli znanega glasbenika Janeza<br />
Bitenca, ki ostajajo aktualne in brezčasne:<br />
Ko se spominjam prejšnje in razmišljam<br />
o sedanji Ljubljani, nimam nikdar <strong>pred</strong><br />
seboj le hiš, cest ali mostov, ampak vedno<br />
človeka v hiši, človeka na cesti, človeka<br />
na mostu. Kakršen je človek, takšno je<br />
tudi mesto. Kakšno bo mesto je odvisno od<br />
ljudi, ki živijo v njem ali pa vanj prihajajo.<br />
Ta misel je univerzalna, brezčasna.<br />
Človek krasti mesto, ne mesto človeka<br />
(Homo locum ornat, not hominem locus).<br />
Trbovlje: mestno jedro potrebuje<br />
enotno urbanistično potezo<br />
Tako kot druga rudarska mesta, ki so<br />
nastala na rudnih nahajališčih, ležijo tudi<br />
Trbovlje neugodno utesnjene v ozko, zaprto<br />
dolino, ki se le na severu pri spodnjem<br />
Gabrskem nekoliko razširi.<br />
Problemi mestne oblike Trbovelj so<br />
izjemno veliki. V ozki dolini Trboveljščice<br />
so natrpani industrija, rudarske kolonije,<br />
bloki, stolpnice, po pobočjih pa<br />
individualne hiše. Vtis je nepregleden,<br />
mestoma kaotičen. Trbovlje zato potrebuje<br />
jasno vizijo izboljšanja vizualne strukture<br />
ter čitljivosti.<br />
Oblikovni problem mesta so tudi opuščeni<br />
peskokopi, ki se dvigajo strmo nad hišami,<br />
in obsežna opustošena območja starih<br />
jalovišč in rušnih con rudnika. Vse našteto<br />
zahteva nujno oblikovno sanacijo. Tudi<br />
številni vrtički za bloki in med njimi, po<br />
pobočjih in rudniških nasipih, ne prispevajo<br />
k estetiki. Kljub temu pa imajo Trbovlje<br />
nekaj vrednot, ki jih je treba izpostaviti in<br />
na njih graditi boljšo sliko mesta.<br />
Zaščitene rudarske kolonije so dragocene<br />
priče naše delavske bivalne kulture, od<br />
tistih najbolj skromnih večstanovanjskih<br />
hiš – Njiva, Vodenska cesta, Šuštarjeva<br />
kolonija – do boljših enodružinskih hiš:<br />
Kurja vas, Savinjska cesta. Treba je ohraniti<br />
vsaj po en primer teh bivalnih tipov z vsem<br />
značilnim mikroambientom; seveda ob<br />
ustrezni prenovi, programski spremembi in<br />
povečanju stanovanj.<br />
Slaba preglednost mestnega<br />
središča<br />
Velik problem mestne podobe je<br />
prav raztrganost, razvlečenost in slaba<br />
preglednost mestnega središča.<br />
Zmotno je prepričanje nekaterih<br />
kolegov arhitektov-urbanistov, da s(m)o<br />
edini čuvarji prostora v mestu. Zelo<br />
pogrešam prisotnost urbanih sociologov<br />
in psihologov in sodelovanje z njimi.<br />
Urbanisti in arhitekti načrtujemo prostor,<br />
postavljamo, določamo pravila načina<br />
bivanja. Ne vemo pa veliko o socialnih,<br />
psihosocioloških potrebah sodobnega<br />
človeka. Ne vemo kako privabiti ljudi v<br />
provinco, ki je od metropola oddaljena<br />
zgolj 45 minut vožnje.<br />
Namen te delavnice je bil poiskati, kaj<br />
je tisto v prostoru, kamor bo človek rad<br />
prišel, se tja rad vračal, kakšen bo ta človek<br />
in kakšno bo to mesto ob tem človeku.<br />
foto Roman Rozina<br />
Kakšne bi Trbovlje lahko bile?<br />
Človek naj krasi mesto • stran 15
V delavnici so sodelovali<br />
• arhitekti Fakultete za arhitekturo iz<br />
Ljubljane:<br />
· dekan fakultete prof. Peter<br />
Gabrijelčič<br />
· prof. Vojteh Ravnikar<br />
· mag. Maruša Zorec<br />
· gospa Mojca Lenart<br />
· prof. Roberto Mascarucci<br />
· prof. Lorenzo Pignati<br />
• arhitekti Fakultete za arhitekturo iz<br />
Pescare v Italiji:<br />
· prof. Roberto Mascarucci<br />
· prof. Lorenzo Pignati<br />
• skupine študentov z obeh fakultet<br />
Mestno jedro bo treba – na splošno<br />
– povezati z enotno urbanistično potezo in<br />
jasnim razvojnim konceptom.<br />
Območje jedra je tudi vsebinsko in<br />
oblikovno povsem nekoherentno.Prepletajo<br />
se različne funkcije – od kulturnega<br />
centra preko stanovanjskega kompleksa<br />
z dotrajanimi objekti rudarske kolonije<br />
V preteklosti so že znali poskrbeti za prepoznavnost<br />
Njiva do športnih kompleksov Partizana<br />
in Rudarja. Slednja kompleksa zasedata<br />
najkvalitetnejši, ravninski <strong>pred</strong>el mestnega<br />
središča, istočasno pa <strong>pred</strong>stavljata parterni<br />
del kompleksa trboveljske bolnišnice.<br />
Mestno jedro trboveljske doline je<br />
potrebno strniti v celoto. Nastajalo je skozi<br />
več desetletij planske ekonomije, ko je<br />
bilo vodilo čim več stanovanj na kvadratni<br />
kilometer in čim večja izkoriščenost<br />
gradbene parcele.<br />
Vanj bo potrebno umestiti funkcije, ki<br />
bodo mestu dale pričakovan mestni utrip.<br />
Velik izziv delavnice je bil prav ohranitev<br />
razpotegnjene oblike.<br />
Skupne ugotovitve in priporočila<br />
Z omenjeno delavnico smo želeli odpraviti<br />
dolgoletne pomanjkljivosti republiške<br />
zakonodaje, ki v hierarhijo prostorskih<br />
dokumentov ni vključila mestnega načrta<br />
(ali generalnega urbanističnega plana)<br />
kot konkretne vizije prostorskega razvoja<br />
mesta, oziroma kot primerne osnove<br />
za nadaljnjo obdelavo posameznih<br />
zazidalnih ali ureditvenih otokov v naselju.<br />
Zakonodaja je sicer narekovala izdelavo<br />
dolgoročnega prostorskega plana, s katerim<br />
so občine o<strong>pred</strong>elile območja namenske<br />
foto Roman Rozina<br />
Z urbanistično delavnico v Trbovljah<br />
smo pridobili:<br />
• jasen razvojni koncept, ki ga bosta<br />
lahko naročnika uporabila kot<br />
strokovne osnove pri pripravi novih<br />
prostorskih planskih dokumentov<br />
• konceptualni način reševanja<br />
zaščitenega kompleksa Njiva z<br />
umestitvijo med kulturni center<br />
Delavski dom in stanovanjsko<br />
sosesko Trg svobode<br />
• koncept rešitev kompleksa športnih<br />
površin Partizan in Rudar in<br />
umestitev novih vsebin z njuno<br />
selitvijo na opuščena jalovišča<br />
• vedenje, da je zaradi središčne<br />
lege obravnavanega kareja ena<br />
od zelo pomembnih nalog rešitev<br />
mirujočega prometa<br />
rabe prostora, vendar pa le-ta zaradi svoje<br />
zgolj načelne ravni ni mogel nadomestiti<br />
funkcije strukturnega in oblikovalskega<br />
mestnega načrta, ki tudi v fizičnem smislu<br />
ureja soodvisnosti med posameznimi<br />
območji v mestu, oziroma, ki bi usmerjal<br />
posamezne parcialne ureditve k smiselni<br />
celoti.<br />
Problem izostanka širše razvojne vizije,<br />
ki bi bila podlaga za urbanistično urejanje<br />
mest, je problem širše prostorsko-razvojne<br />
vizije celotnega območja Zasavskih<br />
revirjev.<br />
Namen delavnice je bil torej izoblikovati<br />
razvojne vizije, razvojne alternative in<br />
razvojne scenarije, na podlagi katerih bo<br />
mogoče izdelati “pravilno” usmerjene<br />
projektne študije za posamezne segmente<br />
mesta – na primer prometno študijo, študijo<br />
urbane prenove povojnih stanovanjskih<br />
<strong>pred</strong>elov in druge.<br />
Delavnica je tako ponudila različne<br />
programsko-razvojne alternative in tudi<br />
nakazala načine za njihovo prostorsko<br />
uresničevanje. Izdelana gradiva bodo<br />
ena od osnov za izdelavo urbanističnega<br />
koncepta mesta, strategije prostorskega<br />
razvoja občine.<br />
Med številnimi pridobitvami te delavnice<br />
so tudi marsikatera že preizkušena in<br />
zanimiva dejstva glede povezovanja v<br />
somestja in regije – ta so <strong>pred</strong>pogoj za<br />
pridobivanje sredstev iz evropskih skladov<br />
– ki so nam jih posredovali kolegi iz<br />
Italije. Vendar je to že povsem druga tema,<br />
nov oreh, ki ga bomo prav v naših krajih<br />
verjetno najtežje strli.<br />
Človek naj krasi mesto • stran 16
60-letnica osvoboditve<br />
Miran Kalšek<br />
Dnevi grmenja –<br />
dnevi miru<br />
Ob proslavah vojaških zmag se vedno spomnim misli ruskega generala,<br />
da je vojna le nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. Nekdo drug pa je<br />
zapisal, da je mir čas med vojnama.<br />
Če se ozremo v preteklo stoletje, lahko obe misli le potrdimo. Obenem pa<br />
se lahko vprašamo, ali človeštva res ne izuči nobena, še tako kruta vojna, ki<br />
pobere milijone vojakov in civilistov, povzroči ogromno materialno škodo in<br />
pusti dolgoročne posledice. Tu spet pride prav pregovor, da se vsak človek<br />
uči <strong>pred</strong>vsem na lastnih napakah.<br />
In tako se zgodovina pač mora<br />
ponavljati, kljub različnim povodom,<br />
včasih tudi vzrokom. Tako ene kot druge<br />
pa kroji politika posameznih skupin ali<br />
držav, ki tudi s skrajnimi sredstvi ščitijo<br />
svoje interese ali pa si želijo pridobiti<br />
nove trofeje. Na podlagi dejstev se bo ta<br />
trend nadaljeval in si lahko samo želimo,<br />
da bo politika izbirala milejša sredstva za<br />
uveljavljanje in razkazovanje svoje moči.<br />
Upam, da me gospod Fonzi zaradi tega<br />
stavka ne bo proglasil za jasnovidnega, kot<br />
je kolegico v eni od zadnjih številk, ko je<br />
napovedala konec rudarstva v Zasavju.<br />
Tako zame kot zanjo velja, da na podlagi<br />
zgodovinskih dejstev lahko postaviva<br />
tudi kakšno trditev, ki bo lep čas stala,<br />
seveda pa je vsako napovedovanje daljne<br />
prihodnosti precej problematično, tudi<br />
zaradi že omenjene ne<strong>pred</strong>vidljivosti<br />
takšne ali drugačne politike.<br />
Ta poduk sem zgoraj že <strong>pred</strong>stavil in se<br />
do sedaj ni obnesel, spomin pa se ob takih<br />
dogodkih še vedno razvname. Seveda to<br />
ne velja za množico posameznikov, ki so<br />
v vsakem primeru le statisti, ampak za<br />
politiko v širšem pomenu, ki želi volilne<br />
baze ponovno postaviti na okope. Vem, da<br />
se marsikdo sprašuje, zakaj je temu tako in<br />
ali je to potrebno. Preprost odgovor bi se<br />
glasil, da ni razloga, saj so pretekli dogodki<br />
v glavnem obdelani in <strong>pred</strong>stavljeni in imajo<br />
v zelo široki mednarodni javnosti skupni<br />
imenovalec. Vzroki so znani, zmagovalec<br />
je znan, večina dogodkov štirih let je znana,<br />
prav tako pa so znane posledice. S tem je<br />
obdobje vojne tudi zaključeno, saj kasnejši<br />
dogodki niso mogli vplivati za nazaj in<br />
jih tudi ne moremo obravnavati v istem<br />
sklopu. Nenazadnje se tudi spominske<br />
proslave nanašajo na mesec maj 1945 in ne<br />
na kasnejša leta.<br />
upoštevati dejstva, da je bilo akterjev v<br />
tedanjih dogodkih več in je zato tudi več<br />
verzij. Ker pa so prav ti akterji – pri tem<br />
ne mislim vsakega udeleženca posebej<br />
– tudi glavni soustvarjalci zgodovinskega<br />
gradiva, je logično, da se je včasih kakšna<br />
resnica prikrojila, kakšen dogodek<br />
zamolčal in podobno. Vse to pa daje na<br />
eni strani možnost različnih interpretacij<br />
istih dogodkov in na drugi strani otežuje<br />
korektno in hitrejše delo stroke. Da bo<br />
čim manj skušnjav po polemikah o teh<br />
dogodkih, bom ta del članka zaključil z<br />
rekom Pustimo času čas.<br />
Razstava o vojni<br />
Da pa članek ne bi izzvenel le kot skupek<br />
umnih besed in nekaj frazeologije, bi vas<br />
od julija dalje povabil na ogled razstave<br />
o II. svetovni vojni v prostorih hrastniške<br />
muzejske zbirke.<br />
V eni od učilnic bivše osnovne<br />
šole, ki sedaj v celoti služi muzejskim<br />
<strong>pred</strong>stavitvam, ima prostor tudi navedena<br />
razstava. Z njo sem poizkušal zgoraj<br />
navedeno prenesti tudi v prakso, oziroma<br />
postavitev, ki je namenjena tako starejšim<br />
(v spomin) kot mlajšim generacijam (v<br />
poduk).<br />
Med stroko in spominom<br />
Zato se želim v nadaljevanju bolj<br />
posvetiti preteklosti, saj je članek namenjen<br />
<strong>pred</strong>vsem dogodkom <strong>pred</strong> šestdesetimi leti<br />
in njihovi interpretaciji. Kot vsaka velika<br />
proslava, najsi bo lokalna ali mednarodna,<br />
postavi pretekle dogodke v os<strong>pred</strong>je in<br />
ponovno zapiše zmagovalno sporočilo<br />
javnosti. Le ta je dogodke že zdavnaj<br />
spravila v <strong>pred</strong>ale in jih pač po svoji vesti<br />
ali spominu razvrstila v enega ali drugega.<br />
Stroka pa naj bi bila tista, ki bo na podlagi<br />
zgodovinskih dejstev dogodke razvrstila,<br />
ovrednotila in nato <strong>pred</strong>stavila starejšim<br />
generacijam v spomin in mlajšim v poduk.<br />
O številu resnic<br />
Res pa je, da preprostih odgovorov na<br />
takšno kompleksno vprašanje ni oziroma<br />
jih enozložno stroka ne more in ne sme dati,<br />
obenem pa si ne sme dovoliti spreminjanja<br />
zgodovine zaradi pritiskov posameznih<br />
političnih ali drugih skupin. Prav tako<br />
pa ne gre obtoževati taiste stroke, da ni<br />
naredila dovolj, da bi moralo biti vse že<br />
zdavnaj obdelano.<br />
Ker pač nismo jasnovidni, ne moremo<br />
brez daljše časovne distance obravnavati<br />
polpreteklo zgodovino povsem objektivno,<br />
in se je zato lotevamo z zamikom.<br />
Razlogov za to je več. Najprej je potrebno<br />
Dnevi grmenja – dnevi miru • stran 17<br />
foto Miran Kalšek<br />
V hrastniški muzejski zbirki odslej razstava o<br />
II. svetovni vojni
Poslanska pisanja<br />
Stisnimo pesti in<br />
pokažimo zobe<br />
Matjaž Han<br />
Socialni demokrati smo zaskrbljeni zaradi<br />
naše skupne prihodnosti. Zaskrbljenost<br />
je upravičena, saj vlada v zadnje pol leta<br />
ni pokazal niti najmanjše volje, da se bi<br />
lotevala vprašanj o prihodnosti. Izpuhtele<br />
so vse velike obljube iz<strong>pred</strong> volitev. Teme,<br />
kot so gospodarski razvoj in konkurenčnost,<br />
vlaganje v ljudi, v njihovo znanje in<br />
njihove sposobnosti, socialna varnost, so<br />
umaknjene. Vse to z namenom, da bi na<br />
površje lahko prišle ideološke teme, ki so<br />
temelj za sejanje razkola naroda.<br />
Ker nekateri glasno opozarjamo na<br />
napake, nas bodo utišali in si privatizirali<br />
medije. Ker mora gospodarstvo delovati<br />
v pogojih vedno večje negotovosti, bodo<br />
zamenjali kadre in ga razprodali. In ker ne<br />
verjamejo v ljudi, so zmanjšali sredstva,<br />
namenjena zaposlovanju in odpiranju<br />
novih delovnih mest.<br />
Zaradi naše skupne zasavske prihodnosti<br />
sem zaskrbljen tudi kot Radečan. Žal<br />
je vlada, očitno, med skrbmi namenila<br />
zadnje mesto Zasavju. Dejstvo, da smo vsi<br />
poslanci iz Zasavja v opoziciji, pa nam je<br />
dalo nov zagon in novo energijo. Zasavski<br />
poslanci smo namreč združili svoje moči in<br />
ustanovili Klub zasavskih poslancev, kjer<br />
smo se zavezali, da bomo, tudi če se vlada<br />
ne bo posvetila Zasavju, ljudi in njihove<br />
interese branili do zadnjega.<br />
Ne glede na to, da smo v manjšini in da<br />
vladni glasovalni stroj zmelje vse, ki se<br />
mu ne podredijo, računamo na podporo<br />
zasavskega prijateljstva, enotnosti in<br />
solidarnosti. S skupnimi močmi moramo<br />
reči jasen ne odločitvi vlade, da nam<br />
ne omogoči svetlejše prihodnosti. S<br />
tem, ko nam je vlada odrekla pomoč pri<br />
razvoju cestne infrastrukture, nas želi še<br />
bolj odrezati od slovenskih in evropskih<br />
središč, in ko v ozadje potiska naše rudarje<br />
in rudnike, nam želi vzeti upanje.<br />
Zaradi prihodnosti sem zaskrbljen tudi<br />
kot izvoljeni <strong>pred</strong>stavnik občin Laško in<br />
Radeče. Ljudje so programu socialnih<br />
demokratov zaupali. Skupaj smo se<br />
zavezali, da bomo vlagali v gospodarski<br />
razvoj, ki bo prinesel nova delovna mesta<br />
in povečal socialno varnost. Skupaj smo<br />
se odločili, da je vlaganje v infrastrukturo<br />
nujno, če želimo zmanjšati razvojno<br />
zaostalost za osrednjo Slovenijo in<br />
evropskim povprečjem. In skupaj smo se<br />
zavezali, da bo življenje na naših domovih<br />
poslej boljše in bomo zopet lahko s ponosno<br />
dvignjeno glavo hodili po cesti.<br />
Kot vaš poslanec in kot socialni demokrat<br />
se zavezujem, da ne bom dopustil, da nas še<br />
naprej odrivajo na rob, in ne bom dopustil,<br />
da nam vzamejo upanje.<br />
Dragi Zasavci,<br />
vem da so <strong>pred</strong> nami težki časi, zato<br />
stisnimo pesti in jim pokažimo zobe!<br />
Ker se kljub polemikam védenje o teh<br />
dogodkih hitro izgublja, je zasnova razstave<br />
precej simbolična in odstopa od tipičnih<br />
postavitev zbirk narodnoosvobodilnega<br />
boja. Prav tako zajema naše celotno<br />
področje – takratni Kreis Trifail – kot tudi<br />
vse glavne oblike okupatorjevega nasilja,<br />
ki v preteklosti niso bile upoštevane v<br />
polni meri, vendar jih je prebivalstvo še<br />
kako čutilo.<br />
Prostora ni bilo dovolj za podrobno<br />
razlago lokalnih dogodkov, opis glavnih<br />
akterjev, prikaz vseh akcij, … sem pa želel<br />
<strong>pred</strong>staviti posamezna obdobja – vsakega<br />
vsaj z enim panojem – in posamezne oblike<br />
delovanja okupacijskega in odporniškega<br />
sistema, kjer se lahko vsakdo najde, čeprav<br />
njegovega imena ali slike ni. Kratki teksti<br />
so namenjeni obiskovalcem, ki manj<br />
poznajo to obdobje ali pa naše kraje. Za<br />
poznavalce bo verjetno vsega premalo ali<br />
mogoče česa preveč, vendar se vsakemu ne<br />
da in ne more ustreči.<br />
Če na kratko preletimo razstavo, bo<br />
verjetno vsakogar najprej pritegnila<br />
osrednja vitrina, ki ima simboličen pomen,<br />
saj <strong>pred</strong>stavlja oblike medvojnega nasilja,<br />
v katero so vključeni deli osrednjega<br />
spomenika žrtvam v Hrastniku – skupaj<br />
z ostalimi pomniki tvori rdečo nit celotne<br />
muzejske zbirke – in del slik žrtev, ki so<br />
bile <strong>pred</strong>stavljene na prejšnji razstavi in<br />
<strong>pred</strong>stavljajo skupaj z nekaterimi <strong>pred</strong>meti<br />
vez z njo in delom naših <strong>pred</strong>hodnikov.<br />
Vitrino dopolnjuje orožje, ki je za večino<br />
obiskovalcev zanimivo; sploh sedaj,<br />
ko služi le za muzejske potrebe. Steber<br />
simbolično začenjata zemljevid okupirane<br />
Evrope in Adolf Hitler, končujeta pa ga<br />
razbiti nemški orel in maršal Tito.<br />
Okrog osrednjega stebra pa je razstava<br />
prikazana kronološko in po posameznih<br />
temah, ki so bistvene za ta čas. Predstavljeni<br />
so naslednji sklopi: začetek okupacije<br />
in germanizacije ter odpora proti temu,<br />
stopnjevanje nasilja s prvimi izselitvami,<br />
aretacijami in streljanjem. Temu sledi<br />
razvoj oboroženega odpora in večje akcije<br />
na našem področju ter sprotno prilagajanje<br />
okupacijskega sistema. Posebna tema<br />
so množične izselitve, koncentracijska<br />
taborišča, streljanja talcev in prisilna<br />
mobilizacija v nemško vojsko. Razstavo<br />
zaključujejo zadnji boji in odhod nemške<br />
vojske ter prvi dnevi svobode.<br />
Zavedam se, da sem lahko zajel in<br />
<strong>pred</strong>stavil le bistvo ter glavne dogodke,<br />
nikakor pa ne štiriletnega trpljenja<br />
posameznikov. Vendar je to nemogoče,<br />
saj gre za usode stotin družin in tisoče<br />
posameznikov, ki so doživljali tragedije, ki<br />
jih je težko že opisati, kaj šele <strong>pred</strong>staviti<br />
v eni sami sobi. Verjetno bi lahko vsakdo s<br />
svojimi spomini napolnil vsaj en prostor.<br />
Ali boste kot obiskovalci dobili vtis,<br />
ki vam bo ostal v spominu, prepuščam<br />
vsakemu posebej, prav tako tudi sodbo o<br />
razstavi. Bolj kritičnim lahko zagotovim,<br />
da bo v prihodnosti vsaj del gradiva,<br />
ki ni razstavljen, našel prostor v tako<br />
imenovanem multivizijskem prikazu.<br />
Stisnimo pesti in pokažimo zobe • stran 18
Roman Rozina<br />
<strong>850</strong> let prve pisne omembe<br />
Med Ternberchom in<br />
Tirno<br />
Tirna je eno izmed naselij, ki jim gre prvenstvo v tem, kdaj se je njihovo<br />
ime prvič pojavilo v pisni obliki. Kot Ternberch se pojavlja v dokumentu, ki ga<br />
hranijo v graškem arhivu: gre za kupoprodajno pogodbo iz leta 1154 in leto<br />
dni mlajšo primo<strong>pred</strong>ajno pogodbo. Leta 1155 je bil dokument tudi napisan,<br />
tako da Tirna letos praznuje <strong>850</strong>-letnico prve pisne omembe kraja.<br />
Kdaj je bilo ime kraja prvič zapisano, je<br />
znano že dlje časa, saj je letnica navedena<br />
tudi v starejših slovenskih krajevnih<br />
leksikonih, fizični dokument pa je v Zagorje<br />
prinesel svetogorski župnik Maks Kozjek.<br />
Danes se spominja, da je do dokumenta,<br />
ki je shranjen v graškem arhivu, prišel<br />
prek ljubljanskega škofijskega arhiva in<br />
s pomočjo dveh zgodovinark. Avstrijci<br />
so najprej dejali, da so vse listine, ki se<br />
nanašajo na slovensko ozemlje, vrnili. Po<br />
našem vztrajanju je arhivar po dveh dneh<br />
iskanja končno le našel to listino. Ko je<br />
sporočil, da je najdena, mi ni dalo miru,<br />
da bi je ne videl na lastne oči. Resda so<br />
mi po pošti poslali fotokopije in fotografije,<br />
ampak to ni bilo tisto pravo, ni bilo dovolj.<br />
In ko sem jo lahko prijel v roke, je bilo to<br />
zame izjemno doživetje.<br />
Besedilo je, seveda, v latinščini, pisava<br />
pa je diplomatska karolinška minuskula.<br />
Zapis je na oslovski koži, ker papirja<br />
niso poznali. Je zelo dobro ohranjena,<br />
kar pomeni, da so jo le malokrat odprli.<br />
Pečat, s katerim je bila povezana v listino,<br />
je odtrgan, je pa ohranjen. Gre ta težak,<br />
voščen pečat, v katerega je odtisnjen grb<br />
tretjega krškega škofa Romana Prvega.<br />
Meje Ternbercha<br />
Sedež škofije takrat ni bil v Celovcu,<br />
ampak v višje ležeči Krki, nadaljuje s<br />
pripovedjo Maks Kozjek. In v naslednjem<br />
trenutku pokaže uokvirjeno fotografijo<br />
narisanega portreta omenjenega škofa.<br />
Poslali so mi jo iz Celovca, in ko sem jo<br />
dobil, sem skakal od veselja kot otrok.<br />
Prepričan sem, da je to najstarejši portret<br />
nekega političnega vladarja v Zasavju,<br />
takrat pač fevdalnega. Portret je verjetno<br />
iz sredine dvanajstega stoletja, besedilo<br />
pod sliko pa v latinščini pravi, da je vladal<br />
trideset let in da je pokopan v stolni cerkvi<br />
v Krki.<br />
Kupoprodajna pogodba je bila<br />
sklenjena v kraju Sv. Radegunda, ki<br />
leži severovzhodno od Starega dvora na<br />
Koroškem, prevzemna pa v Brestanici, ki<br />
je v dokumentu imenovana Rajhenburg pri<br />
Sv. Rupertu. V pogodbi je navedeno, da je<br />
<strong>pred</strong>met pogodba zemljišče, imenovano<br />
Tirna, ki leži blizu Save, vsi podložniki<br />
in premoženje, ki ga sestavljajo dvori,<br />
poslopja, polja, vinogradi, travniki, pašniki,<br />
gozdovi, lovišča, hribi in doline, vode in<br />
potoki, ribniki, jezovi, mlini.<br />
Zaradi vsega naštetega je upravičeno<br />
domnevati, da <strong>pred</strong>met pogodbe ni bilo<br />
le današnje naselje Tirna, ampak mnogo<br />
večje območje. Maks Kozjek je prepričan,<br />
da gre najmanj za celotno župnijo Vače<br />
z Zasavsko sveto Goro, vse tja do robov<br />
Zagorja. V listini je navedenih toliko<br />
stvari, da jih na tolikšnem ozemlju, kot je<br />
današnja Tirna, preprosto ni moglo biti.<br />
Takšnemu mnenju pritrjuje tudi navedba<br />
v pogodbi, da gre za znameniti alod, torej<br />
svobodno posest, pri čemer si je oznako<br />
znameniti verjetno prislužila Sveta gora s<br />
svojo bogato zgodovino.<br />
Samo ime Tirna je po Kozjekovem<br />
mnenju kombinacija latinskega in<br />
nemškega poimenovanja: terra za zemljo<br />
in berg za goro, hrib. Tirna naj bi po takšni<br />
razlagi pomenila gorsko zemljo, posest.<br />
Obe besedi sta bila pri poimenovanju<br />
območij kar pogosto uporabljani.<br />
Druga razlaga imena Tirna izvira iz<br />
keltskega poimenovanja tiarna za gospod,<br />
zemljiški gospod, poimenovanje pa naj bi<br />
bilo iz keltskih časov ali spomin nanje.<br />
Beseda ima indoevropske korenine v<br />
teig, kar pomeni koničast, šilast, štrleti,<br />
pomen pa se je kasneje poosebil: iz vrha,<br />
zemljepisne točke, ki stoji nad drugimi, v<br />
voditelja, poglavarja, gospoda, ki je nad<br />
drugimi.<br />
Tudi te možne korenine poimenovanja<br />
Tirna pa najverjetneje izpostavljajo<br />
Med Ternberchom in Tirno<br />
Zasavsko sveto goro, saj povsem ustreza<br />
vsebini poimenovanja.<br />
Arheološka najdišča<br />
V sami Tirni sta dve manj pomembni<br />
arheološki najdišči: območje Podvrhek, za<br />
katerega strokovnjaki <strong>pred</strong>videvajo, da je<br />
bil v arheoloških obdobjih poseljen, saj je<br />
vrh hriba značilno izravnan, vzhodno nad<br />
vasjo pa prepoznavno oblikovana vzpetina<br />
z dobro vidnimi terasami, kjer pa drobnih<br />
arheoloških najdb vsaj na površini ni moč<br />
opaziti.<br />
Precej bolj pomembno in bogato je<br />
arheološko najdišče na Zasavski sveti<br />
gori in v njeni bližnji okolici. Z drobnimi<br />
arheološkimi najdbami so izpričane<br />
prazgodovinska, antična in poznoantična<br />
naselbina. Na terasah jugovzhodno od<br />
naselja je bilo grobišče iz časa preseljevanja<br />
ljudstev. Po nekaterih najdbah sodeč je bila<br />
verjetno v tem času na vrhu langobardska<br />
vojaška postojanka.<br />
Strokovnjaki menijo, da so na širšem<br />
področju Vač <strong>pred</strong> našim štetjem prebivali<br />
Iliri in za njimi keltsko pleme Tavriskov,<br />
pri čemer se njihova mnenja tudi precej<br />
razhajajo. Za zmedo naj bi poskrbeli<br />
Arhiv župnije Sveta gora<br />
Pečat z listine, ki je <strong>pred</strong> <strong>850</strong> leti prva omenila Tirno
že Rimljani, ki so z Iliri označevali vse<br />
prebivalce Balkana, takratne province Ilirik,<br />
ne glede na njihovo etnično pripadnost,<br />
v novejših časih pa različne priljubljene<br />
teorije o Venetih.<br />
Najdišča okrog Zasavske svete gore<br />
seveda niso bila deležna tolikšne pozornosti<br />
arheologov in roparjev kot tista okrog<br />
bližnjega Klenika, kjer so bile najdene<br />
največje dragocenosti železnodobnih<br />
Vač. So pa posamezni iskalci – na primer<br />
vojvodinja Meklenburška, ki je na prehodu<br />
iz devetnajstega v dvajseto stoletje v lovu<br />
za zakladi prekrižarila vse tukajšnje doline<br />
– iskali tudi tu. Zadnja izkopavanja je le<br />
malo <strong>pred</strong> drugo svetovno vojno vodil<br />
štajerski deželni arheolog in profesor na<br />
univerzi v Gradcu Valter Šmid, ki je na<br />
območju Zgornje Krone odkril temelje<br />
devetnajstih stavb, raziskoval pa je tudi<br />
območje Zasavske svete gore.<br />
Maks Kozjek z zbirko starih lončenih okruškov<br />
foto Roman Rozina<br />
Maks Kozjek navaja, da so takrat na<br />
Gradišču, od Zasavske svete gore proti<br />
Roviščam, našli del zidu morebitne<br />
nekdanje trdnjave. V grobovih na Sveti<br />
gori so bile samo kosti, brez pridatkov, v<br />
Gradišču pa so imeli grobovi pridatke:<br />
moškim so v grobove dali nože, ženskam<br />
pa nakit. Vojščaki so imeli po dva noža,<br />
kar je značilnost langobardskih grobov.<br />
Langobardi so bili potujoče ljudstvo, ki so<br />
v Sloveniji živeli kakšnih šestdeset let.<br />
Grobove, ki so jih našli, so pustili odprte.<br />
Po drugi svetovni vojni so imeli v Ljubljani<br />
že vse načrte, da bi enega izmed žarnih<br />
grobišč raziskali, vendar potem do tega ni<br />
prišlo. Gre za tri jame, velike štiri krat štiri<br />
metre, ki so še zdaj nezasute. Neraziskani<br />
so tudi krščanski grobovi med planinsko<br />
kočo in cerkvijo, ki pa so manj zanimivi za<br />
divje iskalce, ker v njih ni dragocenosti.<br />
Številne drobne najdbe<br />
Na Zasavski sveti gori so še obsežna<br />
neraziskana območja, saj pri skoraj vsakem<br />
poseganju v zemljišče naletijo na ostaline<br />
preteklosti. Če so na griču med planinsko<br />
kočo in cerkvijo starejši krščanski grobovi,<br />
so pri kapeli, na skali pod cerkvijo, mlajši<br />
krščanski grobovi.<br />
Pokojne so do začetka osemnajstega<br />
stoletja pokopavali v cerkveni grobnici:<br />
kot zadnjega naj bi leta 1717 pokopali<br />
nekega Baloha iz Grobovščice nad<br />
Šemnikom. Kozjek meni, da je bila<br />
grobnica verjetno polna in so zato kasneje<br />
mrliče pokopavali povsod po hribu. Tako<br />
je bilo do 1875. leta, ko so okrog cerkve<br />
naredili novo pokopališče. Ko sem prišel,<br />
smo z domačimi fanti malo raziskovali.<br />
Hoteli smo poiskati grobnico, ampak nismo<br />
kopali na pravem kraju. Že pol metra pod<br />
cerkvenim tlakom smo naleteli na človeške<br />
kosti. Če ni šlo drugače, so verjetno kar v<br />
cerkvi odprli tlak in tam pokopali mrliča.<br />
Ko so na hribu električarji polagali<br />
kabel po zemlji, so vsake toliko naleteli<br />
na kosti. Podobno je bilo, ko smo širili<br />
pot. Strokovnjaki so pregledali eno izmed<br />
najdenih lobanj in ugotovili, da je stara<br />
242 let. To nekako sovpada s koncem<br />
pokopavanja v grobnici in potrjuje misel,<br />
da so mrliče potem pokopavali vsepovsod<br />
po hribu: kjer so le lahko skopali pol metra<br />
v globino, tam so naredili grob. Zaradi<br />
skalnega terena je bilo težko najti za grobove<br />
primerna mesta; tudi na pokopališču je vsa<br />
zemlja za grobove navožena.<br />
Pri urejanju okolice pa so že naleteli tudi<br />
na žarne grobove. Ti se omenjajo tudi v<br />
raziskavah na prehodu iz devetnajstega v<br />
dvajseto stoletje. Najdeni so bili na južni<br />
strani pod župniščem, kjer je bila nekdaj<br />
skupna njiva. Po najdbah <strong>pred</strong> dobrimi sto<br />
leti so jo domačini opustili, saj po tistem,<br />
ko se je zvedelo za grobove, ni želel nihče<br />
več kmetovati na njej.<br />
Tudi Kozjek je, izhajajoč iz prisotnosti<br />
žarnih grobov, pristaš teorije, da so bili<br />
nekdanji prebivalci Zasavske svete gore<br />
Veneti. Mrliče so sežigali Rimljani in<br />
Veneti, vendar Rimljani niso živeli po<br />
hribih, ampak samo v dolinah. Vemo, da je<br />
bila tu antična trdnjava, in ker imamo tudi<br />
žarno grobišče iz tistega časa, je moralo<br />
tu stati obzidano gorsko naselje. V eni<br />
skalni špranji med cerkvijo in cesto se še<br />
vidi košček zidu, z malto vezano kamenje.<br />
Prepričan sem, da gre za ostanek temelja<br />
antičnega obzidja.<br />
Sam je po hribu našel številne lončene<br />
ostanke. Hrani jih v dveh ločenih posodah.<br />
V eni naj bi bili tisti iz časov <strong>pred</strong> Rimljani,<br />
drugi iz mlajših obdobij. Ločuje jih glede<br />
na gladkost lončevine, saj naj bi lončarki<br />
kolovrat v naše kraje zanesli Rimljani.<br />
Mlajša lončevina je tako gladka in s<br />
pravilnimi okroglinami, starejša pa je bolj<br />
groba in nepravilnih oblik. Gre zgolj za<br />
dokument naselitve, nič zelo posebnega<br />
ni med temi najdeninami. Imel pa sem<br />
en kos, ki je bil izredno lahek, kot košček<br />
porobetona. Preučil naj bi ga nek arheolog,<br />
ki pa me ni nikoli seznanil z ugotovitvami<br />
niti ni tega kosa vrnil. Nek drug poznavalec<br />
mi je kasneje rekel, da je šlo verjetno za<br />
kamenino vulkanskega izvora, ki je sem<br />
zašla iz južne Italije.<br />
Svetogorske cerkve<br />
Kamen se je na to goro nosil tisočletja.<br />
Najprej za gradnjo obzidja, ki je varoval<br />
verjetno lesene hiše znotraj njega, kasneje<br />
so ta kamen porabljali za druge objekte:<br />
v dvanajstem stoletju za cerkev, potem<br />
različne hiše kot so mežnarija, hlev,<br />
hiša za duhovnika. Ta je bila večkrat<br />
dograjena. Najnižja etaža je bila zgrajena<br />
že v dvanajstem stoletju, naslednja v<br />
šestnajstem stoletju, sedanja pa leta 1839.<br />
Imam še načrt, ki je zagotovo najstarejši še<br />
ohranjen načrt kakšnega objekta v zagorski<br />
občini.<br />
Naslednja dragocenost, ki jo hrani<br />
župnijski arhiv, pa je urbar od leta 1737<br />
do 1807. V rjavo usnje vezani knjigi so<br />
vpisane dajatve cerkvenih podložnikov. Ti<br />
so cerkvi dajali žito – takrat so pridelovali<br />
ječmen, oves, proso in turščico – lečo,<br />
bob in lan, kokoši, koline, panje čebel,<br />
nekatere obveznosti pa so že plačevali tudi<br />
z denarjem.<br />
Iz urbarja je razvidnih tudi nekaj<br />
zanimivosti: na primer ta, da so imeli v<br />
Roviščah župana, katerega posel je bil<br />
goniti kmete na tlako in pobirati desetino.<br />
Za nagrado je dobil slamo, kar bi bilo<br />
danes povsem brezvredno poplačilo, takrat<br />
foto Roman Rozina<br />
Med Ternberchom in Tirno
pa je bila slama dragoceno gradivo za<br />
pokrivanje streh.<br />
Cerkev Marijinega rojstva se v arhivskih<br />
virih prvič posredno omenja 18. avgusta<br />
1364, torej v času, ko je bila še vaška<br />
podružnica. Proti koncu petnajstega stoletja<br />
so jo obdali s trdnim taborskim obzidjem<br />
– v ostankih obzidja so se ohranile gotsko<br />
oblikovane strelnice – in zgradili mogočni<br />
stolp, današnji zahodni zvonik, da so tako<br />
dobili kolikor toliko varno pribežališče <strong>pred</strong><br />
turškimi roparskimi vpadi. Na prezidavo<br />
leta 1472 kažejo tudi tri zazidana gotska<br />
okna na zaključnih stenah prezbiterija.<br />
Breda Vilhar navaja, da so gotsko stavbo<br />
leta 1704 prvič barokizirali, drugič pa so to<br />
storili po požaru, ko je leta 1760 treščilo<br />
v cerkev in zvonik. Takrat so cerkev<br />
še razširili. Nove prenove so sledile po<br />
požarih, ki so jih zanetile strele v letih<br />
1855 in 1957. Cerkev obdaja pokopališče,<br />
na katerem stoji tudi Kraljev kip vojaka v<br />
avstrijski uniformi, spomenik žrtvam prve<br />
svetovne vojne.<br />
Častitljivo zgodovino imata tudi drugi<br />
dve cerkvi v bližini. Podružnična cerkev sv.<br />
Primoža in Felicijana v Tirni, ki jo obdaja<br />
nizko obzidje, se v virih prvič pojavlja leta<br />
1526, vendar njena srednjeveška zasnova<br />
govori, da je precej starejša; nekateri njeno<br />
starost povezujejo kar s prvo omembe<br />
Tirne. Podružnična cerkev sv. Petra pod<br />
vasjo Golče se v arhivskih virih prav tako<br />
prvič omenja leta 1526, ko so popisovali<br />
cerkvene dragocenosti. Tudi ta je po zasnovi<br />
starejša, kar med drugim dokazujejo<br />
fragmenti kvalitetnih poznogotskih fresk,<br />
ki so bili odkriti v notranjščini. Večja<br />
obnovitvena dela na stavbi so bila izvršena<br />
leta 1703, ko so obnovili prezbiterij, iz<br />
tega časa pa je tudi veliki zgodnjebaročni<br />
oltar ljubljanskega kiparja Janeza Jakoba<br />
Menegattija.<br />
Za obe cerkvi je značilna neobičajna<br />
lega, saj ležita zunaj vaškega jedra in nista<br />
dvignjeni na katero od vzpetin, zato ne<br />
čudi, da tudi za ti dve cerkvi kdo pove zelo<br />
razširjeno zgodbo, kako so bile prvotne<br />
foto Roman Rozina<br />
Številna arheološka najdbišča okrog utrjene cerkve na Zasavski sveti gori govore o dolgi in bogati preteklosti<br />
cerkev postavljene drugje, potem pa jih<br />
je čudežna moč prek noči prestavila na<br />
sedanje mesto.<br />
Ljudsko izročilo pravi, da je tirnska<br />
cerkev prvotno stala na Čelišku, vzpetini,<br />
kjer je cerkvena gozdna parcela. Cerkev pod<br />
Golčami pa naj bi nekoč stala na Svetini,<br />
ki se vzpenja v smeri proti Šentlambertu.<br />
Ker že ime kraja napeljuje misel na nekaj<br />
svetega, je morda tam kdaj res bilo kakšno<br />
svetišče, verjetno <strong>pred</strong>krščansko, saj<br />
arhitekturna podoba cerkve sv. Petra kaže,<br />
da naj bi bila zgrajena že v prvem obdobju<br />
gradenj krščanskih cerkva. To se je v naših<br />
krajih začelo po tistem, ko je bil 1136. leta<br />
ustanovljen samostan v Stični, v katerem so<br />
se zbirali gradbeniki in umetniki, ki so po<br />
Dolenjski in Zasavju gradili prve cerkve.<br />
V imenu svete in nedeljive Trojice sem jaz, Roman, po božji dolžnosti <strong>pred</strong>stavnik svete<br />
krške cerkve, ki me je, čeprav tega nisem vreden, škofovski urad poklical k cerkvenim<br />
trgovskim poslom, sklenil, da ne bom kot nekoristen suženj meni zaupan gosposki denar<br />
zakopal v zemljo ali ga nekoristno zapravil, temveč da bom z njim brez tveganja in<br />
pametno posloval. Če me bo ta, ki mi je zaupal, takrat, ko me bo poklical, da bi podal<br />
račun, zaradi zbranega dobička pohvalil, bom po zaslugi prost ostre besede, ki doleti<br />
malopridnega in nespametnega sužnja. Ko se je torej ponudila dobra priložnost, sem<br />
si po močeh prizadeval, da bi razširil meje posestva mlade cerkve, ki sem ga prevzel v<br />
upravljanje. Tako sem v času rimske ekspedicije pod kraljem Friderikom od koroškega<br />
vojvode Henrika, vpričo brata tega plemenitega gospoda in ob moji navzočnosti, za<br />
šestdeset mark nakupil zemljišče, imenovano Tirna, ki leži blizu reke Save, in vso<br />
lastninsko pravo na teh dobrinah, potem ko se je on temu odrekel. Ta isti vojvoda je<br />
takoj naročil Henriku Prisu, da ta znameniti alod z vsemi pritiklinami in podložniki,<br />
namreč dvori, poslopji, polji, vinogradi, travniki, pašniki, gozdovi, lovišči, hribi in<br />
dolinami, vodami in potoki, ribniki, jezovi, mlini in z vsemi obdelanimi in neobdelanimi<br />
zemljišči, namesto njega <strong>pred</strong>a cerkvi.<br />
Za priče tej <strong>pred</strong>aji so bili imenovani: Herman, brat tega vojvode; Gotbold iz<br />
Hardecka, Karol iz Prajerna, Bertold iz Šaleka, Bernard iz Čedada, During iz<br />
Strassburga, Rudger iz Veztnacha, svobodniki; Gotfried iz Wietinga, Rudolf iz<br />
Deinsberga, Friderik iz Honsbercha, Macelin iz Repnja, ministeriali salzburške cerkve;<br />
Engelbert iz Strassburga in Eglols, ministeriala krške cerkve; Sigehard iz Freiberga,<br />
Herman in Gotbold iz Ostrovice, Herman iz Koselce in njegov zet Bernard iz Repenj,<br />
Gerloch iz Trušenj, Peregrin iz Doymesa, Wolfram iz Reinhersteina in njegov brat<br />
Wernher, Otokar iz Hohenwarta, Rudolf in Adalbert iz Ljubljane, Walther s Krškega,<br />
Ulrik iz Tiffena, ministeriali, in številni drugi.<br />
Opravljeno pri Sv. Radegundi leta 1154.<br />
Prevoda prvega dela listine o nakupu posesti Ternberch,<br />
delo Milana Lovenjaka<br />
Med Ternberchom in Tirno
Srdnjeveško zasnovani cerkvi v Tirni nekateri pripisujejo enako starost kot jo ima prva omemba kraja<br />
Zgodbe od nekdaj<br />
Golče so bile zaradi svoje sončne lege že<br />
kmalu zanimive za poselitev. Maks Kozjek<br />
pravi, da so, ko so obnavljali cerkev na<br />
Golčah, odkrili romansko <strong>pred</strong>nico iz<br />
dvanajstega stoletja. Ko pa so pri Golobarju<br />
delali izkop za hišo, so naleteli na cel jarek<br />
lončevine; med drugim pa naj bi našli tudi<br />
koščeno iglo.<br />
Večina zanimivosti tega območja pa je<br />
tako ali drugače vezana na Zasavsko sveto<br />
goro. Gre za staro romarsko pot, zato je<br />
cerkev za vernike v nekdanji mežnariji<br />
uredila tudi gostilno in trafiko. Mežnar, ki<br />
je bil hkrati tudi gostilničar, je ob nedeljah<br />
tako stočil do 350 litrov vina, ob romarskih<br />
dnevih pa so razsekali celega pečenega<br />
vola.<br />
Zaradi številnih romarjev je svetogorska<br />
cerkev dobila stalnega duhovnika, ki<br />
je sicer spadal pod župnijo Vače, že v<br />
šestnajstem stoletju. Ljudje so prihajali iz<br />
okoliških krajev in od daleč naokrog, saj so<br />
foto Roman Rozina<br />
se določene župnije zaobljubile vsako leto<br />
romati na Zasavsko sveto goro; <strong>pred</strong>vsem<br />
za dobro letino.<br />
Valvasor navaja, da je cerkev zelo znana<br />
tudi po čudežih. V Slavi vojvodine Kranjske<br />
piše, da je <strong>pred</strong> trideset in nekaj leti neka<br />
ženska oslepela in vrsto let preživela v<br />
popolni slepoti, dokler se ni zaobljubila<br />
tej cerkvi in se dala gori pripeljati v<br />
družbi treh duhovnikov. Po maši je po<br />
golih kolenih trikrat obšla glavni oltar. Ko<br />
je prišla tretjič okrog, je začutila močan<br />
veter, ki ji je potegnil z glave pečo, oziroma<br />
tančico. Od strahu je glasno zavpila in v<br />
tistem trenutku spregledala.<br />
Med ljudskimi zgodbami se je ohranila<br />
tudi tista, da Turki niso nikoli uspeli<br />
zavzeti svetogorske utrdbe. Breda Vilhar jo<br />
je zapisala takole: Ko so Turki pridrveli do<br />
znamenja s križanim Jezusom pod cerkvijo,<br />
se je umirajočemu Zveličarju zasmililo<br />
ubogo ljudstvo v taboru in je proseče<br />
dvignil pogled k Očetu v nebo. Pašev konj<br />
se je vzpel kot <strong>pred</strong> nevidno oviro in vrgel<br />
Henrik Pris je zvesto izpolnil od<br />
vojvode prejeto naročilo in omenjene<br />
dobrine z vso celostjo in koristmi, ki<br />
bi mogle od ondod iziti, ob prisotnosti<br />
našega gospoda velečastnega nadškofa<br />
salzburške cerkve Eberharda, v skladu<br />
z zakonom izročil meni in cerkvi v večno<br />
in trajno pravico in nespremenljivo<br />
lastništvo.<br />
Priče te zadeve so: grof Bertold iz<br />
Bogena; Kadold iz Sunebrehtesdorfa,<br />
Leopold iz Plaina, Majnhalm s<br />
Kranjskega, Eginon iz Slivne, Henrik<br />
iz Kamnika, Karol, Rudolf iz Albeka,<br />
svobodniki; Sigmar iz Lipnice, Friderik<br />
iz Landsberga, Friderik iz Ptuja, Oton<br />
iz Rajhenburga, njegov brat Rajnbert in<br />
njun ujec Konrad iz Rovov, Markward<br />
iz Itzlinga, Rudger iz Pongaua, Viljem<br />
iz Wonneberga, ministeriali salzburške<br />
cerkve; Henrik iz Strassburga in<br />
njegov bratranec Engelbert, Odalskalk<br />
iz Vitanja, Rudger iz Višnje Gore,<br />
ministeriali krške cerkve; Rudger iz<br />
Žibnika in njegov sin Rudger, Gerloch<br />
iz Trušenj, Eberhard od Drave, vojaki<br />
grofa Bertolda iz Bogena; Kadelhoh<br />
iz Winzera, Rudolf iz Hohenbacha,<br />
Oton iz Satelbogena in njegov brat<br />
Konrad, Erenfrid iz Wezelscelle, Konon<br />
iz Strasskirchena in Hartung, Heidenrik<br />
iz Romoldesdorfa, Bertold s Krškega in<br />
njegov sin Walther, Dietrik s Kranjskega,<br />
Gerloch iz Frammersbacha, Rudger<br />
iz Burghausena, Goteskalk iz Pittena,<br />
Rajnmar s Krškega in njegov sin Swiker,<br />
oskrbnik Friderik, Hugon, sin Kadolda<br />
iz Sunebrehtesdorfa, in mnogi drugi.<br />
Srečno opravljeno leta 1155 od<br />
Gospodovega učlovečenja, v času<br />
tretje indikcije, na Rajhenburgu pri Sv.<br />
Rupertu. Amen.<br />
Prevoda drugega dela listine<br />
o nakupu posesti Ternberch,<br />
delo Milana Lovenjaka<br />
poveljnika s sedla, prestrašeni Turki pa so<br />
se razbežali.<br />
Največ ugibanj in zgodb pa rojeva<br />
obokan prostor, vzidan v podporni zid nad<br />
severno potjo. Puščava, kakor ga imenujejo,<br />
naj bi bil po prvi razlagi sramotilna veža,<br />
v kateri naj bi obsojence izpostavljali<br />
sramotenju ljudstva, ki se je tam zbiralo<br />
ob romanjih. Po drugi različici naj bi šlo<br />
za asketsko domovanje puščavnika, ki je<br />
oskrboval cerkev, ko tam še ni bilo stalnega<br />
duhovnika. Tisti z manj domišljije pa<br />
razmišljajo v smeri, da bi lahko bil prostor<br />
shramba ali pa nekdanja kapelica, kakršne<br />
so radi postavljali ob romarskih poteh.<br />
Med Ternberchom in Tirno
Podjetnost in mladi<br />
Barbara Kaluža<br />
Kako do svojega<br />
podjetja le z dobro<br />
idejo<br />
Razvoj podjetništva povečuje produktivnost in konkurenčnost gospodarstva<br />
ter tudi možnosti zaposlovanja. Na Regionalnem centru za razvoj se zato<br />
že vrsto let trudimo oblikovati ustrezno podporno okolje in pospešiti razvoj<br />
podjetniške kulture.<br />
Slednje je še toliko bolj pomembno zaradi zasavske tradicije velikih<br />
gospodarskih sistemov, ki so nudili dovolj širok spekter osebnostnih izzivov<br />
in možnosti zaposlitve, tako da je bilo zasebne podjetniške pobude malo. Na<br />
Regionalnem centru za razvoj smo se zato odločili za dodatne aktivnosti, da<br />
morebitnim mladim podjetnikom ponudimo najboljše možne pogoje in jim v<br />
največji meri olajšamo podjetniške začetke.<br />
Pod okriljem Regionalnega centra<br />
za razvoj potekajo tudi aktivnosti<br />
podjetniškega inkubatorja, kjer imajo<br />
podjetniki najugodnejše prostorske in<br />
druge pogoje za začetek delovanja in rast<br />
podjetja. V inkubatorju je trenutno enajst<br />
podjetnikov, vanj pa bi radi privabili čim<br />
večje število mladih strokovnjakov, ki<br />
imajo zanimive podjetniške ideje.<br />
Mladi podjetniki<br />
Prav mladi izobraženi strokovnjaki<br />
so v vseh okoljih eden ključnih virov za<br />
zagotavljanje gospodarske uspešnosti.<br />
Zato smo se odločili, da skušamo zasavske<br />
štipendiste še dodatno spodbuditi k razvoju<br />
njihovih podjetniških karier oziroma jih<br />
motivirati za vstop v svet podjetništva.<br />
Že lani smo začeli zasavske štipendiste<br />
animirati in motivirati za vključitev v<br />
podjetniški inkubator. Aktivnosti vsebujejo<br />
korake od zbujanja radovednosti do<br />
potrebnih usposabljanj. Pri tem se postopno<br />
povezujemo z drugimi ustanovami v regiji,<br />
da bi bila naša prizadevanja uspešnejša.<br />
S štipendisti, ki prejemajo štipendijo<br />
po tako imenovanem zasavskem zakonu,<br />
in ki jih pogodba zavezuje, da se po<br />
končanem šolanju zaposlijo v Zasavju,<br />
smo izvedli že nekaj skupinskih srečanj,<br />
kjer smo jih seznanili z možnostmi, mladi<br />
pa so spregovorili o svojih pričakovanjih<br />
in načrtih. Poleg tega smo s potencialnimi<br />
kandidati opravili že več individualnih<br />
razgovorov, kjer smo zlasti preverjali<br />
njihove poslovne ideje in načrte. Izkazalo<br />
se je, da je med njimi precej študentov, ki<br />
so polni energije, imajo izvrstne poslovne<br />
zamisli in po končanem študiju svojo<br />
kariero načrtujejo prav v podjetništvu.<br />
Odzivi s strani štipendistov so<br />
pozitivni, prijetno nas je presenetila tudi<br />
relativno visoko število štipendistov, ki<br />
so že razmišljali o samostojni podjetniški<br />
poti po končanem študiju, vendar so<br />
kasneje zaradi strahu <strong>pred</strong> morebitnim<br />
neuspehom, pomanjkanja znanja in veščin,<br />
zaradi premalo informacij o možnostih in<br />
pomočeh, ki so jim za uspešno udejanjanje<br />
ideje na razpolago, zamisel zavrgli.<br />
Od nasveta do finančne pomoči<br />
Na nove podjetnike ob priložnostih<br />
preže tudi nevarnosti. Zato je pomembno<br />
zavedanje, da še tako genialna ideja ne<br />
pomeni nujno hitrega podjetniškega<br />
razcveta. Skozi razgovore je zato potrebno<br />
čimbolj celovito osvetliti vse od njene<br />
izvedljivosti do tržne zanimivosti.<br />
Podjetniški inkubator je lahko pri<br />
uresničevanju podjetniške ideje v<br />
pomembno oporo, saj zaradi skupnosti<br />
podjetnikov daje dodatno ekonomsko<br />
moč in spodbuja podjetniški talent. Naša<br />
vloga je namreč priti na pomoč podjetjem<br />
v inkubatorju, jim ponuditi potrebno<br />
strokovno podporo, ki vsebuje določene<br />
izkušnje in znanje, individualno svetovanje<br />
ter povezave z gospodarstvom v regiji in<br />
širše.<br />
Mlademu podjetniku je z vključitvijo v<br />
podjetniški inkubator ponujena vsa pomoč,<br />
ki jo potrebuje za uspešno rast svojega<br />
podjetja; sem sodijo tudi mentorji, na<br />
katerega se lahko obrne v vsakem trenutku<br />
in ki mu s svojimi izkušnjami znajo<br />
pomagati tako v poslovnem smislu kot tudi<br />
v smislu njegove osebne rasti. Mladim je z<br />
vključitvijo v podjetniški inkubator olajšan<br />
prehod od same ideje do njene uresničitve.<br />
V prihodnosti nameravamo oblikovati<br />
tudi posebno skupino trenerjev, ki bodo<br />
zadolženi za vsakega posameznega člana<br />
podjetniškega inkubatorja.<br />
Ob prostorski in strokovno-svetovalni<br />
pomoči bomo mladim, katerih poslovne<br />
zamisli bodo ocenjene kot izvedljive in<br />
perspektivne, pomagali tudi finančno.<br />
Možni so različni aranžmaji, ki bodo<br />
podjetnikom začetnikom omogočili, da<br />
ustanove podjetja tudi, če sami nimajo<br />
potrebnega zagonskega kapitala.<br />
foto Roman Rozina<br />
Upamo, da bomo z uspešnim<br />
vključevanjem štipendistov v podjetniški<br />
inkubator pripomogli k zvišanju stopnje<br />
informiranosti o <strong>pred</strong>nostih podjetništva<br />
in možnostih zanj, k večji motiviranosti<br />
mladih in njihovi večji pripravljenosti za<br />
lastno podjetniško kariero.<br />
Naš cilj je zagotoviti takšno podporno<br />
okolje, v okviru katerega bodo novi<br />
podjetniki na temeljih svojega znanja,<br />
izkušenj ter poslovnih povezav in skupnih<br />
projektov uspeli uresničiti svoje podjetniške<br />
sanje.<br />
Kako do svojega podjetja le z dobro idejo • stran 23
Podjetnost in mladi<br />
Zvezdana Lamovšek Golob<br />
Sedaj vem, kaj<br />
bi rada počela v<br />
življenju<br />
V vizijo Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje smo zapisali, da<br />
želimo spodbujati in razvijati podjetnost mladih. Poleg teoretičnega znanja,<br />
ki ga dijaki pridobivajo pri pouku ekonomije, gospodarskega poslovanja,<br />
računovodstva, podjetništva in poslovne informatike, tako spodbujamo tudi<br />
praktično delo. Dijaki se preizkušajo v učnem podjetju, izdelujejo poslovne<br />
načrte za lastne podjetniške ideje, obiskujejo različna podjetja in sejme ter<br />
pripravljajo intervjuje s podjetniki. Pravemu podjetniškemu delu pa smo<br />
se zelo približali z vključitvijo v projekt JAMP: Junior Achievement – Moje<br />
podjetje.<br />
Junior Achievement International<br />
je nepridobitna organizacija, ki je<br />
nastala na začetku dvajsetega stoletja v<br />
Združenih državah Amerike. Deluje v<br />
112 državah po vsem svetu in ima okoli<br />
6,5 milijonov slušateljev. Slovenija se je<br />
pridružila 37. evropskim državam, kjer se<br />
izvajajo ti programi. Nosilec licence za<br />
Slovenijo je Zavod Junior Achievement<br />
– Young Enterprise – Zavod za<br />
podjetniško izobraževanje mladih, ki je bil<br />
ustanovljen kot nevladna in nepridobitna<br />
organizacija v Ljubljani. Glavni cilj<br />
Zavoda je – v sodelovanju s poslovnimi in<br />
izobraževalnimi organizacijami ter javnimi<br />
zavodi – razvijati in izvajati ekonomsko in<br />
podjetniško izobraževanje za mlade<br />
“Učenje” podketništva je lahko tudi zelo drugačno<br />
Gradnja pozitivnega odnosa do<br />
podjetništva<br />
Programi so izrazito praktično usmerjeni<br />
in poudarjajo pomembnost tržno usmerjenih<br />
gospodarstev, vlogo podjetništva v<br />
globalni ekonomiji ter še posebej dolžnosti<br />
podjetništva glede okolja in socialnih<br />
vprašanj. Izpostavljajo pomembnost<br />
izobraževanja na delovnem mestu in vpliv<br />
gospodarstva na prihodnost mladih ter<br />
prepoznavanje osebnih potencialov.<br />
Mladim pomagajo, da cenijo in bolje<br />
razumejo vlogo poslovanja v naši družbi.<br />
To jim omogoča hkratna podpora in<br />
vodenje učitelja ter zunanjega mentorja,<br />
podjetnika. Poslovni svetovalec je poseben<br />
foto Zvezdana Lamovšek Golob<br />
gost, strokovnjak na svojem področju,<br />
in <strong>pred</strong>stavlja delovni svet. Njegova<br />
vloga je, da <strong>pred</strong>stavi določena poglavja<br />
in daje vsebini relevantnost, medtem ko<br />
učitelj vodi program, skupino neizkušenih<br />
podjetnikov – dijakov usmerja, motivira in<br />
jim daje podporo.<br />
Temeljni cilj programa je z izkušnjami<br />
dopolniti znanje srednješolcev o<br />
podjetniškem in gospodarskem delovanju,<br />
da bolje razumejo ureditev in vodenje<br />
poslovanja. Seznanijo se s <strong>pred</strong>nostmi<br />
sistema svobodnega podjetništva, naučijo<br />
se kritičnega razmišljanja, izražanja in<br />
upravljanja. V programi se sodelujoči dijaki<br />
seznanijo z zaposlitvenimi možnostmi in<br />
se nauče, kako lahko postanejo del gonilne<br />
sile gospodarskega razvoja. Program torej<br />
gradi pozitiven odnos med mladimi in<br />
Iz šolske kronike<br />
Podjetje je res luštna stvar. To smo<br />
ugotovili učenci 3. d razreda Gimnazije<br />
in ekonomske srednje šole Trbovlje, ki<br />
sodelujemo pri projektu Junior Achievement<br />
– Moje podjetje. Podjetji, ki<br />
smo ju ustanovili, se imenujeta Cvrtko<br />
in Žvirca. Gre za resnični podjetji, saj<br />
smo vanju ob ustanovitvi vložili svoj<br />
denar. Nekaj delnic je kupila tudi šola<br />
in nekateri profesorji. Prepričani smo, da<br />
bodo prihodki presegli stroške in bomo<br />
ob koncu lahko delili dobiček.<br />
V podjetju Žvirca je trinajst zaposlenih.<br />
V začetku aprila smo organizirali<br />
šolski ples in tam nudili brezalkoholno<br />
pijačo. Po plesu smo izdali tudi zgoščenko<br />
s fotografijami.<br />
V podjetju Cvrtko pa je dvanajst zaposlenih,<br />
ki se ukvarjamo s proizvodnjo<br />
ocvrtega krompirčka. Prodajali smo ga<br />
na šolski prireditvi Moj dom Evropa.<br />
Kadrovski oddelek Cvrtko<br />
in Žvirca<br />
Sedaj vem, kaj bi rada počela v življenju • stran 24
poslovnim svetom.<br />
V okviru programa dijaki pridobijo<br />
konkretne veščine, kot so interpretiranja<br />
tabel in grafov, zbiranje in analiziranje<br />
podatkov, kritično razmišljanje o<br />
problemih in njihovo reševanje, skupinsko<br />
delo in vodenje, javno nastopanje.<br />
Od zamisli do dividend<br />
Na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli<br />
Trbovlje smo program vključili v obvezne<br />
izbirne vsebine za 3. letnik ekonomske<br />
gimnazije. Aktivnosti smo popestrili z<br />
obiskom Regionalnega centra za razvoj,<br />
kjer so se dijaki seznanili s postopkom<br />
ustanavljanja podjetja in s spodbudami<br />
ter pomočjo, ki jih center pri tem nudi.<br />
Spoznali so tudi vlogo in način delovanja<br />
podjetniškega inkubatorja.<br />
V šoli pa sta nas obiskala dva domača<br />
podjetnika: Jani Goltes iz družbe Goltes,<br />
podjetja za proizvodnjo in prodajo opreme<br />
za snowboarding, in Sonja Klopčič,<br />
direktorica računalniške družbe Oria<br />
Computers. Dijakom sta <strong>pred</strong>stavila<br />
svojo podjetniško pot in jih na praktičnih<br />
primerih poučila o pomembnih poslovnih<br />
odločitvah. Pri tem sta presenetila s svojo<br />
preprostostjo, odprtostjo, zagnanostjo in<br />
<strong>pred</strong>vsem pripravljenostjo na sodelovanje<br />
ter pogovor. Nato pa so se dijaki lotili dela<br />
ter naredili prve korake na podjetniški<br />
poti.<br />
Udeleženci programa najprej izberejo<br />
dejavnost, s katero se bo Moje podjetje<br />
ukvarjalo. Kupcem – njihove vloge imajo<br />
drugi dijaki, učitelji in starši – morajo<br />
ponuditi izdelke ali storitve, kakršne si ti<br />
želijo.<br />
Naslednja postaja je ustanovitev<br />
organizacije, izbira njenega imena in<br />
ustrezne pravne oblike – priporočen<br />
je model delniške družbe – skladne z<br />
veljavno zakonodajo. Z izpolnitvijo<br />
obrazca Prijava za registracijo postanejo<br />
udeleženci programa, ob njegovem<br />
zaključku pa prejmejo posebno Potrdilo o<br />
usposabljanju.<br />
Delnice Mojega podjetja so le navidezne,<br />
njihova cena pa je tisoč tolarjev. Izdajajo<br />
jih zaposleni v kadrovskem oddelku, ki<br />
vodijo tudi knjigo delničarjev.<br />
Sledi sprejem statuta, pravil organizacije<br />
in izbira direktorja podjetja ter članov<br />
uprave. Drugi člani podjetja se prijavijo na<br />
zanje zanimiva razpisana delovna mesta in<br />
se, ko so izbrani, s podpisom Pogodbo o<br />
zaposlitvi v podjetju zaposlijo.<br />
Začne se delo v samem podjetju.<br />
Oddelki za trženje, proizvodnjo, kadre<br />
in finance izdelajo poslovni načrt ter<br />
Mnenja dijakov<br />
Barbi, Tamara, Anja, Erika, Ivana, Danilo: Všeč mi je bilo, ker smo delali v različnih<br />
oddelkih in bili resnično zaposleni. S tem smo si pridobili več izkušenj.<br />
Skupina Aksa: Delo je bilo zelo zabavno in sproščeno. V skupini smo bili zelo povezani,<br />
spoznali smo, kako se dela v podjetju.<br />
Azra: Odličen način pridobivanja informacij, ki nam lahko koristijo pri morebitni<br />
podjetniški karieri.<br />
Janja: Všeč mi je bilo, da smo si na področju podjetništva pridobili nova znanja in<br />
izkušnje. Poleg tega sta nas obiskala tudi dva podjetnika in nam povedala svoje izkušnje<br />
ter nam »prodala svoje sanje«.<br />
Taja: Projekt je bil zanimiv, saj smo dejansko ustanovili podjetje in je delo potekalo<br />
tudi v praksi. Ob delu sem se počutila odlično, podjetnik Jani Goltes pa je vse še popestril.<br />
Eva, Sabina: Všeč mi je bilo, da sta nas obiskala podjetnika in <strong>pred</strong>stavila delo z<br />
njune strani. Še posebej mi je bila všeč zagnanost Janija Goltesa.<br />
Katja, Patrick, Zorica, Adnan: Bilo je super, poučno in zabavno. Večkrat bi lahko<br />
ponovili takšno ustvarjanje – dober projekt za skupinsko delo.<br />
Tadej: V programu ekonomske gimnazije in podjetništva bi bilo zelo dobro razširiti<br />
takšne dejavnosti <strong>pred</strong>vsem v smislu timskega dela.<br />
Darja: Všeč mi je bilo, ker smo delali poslovni načrt na konkretnem primeru, ki ga<br />
bomo tudi uresničili.<br />
Nejc: Prijetna izkušnja, morda tudi delček tistega, kar nas kot bodoče podjetnike<br />
čaka v prihodnosti.<br />
Pamela: Sedaj vem, kaj bi rada počela v življenju.<br />
postavijo proizvodne in prodajne cilje.<br />
Raziščejo trg, začnejo s proizvodnjo in<br />
organizirajo prodajo izdelka oziroma<br />
nudenja storitev. Finančni oddelek pa vodi<br />
finančno knjigovodstvo.<br />
foto Zvezdana Lamovšek Golob<br />
Dvanajst zaposlenih v podjetju Cvetko je s poslovanjem očitno zadavoljnih<br />
Zaposleni se o delu ves čas dogovarjajo<br />
na rednih sestankih, ki potekajo na ravneh<br />
celotnega podjetja in znotraj uprave ter<br />
posameznih oddelkov. Ob koncu leta sestavijo<br />
letno poročilo za delničarje, izplačajo plače in<br />
dividende in – podjetje zaprejo.<br />
Sedaj vem, kaj bi rada počela v življenju • stran 25
Srednje šolstvo<br />
Jasmina Pogačnik<br />
Maruša Kolar<br />
Kmalu več<br />
profesorjev kot<br />
dijakov?<br />
Imamo otroka, ki ga vpišemo v osnovno šolo, ki je zakonsko obvezna.<br />
Uspešno opravi vse <strong>pred</strong>pisane razrede. Ob koncu šolanja ima na izbiro:<br />
splošno-izobraževalni ali poklicni, tehniški in strokovni program. Če bi obiskoval<br />
šolo <strong>pred</strong> petnajstimi leti, bi se odločal glede na učni uspeh; starši bi<br />
bili s tem popolnoma sprijaznjeni. Kako pa je danes? Stvari so se obrnile v<br />
napačno smer. Večina otrok, ne glede na uspeh, želi nadaljevati šolsko pot<br />
v gimnazijah. Šolski sistem jim to dopušča.<br />
Že v sredini devetdesetih let je veljal rek: Gimnazija v vsako slovensko vas.<br />
Posledica tega je, da imamo v Zasavju letno od 210 do 240 prostih gimnazijskih<br />
vpisnih mest na Gimnaziji in ekonomski šoli Trbovlje, Poklicno-tehniški šoli<br />
Trbovlje in Gimnaziji v Litiji. Na Srednji šoli Zagorje pa od takrat, prav tako<br />
kot na Poklicno-tehniški šoli Trbovlje, bijemo boj za vsakega dijaka.<br />
za katere je potrebna poklicna, tehniška ali<br />
strokovna izobrazba. A je tovrstnih bodočih<br />
delavcev vedno manj. Naše gospodarstvo<br />
pa ne potrebuje le ljudi z visoko izobrazbo,<br />
ki jih dajejo gimnazije in kasneje fakultete,<br />
temveč tudi ljudi s poklicno, tehniško in<br />
strokovno izobrazbo, ki so po pridobitvi<br />
poklicnega naziva sposobni prevzeti<br />
dela in naloge. In tudi ti imajo prav tako<br />
pomemben delež pri rasti slovenskega<br />
gospodarstva.<br />
Zakaj v poklicne programe<br />
Vsako leto pride na Srednjo šolo Zagorje<br />
nekaj dijakov iz gimnazijskih programov,<br />
ker niso zmogli tempa, ki ga diktira<br />
gimnazija. Nekateri starši se ob vpisu<br />
ne zavedajo, da njihov otrok nima tako<br />
visokih sposobnosti, da bi lahko uspešno<br />
zaključil tako zahteven in obsežen program<br />
Na državnem tekmovanju v tehnikah prodaje<br />
foto Janez Zobarič<br />
in nadaljeval šolanje na fakulteti.<br />
Na drugi strani pa: ste v situaciji, ko<br />
želite obložiti svojo novo peč. Tekate,<br />
kličete, iščete ustreznega mojstra po celi<br />
Sloveniji, a brez uspeha. Kje so mojstri, ki<br />
jih je bilo včasih v izobilju, danes pa jih<br />
morate iskati z lučjo pri belem dnevu?<br />
Vsi drvijo v gimnazije<br />
V Zasavju je ponudba poklicnih<br />
programov velika, žal pa je obiskanost leteh<br />
iz leta v leto nižja. Struktura vpisa v<br />
srednješolsko izobraževanje se spreminja<br />
že nekaj let. Upada <strong>pred</strong>vsem zanimanje za<br />
programe nižjega in srednjega poklicnega,<br />
srednje-tehniškega in strokovnega<br />
izobraževanja. V slovenskem prostoru<br />
izstopajo programi tekstilij, strojništva,<br />
metalurgije, gradbeništva, zmanjšuje pa se<br />
tudi vpis v programe s področja osebnih<br />
storitev, gostinstva, trgovine in ekonomije.<br />
Nasprotno pa imata litijska in trboveljska<br />
gimnazija vse več bodočih dijakov, ki jih<br />
zaradi omejitve vpisa ne moreta sprejeti.<br />
Zakaj je tako? Če odpremo dnevno<br />
časopisje, kjer so objavljena prosta delovna<br />
mesta, vidimo, da je na voljo veliko<br />
delovnih mest: od prodajalcev, kuharjev,<br />
natakarjev, mehanikov, zidarjev, pekov,<br />
zlatarjev, ekonomskih tehnikov in drugih,<br />
Srednje šole si zato na različne načine<br />
prizadevajo propagirati programe in<br />
privabiti učence. Eden takšnih načinov je<br />
bila organizacija 29. državnega tekmovanja<br />
v tehniki prodaje, ki jo je v aprilu izvedla<br />
Srednja šola Zagorje. Tekmovalci, dijaki<br />
drugih in tretjih letnikov programa trgovec,<br />
so se preizkušali na šestih področjih<br />
prodaje. Rezultati tekmovanja so pokazali<br />
odlično strokovno usposobljenost bodočih<br />
prodajalcev. Na delodajalce in potrošnike,<br />
Zakaj sem se odločil za triletni<br />
program?<br />
Že v osnovni šoli, ko so drugi sošolci<br />
že vedeli, kaj hočejo postati, sem jaz –<br />
povprečen učenec s prav dobrim uspehom<br />
– še premišljeval, kaj naj bom. Želel<br />
sem biti fotograf ali kuhar, hkrati pa<br />
so me sošolci in profesorice usmerjali<br />
na Gimnazijo Litija, češ da veliko obetam.<br />
Kljub njihovemu prepričevanju in<br />
nasprotovanju staršev sem se vpisal v<br />
triletni program v Zagorju. Globoko v<br />
sebi sem slutil, da me ta šola ne bo razočarala,<br />
ampak uresničila mojo željo<br />
postati dober kuhar.<br />
Jani, dijak 3. letnika<br />
Kmalu več profesorjev kot dijakov? • stran 26
Število vpisanih v srednješolske programe v<br />
1994/1995 2003/2004<br />
Sloveniji<br />
1. letnik Vsi 1. letnik Vsi<br />
Nižje poklicno izobraževanje 2033 3686 935 2556<br />
Srednje poklicno izobraževanje 11847 31310 7143 20614<br />
Srednje tehn. in strok. izobraževanje 11995 40791 9516 32599<br />
Gimnazija 7025 24591 10415 38082<br />
Poklicno-tehniško izobraževanje 1745 7809<br />
Skupaj 32900 102123 28009 101660<br />
Številke jasno kažejo, da je v zadnjih letih opazen upad populacije, prav tako pa se je izrazito spremenil interes<br />
za programe nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja. Vpis v nižje poklicno izobraževanje se je znižal za 54<br />
odstotkov, v srednje poklicno za okoli 40 odstotkov in v srednje tehniško in strokovno izobraževanje za skoraj 21<br />
odstotkov. Izrazit porast vpisa je moč opaziti v gimnazijske in poklicno-tehniške programe.<br />
ki so se nahajali v prodajalnah ravno v času<br />
tekmovanja, so napravili močan vtis. Nad<br />
tekmovanjem so bili navdušeni, pozdravili<br />
pa so tudi takšen način približevanja<br />
poklicev mladim.<br />
Tudi tekmovalci niso skrivali navdušenja<br />
nad programi in šolo, kar kaže na kvalitetno<br />
izvajanje tovrstnih programov po Sloveniji.<br />
Zelo pomembno je tudi, da ti programi ne<br />
zapirajo vrat nadaljnjega izobraževanja.<br />
Dijaki, ki se odločijo najprej za poklicno,<br />
tehniško ali strokovno izobraževanje,<br />
imajo veliko možnosti za pridobitev višje<br />
izobrazbe, zatorej je zmotno prepričanje,<br />
da so le gimnazijski programi tisti, ki so<br />
odskočna deska v svetlejšo prihodnost.<br />
Poklicni programi imajo <strong>pred</strong>nost tudi<br />
v tem, da se lahko dijaki po pridobitvi<br />
poklicne izobrazbe samozaposlijo in si<br />
svojo usodo krojijo sami.<br />
Zmote delodajalcev<br />
Izobraževalna veriga dijak – srednja<br />
šola – delodajalec deluje le na papirju. Ne<br />
zadošča samo prizadevanje izobraževalne<br />
ustanove, da pritegne bodoče dijake,<br />
temveč se morajo v ta proces intenzivno<br />
vključiti tudi delodajalci, ki izkazujejo<br />
potrebe po deficitarnih poklicih.<br />
Mnogokrat se zaplete že v času šolanja,<br />
ko si morajo dijaki poiskati delodajalca, ki<br />
jim omogoči, da opravijo obvezno delovno<br />
prakso. Težko ga najdejo, največkrat se<br />
vračajo v šolo s slabimi izkušnjami, saj jih<br />
porabijo za kakršnokoli delo, pozabljajo pa<br />
na to, da bi jih navdušili za želen poklic.<br />
Dijaki delajo trdo in vestno, a največkrat<br />
celo brez pravice do malice, o kakršnikoli<br />
nagradi lahko samo sanjajo. Je potem<br />
čudno, če se jim že v času šolanja poklic<br />
priskuti? Zato je to točka, ko se odločijo,<br />
da bodo nadaljevali šolanje v poklicnotehniških<br />
programih.<br />
Krivda pa ni le na strani izobraževalnih<br />
ustanov in delodajalcev, ampak je<br />
potrebno vzpostaviti tudi boljšo in trdnejšo<br />
povezavo med ministrstvom za šolstvo,<br />
ministrstvom za delo, gospodarsko in<br />
obrtnimi zbornicami.<br />
So rešitev štipendije<br />
Kaj bi bilo potrebno storiti, da se bodo<br />
vezi utrdile v korist šol, zaposlovalcev<br />
in <strong>pred</strong>vsem mladih? Delno rešitev bi<br />
morda lahko iskali v kadrovski štipendijski<br />
strategiji, ki bi mlade in njihove starše<br />
pritegnila k razmišljanju o srednješolskem<br />
izobraževanju, ki pripelje do poklica in<br />
zaposlitve. Kot vedno bo prave odgovore<br />
zagotovo prinesel čas, do takrat pa<br />
moramo storiti vse, kar je v naših močeh,<br />
da povečamo ugled deficitarnih poklicev,<br />
odpravimo <strong>pred</strong>sodke in zagotovimo<br />
stabilna ter plačana delovna mesta, ki bodo<br />
zagotavljala kvalitetno življenje.<br />
Srednje šole, ki izobražujejo dijake za<br />
deficitarne poklice, ne morejo narediti več<br />
kot toliko, kolikor naredijo. Profesorji,<br />
vodstvo šole – vsaj na Srednji šoli Zagorje<br />
je tako – vlagamo ogromna prizadevanja v<br />
spremembo šolske politike. Vendar, dokler<br />
bo državni nacionalni projekt, da moramo<br />
proizvesti 60 odstotkov gimnazijcev,<br />
do takrat bomo vsi udeleženci vzgojnoizobraževalnega<br />
procesa nemočni.<br />
Ministrstvo za šolstvo in šport bo moralo<br />
slišati mnenja profesorjev, ravnateljev<br />
in strokovnih delavcev, ki poučujejo na<br />
tovrstnih ustanovah. In kot pravi rek, da<br />
dejanja govorijo glasneje kot besede, bo<br />
moral minister svoje besede prenesti tudi<br />
v prakso.<br />
Srednje šole so za to šolsko leto zaključile<br />
že skoraj vse <strong>pred</strong>stavitvene akcije, saj<br />
je rok prijav v srednješolske programe<br />
potekel 10. marca. Bodoči dijaki se bodo<br />
v začetne letnike začeli vpisovati po 16.<br />
juniju, kljub temu pa bodo vse srednje šole,<br />
ki imajo na voljo prosta mesta, vpisovale<br />
dijake do 31. avgusta. Po prvih rezultatih<br />
letošnjega vpisa je razvidno, da se je<br />
Na poti do finih poklicev<br />
Center za razvoj Litija se je odzval na<br />
pobude šmarskih podjetij, ki so izrazila<br />
potrebo po sodelovanju s šolami. Omenjena<br />
podjetja namreč težko pridobijo<br />
ustrezne kadre za visoko kvalificirana<br />
strojniška delovna mesta, zato se zavzemajo<br />
za to, da si poskusijo vsaj na dolgi<br />
rok zagotoviti kvalificirane sodelavce.<br />
Svetovalni delavki osnovnih šol<br />
Šmartno in Gradec sta zato koordinirali<br />
aktivnosti, ki so enajstim šolarjem<br />
omogočili, da so si v družbah Kopit,<br />
KGL, Kovina in Unitas ogledali delo<br />
obdelovalcev kovin, strojnih mehanikov<br />
in orodjarjev. Najbolj so jih navdušili<br />
roboti: veliko delo se jim zdi narediti<br />
program, ki vodi robota, da natančneje<br />
kot človek obdela določen izdelek.<br />
Podobni so tudi vtisi, ki so jih ob<br />
srečanjih dobili v podjetjih. Vodja proizvodnje<br />
v Kovini Jože Dolšek meni, da je<br />
otroško navdušenje za tehniko priložnost<br />
za plodno partnerstvo med izobraževanjem<br />
in gospodarstvom. Zato z veseljem<br />
sodelujejo s šolami in za učence pripravljajo<br />
motivacijske <strong>pred</strong>stavitve. Tako<br />
so jim v marcu in aprilu <strong>pred</strong>stavili posamezna<br />
delovna mesta, poklice, orodja<br />
za preoblikovanje in merjenje, proces<br />
modeliranja in konstruiranja izdelka ter<br />
izobraževalne možnosti.<br />
Skupno mnenje vseh sodelujočih<br />
v programu je, da so za mlade, ki so<br />
odločijo za omenjene poklice, vrata<br />
podjetij na stežaj odprta. In da so to<br />
fini poklici, poklici izbrancev, ki znajo<br />
misliti, natančno načrtovati in so hkrati<br />
še ročno spretni.<br />
Zvonka Jelenc<br />
največ osmo- in devetošolcev ponovno<br />
odločilo za gimnazijske programe, zato je<br />
vpis na večini gimnazij omejen, medtem<br />
ko srednješolski programi kar kličejo po<br />
bodočih dijakih.<br />
Morda bo že naslednje leto drugače in se<br />
bo za tovrstne programe odločilo veliko<br />
mladih. Pustimo se presenetiti!<br />
Kmalu več profesorjev kot dijakov? • stran 27
40-letnica Osnovne šole dr. Slavka Gruma<br />
Tine Kralj<br />
Šola je naš<br />
drugi dom<br />
Vizija naše šole je zajeta v geslo Šola naš drugi dom. V štiridesetih letih,<br />
odkar izobražujemo in usposabljamo otroke s posebnimi potrebami, je bilo<br />
vanjo vpisanih 399 učencev. In vedno je bil učenec tisti, ki smo mu želeli<br />
pomagati, da bi razvil svoje sposobnosti, odpravil ali omilil pomanjkljivosti,<br />
se navajal na samostojnost in se čim bolje socialno integriral.<br />
Vsi pedagoški delavci si želimo, da bi med učence, ki so nam zaupani,<br />
zasejali prepričanje, da jim želimo na njihovi poti tisto dobro, ki človeka potiska<br />
vedno le navzgor. Dopovedati jim želimo, da so pomemben del družbe, da tudi<br />
oni po svojih močeh soustvarjajo vsak naslednji jutri. Preveva nas skrb, da bi<br />
vzgojili našega malega šolarja in mu pomagali razviti se v zmeraj popolnejšo<br />
osebnost, osebnost, ki jo oblikujeta dobrota in ljubezen.<br />
Osnovno šolo dr. Slavka Gruma, ki v<br />
Zagorju ob Savi obstaja že štirideset let,<br />
obiskujejo učenci s posebnimi potrebami,<br />
ki težje sledijo vsebinam vse bolj zahtevnih<br />
rednih osnovnošolskih programov. Da bi<br />
svoje sposobnosti kar najbolje razvili, smo<br />
jim prilagodili učni program, metode in<br />
didaktični material.<br />
Izvajamo prilagojen program z nižjim<br />
izobrazbenim standardom za učence z lažjo<br />
motnjo v duševnem razvoju in posebni<br />
program vzgoje in izobraževanja za učence<br />
z zmerno in težjo motnjo v duševnem<br />
razvoju. V drugi program so vključeni tudi<br />
učenci iz občine Trbovlje. Letos imamo<br />
sedem oddelkov in 42 učencev.<br />
Učencem, ki obiskujejo redno osnovno<br />
šolo in imajo težave pri učenju, pomagajo tri<br />
profesorice defektologije, ki so vključene v<br />
mobilno službo. Delo poteka individualno<br />
ali v razredu. Poleg neposrednega dela z<br />
učenci sodelujejo še z učitelji, starši, šolsko<br />
svetovalno službo, strokovnimi delavci<br />
zunanjih institucij in tudi pri različnih<br />
aktivnostih v zagorskih osnovnih šolah in<br />
na matični šoli s prilagojenim programom.<br />
Defektologinje dodatno strokovno<br />
pomoč izvajajo naše tudi v Vrtcu Zagorje,<br />
naša svetovalna delavka – logopedinja pa<br />
obravnava učence z govorno jezikovnimi<br />
težavami na vseh osnovnih šolah v občini.<br />
Vsako leto organiziramo zimsko in letno<br />
šolo v naravi, izdajamo svoj časopis Naš<br />
list in imamo številne interesne dejavnosti.<br />
Med slednjimi ima posebno mesto dramski<br />
krožek, pri katerem učenci in učitelji vsako<br />
leto skupaj pripravimo pravljično igrico in<br />
se z njo <strong>pred</strong>stavimo učencem nižje stopnje<br />
vseh šol v občini in otrokom, ki obiskuje<br />
vrtec.<br />
Združeni zbor učencev in delavcev Gromove šole<br />
foto Roman Rozina<br />
Kako je rasla naša šola<br />
20. aprila je minilo štirideset let, odkar je<br />
bila s sklepom takratne občinske skupščine<br />
Zagorje ustanovljena samostojna Posebna<br />
osnovna šola Zagorje ob Savi. Naša pot ni<br />
bila vedno gladka in ravna, velikokrat je<br />
bila zelo ozka in vijugasta ter polna ovir.<br />
Začetki segajo v leto 1939, ko je bil pri<br />
takratni zagorski osnovni šoli ustanovljen<br />
posebni oddelek. Vodila ga je Stana Wraber<br />
Budič, vendar je delo v njem prekinila<br />
vojna. Ponovno je bil odprt leta 1947 in<br />
je pod vodstvom Jožefe Reven deloval do<br />
leta 1951. Sledilo je desetletno obdobje,<br />
ko otroci, ki so bili potrebni posebne<br />
obravnave, le-te žal niso bili deležni. Šele<br />
leta 1962 je bil posebni oddelek ponovno<br />
ustanovljen: tokrat pri Osnovni šoli Toneta<br />
Okrogarja in z učiteljico Regino Kralj.<br />
Naraščanje števila učencev in posledično<br />
tudi oddelkov je bil argument za ustanovitev<br />
samostojne šole. Prva ravnateljica je<br />
postala Irena Drenik, ki je šolo izredno<br />
uspešno vodila petnajst let.<br />
Šola je delala v slabih razmerah: najprej<br />
v prostorih takratne Glasbene šole, nato v<br />
Šola je naš drugi dom • stran 28
Športnem domu Proletarec. Tako je bilo<br />
vse do leta 1988, ko smo končno dobili<br />
novo šolsko zgradbo, grajeno po veljavnih<br />
standardih za to področje. V letu 1991<br />
smo na podstrešju šole z lastnimi sredstvi<br />
dogradili še telovadnico in v zadnjih letih<br />
uredili tudi računalniško učilnico. Zaradi<br />
vse večjega števila učencev, ki so pri gibanju<br />
ovirani in morajo uporabljati invalidske<br />
vozičke, nam je naša ustanoviteljica<br />
Občina Zagorje v januarju 2003 kupila<br />
stopniščni vzpenjalnik za prevoz teh oseb<br />
– brez tega pripomočka si ne moremo več<br />
<strong>pred</strong>stavljati naše dejavnosti – septembra<br />
lani pa nam je župan Matjaž Švagan<br />
<strong>pred</strong>al še najsodobnejši kombi za prevoz<br />
učencev.<br />
In kako njene vsebine<br />
V razvoju skrbi za otroke z motnjami<br />
v telesnem in duševnem razvoju se je<br />
pokazala potreba, da pričnemo delovno<br />
usposabljati zmerno in težje duševno<br />
motene otroke: tak oddelek nam je uspelo<br />
odpreti v šolskem letu 1976/77.<br />
Dve leti kasneje smo pričeli uvajati<br />
celodnevni pouk, pri katerem smo vztrajali<br />
vse do novembra 1989, ko smo morali<br />
zaradi pomanjkanja finančnih sredstev s<br />
tem načinom dela prekiniti. Praksa pa je<br />
pokazala, da je celodnevna organizacija<br />
dela za usposabljanje učencev s posebnimi<br />
potrebami zelo ustrezna vzgojno<br />
izobraževalna oblika.<br />
1. januarja 1984 smo k naši šoli kot enoto<br />
priključili Delavnico pod posebnimi pogoji<br />
za potrebe Zasavja. Tako je bilo do leta<br />
1992, ko se je šolstvo v občini organiziralo<br />
skladno z novo zakonodajo: šole so postale<br />
samostojni zavodi, delavnica pa se je prav<br />
tako preoblikovala v samostojni javni<br />
zavod – Varstveno delovni center Zagorje<br />
ob Savi, ki nadvse uspešno opravlja svoje<br />
poslanstvo.<br />
Na lastno pobudo smo v šolskem letu<br />
1993/94 začeli z mobilno specialno<br />
pedagoško obravnavo učencev s težavami<br />
pri učenju in v razvoju. Da je bila<br />
naša odločitev dobra, se je pokazalo že<br />
naslednje leto, ko nam šolsko ministrstvo<br />
Zahvaljujem se vsem, ki nas<br />
razumete, spoštujete in nam pri<br />
našem delu pomagate, <strong>pred</strong>vsem<br />
pa staršem, članom sveta šole,<br />
zunanjim sodelavcem, občini<br />
Zagorje ob Savi in županu Matjažu<br />
Švaganu ter delavcem na šolskem<br />
ministrstvu in zavodu za šolstvo,<br />
s katerimi vsa leta izredno dobro<br />
sodelujemo.<br />
foto Roman Rozina<br />
Izdelki iz papirja, kakršni nastajajo v zagorki šoli<br />
dovolilo sistemizirati dve delovni mesti, v<br />
naslednjih letih pa še eno, tako da sedaj tri<br />
defektologinje in še logopedinja delajo za<br />
potrebe osnovnih šol. V zadnjem šolskem<br />
letu nudijo vse le dodatno strokovno pomoč<br />
po odločbah o usmeritvi. Ker pa so potrebe<br />
po dodatni strokovni pomoči vse večje,<br />
že prehajamo v situacijo, ko te pomoči ne<br />
moremo več zagotavljati v celoti.<br />
Želimo ostati dobra šola<br />
Glede na konceptualne spremembe dela<br />
v osnovnih šolah za učence s posebnimi<br />
potrebami bi bilo nujno le-te in zavode za<br />
usposabljanje otrok s posebnimi potrebami<br />
organizacijsko in vsebinsko preoblikovati.<br />
In kaj vse je potrebno za preoblikovanje<br />
specializiranih ustanov storiti?<br />
Ravnatelji ugotavljamo, da je prvi pogoj<br />
težko pričakovan partnerski odnos države<br />
do stroke; do njega bo prišlo, ko bo država<br />
prevzela funkcijo omogočanja in opustila<br />
funkcijo zagotavljanja ter slednjo prepustila<br />
centrom in drugim izvajalcem. Sledila naj bi<br />
normativna podlaga za delovanje ustanov,<br />
ki bo morala zagotavljati fleksibilnost,<br />
odprtost, odzivnost in dosegljivost. Šele<br />
potem bomo začeli z racionalizacijo<br />
na ravni organizacije dejavnosti in<br />
povezovanje v omrežja šol pod okriljem<br />
regijskih centrov.<br />
Ravnatelji resno opozarjamo: Če do<br />
preoblikovanja zavodov ne bo prišlo,<br />
se bo inkluzivna šola zrušila, še <strong>pred</strong>no<br />
se bo zares začela. Integracija otrok s<br />
posebnimi potrebami namreč ni sama sebi<br />
namen. Za njeno uresničitev ni dovolj<br />
le zakonodaja, potreben bo izdaten trud<br />
vseh, ki nas to zadeva po človeški in<br />
poklicni plati. Zanjo smo odgovorni vsi<br />
– tudi država. Namenjena je vsem tistim<br />
otrokom s posebnimi potrebami, ki bodo<br />
z dodatno strokovno pomočjo in drugimi<br />
prilagoditvami kos rednim osnovnošolskim<br />
programom, in namenjena je vsem tistim,<br />
ki bodo z vključitvijo več pridobili kot<br />
izgubili.<br />
Želimo ostati dobra šola, kar pomeni<br />
zadovoljne učence in starše, prijazne<br />
učitelje, kakovostno vzgojo in čim boljše<br />
izobraževalne rezultate. Šola naj postane<br />
del resničnega otroškega življenja, kjer<br />
se znanje ne posreduje, ne daje, temveč<br />
to znanje v šoli nastaja, se dogaja. Učenec<br />
ni le poslušalec, ampak raziskovalec<br />
problemov, tisti, ki do rešitve,ob pomoči<br />
učitelja, pride sam.<br />
Z razstave risb - Jolanda Golob: Morsko dno<br />
Šola je naš drugi dom • stran 29
Častitljiv pevski jubilej<br />
Franci Majcen<br />
120-letna Lipa<br />
Pevsko društvo Lipa je bilo ustanovljeno leta 1885 in je po znanih podatkih<br />
drugo najstarejše pevsko društvo v Sloveniji, takoj za kamniško Liro. Hkrati<br />
sta omenjeni društvi še edini delujoči iz množice delavskih društev, ki so<br />
nastajala v drugi polovici devetnajstega stoletja. Kot odgovor na nemške<br />
pritiske so pevci v njih prepevali slovenske domoljubne in narodne pesmi in<br />
tako dvigovali narodno samozavest ljudi.<br />
Za nastanek društva v Litiji ima<br />
največje zasluge Luka Svetec – Podgorski,<br />
zagovornik slovenske avtonomije, ki je<br />
kot notar prišel v Litijo leta 1873. Vodil je<br />
različne aktivnosti, ki so bile namenjene<br />
obrambi <strong>pred</strong> nemško politiko: vodil je<br />
pripravljalni odbor za ustanovitev šolske<br />
družbe Cirila in Metoda, bil je eden<br />
pobudnikov bralnega in pevskega društva<br />
v Litiji in je na sploh skrbel za društveno<br />
življenje v Litiji.<br />
Zbor je najprej vodil nadučitelj Capuder<br />
– takrat je štel šestnajst pevcev – 1892. leta<br />
pa je njegov pevovodja postal organist in<br />
skladatelj Peter Jereb, ki je v Litiji nastopil<br />
službo občinskega tajnika. Društvu je pustil<br />
izrazit pečat in ga dvignil na kakovostno<br />
raven, ki je precej veljala tudi v širšem<br />
slovenskem prostoru. Pevce je vodil skoraj<br />
petdeset let, zanje je napisal velik del<br />
svojih skladb.<br />
Do leta 1910 ni imel posebnega imena<br />
in je bil znan kot Pevsko društvo Litija. Na<br />
občnem zboru tega leta pa je brivski mojster<br />
Tine Tič <strong>pred</strong>lagal ime Lipa, ki je ostalo do<br />
danes. V času <strong>pred</strong> prvo svetovno vojno<br />
je bil zbor nosilec prebujanja slovenske<br />
narodne zavesti.<br />
Prva svetovna vojna je delo v društvu<br />
upočasnila, zato pa se je toliko bolj<br />
razmahnilo z ustanovitvijo jugoslovanske<br />
države leta 1918. Zbor je razvil svoj prvi<br />
prapor – prvi ga je nosil Tinko Kunstler –<br />
število članov se je povzpelo na šestdeset.<br />
Zbor je bil v tem času izredno aktiven v<br />
družabnem življenju Litije in okolice, saj je<br />
redno sodeloval tako na prireditvah drugih<br />
društev kot na samostojnih koncertih,<br />
družabnih večerih in veselicah. Prevzel<br />
je tudi pobudo za razmah glasbenoizobraževalnega<br />
dela.<br />
Tako je v društvu leta 1933 poleg<br />
moškega, ženskega in mešanega zbora<br />
deloval že tudi mladinski orkester, od leta<br />
1937 pa je pod njegovim okriljem delovala<br />
tudi prva glasbena šola v Litiji. Številne<br />
podrobnosti iz najstarejšega obdobja pa so<br />
se, žal, izgubile, saj je bil društveni arhiv<br />
med okupacijo skoraj v celoti uničen:<br />
ohranila se je le knjiga zapisov za čas od<br />
1932. do 1938. leta.<br />
Sicer pa so pevci med vojno spoštovali<br />
kulturni molk, po vojni pa je zbor spet<br />
oživel po vodstvom profesorja Lada Rojca<br />
in za njim Jožeta Cajhna. Tako so že v<br />
zgodnjem povojnem času v počastitev 80-<br />
letnice rojstva Petra Jereba pripravili pevski<br />
miting s številnimi gostujočimi zbori.<br />
V svoji zgodovini je imel zbor še največ<br />
težav s prostori za svoje delovanje. Zdaj<br />
smo nastanjeni v dvorani na Stavbah<br />
Kulturnega centra Litija, ki nam ga<br />
določila in brezplačno dala Predilnica<br />
Litija, takratna lastnica stavbe. In sem<br />
bomo tudi to jesen povabili nove pevce, ki<br />
želijo okrepiti naš glas.<br />
Pevsko društvo Lipa je svojo<br />
120-letnico proslavilo s slavnostnim<br />
koncertom z aprilskim koncertom v<br />
domači Litiji. Ob tem se je že zvrstilo<br />
veliko spremljevalni prireditev:<br />
otvoritve razstave 120 let Lipe s<br />
koncertom Pihalnega orkestra Litija,<br />
jubileju sta bili posvečeni letošnji<br />
območni reviji v Litiji in Šmartnem,<br />
maja je bila <strong>pred</strong> Farbarjevim<br />
turnom spominska slovesnost Petru<br />
Jerebu. Konec junija bo v počastitev<br />
visoke obletnice še kresni večer v<br />
litijskem mestnem jedru, v programu<br />
praznovanja pa je tudi projekt<br />
Imagines Sacri, ki ga bo zbor Sv.<br />
Nikolaja oktobra uresničil v litijski<br />
cerkvi.<br />
Ahiv Lipe<br />
Pevsko društvo lipa leta 1886<br />
Ahiv Lipe<br />
... leta 1955<br />
V zadnjih dvajsetih letih je bil zbor precej<br />
dejaven, saj je imel vsako leto v povprečju<br />
več kot štirideset vaj in pet nastopov, skoraj<br />
redno se je udeleževal pevskega tabora v<br />
Šentvidu pri Stični, občinske in zasavske<br />
revije pevskih zborov… Kot zborovodje so<br />
v tem času zbor vodili Mitja Gobec, Mitja<br />
Beuermann, Ivan Fojkar, Franci Dobrun,<br />
Ivan Kolar, od leta 2003 pa zdajšnja<br />
zborovodkinja Manca Černe.<br />
Ahiv Lipe<br />
in ob 120 - letnem jubileju<br />
120-letna Lipa • stran 31
Društvo Zasavcev<br />
Alojz Deželak<br />
Ponosno nositi<br />
naše krajevno ime<br />
Začelo se je tako, da je skupina Zasavcev na začasnem delu v Ljubljani<br />
klepetala pri jutranji kavici. Agilni Vito je že dalj časa razmišljal, da bi po<br />
vzoru nekaterih drugih društev, katerih člani imajo korenine v različnih<br />
pokrajinah v Sloveniji, a delajo in si služijo kruh v Ljubljani, ustanovili društvo<br />
Zasavcev.<br />
Začetni ideji je sledilo veliko dogovorov,<br />
sej in neprespanih noči, v začetku leta<br />
2004 pa smo v ljubljanskem hotelu Slon<br />
organizirali Zasavski ples ter nadaljevali<br />
borbo z administrativnimi in birokratskimi<br />
ovirami pri registraciji društva.<br />
Zasavje do Zemuna<br />
Statut je bil pripravljen, določila so bila<br />
dogovorjena in v novembru 2004 je bila<br />
dosežena tudi potrditev s strani upravnih<br />
organov. Tak statut ni enostavna zadeva, saj<br />
zahteva tudi o<strong>pred</strong>elitev, kdo lahko postane<br />
član društva. Odločili smo se, da lahko člani<br />
postanejo vsi, ki imajo korenine v Zasavju,<br />
ter vsi, ki imajo Zasavje in Zasavce radi in<br />
so se skozi Zasavje vsaj trikrat peljali.<br />
Kmalu se je pokazalo, da je krajevna<br />
pristojnost besede Zasavje ključna in jo je<br />
potrebno natančneje o<strong>pred</strong>eliti: Mišo je bil<br />
silno užaljen, ker ga nismo klicali Zasavc,<br />
saj je rojen ob Savi, torej v Zasavju,<br />
pa čeprav v Zemunu. Njegovo misel in<br />
obrazložitev smo z veseljem sprejeli:<br />
zasavske korenine – kot pogoj članstva<br />
– smo razširili na celotno porečje Save.<br />
Pa šalo na stran! Resno delo smo pričeli<br />
z občnim zborom, imenovan je bil upravni<br />
odbor in vsi drugi odbori, potrebni za<br />
delovanje društva. Že takoj smo pričeli tudi<br />
z resnejšimi razgovori z gospodarstveniki<br />
in prijatelji iz Zasavja ter ugotovili, da<br />
imamo veliko skupnih idej.<br />
Naj se dogaja<br />
Septembra lani smo na Kumu organizirali<br />
srečanje z zabavnim programom in<br />
srečelovom, razvili smo društveni prapor<br />
in Bolnišnici Trbovlje podarili televizor za<br />
njihov otroški oddelek.<br />
Pred kratkim, v maju, pa smo v Športni<br />
dvorani v Zagorju, ob pomoči Občine<br />
Zagorje, pripravili veliko športno-zabavno<br />
prireditev. Zbrane prostovoljne prispevke<br />
smo namenili tamkajšnji organizaciji<br />
Rdečega križa.<br />
Najprej sta se pomerili ekipi mladih<br />
nogometnih upov Nogometnega kluba<br />
Zagorje, sledila, v drugi tekmi pa je<br />
ekipa Zasavcev na začasnem delu v<br />
Ljubljani s 3:1 premagala ekipo zasavskih<br />
gospodarstvenikov. Dogajanje na igrišču je<br />
bilo ves čas pod strogim očesom sodnika<br />
Toneta Fornezzija-Tofa, s svojstvenimi<br />
domislicami pa sta ga komentirala<br />
izjemna Sašo Hribar in Jure Mastnak.<br />
Med gosti pa naj poleg številnih znanih<br />
Zasavcev s področja gospodarstva,<br />
športa, kulture in politike omenim vsaj<br />
<strong>pred</strong>sednika Državnega sveta Janeza<br />
Sušnika, svetovnega prvaka v smučarskih<br />
skokih Roka Benkoviča in dve aktualni<br />
zmagovalki državnih lepotnih tekmovanj.<br />
Na prireditvi so nastopili virtuozni<br />
glasbeniki domačega Big-Banda, ki so<br />
nastop odlično zaključili s skladbo Ne<br />
čakaj na maj ter poželi bučen aplavz<br />
neštevilnega, a hvaležnega občinstva.<br />
Poleg užitka ob poslušanju izjemne<br />
interpretacije zimzelene uspešnice, smo v<br />
besedilu zaznali namig, da ni le mesec maj<br />
čas za prijateljstvo in druženje na športnih<br />
in kulturnih prireditvah, temveč bi se<br />
morali Zasavci in njihovi prijatelji večkrat<br />
srečevati in splesti še več prijateljskih in<br />
poslovnih vezi.<br />
Seveda pa ne bo ostalo le pri omenjenih<br />
prireditvah; v društvu bomo veseli vseh<br />
idej in pobud. Splavarili bomo v Radečah,<br />
prirejali športno-kulturno-zabavna srečanja<br />
v vseh mestih Zasavja, se še bolj spoznavali<br />
ter v prihodnosti še bolj ponosno nosili ime<br />
Zasavci.<br />
Člani društva bomo po svojih močeh<br />
pomagali pri razvoju in na<strong>pred</strong>ku Zasavja,<br />
tako na gospodarskem, kulturnem in<br />
športnem področju. Zato smo že navezali<br />
stike z gospodarstveniki in številnimi<br />
podjetji v Zasavju, prav tako tudi z<br />
Regionalnim centrom za razvoj, s katerim<br />
bomo skupaj uresničili nekatere programe,<br />
ki bodo povezovali Zasavce s prijatelji<br />
Zasavja.<br />
Arhiv društva Zasavcev<br />
Krog somišljenikov se hitro širi in v<br />
zadnjem času je že presegel številko dvesto<br />
članov. Zaradi tolikšne množičnosti se ne<br />
moremo <strong>pred</strong>staviti poimensko, bomo pa<br />
to nadoknadili na katerem od naših srečanj,<br />
saj so ta namenjena tako utrjevanju starih<br />
poznanstev kot sklepanju novih.<br />
Gasilska fotografija za uspešen zaključek športno-zabavne prireditve v Zagorju<br />
Ponosno nositi naše krajevno ime • stran 32
Srečanje Zasavčanov<br />
Jože Prah<br />
Tokrat v Radečah<br />
na splavih<br />
Poletni dnevi so obarvani z<br />
najrazličnejšimi prireditvami, ki nam<br />
polepšajo dopustniške prostočasne urice.<br />
V Radečah tudi v ta namen že osem let<br />
zapored pripravljamo Dneve splavarjenja<br />
na Savi, ki jih nenehno in na svojevrsten<br />
način dopolnjujemo.<br />
Splavarjenje smo v Radečah obudili<br />
<strong>pred</strong>vsem v turistične namene. Smo pa v<br />
Radečah še leta 1948 videli zadnji ta zaresni<br />
splav. S splavi so nekoč na najenostavnejši<br />
način tovorili les v južne kraje, vse do<br />
Zagreba in Beograda.<br />
In vas, spoštovane Zasavčanke in<br />
Zasavčane, vabimo v Radeče na splav. Že<br />
res, da ne bomo huplali in brodli po Savi,<br />
bomo pa se z njim popeljali pod mostom<br />
iz avstro-ogrskih časov, pa za veslo splava<br />
boste lahko poprijeli in občudovali zidane<br />
mostove in se spraševali, kako je bilo hudo,<br />
da je moral radeški jelen, ki je bežal <strong>pred</strong><br />
divjimi lovci, skočiti z visokih skal kar v<br />
Savo.<br />
SREČANJE ZASAVČANOV V<br />
RADEČAH<br />
Kdaj pa?<br />
Ne reci, da ne veš. V<br />
petek 24.junija 2005 v Radečah<br />
na Savi in splavu.<br />
Tudi ti prideš, mar ne?<br />
Ali veste, da je že Prešeren opeval v<br />
svoji Rozamundi svibenske grofe, ki so<br />
nekdaj tako slavno kraljevali v teh krajih,<br />
da so se jih bali daleč naokoli? Sami boste<br />
lahko v roke vzeli svibenske meče, ali jih<br />
celo kovali, tako kot jih še danes znajo. Ste<br />
si že nadeli pravi oklep in hodili z njim?<br />
No, tudi to boste lahko poskusili; a na vrh<br />
svibenskega gradu ne boste zmogli, še do<br />
cerkve sv. Križa verjetno ne. Da pa ne boste<br />
kot vitezi in princese čisto sami, bodo za<br />
vas poskrbele žene z društva Arnika in tudi<br />
z Budne vasi in še lovce in čebelarje bodo<br />
povabile zraven.<br />
arhiv JZ KTRC Radeče<br />
Tokratno srečanje Zasavčanov bo na kopnem in vodi<br />
Tudi žejni ne bomo. Lahko bomo pili<br />
kar v Ostrovrharjevi zidanci; in to pravega<br />
Zagrajčana. Ali se ohladili kar v žuboreči<br />
Sopoti in občudovali njene brzice in<br />
tolmune ter ugibali, ali je v njej kaj rib. Da<br />
ne bomo brez njih, jih bomo lovili v Savi,<br />
ali pa si jih samo ogledali v ribogojnici – in<br />
to takšne, ki imajo kar meter med očmi.<br />
Že vriskate in pojete s Svibanskimi<br />
ljudskimi pevci? Ali pa samo poslušate<br />
ubrano petje v cerkvi. Koliko vedo<br />
gospodje župniki o svojih cerkvah, pa<br />
kakšen je razgled z Brunka!<br />
Skrivnostna drevesa v parku Dvor<br />
bodo obiskovalcem prišepetavala svoje<br />
skrivnosti. Vsi smo mladi, a dotakniti se<br />
drevesa življenja ali objeti najdebelejše<br />
drevo v Sloveniji, pa že ni kar tako.<br />
Zeblo vas pa ne bo, če znate presti<br />
tako dobro volno kot članice Študijskega<br />
krožka Sopota. O, tudi drva že žagajo. Ali<br />
to pomeni dolgo zimo? Nikakor ne! To bo<br />
pokazal naš ples pod velikim šotorom ob<br />
Savi.<br />
Dragi Zasavčani, verjemite nam, da<br />
vas že težko pričakuje radeški splav, da<br />
vas popelje malim in velikim dogodkom<br />
naproti.<br />
Letošnje Srečanje Zasavčanov bo že šesto zapored. Začelo se je v Hrastniku,<br />
nadaljevalo po planinskih vrhovih v Trbovljah in Zagorju ter se vrnilo na hrastniško<br />
izhodišče. Lani je srečanje doživelo nekatere spremembe. Vanj se je vključil<br />
Regionalni center za razvoj, ki je dotlej tri leta zapovrstjo pripravljal odmevna<br />
majska zasavska srečanja v ljubljanskem Cankarjevem domu in z njimi razbijal<br />
mite o enobarvni podobi naših krajev. Z združenimi močmi razvojnega centra in<br />
zasavskih občin, razširjenimi do litijskih in radeških meja, smo se lani družili na<br />
Kipah nad Trbovljami.<br />
Če je lanskoletnemu srečanju vseh, ki po teh ali drugačnih razdelitvah sodijo v<br />
zasavsko regijo, ki z njo živijo, delajo, mislijo, čutijo, ritem dajalo kar nekaj zasavskih<br />
pihalnih godb in za dober konec še skupina Laibach, bo letošnje dogajanje v Radečah<br />
tudi priložnost za pogled v bogato dediščino tega območja.<br />
Tokrat v Radečah na splavih • stran 33
Metod Badjura<br />
Rotija Badjura<br />
Oče slovenskega<br />
filma<br />
Začelo se je skoraj kot v pravljici.<br />
Živel je krojač Hinko Badjura, v majhnem kraju Litiji na des¬nem bregu Save.<br />
Bil je vedre narave, rad je imel svoje delo, rad je prepeval in rad je imel ljudi.<br />
Imel je srčno dobro in marljivo ženo Marijo in rojevali so se jima sinovi.<br />
Ko je bil najstarejši Rudi star šestnajst let, se je za četrtim Ci¬rilom dne<br />
22. februarja 1896 rodil še Metod.<br />
je pokopal poveljnika gasilcev, ki je skušal<br />
umiriti konje.<br />
Tako je usoda družine Badjura sledila<br />
usodi mnogih knapovskih družin, ki so<br />
izgubile svoje očete in edine hranitelje.<br />
S tem je bilo za sedemletnega Metoda<br />
konec prijaznega otroštva.<br />
V Litiji ni bilo dovolj krojaškega dela,<br />
da bi oče lahko pre¬živel številno družino,<br />
zato so se po rojstvu najmlajšega preselili v<br />
Kisovec pri Zagorju, med knape in glažarje.<br />
Tam je oče šival ta k mašne gvante.<br />
Tako je mali Metod svoje prve besede<br />
obliko¬val v zagorski, knapovski govorici,<br />
ki mu je za vedno prirasla k srcu.<br />
Otroške igre<br />
Življenje v naselju je bilo težko.<br />
Rudarske nesreče so se za mnoge družine<br />
tragično končale. Zato so otroci željno<br />
spreje¬mali redke trenutke zadovoljstva<br />
in veselja. Skupaj so se ig¬rali, fantiči<br />
so hodili po bližnjih hribcih in se poleti<br />
kopa¬li v Mediji.<br />
Potem so se Badjurovi preselili v<br />
Toplice, v Jerinovo hišo. Poleg zamudnega<br />
krojaškega dela si je oče Hinko prizadeval<br />
Zagorjanom prinesti več sonca v njihov<br />
sivi vsakdan. Ker je bil glasbeno nadarjen<br />
je postal pevovodja zagorskega pevskega<br />
Metod Badjura<br />
zbirka Rotije Badjura<br />
zbora in vodja dramske skupine, s katero<br />
so vsako leto pripravili <strong>pred</strong>stavo. Bil pa je<br />
tudi prizadeven gasilec v številni gasilski<br />
četi. Izbrali so ga za poveljnika.<br />
Metod se je rad spominjal iger, ki so jih<br />
pod vodstvom očeta uprizarjali v Zagorju.<br />
Poleg ljubiteljskih igralcev so nastopali<br />
tudi vsi bratje Badjura, razen najstarejšega,<br />
ki je bil takrat že pri vojakih. V neki igri<br />
so nastopili kot mladi vojaki. S papirnatimi<br />
čakami na glavi in lesenimi količki na<br />
ramah so prikorakali na oder in zapeli:<br />
»Mi smo vojaki korenjaki…« Gledalci so<br />
navdušeno ploskali.<br />
Nihče pa takrat ni slutil, da bodo ti<br />
fantiči že čez desetletje postali pravi vojaki<br />
v okrutni in krvavi prvi svetovni vojni.<br />
Prvo srečanje s filmom<br />
Ko je bil Metod star šest let so v Zagorje<br />
pripeljali potujoči kino. Napravili so<br />
<strong>pred</strong>stavo v gostilni Pri Habatu. To je bila<br />
velika senzacija. Vse je drlo gledat žive<br />
slike. Tudi oče Hinko je tja peljal svoje<br />
sinove. Prostor je bil nabito poln. Otroci<br />
so se zrinili na klopi v prvi vrsti. Ugasnile<br />
so luči. Naenkrat se je zasvetilo in po<br />
platnu so se začeli pre¬mikati ljudje in<br />
živali. Nazadnje pa se je prikazala velika<br />
lokomotiva. Peljala se je bližje in bližje.<br />
Gledalcev se je polotil tak strah, da so se<br />
skrili pod klopi, otroci pa so zbežali na<br />
plano.<br />
Tako je bilo prvo srečanje Metoda s<br />
filmom.<br />
Nekega dne je v bližini Zagorja izbruhnil<br />
velik požar. Gasilci so s svojim vozom<br />
na vso moč hiteli po cesti ob Savi. Po<br />
želez¬niški progi je pripeljal vlak in<br />
zapiskal. Konji so se splašili in voz se je po<br />
strmem bregu prevrnil v Savo. Pod seboj<br />
Spet selitev<br />
Mati se je s sinovi preselila v Ljubljano.<br />
Postala je likarica za premožnejše družine.<br />
Sinovi so ji pridno pomagali. Zaslužek<br />
pa je bil boren in živeli so v velikem<br />
pomanjkanju. Fantje so kljub temu dobro<br />
na<strong>pred</strong>ovali v šoli.<br />
Ko se je Rudi vrnil iz vojske, je prevzel<br />
skrb za najmlajšega. Metod je občutil strogo<br />
vojaško vzgojo svojega brata oficirja,<br />
ki ga je učil samostojnosti, smučanja in<br />
preživetja v gorah. Prav ta trda vzgoja mu<br />
je kasneje pomagala preživeti.<br />
Metod je kot Rudijev sel nosil sporočila<br />
njegovim prijateljem iz druščine Dren.<br />
Najraje je imel Rudijevega najboljšega<br />
prija¬telja Bogumila Brinška, odličnega<br />
planinskega fotografa. Prija¬zni Brinšk,<br />
kot so ga klicali, je fantiču dovolil, da mu je<br />
po¬magal, ko je razvijal svoje fotografije.<br />
Čar tega dogajanja ga je vsega prevzel za<br />
vedno.<br />
Fronte vojnih grozot<br />
Pričela se je prva svetovna vojna.<br />
Materi Mariji je avstrijska vojska drugega<br />
za drugim jemala sinove in jih pošiljala<br />
na fronto. Ko so ji vzeli še najmlajšega<br />
Metoda in ga poslali na krvavo fronto v<br />
Galicijo, je od žalosti umrla.<br />
Metod je preživel grozote Galicije.<br />
Avstrijci so ga potem poslali na plezalni<br />
tečaj in ga izurili za telefonista v alpinskem<br />
polku. Po temeljitem izpopolnjevanju so<br />
ga poslali v 2. polk gorskih strelcev. S tem<br />
polkom je doživel in preživel vse najhujše<br />
boje na Soški fronti, ves čas kot telefonist<br />
na prvi bojni črti.<br />
Oče slovenskega filma • stran 34
V polku je bilo veliko Slovencev s<br />
Kranjskega in s Primorske. Bili so si kot<br />
bratje. Vojaki Slovenci so bili izjemno<br />
hrabri. Srdito so se borili, da Italijani<br />
ne bi zasedli Primorska. Ampak kruta<br />
usoda konca te vojne je Slovencem vzela<br />
Primorsko.<br />
Metod se je skrajno razočaran vračal v<br />
Ljubljano.<br />
Na mitnici ob Tržaški cesti je stal oficir<br />
Rudolf Badjura in zbiral orožje od vojakov,<br />
ki so prihajali s fronte. Med zadnjimi je<br />
prišel suh vojak mrkega obraza: Rudolf je<br />
presenečen prepoz¬nal svojega najmlajšega<br />
brata. .<br />
Že naslednji dan se je Metod pridružil<br />
Rudolfovi četi borcev za severno mejo.<br />
Odšli so v Karavanke. Naslednje leto je<br />
bil v bojih za Koroško hudo ranjen. Več<br />
mesecev se je zdravil.<br />
Pot na filmski Triglav<br />
Potem se je odločil, da bo nadaljeval<br />
šolanje. Najprej je študi¬ral na Dunaju,<br />
zatem pa še na Grafični akademiji v<br />
Leipzigu.<br />
Ves čas študija je sam skrbel za svoje<br />
preživetje. Na grafični akademiji se je poleg<br />
ostalih <strong>pred</strong>metov navdušeno seznanjal<br />
tudi s fotografijo in filmom.<br />
Po uspešno končanem študiju se je Metod<br />
Badjura vrnil v Ljubljano in se poročil s<br />
svojo zvesto deklico Kunstlerjevo Milko.<br />
Za Narodno tiskarno je leta 1924<br />
ustanovil klišarno Jugografiko, bil njen<br />
ravnatelj in kasneje tudi lastnik. Hkrati pa<br />
mu misel na film ni dala miru. Načrtoval<br />
je veliki projekt. Njegov cilj je bil ustvariti<br />
slovenski profesionalni film.<br />
S prihranjenim denarjem si je kupil<br />
profesionalno filmsko kamero in opravil<br />
tečaj za snemalca. Svojo ženo je izučil vseh<br />
tehnič¬nih postopkov obdelave filma. Za<br />
vedno je ostala njegova zve¬sta sodelavka<br />
in soustvarjalka.<br />
Ustanovil je svoje podjetje za izdelavo<br />
filmov SAVA FILM ¬– Metod Badjura.<br />
Najbolj odmeven pa je bil prvi slovenski<br />
nemi igrani film Triglavske strmine.<br />
Dosegel je izjemen uspeh, tako pri nas kot<br />
v Ameriki.<br />
Med drugo svetovno vojno sta z ženo, od<br />
aprila 1941 do 8. maja 1945, v svoji klišarni<br />
v okupirani Ljubljani ilegalno izdelo¬vala<br />
klišeje za osvobodilno gibanje. To delo je<br />
bilo skrajno nevarno in le Metodovi vojaški<br />
izkušenosti gre zasluga, da ju niso nikoli<br />
odkrili. S svojim delom sta stotinam ljudi<br />
pomagala preživeti kruti vojni čas.<br />
V letih okupacije je njegova kamera<br />
mirovala. Že 9. maja 1945 pa je Metod<br />
snemal prihod osvoboditeljev v Ljubljano.<br />
Njuno delo po vojni je povezano s široko<br />
zasnovo razvoja sloven¬skega filma. Svoje<br />
bogate izkušnje sta nesebično posredovala<br />
mlajšim sodelavcem, ki so pri filmu šele<br />
začenjali.<br />
Na začetku sta sodelovala pri izdelavi<br />
filmskih novic in obzor¬nikov s<br />
samostojnimi dokumentarnimi prispevki,<br />
ki jih je bele¬žilo oko Badjurove kamere,<br />
s katero se je rad vračal tudi v Za¬savje.<br />
Po letu 1947 pa so že začeli nastajati<br />
njuni številni dragoceni dokumentarci kot<br />
so Kroparski kovači, Obnova v de¬želi<br />
svobode, med knape se je vrnil s filmom<br />
Življenje velenj¬skih rudarjev, potem so<br />
nastali Zimska radost, Brda, S’m z Ribn’ce<br />
Urban. Ugledna priznanja pa so doma in<br />
v tujini dobi¬vali njuni filmi: Slovensko<br />
Primorje, Naši lipicanci, Pom¬lad v Beli<br />
krajini, Beli konji, Koledniki, Božidar<br />
Jakac.<br />
V življenju je Metod ustvaril ali soustvaril<br />
več kot sto film¬skih del. Njegova največja<br />
načrtovana filmska izpoved pa je ostala<br />
neuresničena.<br />
Metod Badjura je umrl v Ljubljani dne<br />
23. decembra 1971.<br />
Njegova bogata filmska zapuščina priča<br />
o njegovi ustvarjalno¬sti, veliki ljubezni<br />
do slovenske zemlje in njenih ljudi ter o<br />
širini njegovega duha.<br />
Kadri iz filma Trbovlje (1930)<br />
Dragocena pričevanja o nekdaj<br />
Njun prvenec, gorski dokumentarec Pot<br />
na Triglav, je nastal leta 1926.<br />
V času med obema vojnama, ko sta<br />
stroške za izdelavo filmov krila z lastnim<br />
zaslužkom, je v njuni produkciji nastalo 35<br />
filmov, med njimi znani Narodni običaji,<br />
Lepotno tekmova¬nje za častni naslov<br />
Miss Trbovlje, Bloški smučarji, Pozimi<br />
na Triglav, Mednarodno tekmovanje v<br />
smučarskih skokih v Planici, Pohorje.<br />
2 4 . j u n i j a z v e č e r b o d o n a<br />
Valvasorjevem trgu v Litiji, na rojstni<br />
hiši Rudolfa in Metoda Badjure,<br />
odkrili spominsko ploščo zaslužnima<br />
rojakoma. Dogodek sta organizirala<br />
mestna skupnost Litija in Fondacija<br />
Villa Litta, ki bo ob tej priložnosti<br />
izdala tudi spominsko pisemsko<br />
kuverto.<br />
Oče slovenskega filma • stran 35
Tihožitja in pejsaži<br />
Vlado Garantini<br />
Poezija,<br />
ne, hvala<br />
Nerad sem sprejel urednikovo domačo nalogo, naj se sam <strong>pred</strong>stavim kot<br />
pesnik, naj <strong>pred</strong>stavim svojo poezijo. To čast sem si prislužil, ker je ravno<br />
zdaj izšla moja tretja pesniška zbirka Tihožitja in pejsaži.<br />
Pesnim že od srednješolskih let, vedno<br />
pa sem tudi veliko bral prozo, še zlasti pa<br />
poezijo, prebiram slovenske literarne revije<br />
in skušam biti kolikor toliko na tekočem.<br />
Posebno ljube pesmi sem se učil na pamet;<br />
zdaj ne več.<br />
V zagorski dolini ima pesništvo kar<br />
dolgo, uspešno, bogato in kvalitetno<br />
tradicijo: Mile Klopčič, Vida Tauferjeva,<br />
Cene Vipotnik. Tej plejadi je skušal slediti<br />
tudi rod, ki se je pojavil v sedemdesetih<br />
prejšnjega stoletja, zato se je poimenoval<br />
Dediči: Franci Lakovič, Jože Sevljak,<br />
Radovan Palčič, Vlado Garantini in<br />
povezovalna sila Nande Razboršek. V<br />
skupni zbirki Razvejeno deblo pa se nam<br />
je priključil še slikar Franci Kopitar, ki je<br />
poleg likovne opreme prispeval še pesmi.<br />
Profesor Nande Razboršek je neutrudno<br />
pripravljal besedila za literarne večere:<br />
izvirne, izjemno bogate in inovativne,<br />
dobro obiskane, v javnosti zelo odmevne.<br />
Z njimi smo romali po zagorski občini,<br />
pa tudi po Zasavju. Pripravljal je literarna<br />
srečanja s slovenskimi literati, na katerih<br />
Kmečka zgodba<br />
Poseješ žito,<br />
krompir posadiš,<br />
leto za letom<br />
kosiš mrvo, otavo,<br />
zrediš bike,<br />
kupiš traktor,<br />
povečaš štalo,<br />
nanovo postaviš hišo.<br />
Spraviš otroke do kruha,<br />
poženiš jih, pomožiš,<br />
Do kraja znucaš roke, srce.<br />
In za vse to<br />
ti na britofu<br />
v kamen vklešejo<br />
tvoje in njeno ime.<br />
smo brali svoje pesmi, vključeval nas je v<br />
občinske proslave.<br />
Franci Lakovič, ki je takrat največ pesmi<br />
objavljal v republiških revijah, pa tudi<br />
knjižno izdajo je že imel za sabo, se je<br />
najbolj zavzemal za skupno izdajo pesmi<br />
Dedičev, in Razvejeno deblo je leta 1970<br />
res izšlo.<br />
Po zbirki in rahlih nesoglasjih je skupna<br />
dejavnost Dedičev pričela pešati, deloma<br />
pa smo se razselili v različne kraje,<br />
začeli objavljati vsak zase. Dva sta sploh<br />
prenehala ustvarjati, knjižna bera ostalih<br />
pa je postajala iz leta v leto bogatejša,<br />
tako da smo, mislim, krstno ime deloma<br />
kar opravičili. Jože Sevljak že dolgo poleg<br />
pesniških zbirk zelo uspešno piše prozo in<br />
je izdal več knjig za odrasle in mladino.<br />
Franci Lakovič pa je izmed Dedičev dal na<br />
svetlo največ zbirk otroške poezije, pa tudi<br />
izdaje za odrasle so kar številne.<br />
Sam sem dolgo objavljal v lokalnem tisku,<br />
v Nokturnih Radia Ljubljana, nisem pa še<br />
imel dovolj dobrih pesmi za samostojno<br />
knjižno <strong>pred</strong>stavitev, pa tudi materialnih<br />
Moje morje<br />
Sonce na visoki preži<br />
frčka zlate pentlje,<br />
iz morskih valčkov plete<br />
srebrno sive mreže<br />
in jih poredno privezuje<br />
za bele kamne na obrežju,<br />
z bronovino polt naliči,<br />
zenice obarva z višnjevo sinjino.<br />
Doma, potem, še dolgo še dolgo<br />
dišim po sivki, oleandrih,rožmarinu,<br />
med barkami posedam, školjkami,<br />
galebi,<br />
in iz sivine puste sijejo primorsko<br />
topli<br />
akvareli, pasteli in akrili.<br />
možnosti nisem našel za samozaložbo, tako<br />
da sem to opravil dokaj pozno s knjižico<br />
pesmi Zlagani raj. Ta je izšla leta 1993 pri<br />
Dolenjski založbi v Novem mestu. Druge<br />
moje bukvice, Jedkanice, je leta 1996<br />
natisnila Tika Trbovlje. To, zadnjo, tretjo,<br />
Tihožitja in pejsaži, pa mi je spravilo na<br />
svetlo založniško in grafično podjetje<br />
Grafex z Izlak v maju 2005.<br />
Vse moje zbirke so izšle v samozaložbi,<br />
pokrovitelji iz Zagorja in Litije so darovali<br />
potrebna sredstva, pokrili vse tiskarske<br />
in stroške promocije, za kar sem jim bil<br />
Pesnik Vlado Garantini je med nami<br />
z novo pesniško zbirko z naslovom<br />
Tihožitja in pejsaži, ki jo je razdelil na tri<br />
razdelke: Potepanja, Izgubljena zemlja,<br />
Sonce in sence. Naslovi ustrezajo<br />
vsebini, in tako pri branju najprej<br />
potujemo po različnih dopustniških<br />
krajih, nato po bližnjih pobočjih, vaseh in<br />
gozdovih in v tretjem razdelku od pojava<br />
do pojava, od ljudi do ljudi, skozi avtorjev<br />
miselni, čustveni in pesniški svet, ki je<br />
odprt v nešteto smeri.<br />
Potovanje s pesnikom zaradi jasnosti<br />
verza ni naporno: skoraj lahkotno je,<br />
barvito, slikovito in sproščeno. Pesmi so<br />
umirjene, verz razvezan in ne utesnjen,<br />
oblikovnih presenečenj ni veliko.<br />
Ponekod je zaradi domačih izrazov<br />
ali modnih besednih zvez jezikovno<br />
hudomušno presenetljiv. Avtorjevo<br />
pesniško gradivo nam je blizu, izrazi in<br />
mnoge prispodobe iz narave so skrbno<br />
izbrane. Pesnik je strog do samega<br />
sebe, pesmi so prečiščene, pretehtane,<br />
zadržane. Rim se izogiba, le tu in tam se<br />
z njimi poigra. Razpoloženje v pesmih je<br />
umirjeno, stoično, ljubezenska čustva<br />
so bolj namenjena zunanjemu svetu<br />
in pojavom kot ljudem –izjema so oče,<br />
mati, stric in kmečki razočaranci.<br />
V Garantinijevih pesmih živi več ali<br />
manj samo en človek, ki črpa snov iz<br />
usedlin, ki so se dolga leta nabirale<br />
v njem. Kot da se je po prijetnem ali<br />
pretresljivem doživetju zaprl vase in zdaj<br />
v samoti ali na potepanjih po domačih<br />
krajih govori trpke resnice sam sebi.<br />
Nande Razboršek<br />
Poezija, ne, hvala • stran 36
Mobilni čas<br />
Počasen si, prepočasen,<br />
teka ne zmoreš več,<br />
informacijski čas te prehiteva<br />
po levi in desni,<br />
frfota z mobilnimi perutmi,<br />
v njegovih nišah gnezdijo<br />
požrešne potrošniške ptice,<br />
vse druge ptice<br />
je treba zatreti, pobiti;<br />
seje gensko spremenjena semena,<br />
rojeva nove izme in spake,<br />
z globalnimi kleščami davi<br />
arhajična tihožitja,<br />
za mlade ustvarja<br />
srhljivo moderno romantiko.<br />
Ti pa ostajaš na robu,<br />
v glavi ti šklepetajo<br />
črepinje nekdanjega časa,<br />
vlečejo te navzdol,<br />
da si težak, okoren, prepočasen<br />
in nesposoben hitrega<br />
zasledovalnega teka.<br />
Tihožitja in pejsaži so zbirka, ki<br />
pomenijo več kot pove naslov. Ob branju<br />
se ves čas čudiš nad simboličnim in<br />
dejanskim pomenom nanizanih besed<br />
in nad barvitostjo jezika. Lado ponovno<br />
odpira in odstira mavrične prizore, na<br />
katere vsak dan ob naglici malokdaj<br />
pomisliš in jih zaradi tega tudi preveč<br />
ne pogrešaš, kar pa zate ni dobro.<br />
Barve prinašajo tudi pesmi same, saj se<br />
prav čuti, da je Lado z barvami domač<br />
in jih ima rad in kot pesnik zapiše sam<br />
»s strastnim žarom komponira oktober<br />
barvito simfonijo«.<br />
Pesmi prinesejo spoznanje, da je<br />
treba po svetu hoditi počasi in z odprtimi<br />
očmi, da je treba vase vsrkavati in vsrkati<br />
vse, kar se te dotakne in približa na poti<br />
življenja. Lado je še posebej navezan na<br />
zemljo, ki zdaj »kislo zaudarja, ne diši<br />
kot nekoč«, in na čas, ko je bilo življenje<br />
težko in kar novim generacijam mladih<br />
težko razložimo. V pozabo odhaja vse:<br />
tako dogodki kot ljudje. Zato je pesnik<br />
tisti človek, ki to lahko spremeni tako,<br />
da zapiše v pesem. Ker pa je tudi pesnik<br />
samo človek, je lahko na nebu in na<br />
tleh, v zavetju narave in v krempljih<br />
življenja. Pesnik je tudi v krogu dokončne<br />
minljivosti, ko se sonce in sence združijo<br />
in ostane le še pesem.<br />
Tihožitja in pejsaži vabijo, da se ob<br />
njih ustavimo večkrat in se zamislimo<br />
o svojem življenju. V zbirki so mavrične<br />
podobe in tudi stiske našega žitja,<br />
odhajajočega časa in bivanja. Treba<br />
se je potepati, da izginejo bolečine za<br />
izgubljeno zemljo, da preženemo sence<br />
in nam ostane sonce.<br />
Joža Ocepek<br />
foto Roman Rozina<br />
Vlado Garantini<br />
vedno hvaležen in sem se jim tudi oddolžil<br />
z ustreznim številom izvodov zbirke.<br />
Pišem v prostem verzu, ki ga pogosto<br />
zaključujem z asonancami; če se vplete<br />
zanimiva rima, jo pustim, sicer pa rim<br />
ne iščem in rinem v besedilo. Rad imam<br />
ritmično urejenost. Krajše pesmi nastanejo<br />
kmalu po doživetjih, daljše, bolj refleksivne,<br />
me obsedajo dalj časa, da najdem pravi<br />
motiv, besede in obliko. Miselni tok<br />
skušam vplesti v nekakšno zgodbo, da dobi<br />
pesem potrebno dramatično napetost in<br />
zanimivost; če mi uspe, čutim ustvarjalno<br />
zadovoljstvo, pomiritev, sicer se žrem in<br />
cagam.<br />
Pesmim s kmečko tematiko poiščem<br />
narečne izraze, pogosto rabljene popačenke,<br />
način mišljenja in dela, da se čim bolj<br />
približam njihovemu načinu življenja,<br />
kakor ga seveda vidim skozi svoja očala.<br />
Ljuba mi je personifikacija, kjer narava<br />
spregovori v mojem imenu.<br />
Tu in tam zaživi satirična žilica in črni<br />
humor, ki pa je bolj prisoten v zabavljicah<br />
in prigodnicah – za lokalni tisk in medije,<br />
razna praznovanja in nastope v krajevnem<br />
okolju – v pričujoči zbirki pa je tega manj.<br />
Zbirka ima tri cikle: Potepanja, Izgubljena<br />
zemlja, Sonce in sence. Prvi zajema tipična<br />
doživetja z mojih poti, iz tega je pesem<br />
Moje morje, v drugem sem <strong>pred</strong>stavil<br />
doživljanje mojega kmečkega sveta, iz<br />
tega cikla je pesem Kmečka zgodba, v<br />
tretjem pa je prisotna moja bivanjska sreča<br />
in muka ter tudi pesem Mobilni čas.<br />
Poezija, ne, hvala • stran 37
Zadnji brevir<br />
Rdeči Revir<br />
Pomladansko<br />
čiščenje<br />
Tudi pri nas se je zgodilo, kot je Ivan<br />
Minatti razbral iz koledarja:<br />
Pa bo pomlad prišla<br />
z oblaki šumečimi,<br />
pa bo pomlad prišla<br />
z rožami rdečimi…<br />
Tu se je pa ustavilo. So rekli nova<br />
oblast, da rože vsekakor, veliko rož, da bo<br />
vsa dežela nekaj med Volčjim potokom<br />
in Mozirskim gajem, ne bo pa več šlo z<br />
rožami rdečimi. Če smo že rdeče zvezde<br />
na rumeno prekovali, bomo pa tudi rdeče<br />
nageljne v bele in rumene krizanteme<br />
spremenili, ne more biti pretežko; če ne bo<br />
šlo z genetiko, bomo pa vsakega posebej<br />
obstrigli in prebarvali.<br />
Zato je bila letošnja pomlad radodarna<br />
z dogodki in očiščevanji kot že dolgo ne<br />
katera. Nizko in vse nižje letajo premnogi,<br />
ki so še včeraj igrali faraone na vrhu<br />
podjetniških in državnih piramid, pod<br />
težo šestdesetih let od osvoboditve so<br />
razpokali temelji resnic, ki so imele položaj<br />
aksiomov, še prvi maj postaja bolj evropski<br />
kot delavski praznik: modrih zastav je bilo<br />
kot listja, mlaji pa so se znašli na seznamu<br />
ogroženih vrst.<br />
Silni delovni polet je kot ponjava legel<br />
na deželo in očanci so rekli, da je tako,<br />
kot se bere v njih mladostnih spominih: Z<br />
zavihanimi rokavi, z izpodrecanimi krili se<br />
kosa moško in žensko, vse, kar je krepko in<br />
mlado, kdo bo prej. Kamor se ozreš, samo<br />
foto Roman Rozina<br />
radovoljno in zadovoljno tekmovanje.<br />
Vsa naša zemlja je v burnem zagonu, v<br />
pomladnem kipenju. Ali se ne izkuša veja z<br />
vejo, katera bo nastavila več cvetja, da bo<br />
v jeseni bolj obložena s sadjem?<br />
Nov koledar<br />
V Slovenski nacionalni stranki so se<br />
odločili, da če se že vse giblje, je treba pa<br />
še koledar prerukati. In so šli s knjigo nad<br />
knjigo, so spisali poseben zakon o dopolnitvi<br />
in spremembi Zakona o praznikih in dela<br />
prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Po<br />
njihovem koledarju naj bi septembra na<br />
novo praznovali priključitev Primorske k<br />
Sloveniji, dan samostojnosti pa bi za tri dni<br />
pomladili, ga iz dneva razglasitve presadili<br />
na plebiscitni dan.<br />
Seveda bi pričakovali kak bolj udaren<br />
<strong>pred</strong>log. V duhu njihovega imena in<br />
neutrudnega iskanja korenin slovenstva<br />
bi bilo, če bi sosledje januar-februarmarec-in<br />
tako naprej preimenovali v<br />
prosinec-svečan-sušec-mali traven-veliki<br />
traven-rožnik-mali srpan-veliki srpankimavec-vinotok-listopad-gruden.<br />
Še<br />
boljše pa bi seveda bilo, če bi iz arhiva<br />
potegnili kakšno manj razširjeno različico,<br />
recimo zapis slovenskih mesečnih imen,<br />
kakršnega je sredi devetnajstega stoletja<br />
naredil Blaž Potočnik. Takole naj bi šel čas<br />
po njegovo: lednik, talnik, brstnik, travnik,<br />
cvetnik, sečnik, srpnik, mlatnik, sadnik,<br />
moštnik, listnik in grudnik.<br />
Prednost takšnega koledarja bi bila,<br />
da bi se točno vedelo, da bi junija sekali,<br />
avgusta pa mlatili. In bi se opozicija lahko<br />
pripravila. In bi se vedelo tudi, da bi marca<br />
brsteli in maja cveteli, da bi se lahko<br />
pripravila tudi oblast.<br />
Tudi psihološko bi bilo morda modro, če<br />
bi se najprej ukvarjali z delavniki in šele<br />
potem s prazniki. Ali kot je v rimani obliki<br />
sporočil naš sodelavec Simon z Goriškega<br />
Ni praznik, <strong>pred</strong>ragi mi, naše življenje,<br />
življenje naj bode ti delaven dan!<br />
Od zore do mraka rosan in potan<br />
ti lajša in slajša človeško trpljenje!<br />
Ne plaši se znoja, ne straši se boja…<br />
Vsi drugačni – vsi praznični<br />
Koledar, kar so v dosedanjih razpravah<br />
prav tako spregledali, tudi izkazuje<br />
posebno naklonjenost do nekaterih<br />
mesecev, spet druge pa pušča vnemar.<br />
Tako v dveh, treh mesecih – od velike<br />
noči do dneva državnosti – pokurimo<br />
polovico prazničnih dni, potem pa, če smo<br />
za Marijino vnebovzetje na dopustu, štiri<br />
mesece gledamo v zrak.<br />
Pa sploh ne bi bilo težko vstaviti še kak<br />
praznik: a smo kaj slabši od Francozov, ki<br />
praznujejo tudi sredi julija? In, še Hrvati<br />
si avgusta, na vrhuncu turistične sezone,<br />
privoščijo dva praznika! Tudi delovno<br />
ljudstvo slovensko bi z razumevanjem<br />
sprejelo še kak praznik in za trenutek<br />
odložilo delo. Lahko bi bili inovativni<br />
kot še nikjer: na primer, 3. oktobra je<br />
svetovni dan otroka, dan kasneje je<br />
svetovni dan varstva živali, 5. oktobra pa<br />
dan učiteljev. Bi bilo morda težko narediti<br />
en tak praznični sveženj, ko pa se ve, da<br />
so otroci naše največje bogastvo, pes<br />
človekov najboljši prijatelj, učitelji so pa<br />
tudi nedvomno pomembni, saj imamo kar<br />
dva šolska ministra.<br />
Nazaj v praznični raj. Neenakopravnost<br />
med meseci bi deloma lahko rešili <strong>pred</strong>logi<br />
poslancev, ki smo jih slišali, ko so tehtali<br />
zakon nacionalistov. Iz vlade so sporočili,<br />
da bodo kar z javnomnenjskimi anketami<br />
izmerili, katere praznike si ljudje želijo,<br />
kateri datumi bi pri ljudeh naleteli na<br />
največ odobravanja, kot je dejal naše gore<br />
list Marko Štrovs z ministrstva za delo,<br />
praznike, družino in socialne zadeve.<br />
Nekaj datumov so pa vseeno premleli, in<br />
treba jih je pohvaliti, da je večina <strong>pred</strong>logov<br />
šla v smeri polnjenja izrazitega prazničnega<br />
manjka v poletnem času. Plemeniti Zmago<br />
bi tako dan priključitve Primorske k<br />
Sloveniji praznoval 15. septembra, ko je<br />
začela veljati pariška mirovna pogodba<br />
med Jugoslavijo in Italijo, nekateri drugi<br />
pa 13. julija, na dan požiga Narodnega<br />
doma v Trstu. Nasprotniki drugega datuma<br />
Zadnji brevir • stran 38
so se oprli tudi na mnenje zgodovinarja<br />
Staneta Grande, da je bilo takrat le za<br />
največ dva milijona evrov škode, kar naj<br />
bi bil argument proti temu praznovanju.<br />
Verjetno je zdravorazumniško sklepal,<br />
da dobri prazniki poženejo le na dragih<br />
pogoriščih.<br />
Na mizo je bil vržen še <strong>pred</strong>log, da bi<br />
po primorski logiki 17. avgusta praznovali<br />
še združitev Prekmurja, medtem ko bodo<br />
druge pokrajine in regije dobile svoj dan, ko<br />
se bodo država in občine uspele dogovoriti<br />
o njih. Kleni Jožef Jerovšek je <strong>pred</strong>lagal<br />
23. november kot Maistrov dan, saj je bil<br />
general klasičen in celovit narodni junak,<br />
medtem ko za še bolj klasične junake Petra<br />
Klepca, kralja Matjaža in Martina Krpana<br />
verjetno ne razpolaga z rojstnimi datumi.<br />
Marko Pavliha pa se je potegoval, da bi 12.<br />
avgusta praznoval dan mladih, v Desusu<br />
pa se bodo o <strong>pred</strong>logu za dan starejših<br />
verjetno skušali dogovoriti na skorajšnjem<br />
kongresu.<br />
S prazniki je lahko tudi težko<br />
Zna pa biti s prazniki tudi hudič. Letošnja<br />
praznovanja so že bila taka, da je imel<br />
bržčas sam satan prste vmes. Začelo se je s<br />
šestdeseto obletnico prve slovenske vlade<br />
v Ajdovščini, za katero je v začetku maja<br />
oblasti zmanjkalo časa in denarja. Nekdanji<br />
socialdemokrat Ivan Cankar je vladi zaradi<br />
takšnega ravnanja poslal protestno pismo:<br />
Ugledal je mater – zeleno rožasto<br />
kmetiško krilo, visoke blatne škornje, rdečo<br />
jopo, na glavi pisano ruto, prevezano zadaj,<br />
in veliko culo in nerodni dežnik.<br />
»Ali ni to tvoja mati?« ga je vprašal<br />
tovariš.<br />
»To ni moja mati!« je odgovoril Jože.<br />
Sram ga je bilo zeleno rožastega<br />
kmetiškega krila, visokih škornjev, rdeče<br />
jope in rute in dežnika in velike cule; v tej<br />
veliki culi so bile njegove nove srajce, ki<br />
jih je šivala mati ponoči, in so kapale njene<br />
solze nanje.<br />
Skril se je v gručo in šel mimo.<br />
Šestdesetletnica osvoboditve je nasploh<br />
povzročila nemalo težav, ker je zdaj veliko<br />
prepričanih, da morda pa sploh ni šlo za<br />
osvoboditev, in da v resnici sploh ni bilo<br />
dobrih in slabih fantov, ampak prepleten<br />
in težko določljiv šmorn, ki mu pri nas<br />
lepo pravimo rudarsko sonce. Lepo pa je<br />
povedal tudi pesnik, ki je današnje stanje<br />
<strong>pred</strong>stavil v štirivrstičnici:<br />
Ta pomlad je nagajiva,<br />
marsikaj pod snegom skriva;<br />
tu kolaborant tam domobran<br />
že pokukal je na plan.<br />
Torej, stvari so zdaj take, da je vse<br />
relativno. Pričakujemo, da bodo zdaj<br />
deževale vedno nove relativnostne teorije,<br />
da bomo en tak Einsteinland. Otroci ne<br />
bodo več brez diha poslušali, kako sta<br />
Janko in Metka stlačila v peč hudobno<br />
čarovnico, ker relativnostna teorija<br />
omogoča razlago, da sta dva nasilna<br />
mladoletnika sežgala ubogo staro kočarico.<br />
In, na drugi strani čarovništva: nova<br />
relativnostna teorija dopušča, da je bila lepa<br />
Agata Schwarzkobler in še marsikatera res<br />
čarovnica, njeni krvniki pa dušebrižniki, ki<br />
so s pomočjo natezalnice, bodečega zajca,<br />
Judeževe zibke, golenskega primeža,<br />
kolesa sv. Katarine in drugih high-tech<br />
instrumentov iz telesa izcedili zmoto in<br />
herezijo.<br />
Pomladansko čiščenje<br />
Pomlad je, kot pove ime, tudi čas<br />
pomladanskega čiščenja. Prvo pomlad po<br />
volitvah je to navadno še bolj temeljito.<br />
Oblast si je natrpala ta križ, in medtem ko<br />
opozicija cvili, kaj da jim delajo – kot da<br />
ne bi vsaka gospodinja vedela, da je to eno<br />
samo ljubo garanje – si oblast prizadeva za<br />
narodov blagor.<br />
In so morali krepko pljuniti v roke<br />
<strong>pred</strong> pol leta, kajti delovna vnema se ne<br />
pogasi. So prešolali novomeške Rome,<br />
spraskali nalepke z vetrobranskih stekel,<br />
znižali davek na dobiček in povečali<br />
pokojnine, pocenili notarske usluge in<br />
občinam namenili več denarja, pa še jim ni<br />
zmanjkalo sape. Jovanu Koseskemu so v<br />
navdušenju ušle naslednje vesele vrstice:<br />
Kjer zadene, iskra šine,<br />
šest jih pade, kjer porine.<br />
Kdo je mar?<br />
Ta pogumen korenine<br />
je slovenski oratar.<br />
In je njegov bojni klic vlil novih moči. So<br />
zamenjali šefa policije in kliničnega centra,<br />
so uredili vrste v kapitalski in odškodninski<br />
družbi – nekoga moraš imeti rad, pa naj bo<br />
Sod ali Kad – splezali na zavarovalniški<br />
Triglav in v mariborsko banko, osvojili<br />
pošto in telekom, njihova sta televizija in<br />
arhiv ter pokojninska skupnost…<br />
In so delali veliko in še več, tako da<br />
je premieru tudi na zdravje udarilo.<br />
V mariborski bolnišnici so mu morali<br />
operirati dve kili: eno na levi in eno na<br />
desni, pri čemer je za eno izmed njiju<br />
obstajala nevarnost ukleščenosti.<br />
O poteku zdravljenja so nas levi in<br />
desni mediji izčrpno seznanjali. Tako smo<br />
izvedeli, da si je Janša bolnišnico izbral<br />
sam – ne frak mu je ni in ne talar – direktor<br />
bolnišnice pa ga je kot pacienta prav lepo<br />
pohvalil. In televizija je pokazala, kako sta<br />
foto Roman Rozina<br />
si ob odhodu pomahala v slovo. Tako je bil<br />
postavljen nov standard v odnosu bolnikzdravnik:<br />
ko boste naslednjič odhajali iz<br />
bolnišnice, vas bo njen direktor v beli halji<br />
pospremil do avtomobila, pri čemer mu bo<br />
na obrazu igral smehljaj.<br />
Uganka ostaja, ali so bili temelji nove<br />
zdravstvene reforme pozidani tiste dni,<br />
dejstvo pa, da se poletje začne 21. junija<br />
ob 8.46. Kako dolgo in vroče bo, se<br />
oblast in hidrometeorološki zavod še nista<br />
uskladila.<br />
Zadnji brevir • stran 39
Change language