You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Poštnina plačana pri pošti<br />
1410 Zagorje ob Savi<br />
Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje<br />
REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • MAREC 2007 • LETNIK IX • ŠT.1<br />
Jože Smrkolj Marija Zajc Jure Tori<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina
logotipi<br />
dopisni listi<br />
Tu smo zato, da so vaša sporočila lepo<br />
povedana in narisana.<br />
vizitke<br />
Znamo biti zlatousti in zlatoprsti.<br />
letaki<br />
Naša orodja so besede, barve in oblike.<br />
Uporabljamo svinčnik in računalnik,<br />
fotoaparat in škarje,<br />
znanje in domišljijo.<br />
Poslušamo in svetujemo.<br />
zgibanke<br />
brošure<br />
knjige<br />
letna poročila<br />
oglasi<br />
spletne strani<br />
Poiščite nas<br />
- ko potrebujete tiskano delo: pišemo,<br />
fotografiramo, urejamo, oblikujemo,<br />
natisnemo in zvežemo; od zgibanke do<br />
knjige, od oglasa do časopisa<br />
- če se želite predstaviti na svetovnem<br />
spletu: poskrbimo za vse od oblikovnih<br />
do programskih rešitev vaše strani<br />
- če želite biti bolj prepoznavni:<br />
ustvarimo tako zaščitni znak vaše družbe<br />
kot njeno celostno podobo<br />
revije<br />
vabila<br />
čestitke<br />
plakati<br />
transparenti<br />
koledarji<br />
RCROblika<br />
REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ, Podvine 36, 1410 Zagorje ob Savi<br />
t:+ 386 (0)3 56-60-500, 56-60-515, 56-60-508 f: 56-60-510<br />
e-mail: info@rcr-zasavje.si, roman.rozina@rcr-zasavje.si, natasa.gala@rcr-zasavje.si, http://www.rcr-zasavje.si
Uvodnik<br />
Zasavje je dobilo svoj regionalni<br />
razvojni program za čas tja do leta 2013,<br />
do konca meseca bo pripravljen in sprejet<br />
tudi izvedbeni del za prvi polčas, tja do<br />
konca 2009. O razvojnem programu smo<br />
že veliko pisali: tokrat ga obnavljamo<br />
v prilogi, na prvih straneh časopisa pa<br />
kratka predstavitev velikih projektov.<br />
Precej prostora smo odmerili kulturi,<br />
poudarili pa industrijsko in bivanjsko<br />
dediščino: najbolj posebno, kar še imamo<br />
v materialni obliki, čeprav se tudi ta<br />
počasi tali v snov, iz katere so spomini.<br />
Pogovarjali smo se s tremi Zasavčani,<br />
ki so, vsak na svoj način, pomembno<br />
vpeti v današnji čas. Jože Smrkolj, ki je<br />
zadnjih ducat let vodil največjo zasavsko<br />
gospodarsko družbo, se je upokojil,<br />
Marijo Zajc so razglasili za slovensko<br />
kmetico leta, Jure Tori pa je zelo opazen<br />
glasbenik. In drugačen.<br />
In še in še: zanimiv dialog o tem, kako<br />
se lotiti reformiranja trga dela, kako<br />
onesnaževanje okolja vpliva na naše<br />
zdravje, kam odhajajo naši prostovoljci<br />
in kdo po tej poti prihaja k nam, kaj<br />
načrtujejo v Inženirskem biroju Pirnar in<br />
Savšek in kdaj že se je Jože Andrej Čibej<br />
zasvojil z računalniki…<br />
Razvojni program<br />
Veliki projekti nove sedemletke<br />
4<br />
Pirnar & Savšek<br />
Visoko koncentrirano znanje<br />
6<br />
Brezposelnost<br />
Kako reformirati zaposlovanje?<br />
Na sredini<br />
Sodobno, odprto Zasavje<br />
Kazalo<br />
10<br />
19<br />
Razvoj ostaja odprt za vse, ki imajo<br />
in želijo kaj povedati. Vabljeni v našo<br />
družbo vedno novih avtorjev, vabljeni pa<br />
tudi k njegovemu prebiranju. Zato je v<br />
brezplačno branje postavljen na različnih<br />
javnih mestih, njegovo vsebino pa si<br />
lahko vedno ogledate tudi na spletni<br />
strani www.rcr-zasavje.si.<br />
Rudarske kolonije<br />
Etnološka pot<br />
23<br />
Industrijska dediščina<br />
Zgodbe, ki nas nosijoe<br />
26<br />
Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o.<br />
Podvine 36<br />
1410 Zagorje ob Savi<br />
Urednik: <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Telefon: 03-56-60-515<br />
e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si<br />
Oblika: Nataša Gala<br />
Tisk: Grafex Izlake<br />
Naklada: 3000 izvodov<br />
ISSN 1581 - 9957<br />
Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si<br />
ISSN 1581 - 9965<br />
Časopis Razvoj je brezplačen<br />
Prostovoljstvo<br />
Evropa brez meja<br />
Računalniki<br />
Izpoved starega zasvojenca<br />
Driter<br />
Tricikel knapovskih otrok<br />
32<br />
36<br />
39
Regionalni razvojni program<br />
Dejan Poboljšaj<br />
<strong>Roman</strong> Rozina<br />
Veliki projekti<br />
zasavske<br />
sedemletke<br />
Svet zasavske regije je letošnjega 12. februarja sprejel Regionalni razvojni<br />
program zasavske regije za obdobje 2007-2013. Program je v celoti dostopen<br />
na spletni strani Regionalnega centra za razvoj www.rcr-zasavje.si, posamični<br />
poudarki pa so objavljeni v povzetku, ki je priložen časopisu.<br />
Naslednji korak je priprava njegovega izvedbenega dela za čas od 2007-<br />
2009, ki natančneje določa projekte in ukrepe v prvih treh letih. Tudi izvedbeni<br />
del bo v celoti objavljen na omenjeni spletni strani. Pripravljen bo do konca<br />
marca, nakar sledi njegovo ocenjevanje na državni ravni in dokončen sprejem<br />
na seji Sveta zasavske regije.<br />
Zasavska regija bo med letoma 2007 in<br />
2013 svojo razvojno vizijo in strateške cilje<br />
uresničevala skozi pet regionalnih prioritet,<br />
23 prioritetnih programov in 75 ukrepov<br />
uresničevanja regionalnega razvojnega<br />
programa. V ta okvir sodi tudi sedem<br />
večjih regionalnih projektov, ki jih tu želim<br />
predstaviti.<br />
Tretja razvojna os<br />
Tretja razvojna os med seboj povezuje<br />
sekundarna središča in njihove razvojne<br />
potenciale ter jih pripenja na omrežje<br />
mednarodnih prometnih povezav. Povezuje<br />
regionalna središča v Avstriji, Sloveniji in<br />
Hrvaški in je zasnovana kot široko območje<br />
pospešenega prostorskega, gospodarskega<br />
in družbenega razvoja. Z uresničitvijo<br />
projekta se bo povečala dostopnost in<br />
konkurenčnosti tega območja, posledično<br />
pa se bodo okrepile institucionalne in<br />
gospodarske povezave ob sami osi.<br />
Oblikovanje le-te je izjemnega pomena<br />
za regijo, za izboljšanje njenih notranjih in<br />
zunanjih povezav, za razvoj gospodarstva<br />
ter za zmanjševanje strukturnih razlik v<br />
Zasavju. Načrtovana je priprava ustrezne<br />
dokumentacije, odkup zemljišč ter sam<br />
pričetek del na tretji razvojni osi, ki bo<br />
omogočila zagon gospodarskih projektov<br />
in hitrejši razvoj celotne regije.<br />
Indikativna vrednost projekta je okrog<br />
75 milijonov evrov, zagotovilo pa naj bi<br />
jih Ministrstvo za okolje in prostor, ki je<br />
nosilec projekta, in druga ministrstva.<br />
Podjetniški inkubator<br />
Podjetniški inkubator s prostorom,<br />
svetovanjem in storitvami pomaga<br />
podjetnikom, ki so ustanovili nova podjetja,<br />
pomaga jim prebroditi začetne težave in jih<br />
spremlja do trenutka, ko se tržno zanimiva<br />
ideja razvije v zanesljivo podjetje, ki lahko<br />
deluje povsem samostojno. Inkubator je<br />
torej ekonomsko orodje, ki, v povezavi z<br />
drugimi podpornimi ukrepi pri ustanavljanju<br />
in razvoju malih podjetij, zagotavlja hitrejši<br />
in varnejši razvoj<br />
O pomenu inkubatorjev pri razvoju<br />
malega gospodarstva najbolje priča dejstvo,<br />
da njihov število povsod po svetu narašča.<br />
Statistika pravi tudi, da je pri podjetjih, ki<br />
izhajajo iz inkubatorja, odstotek uspešnih<br />
pomembno višji, prav tako pa so delovna<br />
mesta v teh podjetjih bolje plačana.<br />
Cilj projekta je izgradnja dveh<br />
podjetniških inkubatorjev v zasavski regiji,<br />
v občinah Hrastnik in Trbovlje. Prvi koraki<br />
so že bili narejeni v lanskem letu, dokončna<br />
uresničitev projekta pa bo omogočila<br />
zasavskim podjetnikom – v letu 2005 so<br />
bili urejeni tudi prostori podjetniškega<br />
inkubatorja v Zagorju – da podjetje<br />
ustanovijo in razvijajo v svoji občini.<br />
Projekt je ovrednoten na slabih 670<br />
tisoč evrov, ki bodo namenjeni potrebnim<br />
naložbam, in dobra dva milijona evrov<br />
za delovanje inkubatorja. Sredstva bodo<br />
zagotovljena iz neposrednih regionalnih<br />
spodbud, ki jih vse slovenske regije<br />
prejemajo na osnovi Državnega razvojnega<br />
programa 2007-2013.<br />
Podjetno v svet podjetništva<br />
Podjetno v svet podjetništva je<br />
izviren poskusni projekt za spodbujanje<br />
podjetništva, namenjen predvsem mladim<br />
in visoko izobraženim ljudem, ki v Zasavju<br />
ne najdejo ustreznega dela, svoje priložnosti<br />
pa so pripravljeni iskati v podjetništvu.<br />
Vključeni bodo v obsežen program<br />
usposabljanja, motiviranja in pomoči pri<br />
ustanovitvi podjetja in pri njegovih prvih<br />
korakih.<br />
Projekt je za slovenske razmere svež<br />
tako v pristopu kot tudi v vsebini. Vključeni<br />
bodo v skupinah razvijali poslovne ideje<br />
in pripravljali vse potrebno za ustanovitev<br />
podjetja. Za strokovno vodstvo bodo skrbeli<br />
različni strokovnjaki; od zaposlenih na<br />
Regionalnem centru za razvoj do zasavskih<br />
seniorjev podjetništva, ki bodo na bodoče<br />
podjetnike prenašali svoje znanje in<br />
izkušnje.<br />
Rezultat projekta naj bi bil ustanovitev<br />
najmanj štirinajstih podjetij s potencialom<br />
rasti v obdobju med letoma 2007 in 2013,<br />
zmanjšal pa naj bi se tudi beg možganov,<br />
saj se bo povečala zaposljivost visoko<br />
izobraženih iskalcev prve zaposlitve in tudi<br />
drugih.<br />
Za uresničitev projekta je potrebna<br />
naložba v višini 64 tisoč evrov, predvsem<br />
gre za opremo, samo izvajanje projekta<br />
pa naj bi v sedmih letih stalo štiri milijone<br />
evrov. Tudi ta sredstva naj bi se zagotovila iz<br />
neposrednih regionalnih spodbud.<br />
Gradnja nove elektrarne<br />
Načrtovana je gradnja plinsko-parne<br />
elektrarne, pri kateri bi se toplota izpušnih<br />
plinov izkoriščala za proizvodnjo pare v<br />
kotlu na odpadno toploto. Plinska turbina<br />
bi imela nazivno moč 183,7 MW, za njeno<br />
napajanje pa je predvidena izgradnja novega<br />
plinovoda od Trojan do Termoelektrarne<br />
Trbovlje. Za hlajenje bi uporabljali savsko<br />
vodo, v črpališču pa bodo nameščene tudi<br />
Veliki projekti zasavske sedemletke • stran 4
naprave za mehansko čiščenje vode. Nova<br />
elektrarna bo vključena v obstoječe 110-<br />
kilovoltno stikališče, kamor je vključen že<br />
sedanji elektrarniški objekt.<br />
Zasnovana elektrarna izpolnjuje zahteve<br />
glede izkoristka in ekologije. Namen<br />
projekta je ohraniti in razvijati energetsko<br />
dejavnost v Zasavju, dvigniti konkurenčnost<br />
proizvodnje električne energije na<br />
tem prostoru, zagotoviti nove količine<br />
električne energije ter ohraniti delovna<br />
mesta. Alternativni projekt predstavlja<br />
termoelektrarna na trda goriva.<br />
Projekt bi omogočil stabilno, zanesljivo<br />
in cenovno sprejemljivo proizvodnjo<br />
električne energije ob izpolnjevanju vseh<br />
okoljevarstvenih zahtev. Omogočil bi<br />
nadaljevanje proizvodnje električne energije<br />
na lokaciji termoelekrarne po letu 2010<br />
ter zadovoljeval naraščajoče potrebe po<br />
električni energiji v Sloveniji.<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Njegova okvirna vrednost je blizu 280<br />
milijonov evrov. V tej fazi še niso dokončno<br />
opredeljeni viri financiranja, v skrajnem<br />
primeru pa naj bi bila sredstva zagotovljena<br />
s strani Termoelektrarne Trbovlje.<br />
Sanacija degradiranih površin<br />
Ekološko-prostorska sanacija zaradi<br />
rudarjenja degradiranih površin pomeni<br />
vzpostavitev takšnega stanja, kakršno je<br />
bilo pred začetkom eksploatacije. Kjer to<br />
ni možno, bo prostor urejen na način, ki je<br />
za določeno območje primerno, pri čemer<br />
bodo upoštevane tudi zahteve po izboljšanju<br />
stabilnosti.<br />
Začasna in dokončna sanacija površin<br />
znotraj pridobivalnega prostora Rudnika<br />
Trbovlje-Hrastnik je razdeljena na ekološko<br />
in prostorsko. Pri prvi gre predvsem<br />
za sanacijo degradiranih rudniških<br />
površin v rušnem in vplivnem območju<br />
odkopavanja, prostorska sanacija pa pomeni<br />
vzpostavljanje v preteklosti obstoječe ali<br />
primerne infrastrukture. Sanacija že poteka<br />
na površinah prve in druge sanacijske faze,<br />
območja nad odkopi, gre za rušna in vplivna<br />
območja, pa se bodo začela dokončno<br />
sanirati po letu 2009.<br />
Z uresničitvijo projekta bodo zagotovljene<br />
nove lokacije za širitev proizvodnih in<br />
storitvenih dejavnosti v regiji: v prvi fazi je<br />
bilo saniranih 45 hektarov, najobsežnejši<br />
sta druga in tretja faza z 288 oziroma 170<br />
hektarji, v četrti fazi pa bo saniranih še 40<br />
hektarjev. Projekt je ocenjen na nekaj manj<br />
kot osem milijonov evrov, sredstva pa bodo<br />
zagotovljena na osnovi zakona o postopnem<br />
zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik.<br />
Urejanje stanovanjskih razmer<br />
Številna stanovanja in stanovanjski<br />
objekti, ki so se gradili v obdobju razcveta<br />
industrije in rudarstva, se niso obnavljali,<br />
število novogradenj pa je bilo zaradi<br />
industrijskega zatona majhno. Zato veliko<br />
ljudi živi v dotrajanih in neprimernih<br />
stanovanjih, kakršna so predvsem v<br />
rudarskih kolonijah. Večino jih je potrebno<br />
prenoviti, nekatere pa porušiti. Projekt tako<br />
predvideva adaptacijo dotrajanih stanovanj<br />
in kolonij v regiji, rušenje dotrajanih<br />
stanovanj in zagotovitev nadomestnih.<br />
Posodobljena in nova stanovanja bodo<br />
zagotavljala času primerne bivanjske<br />
pogoje, njihova lastniška struktura pa bo<br />
odvisna od povpraševanja po najemnih in<br />
lastniških stanovanjih.<br />
Ker se zasavsko prebivalstvo stara,<br />
se povečujejo potrebe po oskrbi in negi<br />
starejših občanov, pri čemer si ti želijo<br />
čim dlje neodvisno bivati v svojih domovih<br />
in v okolju, ki ga poznajo. Zanje bi bila<br />
najboljša rešitev gradnja tako imenovanih<br />
oskrbovanih stanovanj.<br />
Veliko starih stanovanjskih kolonij in<br />
stanovanj je uvrščenih v kulturno dediščino,<br />
zato projekt pomeni tudi njeno ohranjanje.<br />
Okvirna vrednost urejanja razmer na<br />
stanovanjskem področju je 3,7 milijona<br />
evrov. Projekt je vključen v Načrt razvojnih<br />
programov občine Trbovlje, sredstva za<br />
njegovo uresničevanje pa naj bi pridobili<br />
tudi iz evropskega sklada za regionalni<br />
razvoj.<br />
Nova bolnišnica<br />
Zaradi prostorskih težav in zastarelosti<br />
obstoječih objektov potrebuje bolnišnica<br />
investicijska vlaganja, ki bodo pozitivno<br />
vplivala tudi na poslovanja bolnišnice.<br />
Projekt v grobem zajema novogradnjo<br />
bolnišnice v občini Trbovlje in kakovostno<br />
zdravniško oskrbo vseh prebivalcev<br />
zasavske regije. Cilj projekta je ohranitev<br />
specialistične bolnišnične dejavnosti na<br />
sekundarnem nivoju v zasavski regiji ter<br />
ustanovitev nove, dodatne dejavnosti na<br />
področju zdravstvene in paliativne nege.<br />
Projekt bo v veliki meri financiran iz<br />
prihodkov, ki bodo izšli iz njegove rabe, zato<br />
mora biti zasnovan tako, da bo zagotovljena<br />
standardizirana in kontrolirana storitev za<br />
najboljšo ceno. Povezovanjem zasebnega<br />
in javnega sektorja pomeni v konkretnem<br />
primeru razbremenitev javnih financ, pri<br />
čemer bo zasebni sektor opravljal vrsto<br />
nemedicinskih del, svojo poslovno uspešnost<br />
pa zagotavljal z dobrim upravljanjem<br />
stavbe, opreme in nekaterih stroškov. Prilivi<br />
so zagotovljeni, a odvisni od vrste in obsega<br />
storitev, ki jih bo opravljal javni zavod.<br />
Viri financiranja projekta, katerega<br />
vrednost je slabih dvajset milijonov evrov,<br />
še niso natančno opredeljeni. Sredstva<br />
naj bi bila zagotovljena z javno-zasebnim<br />
partnerstvom, nosilec projekta pa bo<br />
Ministrstvo za zdravje.<br />
Našteti in opisani večji projekti so bili<br />
identificirani v času priprave zasavskega<br />
regionalnega razvojnega programa in v<br />
posameznih odborih opredeljeni kot ključni<br />
večji regionalni projekti. Program pa v<br />
svojem izvedbenem delu ne bo vseboval<br />
vseh projektov, ki se bodo izvajali v Zasavju<br />
v obdobju med letoma 2007 in 2013. To<br />
še posebej velja za posamezne podjetniške<br />
projekte, katerih glavni vir financiranja<br />
so zasebna sredstva oziroma morebitna<br />
sredstva države in Evropske unije iz<br />
nacionalnih horizontalnih politik.<br />
Veliki projekti zasavske sedemletke • stran 5
Inženirski biro Pirnar in Savšek<br />
<strong>Roman</strong> Rozina<br />
Visoko<br />
koncentrirano<br />
strojniško znanje<br />
Inženirski biro Pirnar in Savšek, ki ima že dvajsetletno tradicijo uspešnega<br />
delovanja na področju tehničnega svetovanja ter inženirskih storitev v<br />
strojegradnji in pri gradnji objektov, je pred pomembnim razvojnim korakom.<br />
Po številčnosti posadke in prihodkih naj bi tudi v prihodnje ostali majhna<br />
družba – v biroju je osem zaposlenih, letni prihodek pa znaša približno pol<br />
milijona evrov – zrasti pa želijo tam, kjer so že zdaj veliki: pri razvoju strojev<br />
in naprav, kjer bodo ponudbo razširili z izvajanjem meritev in preverjanjem<br />
različnih karakteristik strojev in naprav.<br />
Inženirski biro Pirnar in Savšek, ki ima<br />
prostore v Športnem domu Proletarec<br />
v Zagorju, je pred kratkim od Rudnika<br />
Trbovlje-Hrastnik kupil zemljišče v Žabjeku<br />
v Trbovljah, kjer nameravajo do konca<br />
leta 2009 zgraditi razvojno-preizkusni<br />
center za stroje in naprave. Kot pravi<br />
Miro Pirnar, direktor družbe in skupaj z<br />
Zdenkom Savškom njen lastnik, že več<br />
let načrtujejo gradnjo lastnega objekta.<br />
»V njem bomo pridobili več površin in<br />
boljše pogoje za razvojne inženirje, hkrati<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina<br />
pa bomo zgradili manjši laboratorij, kjer<br />
bomo lahko nadgradili sedanji program, to<br />
je razvoj strojev in naprav. Laboratorij bo<br />
nekakšna delavnica, kjer bomo opravljali<br />
različne meritve na strojih in napravah,<br />
preizkušali mehanske in funkcionalne<br />
karakteristike strojev in naprav. Omogočil<br />
nam bo, da bomo tisto, kar modeliramo na<br />
računalniku, s čimer opisujemo fizikalno<br />
realnost, zdaj lahko preverjali, potrjevali na<br />
konkretnih prototipih. Gre pa, seveda, za<br />
manjše stroje in sklope.«<br />
Direktor Rudnik Trbovlje-Hrastnik Bojan Klenovšek je ob podpisu pogodbe o prodaji zemljišča poudaril, da želijo<br />
na opuščenih površinah omogočiti razvoj novih dejavnosti, pri čemer se posebej razveselijo prihoda podjetij, ki<br />
prisegajo na znanje in inovativnost.<br />
Začetki v STT<br />
Korenine Inženirskega biroja Pirnar in<br />
Savšek segajo v Strojno tovarno Trbovlje. V<br />
tamkajšnjem razvojnem oddelku sta osem<br />
oziroma šest let delala na področju razvoja<br />
strojev za gradbeništvo, rudarstvo in<br />
transport. Ker tam ni bilo dovolj posluha za<br />
novosti, predvsem razvoj strojev s pomočjo<br />
računalniško podprtih tehnologij, sta se<br />
leta 1987 odločila za ustanovitev skupne<br />
obratovalnice, kakršno so pač dovoljevali<br />
takratni zakonski predpisi.<br />
Samostojni začetki so bili povezani<br />
s projektiranjem transportnih sistemov,<br />
ukvarjala sta se z deformacijami industrijskih<br />
silosov ter razvila postopek merjenja vibracij<br />
za ugotavljanje obratovalnega stanja strojev.<br />
Po nekaj letih dela zgolj v Sloveniji jima je<br />
uspel preboj v Nemčijo, kjer sta se uveljavila<br />
z razvojem nosilnih delov ter sklopov za<br />
gradbene stroje in gosenična dvigala.<br />
Leta 1995 sta ustanovila družbo z<br />
omejeno odgovornostjo Pirnar& Savšek,<br />
Inženirski biro. Takrat je biro že delal za<br />
velikane na področju proizvodnje gradbenih<br />
strojev: pri ameriškem Caterpillarju je<br />
sodeloval pri razvoju nove generacije bagrov<br />
za evropski trg, za proizvajalca različnih<br />
industrijskih dvigal Sennebogen je opravil<br />
prve inženirske storitve. V omenjenih<br />
družbah si je biro pridobil tolikšen ugled, da<br />
ga vse do danes vključujejo v svoje razvojne<br />
projekte: sodeloval je pri razvoju tudi druge<br />
generacije mobilnih bagrov Caterpillar, za<br />
Sennebogen pa razvija vse nosilne dele<br />
goseničnih dvigal z nosilnostjo tja do 180<br />
ton.<br />
Ker zaposlenim v biroju uspeva najti<br />
prave in zanesljive tehnične rešitve, so se jim<br />
postopoma odprli še novi trgi in projekti.<br />
Vedno jih bo malo<br />
Miro Pirnar in Zdenko Savšek sta šele po<br />
petih letih dela zaposlila prvega sodelavca,<br />
do danes pa je število zaposlenih zraslo<br />
Visoko koncentrirano strojniško znanje • stran 6
Načrtovan razvojno-preizkusni center za stroje in naprave<br />
Ena izmed skrivnosti uspeha Mira<br />
Pirnarja in Zdenka Savška je, da sta za<br />
analiziranje in optimiranje strojev, naprav<br />
in konstrukcij med prvimi začela izrabljati<br />
možnosti računalnikov in programske<br />
opreme. Stroji, njihovi deli in konstrukcije<br />
najprej zaživijo kot tridimenzionalen<br />
računalniški model, na katerem izvajajo<br />
navidezne simulacije za preverjanje<br />
trdnosti posameznih strojnih delov.<br />
Narisane naprave so v navideznem okolju<br />
izpostavljene različnim obremenitvam,<br />
kar daje njihovim razvijalcem zelo<br />
kakovostne informacije in hitre usmeritve<br />
pri nadaljnjem razvoju.<br />
na osem: vsi so specializirani za razvoj<br />
strojev in naprav. Veliko več zaposlenih<br />
menda nikoli ne bo, saj želijo ostati ozko<br />
specializirani, ker se le tako lahko hitro in<br />
učinkovito prilagajajo razmeram na trgu.<br />
Tudi podobna podjetja v tujini zaposlujejo<br />
približno enako število ljudi. Morebitne<br />
skušnjave pa odganja še dejstvo, da je<br />
tovrstnih strokovnjakov zelo malo, saj se le<br />
redki strojni inženirji odločijo za področje<br />
razvoja, zato se v njun biro vozijo delat tudi<br />
iz Ljubljane.<br />
Z gradnjo novih prostorov in širitvijo<br />
obsega dela se neposredno ne bodo<br />
odprla delovna mesta za presežne rudarje<br />
in brezposelne delavce, pri čemer pa<br />
Miro Pirnar izpostavlja drugačen način<br />
gledanja. »Resda je zelo malo verjetno, da<br />
bi zaposlili kakšnega od presežnih rudarjev,<br />
saj iščemo strojne inženirje. Vendar tudi<br />
takšne naložbe posredno rešujejo problem<br />
brezposelnosti ljudi z nižjimi stopnjami<br />
izobrazbe. Če bomo visoko izobraženi<br />
imeli možnost razvijati produkte, se ob<br />
tem odpirajo tudi zaposlitvene možnosti v<br />
proizvodnji le-teh, v različnih storitvenih<br />
dejavnostih in podobno. To ni rešitev čez<br />
noč, kakršne potrebuje konkretno Rudnik<br />
Trbovlje-Hrastnik, zagotovo pa se tako<br />
problem rešuje dolgoročno.«<br />
Kalmer in Prototip CC<br />
Za potrditev njegove filozofije niti ni treba<br />
čakati prihodnosti, saj sta Miro Pirnar in<br />
Zdenko Savšek njeno pravilnost že dokazala.<br />
Med njunimi začetnimi dejavnostmi je bilo<br />
tudi merjenje vibracij na strojih, s čimer je<br />
bilo moč ugotavljati napake pri delovanju<br />
strojev in napovedovati morebitne težave.<br />
To dejavnost sta že leta 1990 prenesla na<br />
novo podjetje Kalmer, ki sta ga ustanovila<br />
skupaj s še tremi družbeniki. Kalmer se<br />
je razvil v vodilnega izvajalca za stalno<br />
nadziranje vibracij in proizvodnih procesov<br />
v energetiki, železarnah, papirni, kemični,<br />
živilski in drugih industrijah v Sloveniji.<br />
Naslednja postaja je bila, ko sta Inženirski<br />
biro Pirnar in Savšek in Kalmer vstopila<br />
kot družbenika v družbo Prototip CC,<br />
katerega osnovna dejavnost je proizvodnja<br />
transportnih valjčkov, gredi, zobnikov in<br />
drugih delov za gumijaste transportne<br />
trakove ter vzdrževanje industrijske opreme.<br />
Tudi ta družba je nastala leta 1990: biro je<br />
v njej videl možnost, da udejanji nekatere<br />
razvojne zamisli.<br />
Kalmer in Prototip CC sta se pred<br />
dobrima dvema letoma že usidrala na<br />
rudniških površinah, saj sta na Nasipih<br />
zgradila nov objekt s poslovnimi prostori,<br />
ki omogočajo boljše pogoje dela in nadaljnji<br />
razvoj. Zdaj se bo iz Zagorja v soseščino<br />
preselil še najstarejši strojniški partner<br />
Inženirski biro Pirnar & Savšek.<br />
Prodajajo samo znanje<br />
Inženirski biro Pirnar in Savšek ostaja<br />
izrazito usmerjen v specializirane inženirske<br />
storitve in lastno razvojno delo, v doseganje<br />
tehnično naprednih in ekonomsko<br />
učinkovitih rešitev pri razvijanju novih<br />
izdelkov in gradnji objektov. Njegova vizija<br />
je, da ostane podjetje, ki ga kupci, partnerji<br />
in okolje prepoznajo kot ponudnika<br />
naprednih tehnično-tehnoloških rešitev.<br />
V dveh desetletjih se je število projektov<br />
z njihovim podpisom namnožilo tja do<br />
številke petsto. To so računske in teoretične<br />
analize, kot so statični in dinamični preračuni<br />
strojev, analize strojnih delov in preračuni<br />
jeklenih konstrukcij, nadalje razvoj strojev<br />
in naprav, kamor sodijo tudi nosilni deli<br />
za gradbene stroje, dvigala, transportne<br />
naprave, ogromno je projektne in tehnične<br />
dokumentacije ter različnih svetovanj.<br />
Njihovo znanje je vgrajeno v najsodobnejše<br />
stroje, ki prihajajo iz proizvodnih dvoran<br />
Caterpillarja, Sennebogna in Liebherrja,<br />
zanje so razrešili nekatere težave najbolj<br />
izpostavljenih nosilnih delov. Še vedno<br />
veliko delajo tudi v Sloveniji, kjer sodelujejo<br />
pri sanaciji tehnoloških procesov, pri<br />
projektiranju in gradnji objektov, pri razvoju<br />
specialnih strojev za deponije.<br />
Nov objekt bo družbi omogočil,<br />
da teoretično delo v sodobnem<br />
testnem laboratoriju oplemenitijo z<br />
eksperimentalnimi dognanji. Kot pravi Miro<br />
Pirnar, bo to nov korak na poti od ideje do<br />
prototipa, saj bodo z meritvami na testnih<br />
modelih oziroma konkretnih prototipih<br />
lahko sami potrjevali najboljše rešitve.<br />
Konec osemdesetih let je biro sodeloval<br />
pri gradnji drobilnice v premogovniku<br />
Banovići, transportno-razkladalne naprave<br />
za Luko Koper, izdelavi bagrov za deponiji<br />
Lakonca in Plomin; za slednjo je zasnoval<br />
tudi odlagalni transporter.<br />
Prvo tuje naročilo je bilo razvoj nosilnih<br />
delov za dve dvigalni napravi za lesno<br />
skladišče v Nemčiji leta 1990. Sodelovanje<br />
je bilo uspešno, zato so kmalu začeli<br />
preverjati nosilne dele bagrov podjetja<br />
Liebherr in se leta 1993 vključili v razvoj<br />
mobilnih bagrov Caterpillar in razvoj<br />
nosilnih delov goseničnih dvigal in<br />
mobilnih bagrov Sennebogen. Izdelujejo<br />
projektno dokumentacijo za različne tipske<br />
antenske stolpe in daljnovodne stebre<br />
za domače naročnike, sodelovali so pri<br />
gradnji transportnih mostov za Indonezijo,<br />
postali nepogrešljivi pri različnih statičnih<br />
izračunih za različne industrijske bagre.<br />
V novo stoletje so stopili s projektom<br />
postavitve uparjalnika v ormoški tovarni<br />
sladkorja, za železnico so razvili in dobavili<br />
voziček za prevoz blokiranih osi, našli so še<br />
boljše tehnične rešitve za antenske stolpe,<br />
projektirali daljnovodne stebre, se ukvarjali<br />
z analizami trdnosti in deformacijami<br />
velikih industrijskih silosov, sodelovali pri<br />
urejanju pretovora premoga v Maleziji.<br />
Največji del projektov pa je bil znova<br />
povezan z industrijo gradbenih strojev,<br />
saj so zanjo razvijali nakladalne stroje,<br />
mobilna industrijska dvigala in bagre.<br />
Visoko koncentrirano strojniško znanje • stran 7
Jože Smrkolj<br />
<strong>Roman</strong> Rozina<br />
Starejši moramo<br />
dati prostor<br />
mlajšim<br />
Jože Smrkolj, ki je od leta 1995 vodil izlaški Eti, največjo gospodarsko<br />
družbo v Zasavju, bo v marcu postal upokojenec. Pod njegovim vodstvom se je<br />
Eti preoblikoval v mednarodno podjetje s hčerinskimi in povezanimi družbami<br />
v številnih evropskih državah ter različnimi oblikami proizvodnega sodelovanja<br />
v azijskih. V tem času sta družba in on dobila pomembna priznanja kot je<br />
Priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost in nagrado Gospodarske<br />
zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke.<br />
Kaj to pomeni zanj in kaj za Eti, je najbolj<br />
logično prvo vprašanje. Še predvsem zanj,<br />
ki je v Eti prišel leta 1970 kot konstruktor,<br />
kasneje zasedal različna vodstvena mesta in<br />
bil zadnjih dvanajst let generalni direktor in<br />
predsednik uprave.<br />
Tega vprašanja nisem zastavil, ker je<br />
takoj ob mojem prihodu po mizi razgrnil<br />
številne skice, polne strani izračunov in<br />
začel pripovedovati, kako je vedno imel<br />
rad matematiko, fiziko, mehaniko, kako<br />
so konstrukcije njegova večna ljubezen.<br />
Da je srečen, ker zdaj lahko to dela, saj<br />
ima majhno ekipo dobrih strokovnjakov, ki<br />
razvijajo navidezno drobno, a v marsičem<br />
revolucionarno zadevo. V pol ure mi je<br />
razložil delovanje novega selektivnega<br />
glavnega odklopnika, ki v posamičnem<br />
primeru pomeni resda pomeni prihranek<br />
zanemarljive količine električne energije, v<br />
celotni Nemčiji pa bi bil prihranek tolikšen,<br />
da bi lahko ustavili eno jedrsko elektrarno.<br />
Nekateri so razvoj takšnega izdelka zavrnili,<br />
nekateri so skeptični, nekateri ljubosumni,<br />
on pa je prepričan, da ga bodo razvili in si<br />
odprli ogromne priložnosti.<br />
Smrkolj: Realno računam, da bi ga morali<br />
v dveh letih razviti do takšne stopnje, da ga<br />
damo na tržišče. Potem pa se res ne bom več<br />
angažiral v posameznih projektih.<br />
Torej odhajate samo kot direktor, še<br />
vedno pa boste delali.<br />
Smrkolj: Človek se ne more s trenutkom,<br />
ko se upokoji, povsem odklopiti. Uživam v<br />
delu, ni mi do tega, da bi ležal doma, prav tako<br />
nimam ambicij, da bi počenjal kaj drugega.<br />
Upokojil se nisem zato, ker ne bi mogel več<br />
delati ali se ne bi čutil sposobnega. Prvi razlog<br />
je bil moje prepričanje, da moram dati prostor<br />
mlajšim. Rad uporabim primerjavo, kako je s<br />
tem na kmetiji: če stari mlademu predolgo ne<br />
da priložnosti, ga zamori.<br />
Druga stvar je, da s starostjo postajamo<br />
nekako počasnejši. Resda si tudi izkušenejši,<br />
v določenih trenutkih pa si preveč previden,<br />
ko bi moral sprejeti bolj tvegano in težko<br />
odločitev. To je človeško. Sam sem se vedno<br />
zelo obremenjeval z odgovornostjo za dobro<br />
poslovanje družbe, stvari sem včasih jemal<br />
preveč osebno. Ne v smislu, da je to moje<br />
podjetje, ampak v pomenu, da sem pri sebi<br />
iskal razloge, ko nam kdaj ni uspelo. Nisem bil<br />
menedžer takšnega tipa, ki pospravi kovčke in<br />
odide. Menedžer mora nositi odgovornost za<br />
uspešnost. In tega bremena zdaj ne bo več.<br />
Takšen način razmišljanja je bil verjetno<br />
lasten tudi predhodnikom, v podjetju se ni<br />
zamenjalo veliko prvih mož.<br />
Smrkolj: Kojnik je bil osemnajst let, Gošte<br />
šestnajst let, sam sem bil dvanajst let. Ne<br />
verjamem, da bo še kdo zdržal tako dolgo.<br />
Zaradi naporov sta dva mandata zelo veliko,<br />
v tako velikem podjetju, tako organiziranem,<br />
je težko zdržati dlje. Eti je že zdaj močan<br />
koncern z dobrimi produkti. Vzpostavili<br />
smo močno mrežo hčerinskih družb, kar je<br />
realna osnova za optimizem, da bo Eti tudi<br />
v prihodnje uspešen. Ta kultura, zagrizenost,<br />
nekakšen ponos in nekoliko sebičnosti, ne<br />
v slabem pomenu, se bo nadaljevalo tudi v<br />
prihodnje, v to ne dvomim.<br />
Eti ima vzpostavljeno močno bazo, šel je<br />
skozi vse stopnje od lokalnega proizvajalca do<br />
svetovnega igralca. Pred petnajstimi leti smo<br />
se učili od proizvajalcev, ki jih ni več ali smo<br />
jih prerasli, takrat pa so na nas gledali kot<br />
vajence. Vzpostavili smo se na takšni ravni, da<br />
nismo le preživeli, ampak da danes več kot tri<br />
četrtine proizvodov prodamo v države članice<br />
Evropske unije.<br />
Kako globalizacija vpliva na kulturo<br />
Etija, ki je bila v marsičem specifična? Prej<br />
se je delalo samo na Izlakah, ljudje so bili<br />
domačini, danes imate svoja podjetja in<br />
sodelavce po vsem svetu?<br />
Smrkolj: Moji tesni sodelavci, s katerimi<br />
sem v zadnjem obdobju vodil podjetje, so<br />
najboljša garancija za Etijevo poslovno kulturo.<br />
Vsi so nekoliko mlajši, najstarejši med njimi<br />
ima še vsaj pet let do upokojitve. Sam sem<br />
se nanje vedno povsem zanesel in zagotovo<br />
bodo še naprej močno podpirali podjetje. Vsi<br />
so zelo samostojni in usposobljeni na svojih<br />
področjih, zato se ne bojim, da bi se naša<br />
poslovna kultura izgubila. Tudi nov direktor je<br />
zelo ambiciozen in strokovno podkovan, tako<br />
da ne vidim nobene bojazni.<br />
Zakaj niste vzgojili naslednika, kako da<br />
ga niste našli v krogu svojih sodelavcev?<br />
Smrkolj: To si štejem za nekakšen neuspeh.<br />
Pred kakšnimi štirimi, petimi leti sem naredil<br />
strogo anonimno anketo med sodelavci.<br />
Spraševal sem jih, ali naj iščemo direktorja<br />
znotraj ali zunaj podjetja in kdo med njimi<br />
bi to lahko bil. Izid je bil tesen, nekaj več jih<br />
je vendarle bilo za direktorja, ki bi prihajal iz<br />
podjetja. Tu pa so bili predlogi zelo različni,<br />
noben kandidat ni dobil več kot tri glasove.<br />
Zame to, da bi bilo več kandidatov, ni<br />
bilo sprejemljivo. Eti je že imel izkušnjo, ko<br />
se je kolektiv po Kojnikovi smrti ob dveh<br />
kandidatih razdelil, da se je nekaj časa vse<br />
Starejši moramo dati prostor mlajšim • stran 8
dogajalo v navijaškem vzdušju. Zato sem že<br />
kot vršilec dolžnosti direktorja po Goštetovi<br />
smrti vztrajal na zgolj enem predlogu; takrat<br />
so se trije možni kandidati dogovorili za<br />
Braneta Bebra.<br />
Pa vaš kandidat?<br />
Smrkolj: Zelo in dolgo sem računal na<br />
Braneta Kalpiča. Javna tajnost je bila, da<br />
ga pripravljam za naslednika. Dve leti pred<br />
iztekom mojega mandata sem mu rekel, da<br />
je čas, da se začne ukvarjati še z drugimi<br />
stvarmi, ampak je sam ugotovil, da to ni zanj.<br />
Bil je nekoliko preveč akademski. Žal mi je<br />
bilo, da ga nisem prepričal, ne bi pa hotel, da<br />
bi bil kot predsednik Etijeve uprave nesrečen<br />
in nezadovoljen.<br />
Tako se je zgodilo, da smo novega<br />
direktorja iskali zunaj podjetja. Ob tem<br />
moram ponoviti, da to ni posledica tega, ker<br />
bi Eti ne imel ljudi, ki bi bili sposobni voditi<br />
upravo. Nasprotno, teh ljudi je preveč, med<br />
sabo bi se težko dogovorili, jaz pa sem zaradi<br />
prej opisane izkušnje hotel kandidata, ki ga<br />
bodo sprejeli vsi. In Berginca so vsi sprejeli,<br />
kar je velikanska prednost. Kot menedžer<br />
je bil prej manj izpostavljen, vem pa, da je<br />
skromen, pripaden, dovolj izkušen, strokoven,<br />
po značaju in prepričanju zelo primeren za<br />
kulturo in ozračje v Etiju.<br />
K Etijevi poslovni kulturi nekako sodi<br />
tudi odločitev za notranje lastništvo in<br />
kasneje obramba tega pred morebitnimi<br />
prevzemi. Ste kdaj razmišljali o<br />
menedžerskem odkupu, se vam ta zdi<br />
sporen?<br />
Smrkolj: Tudi pri lastninjenju se je<br />
pokazalo, da ima Eti svojo kulturo. Gošte je<br />
takoj, ko se je začela privatizacija, rekel, da<br />
se bomo lastninili v skladu z duhom Etija:<br />
mi smo ustvarjali to podjetje, mi ga kupimo,<br />
vsi zaposleni. Da je bila odločitev dobra<br />
in pravična, se je pokazalo, ker so vloženi<br />
certifikati presegli vrednost podjetja. Sam<br />
sem takšno lastniško strukturo ves čas branil<br />
in do danes smo jo uspeli obraniti. Tudi tako,<br />
da smo delnice kupovali po visoki vrednosti,<br />
čeprav bi s tistim denarjem kje drugje ustvarili<br />
višje dobičke. Eti je bil in je še tarča, vendar v<br />
kratkem do sprememb ne bo prišlo, na daljši<br />
rok pa je možno marsikaj, pri čemer ta daljši<br />
rok lahko pomeni že čez dve leti.<br />
Bili so tudi različni namigi, da bi se šli<br />
razne vzporedne firme in podobno, ampak na<br />
to nismo nikoli pristali. Notranjim delničarjem<br />
sem vedno govoril, da ohranjajmo notranje<br />
lastništvo, da ne prodajajmo delnic, ker je<br />
podjetje veliko vredno. Za velik uspeh štejem<br />
dejstvo, da smo z velikim zaupanjem ohranili<br />
notranje lastništvo. Saj vsi poznamo vzorce,<br />
ko se poceni odkupijo delnice, poslovanje se<br />
skrči zgolj na najbolj donosne programe, ljudi<br />
se zmeče na cesto in nazadnje se vse skupaj<br />
proda z velikim dobičkom.<br />
Kako vi vidite prihodnost podjetja. Bo<br />
Eti v prihodnje na Izlakah še proizvajal v<br />
fizičnem pomenu besede, ali pa bodo tu<br />
ostale zgolj upravljavske funkcije?<br />
Smrkolj: Nekako grenko je, da v Etiju<br />
nikoli ni bilo bogvekako dobrih plač. Prej so<br />
bile slabe kot sprejemljive. Tudi zaradi tega,<br />
ker smo zaradi delovnih mest včasih vztrajali<br />
pri slabo donosnih programih. Zdaj se ti selijo<br />
v države z nižjo ceno dela. Moja filozofija je<br />
bila, tako je zapisano tudi v strategiji, da<br />
na Izlakah ostaja močan sedež koncerna<br />
z vsemi upravljavskimi funkcijami, pa tudi<br />
tisti del programa, ki je zelo avtomatiziran<br />
in specializiran. Tako lahko vsakemu<br />
obiskovalcu pokažemo, da nismo zgolj trgovci,<br />
ampak visoko urejeno, razvojno naravnano in<br />
tehnološko razvito podjetje.<br />
Problem izlaške lokacije je, da imamo na<br />
majhnem prostoru prevelik obseg proizvodnje.<br />
Nobene potrebe po odpuščanju ne vidim,<br />
vendar se bo zaradi prostorskih omejitev v<br />
nekaj letih in po naravni poti število zaposlenih<br />
na Izlakah verjetno zmanjšalo na kakšnih<br />
tisoč. Že zaradi socialnih potreb kraja bi bilo<br />
prav, da tu ostane toliko delovnih mest.<br />
Če povzamem: po vašem mnenju je Eti<br />
podjetje z veliko znanja, z dobrimi sodelavci,<br />
mednarodno konkurenčno, skratka, v dobri<br />
kondiciji.<br />
Smrkolj: Točno tako. Morda je zdaj<br />
celo nekoliko lažje, kot je bilo leta nazaj. V<br />
procesu globalizacije je veliko proizvajalcev<br />
propadlo, tako da je zdaj manj konkurentov,<br />
ki so na trgu delali le zmedo in škodo, saj so<br />
v boju za obstanek nemogoče zniževali cene<br />
in uporabljali različne trike. V tem pogledu je<br />
zdaj boljše. In tudi v tem pogledu je naš ugled<br />
dober, saj smo spoštovali dogovore, nikoli<br />
nismo igrali grdo. Seveda smo se v bitkah za<br />
kupce tudi ostro spopadali, ampak vedno smo<br />
bili korektni in kot take nas povsod poznajo.<br />
Je res vaša zadnja želja, da bi Eti kupil<br />
Siemens? Tako ste se menda pošalili na<br />
večerji s Siemensovimi direktorji?<br />
Smrkolj: Bom še vedno rekel, da ni bila<br />
samo šala. Prav zdaj se v Etiju pripravlja nakup<br />
podjetja, ki je bil včasih naš zgled. Ne morem<br />
in ne smem povedati njegovega imena, ampak<br />
stvari se spreminjajo. In z novimi produkti, ki<br />
jih razvijamo, bo Eti naglo poskočil. Morda<br />
se bodo takrat v Siemensu, seveda govorim<br />
le o tistem delu, ki se ukvarja z našim<br />
programom, ne pa o celotnem koncernu,<br />
odločili, da se umaknejo, da prodajo svoj<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina<br />
tržni delež, ker jim bodo ti programi premalo<br />
donosni in zanimivi. Tako so se zdaj umaknili<br />
iz mobilne telefonije, morda se bodo, ko bomo<br />
prišli z novimi produkti, umaknili s področja<br />
odklopnikov in podobnih izdelkov.<br />
Vaši sodelavci pravijo, da imate še<br />
ogromno energije, da vas delo sploh ne<br />
utruja. Imate tudi redka znanja iz vodenja<br />
velikega, mednarodnega sistema. Boste to<br />
zdaj ponudili drugim, saj so ljudje s takšnimi<br />
znanji in izkušnjami cenjeni svetovalci?<br />
Smrkolj: Dokler sem bil direktor, ni bilo<br />
tovrstnega povpraševanja, zdaj pa res dobim<br />
precej ponudb, da bi za omejen čas pomagal<br />
s svetovanjem. Ampak nimam teh ambicij. To<br />
bi bilo tudi preveč obremenjujoče, hkrati pa bi<br />
bil premalo vpet v ves proces. Če sem zraven,<br />
sem ves noter, da vidim, kako gredo stvari,<br />
kakšen je rezultat.<br />
V Zasavju imate kup pomembnih funkcij,<br />
ki so povezane z razvojem regije: vodite<br />
območno gospodarsko zbornico, ste v<br />
regionalnem razvojnem svetu, predsedujete<br />
nadzornemu odboru zagorske občine. Je to<br />
napoved, da se boste močneje angažirali pri<br />
razvoju regije?<br />
Smrkolj: Kar veliko je tega, name računajo<br />
tudi na slovenski čebelarski zvezi. Bomo videli,<br />
ker je sedaj na prvem mestu selektivni glavni<br />
odklopnik. To je glavno, o tem sanjam. Tu<br />
bom najbolj vpet, saj imam majhno, a odlično<br />
ekipo z velikimi ambicijami.<br />
Starejši moramo dati prostor mlajšim • stran 9
Brezposelnost in trg dela<br />
Polona Domadenik<br />
Tadeja Nimac<br />
Kakšne reforme<br />
zaposlovanja res<br />
potrebujemo<br />
Članek je redigirana korespondenca med dr. Polono Domadenik, docentko<br />
na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, in mag. Tadejo Nimac, vodjo več projektov<br />
za brezposelne osebe na Regionalnem centru za razvoj. Dopisovanje<br />
je spodbudil članek Reforma trči ob trg dela, objavljen v Dnevnikovem<br />
Objektivu, v katerem Polona Domadenik in dr. Tjaša Redek iščeta odgovore<br />
na vprašanje, zakaj se povečuje število brezposelnih z visoko izobrazbo.<br />
Avtorici trdita, da bi morala biti reforma trga dela prednostna naloga, saj<br />
prav delovnopravna zakonodaja predstavlja najšibkejši člen mednarodne<br />
konkurenčnosti slovenskih podjetij.<br />
Prvič: Tadeja Poloni<br />
V članku s soavtorico navajata nujnost<br />
uvajanja reform v smeri ustvarjanja<br />
fleksibilnejšega trga dela. Hkrati pritrjujeta<br />
neustreznosti zaposlovanja za določen čas,<br />
ki je v Sloveniji izrabljana oblika netipičnega<br />
zaposlovanja s strani delodajalcev. Po<br />
mojem prepričanju je to tudi eno od<br />
konkretnih orodij, ki delodajalcem omogoča<br />
fleksibilnost na trgu dela.<br />
»Organ upravljanja Programa pobude Skupnosti EQUAL je<br />
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.«<br />
»Program delno financira Ministrstvo za delo, družino in<br />
socialne zadeve.«<br />
»Program delno financira Evropska unija.«<br />
»Za vsebino dokumenta je odgovorno Razvojno partnerstvo<br />
Dnevni center most in v nobenem pogledu ne izraža stališča<br />
Evropske unije«<br />
Soglašam z vama, da je potrebno<br />
postopke za sprejemanje delavcev in najbrž<br />
tudi odpuščanje bolj poenostaviti, vsekakor<br />
pa imajo delodajalci že danes v veljavnem<br />
zakonu o delovnih razmerjih veliko<br />
neizkoriščenih možnosti za prožnejše, torej<br />
varčnejše oziroma zanje manj tvegano,<br />
zaposlovanje.<br />
Delo za krajši delovni čas od polnega,<br />
delitev delovnega mesta, delo na domu<br />
kot netipične oblike delovnega razmerja<br />
pri nas sploh ne morejo zaživeti! Zakaj?<br />
Ker delodajalci o teh možnostih niso<br />
seznanjeni? Zakaj niso? Zakaj delodajalci<br />
nimajo strokovno usposobljenih služb, ki bi<br />
znale kadrovske postopke formalno pravno<br />
korektno izpeljati v primerih zgoraj naštetih<br />
netipičnih delovnih razmerij? Morda<br />
zato, ker kadrovske postopke, še posebej<br />
malim delodajalcem, vodijo za tovrstna<br />
strokovna dela neusposobljeni strokovnjaki<br />
v računovodskih servisih? Torej morda tudi<br />
zato, ker v Sloveniji nimamo definiranih<br />
standardov in normativov za izvajanje<br />
kadrovske funkcije, ki bi bila tudi razvojno<br />
naravnana?<br />
Čeprav sem prepričana, da je potrebno<br />
delovni proces ohranjati human, iz izkušenj<br />
pritrjujem, da je reforme trga dela nujno<br />
uvajati skupaj s spremembami socialne<br />
politike za primer brezposelnosti. Plačano<br />
delo mora ponovno postati vrednota,<br />
denarne socialne pravice pa naj pridejo v<br />
roke le tistim, ki jih resnično potrebujejo!<br />
Zmedo na trgu dela mora z ukrepi<br />
socialne politike popraviti država, pa<br />
tudi delodajalci, ki so zaradi svoje moči v<br />
delovnopravnih odnosih prav tako prispevali<br />
k aktualni neurejenosti trga dela, ki hrani<br />
sivo ekonomijo in vzpodbuja nelojalno<br />
konkurenco (mladim) brezposelnim. Ti<br />
zaman, čeprav zelo prizadevno, dnevno<br />
navezujejo stike z delodajalci, med katerimi<br />
jih veliko na njihove ponudbe sploh ne<br />
reagira.<br />
Takšen je moj pogled na urejanje trga<br />
dela, ki ga dnevno oblikujejo izkušnje dela<br />
s konkretnimi brezposelnimi osebami. Zato<br />
upam, da bodo reforme trga dela pripomogle<br />
k učinkovitosti podjetij, predvsem pa, da bo<br />
rezultat te učinkovitosti tudi ustvarjanje<br />
novih delovnih mest, ne le večanje dobička<br />
in še hujšega stiskanje že zaposlenih, da naj<br />
bodo še bolj učinkoviti.<br />
Drugič: Polona Tadeji<br />
To so zagotovo dileme, o katerih se<br />
moramo pogovarjati, ampak sama bi na<br />
vaša vprašanja začela odgovarjati z drugega<br />
zornega kota. Ali so res delodajalci tisti, ki<br />
so šibkejša stran v delovnopravnih odnosih,<br />
tisti, ki iztiskajo še zadnje atome moči iz<br />
ljudi? S tem se nikakor ne morem strinjati.<br />
V Sloveniji v zadnjem času pada število<br />
malih podjetij in ljudi, ki so tam zaposleni.<br />
Zakaj? Eden od odgovorov se zagotovo<br />
skriva v ureditvi trga dela. Mali podjetniki,<br />
ki v dejavnost vložijo svoj kapital, trud in<br />
prosti čas, v veliki večini primerov stežka<br />
pokrivajo visoke stroške dela, ki so običajno<br />
višji od produktivnosti delavcev; pa naj se<br />
to sliši še tako socialno neobčutljivo.<br />
Podjetja niso socialne ustanove, temveč<br />
agenti, ki maksimirajo dobiček. Delavca so<br />
pripravljeni zaposliti le, če jim ustvari več,<br />
kolikor znašajo stroški njegove zaposlitve.<br />
In med te stroške se ne všteva le plača. V<br />
razmerah globalne konkurence so podjetja<br />
čedalje bolj podvržene temu dejstvu. In<br />
Kakšne reforme zaposlovanja res potrebujemo • stran 10
KVIZ<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
če podjetja prisilimo k nekajmesečnim<br />
odpovednim rokom, odpravninam in<br />
zapletenim postopkom odpuščanja<br />
postanejo nekonkurenčni. Podjetjem je<br />
potrebno omogočiti hitro prilagajanje<br />
števila zaposlenih, država pa naj poskrbi, da<br />
bodo ljudje dobili socialno pomoč. Seveda<br />
tisti, ki jo potrebujejo.<br />
Zakaj je čedalje več zaposlitev za določen<br />
čas? Pri nas je zaradi zapletenih postopkov<br />
skoraj nemogoče odpustiti delavca, ki<br />
je zaposlen za nedoločen čas. Sama ne<br />
poznam primera, da delavec ne bi dobil<br />
postopka pred delovnopravnim sodiščem.<br />
Zato se delodajalci bojijo zaposlovanja<br />
za nedoločen čas. Seveda nosi svoj del<br />
odgovornosti tudi sodna veja oblasti, kajti<br />
postopki pred sodiščem so dolgotrajni,<br />
odškodnine, ki jih mora plačati podjetje, pa<br />
zaradi tega postanejo ogromne.<br />
Zakaj ne zaživijo zaposlitve v obliki<br />
dela na domu in podobno? Odgovor tiči v<br />
stroških. Če podjetje, na primer, zaposli dva<br />
delavca po štiri ure, so stroški precej višji kot<br />
v primeru, da se zaposli en delavec za osem<br />
ur. Obema namreč pripada nadomestilo za<br />
pot na delo, malica, dopust, regres.<br />
Številne študije kažejo, da na ustvarjanje<br />
novih delovnih mest najbolj vpliva<br />
regulativa odpuščanja. Če gre podjetju slabo<br />
in izgublja posle, se mora prilagoditi takoj,<br />
ne pa šele čez pol leta. Takrat je prepozno<br />
in so ogrožena vsa delovna mesta. Pustimo<br />
podjetjem, da opravljajo svojo dejavnost<br />
v smislu najnižjih stroškov, ljudem pa<br />
pomagajmo preko sistemov socialne zaščite<br />
in aktivne politike zaposlovanja, da bodo<br />
pridobili znanja , ki jih delodajalci rabijo.<br />
Tako bodo rasle tudi plače zaposlenih.<br />
Trg dela je navkljub vsem omejitvam še<br />
vedno trg, kjer veljata zakon ponudbe<br />
in povpraševanja. Več kot ima zaposleni<br />
človeškega kapitala, bolj bo zaželen in tudi<br />
nagrajen.<br />
Zakaj se povečuje brezposelnost<br />
mladih? Prvi vzrok je nelojalna konkurenca<br />
nizko obdavčenega študentskega dela,<br />
drugi pa so visoke minimalne plače, saj<br />
produktivnost marsikaterega diplomanta<br />
– na začetku večino svojega časa v podjetju<br />
namenja učenju – ne dosega ravni plače, ki<br />
mu po zakonu pripada. S tega stališča bi<br />
bilo bolje, da podjetjem pustimo »proste<br />
roke« pri oblikovanju plač diplomantov,<br />
socialno vlogo pa naj prevzame država.<br />
Vsi se strinjamo, da mlad diplomant z<br />
dvesto evri neto plače ne more preživeti<br />
brez pomoči staršev, vprašanje pa je, če<br />
je njegov doprinos tolikšen, da opravičuje<br />
višjo plačo.<br />
Zadeve so zelo prepletene in nikakor jih<br />
ni enostavno razumeti. Ni naključje, da je<br />
ravno s področja ekonomike dela največ<br />
Nobelovih nagrajencev za ekonomijo.<br />
Tretjič: Tadeja Poloni<br />
Strinjam se z vami, da je podjetja<br />
potrebno pravočasno zaščititi in zmanjšati<br />
tudi stroške dela, če analize kažejo, da je<br />
to potrebno. Brez uspešnega gospodarstva<br />
ne bo socialne države! Zato mi je jasno, da<br />
podjetja niso socialne ustanove.<br />
Prepričali ste me, da je delitev delovnega<br />
mesta za delodajalca neustrezna, bi pa<br />
lahko država v skupnem interesu povečanja<br />
natalitete prevzela določen del stroškov,<br />
če gre za zaposlovanje mladih staršev. Še<br />
vedno pa ni izkoriščena možnost krajšega<br />
delovnega časa od polnega v primeru, da<br />
delodajalec ne potrebuje delavca za polni<br />
delovni čas. Prav tako bi se lahko delodajalci<br />
bolj posluževali možnosti dela doma, s<br />
čimer bi si prihranili stroške prostora in<br />
prevoza na delo.<br />
Rada bi vam predstavila še par izkušenj<br />
našega razvojnega partnerstva Dnevni center<br />
Most, ki smo ga izvajali z mladimi iskalci<br />
zaposlitve. Mladim iskalcem zaposlitve<br />
smo, da bi povečali njihovo konkurenčnost<br />
na trgu dela, omogočali tudi funkcionalna<br />
izobraževanja glede na potrebe konkretnega<br />
delovnega mesta pri konkretnem<br />
delodajalcu in dvomesečno usposabljanje<br />
pri delodajalcu na konkretnem delovnem<br />
mestu, pri čemer smo v celoti krili stroške<br />
nagrade, zavarovanja za primer poklicne<br />
Kakšne reforme zaposlovanja res potrebujemo • stran 11
olezni oziroma poškodbe, stroške prevoza,<br />
prehrane ter zaščitnih sredstev. V program<br />
je bilo vključenih 42 udeležencev.<br />
S pomočjo usposabljanja na delovnem<br />
mestu brez delovnega razmerja so se v<br />
devetih mesecih zaposlili le trije udeleženci,<br />
več interesa za ta program delodajalci niso<br />
pokazali. Zanimivo je, da sta se tako zaposlili<br />
kar dve udeleženki z visoko izobrazbo, kar<br />
potrjuje, da delodajalcem že dva meseca<br />
usposabljanja na konkretnem delovnem<br />
mestu pomenita pomemben čas za<br />
usposobitev. Rada bi poudarila, da morajo<br />
delodajalci profesionalno oblikovanje<br />
zaposlenih prevzeti nase, če želijo uveljaviti<br />
lastna merila usposobljenosti. Izobraževalne<br />
organizacije lahko izobražujejo le do<br />
nekega standarda znanj, specifična znanja<br />
pa si pridobivamo v delovnem razmerju<br />
pri konkretnih strokovnih opravilih. Ne<br />
zdi se mi logično, da delodajalci na veliko<br />
zaposlujejo študente, ko pa zaključijo študij,<br />
jih ne zaposlijo, čeprav so na njihovih<br />
delovnih mestih izoblikovani strokovnjaki.<br />
Kar naenkrat jim pri njih pridobljenih<br />
poklicnih znanj več ne priznavajo kot<br />
delovne izkušnje. Tu pa se najbrž že<br />
dotikamo tudi družbene odgovornosti.<br />
Poznam podjetje, ki je razvilo sistem<br />
spremljanja uspešnosti svojih zaposlenih,<br />
rezultati pa so med drugim podlaga za<br />
mesečno nagrajevanje in karierni razvoj.<br />
Sistem na trgu ponujajo ceneje kot drugi,<br />
ker želijo čimveč podjetjem omogočiti<br />
spremljanje delovne uspešnosti in<br />
posledično pravično nagrajevanje. Zagotovo<br />
obstajajo še drugi, marketinški razlogi, eden<br />
pa je tudi družbena odgovornost.<br />
Najbrž se ne boste strinjali z menoj,<br />
ampak jaz razumem vrednost človeškega<br />
kapitala v organizaciji v takšnem smislu.<br />
Sicer ljudje niso kapital organizacije, ampak<br />
kapital države. Če se bodo podjetja tega<br />
zavedala, bodo vlagala v razvoj zaposlenih,<br />
v sisteme nagrajevanja in motiviranja,<br />
v odnose, komunikacijo, posledično pa<br />
se bodo najbrž laže prilagajala hitrim<br />
spremembam, ki se jim v današnji »družbi<br />
tveganja« ne moremo več izogniti.<br />
Četrtič: Polona Tadeji<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Zdi se mi, da je ključni imenovalec<br />
problemov, ki se tičejo zaposlovanja,<br />
višina bruto bruto plač, torej stroški dela<br />
delodajalca. Čeprav je povprečna neto<br />
plača v Sloveniji nizka, so povprečni stroški<br />
dela tako visoki, da jih marsikateri delavec s<br />
svojo produktivnostjo ne pokriva. Slovenija<br />
ima enega najvišjih razmerij med minimalno<br />
in povprečno plačo na svetu, in tu verjetno<br />
tiči odgovor, zakaj podjetja ne zaposlujejo<br />
mladih diplomantov. Študenti so namreč<br />
precej cenejši, raven dela pa očitno ne tako<br />
visoka, da ne bi v mesecu ali dveh uspeli<br />
za to delo usposobiti novega študenta, če je<br />
stari vmes diplomiral.<br />
Ni težko nagrajevati produktivnih<br />
delavcev. Ti so ponavadi zaposleni in s<br />
takimi se ne srečujete. Ker pa so sposobnosti<br />
neenakomerno porazdeljene, bodo vedno<br />
obstajali delavci z nižjimi sposobnostmi.<br />
Podjetja za zaposlovanje takšnih delavcev<br />
niso zainteresirana; ne v sistemu tako<br />
visokih stroškov dela in ne v sistemu<br />
zapletene delovne zakonodaje. Potencialni<br />
zaposlovalci se srečujejo s podobno dilemo<br />
kot je na trgu rabljenih avtomobilov: pri<br />
nakupu rabljenega avtomobila se sicer lahko<br />
opremo na določene karakteristike, kljub<br />
temu pa ne vemo, ali bo deloval brezhibno.<br />
Strinjam se, da so zaposleni socialni<br />
kapital podjetja. Ampak ta kapital lahko<br />
tržijo le v matičnem podjetju. Ali lahko ta<br />
svoj kapital prenesejo k novem delodajalcu?<br />
Če lahko, podjetja po empiričnih študijah<br />
ne bodo motivirana za vlaganja v ta kapital.<br />
Zaposleni bodo lahko s tako pridobljenim<br />
kapitalom višjo plačo pridobila drugje, zato<br />
ne bodo motivirani ostati v podjetju, ki jih<br />
je izobraževalo. Zopet govorimo le o tistem,<br />
bolj produktivnem delu, ki nima problemov<br />
s tem, da najde novo zaposlitev.<br />
Petič: Tadeja Poloni<br />
Res je, da se država le stežka odpoveduje<br />
davkom na plače; po mojem mnenju bi<br />
bilo potrebno bolj ozaveščeno pristopiti k<br />
porabi teh sredstev, bi pa morali ohraniti<br />
socialno državo.<br />
Še kar se tiče prenosljivosti kompetenc:<br />
nekatere so, zagotovo, prenosljive. Pri<br />
izobraževanju je cilj, da učeči osvoji znanje<br />
na najvišji ravni, torej ne le, da podatke<br />
razčlenjuje in povezuje, ampak jih tudi<br />
presoja, sklepa in išče zakonitosti. Prav<br />
zaradi tega lahko svoje znanje prenašamo z<br />
enega na drugo delovno mesto. Sposobnosti<br />
so del celotne strukture osebnosti, te pa ni<br />
mogoče ločevati za različne delodajalce.<br />
V našem že omenjenem programu<br />
smo razvili model ključnih kompetenc<br />
brezposelnih oseb, ki zajema bralno<br />
pismenost, komuniciranje v tujih jezikih,<br />
matematično pismenost, obvladanje<br />
informacijskih tehnologij, sodelovanje in<br />
sposobnost dela v skupini, sposobnost<br />
učenja, sposobnost analize in kritičnega<br />
presojanja stvarnosti, tem pa smo dodali še<br />
ključne kompetence za zaposlitev.<br />
V našem razvojnem partnerstvu smo<br />
prepričani, da je potrebno brezposelnim<br />
osebam pomagati tudi v smeri pridobivanja<br />
naštetih kompetenc, jih s tem bolj<br />
konkurenčne pripraviti za prihodnje izzive.<br />
Tu bi morala prek zavoda za zaposlovanje<br />
pomembno vlogo odigrati tudi država, saj<br />
delodajalcem potem ne bo več potrebno<br />
financirati tovrstnih ključnih kompetenc,<br />
državljani pa bodo na trg dela vstopali bolje<br />
»opremljeni«.<br />
Še nekaj o naših udeležencih. V »družbi<br />
tveganja« se lahko vsak znajde za krajši<br />
ali daljši čas v brezposelnosti. Tako tudi<br />
sama skušam gledati na vsakega od naših<br />
udeležencev; v veliki večini primerov<br />
verjamem, da je v njih moč, moja naloga<br />
pa, da skupaj z njimi te vire odkrivamo,<br />
negujemo ter jih krepimo. In, če ne<br />
gledamo samo z vidika kvalitete življenja<br />
brezposelnih ljudi in njihovih najbližjih: ali<br />
ni večje breme za državo, če v te ljudi ne<br />
verjamemo in jim ne pomagamo? Pa smo<br />
spet pri stroških, posredno tudi pri stroških<br />
podjetja.<br />
Res za konec še kratka statistika našega<br />
programa: ob koncu januarja letos je bilo<br />
uspešnih petintrideset udeležencev ali 83<br />
odstotkov vseh vključenih. Za določen čas<br />
se je zaposlilo 29 udeležencev, šest se jih<br />
je vključilo v izobraževanje za pridobitev<br />
dodatnega poklica, sedem udeležencev pa<br />
v programu zaradi različnih razlogov ni<br />
vztrajalo do rešitve.<br />
Kakšne reforme zaposlovanja res potrebujemo • stran 12
Enakopravnost med spoloma<br />
Ida Dedič<br />
Kako naj<br />
ženske razvijajo<br />
poklicno kariero<br />
V razvojnem partnerstvu Z odličnostjo do enakopravnosti med spoloma,<br />
katerega namen je poiskati omejitve, ki nastopajo pri razvoju poklicne kariere<br />
žensk, oblikujemo splošno strategijo, ki jo bo mogoče prilagoditi za potrebe<br />
posameznega podjetja. Vzporedno teče izvedba pilotskega projekta, s katerim<br />
bomo poskušali odpraviti omejitve, ki onemogočajo enakovreden razvoj<br />
poklicnih karier moških in žensk, da bi se naši rezultati lahko neposredno<br />
uporabili v praksi podjetij.<br />
V okviru pilotskega projekta sodelujemo<br />
z Banko Zasavje iz skupine Nove Ljubljanske<br />
banke, kjer oblikujemo konkretne predloge<br />
in priporočila, da bi odpravili omejitve za<br />
karierno napredovanje žensk. Skupaj smo<br />
lanskega novembra sprejeli delovni načrt<br />
izvajanja projekta in podpisali dogovor o<br />
sodelovanju.<br />
Strategija bo pomagala predvsem<br />
ženskam, ki so na začetku svoje poklicne<br />
kariere, in tistim, ki imajo potencial za<br />
napredovanje na ključna delovna mesta, a<br />
tega zaradi različnih omejitev ne uresničijo.<br />
Pilotski projekt je resda usmerjen na<br />
že zaposlene ženske, ki imajo željo in<br />
sposobnosti po napredovanju, vendar je<br />
zaradi svoje vsebine primeren tudi za tiste,<br />
ki zaposlitev še iščejo. Pripomogel naj bi<br />
namreč, da bodo ženske zaradi določitve<br />
svojih poklicnih ciljev in prepoznavanja<br />
svojih sposobnosti bolje pripravljene na<br />
iskanje dela. Hkrati bodo delodajalci dobili<br />
uporabno orodje, s katerim bodo lažje<br />
prepoznali in tudi ocenili dodano vrednost,<br />
ki jo podjetjem predstavljajo ženske.<br />
vseboval tudi informacije in napotke<br />
glede ocenjevanja in kakšne povratne<br />
informacije je potrebno dati zaposlenim.<br />
Zadnji dve aktivnosti bosta oblikovanje<br />
sistema kompetenc za ključne kadre in<br />
priprava načina ocenjevanja na osnovi teh<br />
kompetenc<br />
Pri splošni strategiji pripravljamo<br />
priporočila za odpravo omejitev, ki bodo<br />
izšla v obliki brošure in spletne strani, prav<br />
tako pa oblikujemo mentorsko mrežo,<br />
v kateri bodo uspešne ženske s svojimi<br />
zgodbami, izkušnjami in močjo pomagale<br />
tistim, ki so šele na začetku svoje poti,<br />
in tistim, ki imajo potencial, a zaradi<br />
različnih omejitev v svoji poklicni karieri<br />
ne napredujejo. Kot način delovanja<br />
mentorske mreže smo že oblikovali forum,<br />
ki ga zdaj uporabljamo za komunikacijo<br />
med člani strokovne delovne skupine, ki<br />
oblikuje strategijo, kasneje pa ga bomo<br />
ponudili širši javnosti. Forum bo dostopen<br />
tudi preko internetne strani www.equal.<br />
oria.si.<br />
S takšnim pristopom želimo prispevati<br />
k čimvečjemu zagotavljanju enakih<br />
možnosti med spoloma, pričakujemo<br />
večjo ozaveščenost delodajalcev o enakih<br />
pravicah žensk in moških na delovnem<br />
mestu. Doseči želimo, da bi se ženske bolj<br />
zavedale svojih pravic, da bi znale poiskati<br />
pomoč, če so njihove pravice kršene.<br />
Predvsem pa želimo spodbuditi načrten<br />
razvoj poklicnih karier tistih žensk, ki imajo<br />
za to potrebne kompetence in potencial. Del<br />
tega predstavlja tudi odprava neenakosti<br />
v plačni politiki in sistemih nagrajevanja<br />
za enako zahtevna delovna mesta med<br />
moškimi in ženskami. Delodajalci morajo<br />
bolj sistematično promovirati ženske in<br />
v svoja podjetja uvajati družini prijazno<br />
politiko, da bi jih obdržali.<br />
»Organ upravljanja Programa pobude Skupnosti EQUAL je<br />
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.«<br />
»Program delno financira Ministrstvo za delo, družino in<br />
socialne zadeve.«<br />
Načrtovane aktivnosti<br />
»Program delno financira<br />
Evropska unija.«<br />
Strategija v okviru pilotskega projekta<br />
vsebuje štiri aktivnosti. Prva je priprava in<br />
izvedba motivacijskih delavnic za vodje,<br />
ki jih bodo spodbudile za ocenjevanje<br />
zaposlenih, s tem pa tudi njihovo vodenje<br />
in delo z njimi, ki bo omogočalo prenos<br />
in vzajemno izmenjavo informacij. S<br />
tem je povezana priprava priročnika za<br />
izvedbo intervjujev z zaposlenimi, ki bo<br />
foto Nataša Brvar<br />
»Za vsebino dokumenta<br />
je odgovorno Razvojno<br />
partnerstvo Z odličnostjo<br />
do enakopravnosti med<br />
spoloma in v nobenem<br />
pogledu ne izraža stališča<br />
Evropske unije«<br />
Kako naj ženske razvijajo poklicno kariero • stran 13
Marija Zajc<br />
Joža Ocepek<br />
Priznanje pomeni,<br />
da sem v življenju<br />
nekaj naredila<br />
Prijazna, dobrovoljna in nasmejana je Marija Zajc, odkar jo poznam. Zna pa<br />
tudi povzdigniti glas, kadar se je treba postaviti za položaj kmetic in kmetijstva.<br />
Na dan, ko sem jo obiskala – prejela je laskav naslov kmetica leta 2006 – je<br />
prijazno sijalo sonce in iz zemlje vabilo pomladansko cvetje. Zemlja je bila<br />
razmočena, saj je prejšnji dan deževalo. Sprehodili sva se tudi do hleva. Iz<br />
njega se je slišala umirjena glasba. Živina preživi dan ob glasbi, kar v naših<br />
hlevih sploh ni več redkost.<br />
Kakšna je bila vaša mladost?<br />
Zajc: Moja mladostna leta so bila težka.<br />
Želela sem v šole, vendar so to bile le sanje.<br />
Študirati bi šla takrat karkoli, samo da bi<br />
bila lahko hodila v šolo. Starši nam tega<br />
niso mogli nuditi, kmečki otroci nismo dobili<br />
štipendije. Le brat je imel srečo, da je šel<br />
študiral za kiparja. Otroci smo bili v tistem<br />
času zelo prikrajšani.<br />
Potem ste iz Tep prišli v Litijo?<br />
Zajc: Ja, leta 1962 sem se poročila v Litijo<br />
na kmetijo Zajc. Še zmeraj sem si želela v<br />
šole. Takrat smo imeli možnost obiskovati<br />
večerne šole. Naredila sem administrativni<br />
tečaj, lahko pa bi šla še v večerno ekonomsko<br />
šolo. Potem je moževa mama predlagala, da<br />
naj ostanemo kmetje. Z možem Stanetom sva<br />
razmislila in se potem tako tudi odločila.<br />
Naslednja odločitev je bila povezana z<br />
delom na kmetiji in dohodkom. Razmišljala<br />
sem, da če bom že ostala doma na kmetiji,<br />
moramo toliko delati in zaslužiti, da mi ne bo<br />
kdo očital, da me mora živeti. Odločili smo se<br />
za živinorejo, kar je bilo povezano z gradnjo<br />
novega hleva. To je bilo leta 1972. Kreditni<br />
pogoji so bili takrat težki, vendar nam je<br />
vseeno uspelo. Pol hleva je bilo namenjenega<br />
kravam, druga polovica mladi živini.<br />
Je bilo potrebno veliko časa za nadaljnji<br />
razvoj kmetije?<br />
Zajc: V času, ko je bil zgrajen hlev, se je<br />
začelo razvijati tudi privatno kmetijstvo. Hodili<br />
Zakaj smo kupili prvi traktor? Zato, da<br />
konja nismo toliko mučili. Mislili smo, da<br />
bo traktor za večno.<br />
smo tudi na ekskurzije v tujino, da smo videli,<br />
kaj vse se da narediti in kje smo. Seveda, smo<br />
ugotovili, da zaostajamo.<br />
Takrat se je začel hitrejši razvoj kmetijstva,<br />
najboljše je bilo v obdobju med letoma 1975<br />
in 1985. Na razpolago so bili ugodni krediti<br />
in nepovratna sredstva, ampak mi smo imeli<br />
hlev že zgrajen. Ker pa je živinoreja šla naprej,<br />
smo se odločili, da bomo hlev povečali za<br />
prosto rejo, za neprivezane živali. Ta oblika<br />
reje je veliko boljša od prejšnjega sistema<br />
Grabnarjevega priveza.<br />
V gradnjo velikega hleva nas je leta 1982<br />
prepričal Vinko Košmerl, direktor Kmetijske<br />
zadruge Litija. Razlika med gradnjo prvega<br />
in drugega hleva je bila velika: pri gradnji<br />
prvega smo se fizično čisto izmučili, saj<br />
smo večino delali sami, drugega pa nam je<br />
zgradilo gradbeno podjetje. Preračunali smo<br />
stroške in ugotovili, da je tako ceneje, kot če bi<br />
vse delali in organizirali sami. Po desetih letih<br />
smo dogradili še hlev za telice.<br />
Ko gremo zdaj na ekskurzijo v tujino, se<br />
lahko vedno prepričamo, da nismo več slabši<br />
kot v Avstriji in Nemčiji.<br />
Če bi imela še enkrat možnost izbirati<br />
poklic, bi bila novinarka ali pa psihologinja.<br />
Zelo me veseli delati z ljudmi. Kmetica ne<br />
bi bila več.<br />
foto Joža Ocepek<br />
Marija Zajc je bila rojena leta 1940 v<br />
Tepah. V družini je bilo pet otrok, Marija<br />
je bila najmlajša. Prav na njen rojstni dan<br />
so družino selili v Nemčijo. V »lagerju«<br />
je oče zbolel, imel je vodenico, in komaj<br />
so ga rešili. Zaradi tega so jih iz taborišča<br />
prestavili šele leto in pol pred koncem<br />
vojne.<br />
Domov so se vrnili leta 1945. V domači<br />
hiši jih je čakala le javorova miza, drugega<br />
pohištva in opreme ni bilo. Očetov<br />
bratranec iz Podbukovja je, ko so jih<br />
izselili, prevzel njihovo kravo, takrat pa<br />
jo je pripeljal nazaj, da jih je z mlekom<br />
reševala iz hudega. Seme za prvo setev so<br />
prispevali sorodniki. Potem jih je preko<br />
Rdečega križa našla teta iz Amerike, ki jim<br />
je pošiljala moko, da je bilo za praznike.<br />
Mama si je želela samo to, da bi otrokom<br />
lahko odrezala kruh, ne da bi se pri tem<br />
bala, da ga bo zmanjkalo.<br />
Pred leti so šli z izgnanci pogledat kraje,<br />
kjer so bili med vojno. Ljudje, ki bivajo v<br />
graščini, kjer je bilo takrat 16 družin, sedaj<br />
ne vedo, da je bilo tam taborišče.<br />
Priznanje pomeni, da sem v življenju nekaj naredila • stran 14
Četrta razglasitev slovenske kmetice leta<br />
je priznanje prinesla Litijanki Marija Zajc.<br />
Leta 1962 se je iz Tep primožila na družinsko<br />
kmetijo Zajčevih v Litiji. Tedaj je bilo v<br />
hlevu pet govedi in en konj. Sedaj Zajčevi<br />
obdelujejo 25 hektarjev zemlje in imajo še<br />
deset hektarjev gozda, v hlevu je več kot<br />
sedemdeset glav govedi, na leto oddajo tristo<br />
tisoč litrov mleka.<br />
Čeprav ste bili z delom na kmetiji zelo<br />
zaposleni, pa ste se ves čas tudi vključevali v<br />
širše družbeno in politično življenje.<br />
Zajc: Ves čas sem bila aktivna, nisem<br />
bila le doma. V kmetijski zadrugi Litija sem<br />
delovala v različnih odborih, v Zvezi kmetic<br />
sem bila dva mandata v upravnem odboru<br />
in dve leti v nadzornem odboru, 25 let sem<br />
bila predsednica Društva kmetic v litijski<br />
občini. Dva mandata sem bila tudi občinska<br />
svetnica, še prej pa sem delovala v delegatskem<br />
sistemu.<br />
Včasih me je kdo vprašal, kako da imam<br />
čas za vse. Si ga je treba vzeti, saj delo počaka,<br />
vse moraš postoriti in nadoknaditi zvečer.<br />
Ponavadi lahko vseeno vse narediš, včasih<br />
pa zamižiš in stopiš čez. Moževa mama, s<br />
katero sva se zelo razumeli, mi ni nikoli<br />
rekla, da je škoda časa za moje vključevanje v<br />
družbenopolitično delo.<br />
Zveza kmetic sedaj veliko dela za<br />
samozavest kmečkih žena. Kmečka žena naj<br />
ne bi le doma podpirala treh vogalov, čimbolj<br />
naj bi se vključevala v vsa dogajanja. Danes<br />
kmetica ni brez znanja, le samozavesti nima,<br />
da bi se oglasila. Kamorkoli je treba iti, pošlje<br />
moža. Vendar se to že spreminja.<br />
Človek zmore vse, samo če hoče!<br />
Je ostalo kaj časa za konjičke, dopust?<br />
foto Joža Ocepek<br />
Zajc: Konjičkov pa ni bilo. V moji družini<br />
v Tepah smo vsi brali, čeprav takrat ni bilo<br />
denarja za knjige. Moja pokojna teta Pavla<br />
Voje, ki je bila tudi pesnica, je imela poseben<br />
odnos do knjige. Sama je poskrbela za revije,<br />
da se niso izgubile, zato je iz platna naredila<br />
ovitke in jih zvezala. Tudi v Zajčevi družini<br />
so brali. Če sem brala, sem ponoči, ko so vsi<br />
že spali. Brala sem lahko le vsako drugo noč,<br />
kajti morala sem tudi naspati, ker sem morala<br />
podnevi veliko delati. Knjiga je res človekova<br />
velika prijateljica. Če bereš dober roman, se<br />
kar pozdraviš.<br />
Nedelja zame ni bil dan za počitek, saj je<br />
bilo treba prati in zlikati za družino. Imam<br />
dva sinova, ki imata sedaj že svoji družini.<br />
Vesela sem, da imam tri vnučke. Živimo<br />
skupaj. Janez, ki je strojni tehnik, bo prevzel<br />
kmetijo, Marko pa je veterinarski tehnik in je<br />
postavil hišo ob domačiji. Skrbeli smo tudi<br />
dve starejši sorodnici, tako da je pri nas vedno<br />
živahno. Pomoč starejšim je zelo pomembna.<br />
Tudi Zveza kmetic si prizadeva, da bi ženske,<br />
ki so brez službe, lahko negovale stare ljudi,<br />
za kar bi dobile denarno pomoč, stari ljudje<br />
pa bi lahko ostali doma in jim ne bi bilo treba<br />
v dom starejših.<br />
Z možem sva dolga leta sanjala o dopustu,<br />
ki ga pa ni bilo, dokler nista sinova toliko<br />
odrasla, da sta lahko poskrbela za živino.<br />
Vendar si vsak kmet zasluži dopust, tako<br />
kot delavec. Tudi zima za kmeta ni čas za<br />
počitek. Takrat je pravzaprav delo še težje, saj<br />
je mraz. Treba je v gozd, moški popravljajo<br />
stroje, koline so tudi zahtevno in veliko delo.<br />
Dopusta nismo imeli trinajst let, sedaj si pa<br />
vsako leto privoščimo počitek, dopust, pa<br />
čeprav je denarna stiska.<br />
Sem zelo skeptična, kako bo s<br />
kmetijstvom. Je toliko zakonov, ki naj bi<br />
jih kmet izvajal, in nekateri so povsem<br />
nepotrebni.<br />
Kdo lahko predlaga kmetico za priznanje,<br />
ki ste ga dobili?<br />
Zajc: Predlaga te lahko občinsko društvo<br />
kmetic, ki pa mora biti vključeno v Zvezo<br />
kmetic Slovenije. Določenih je več kriterijev,<br />
ki jih mora kandidatka izpolnjevati, nato<br />
se to točkuje. Tako ocenjujejo med drugim<br />
razvoj kmetije od prihoda na kmetijo do<br />
časa kandidature, kako znaš upravljati<br />
kmetijske stroje, družbenopolitična aktivnost,<br />
sodelovanje na ptujski razstavi kulinarike,<br />
socialno aktivnost in še marsikaj. Komisija<br />
do konca ne ve, koga je izbrala, ker ne pozna<br />
imena posamezne kandidatke. Vsak kriterij<br />
se točkuje posebej, nazadnje te točke seštejejo<br />
in priznanje dobi tista, ki zbere največ točk.<br />
Kaj vam pomeni nagrada?<br />
Zajc: Težko povem. Delo na kmetiji je<br />
zahtevno. Priznanje je veliko zadovoljstvo,<br />
pomeni, da sem v življenju res nekaj naredila.<br />
Kajti če veliko delaš, prav zagotovo prispevaš<br />
tudi družbi. Sem vesela.<br />
Priznanje pomeni, da sem v življenju nekaj naredila • stran 15
Predaja podjetja naslednikom<br />
Aleš Štrovs<br />
Srečen pristanek<br />
in uspešen vzlet<br />
Srečen pristanek in uspešen vzlet ni besedna zveza, ki bi kaj veljala le v<br />
letalstvu. Z omenjeni besedami se namreč da poljudno, a precej natančno<br />
opisati tudi vsebino projekta, ki v angleščini nosi dolg naslov Renewal and<br />
Innovation to Business Transfer of Micro Companies, okrajšano REINO. V<br />
slovenščino bi to lahko prevedli kot Obnavljanje in inovativni pristopi pri<br />
prenosu nasledstva v malih podjetjih.<br />
Tematika tega mednarodnega projekta, v katerem sodeluje tudi Regionalni<br />
center za razvoj, se osredotoča na iskanje novih in inovativnih načinov<br />
prenosa lastništva, predvsem v malih podjetjih. Veliko malih podjetij je<br />
družinskih, in pri njih je prenos na naslednike lahko zelo velik problem, ki v<br />
najslabšem primeru pomeni celo prenehanje delovanja.<br />
Na prvi pogled je prenos lastništva<br />
podjetja, bodisi s prodajo ali prenosom<br />
na naslednike, dokaj neproblematično. V<br />
Sloveniji to še ni pereč problem, postaja<br />
pa, še posebej pri družinskih podjetjih, vse<br />
bolj pomembna tema. Ob dejstvu, da je bil<br />
velik delež podjetij v Sloveniji ustanovljen<br />
v začetku devetdesetih ali kasneje, je<br />
pričakovati, da bo Slovenija v desetih,<br />
dvajsetih letih dohitela Evropo tudi na tem<br />
področju. Priprave zato niso odveč.<br />
In kakšna je evropska slika? Vsekakor<br />
vredna pozornosti in primernih aktivnosti.<br />
Eden najpogostejših vzrokov za<br />
zaprtje<br />
Dejstva govorijo sama zase. Razvite<br />
države Evropske unije so si glede omenjene<br />
problematiki dokaj podobne, zato v<br />
ilustracijo nekaj številk italijanskega<br />
primera. V naslednjih petih do desetih<br />
letih pričakujejo Italijani prenos lastništva<br />
v 25 do 40 odstotkih podjetij. Zgolj malih<br />
in srednjih podjetij imajo pet milijonov,<br />
naslednje dejstvo pa je, da je pri njih<br />
neuspešen prenos drugi najpogostejši vzrok<br />
za zaprtje podjetja ali obrti. Samo v Benečiji<br />
je zaradi omenjenega potencialno ogroženih<br />
kar 118 tisoč malih podjetij in obrtnikov,<br />
vendar se jih na prenos podjetja pripravlja<br />
le osem odstotkov. Pri tem je zanimiv še<br />
podatek, da je povprečna doba uspešnega<br />
prenosa podjetja, torej od začetne odločitve<br />
do vpeljanega posla naslednika, kar osem<br />
let.<br />
Problematičnost prenosa družinskih<br />
podjetij v Sloveniji že postaja primerljiva z<br />
situacijo v Evropski uniji, kjer so največje<br />
težave prav z nasledstvom. Na Finskem<br />
je 40 odstotkov podjetnikov in podjetnic<br />
starejših od 50 let in kar 40 odstotkov teh<br />
bo verjetno pri prenosu dejavnosti naletelo<br />
na težave. Možnost, da bo prišlo do<br />
zaprtja obrata, je skoraj enako verjetna kot<br />
nadaljevanje aktivnosti.<br />
Gre za zelo resen problem in grožnjo<br />
izgube velikega števila delovnih mest, ki<br />
gredo v celotni Evropski uniji v sto tisoče.<br />
Zato ne preseneča, da se je v okviru<br />
strukturnih skladov, predvsem Evropskega<br />
socialnega sklada, ki se ukvarja s človeškimi<br />
viri, pojavila možnost konkretnih dejavnosti<br />
za soočanje s temi izzivi.<br />
foto arhiv KOSEK<br />
Cvetoča Kokkola<br />
Enega od teh izzivov je sprejela razvojna<br />
agencija Kokkolanseudun Kehitys Oy,<br />
okrajšano KOSEK, iz finske Kokkole. To<br />
mesto v osrednji Finski, na zahodni obali<br />
Botniškega zaliva, ima zanimivo in Zasavju<br />
poznano izkušnjo. Mesto z blizu štirideset<br />
tisoč prebivalci se je dobesedno izvleklo<br />
iz dna: pred petnajstimi leti so imeli zgolj<br />
propadajočo težko industrijo in več kot 20-<br />
odstotno brezposelnost, danes pa regija<br />
podjetniško in finančno cveti. Namesto<br />
industrijskih con so odprli obrtne cone in<br />
podjetniške centre – v glavah. Na stotine<br />
njih.<br />
Podjetje KOSEK, ki je po vlogi<br />
primerljivo z Regionalnim centrom za<br />
razvoj, je koordinator projekta REINO.<br />
Kot organizator aktivnosti je k sodelovanju<br />
povabilo partnerje iz več držav, tudi<br />
Slovenije.<br />
Slovenija kot sveža članica Evropske unije<br />
ni imela možnosti enakopravno sodelovati<br />
v projektu, saj so se aktivnosti pričele že<br />
v letu našega pristopa, ni pa bilo ovir za<br />
status opazovalcev. To pomeni aktivno<br />
udeležbo in pridobivanje novih znanj na<br />
področju podjetništva. Sveže članstvo v<br />
Evropski uniji nam je pravzaprav prineslo<br />
tudi določeno prednost: oprostitev lastnega<br />
Sedež podjetja KOSEK, kjer domujejo še številna druga podjetja za podporo podjetništvu<br />
Srečen pristanek in uspešen vzlet • stran 16
foto arhiv KOSEK<br />
Prva konferenca je pritegnila tudi veliko predstavnikov lokalnega gospodarstva<br />
finančnega prispevka. Sam proračun<br />
projekta je skoraj dva milijona evrov, lastna<br />
sredstva partnerjev pa znašajo slabo tretjino<br />
omenjene vsote.<br />
Projekt je pomemben za Zasavje in<br />
Regionalni center za razvoj, saj je eden<br />
končnih ciljev projekta spopadanje z<br />
brezposelnostjo in begom možganov, ki sta<br />
največji tegobi zasavske sedanjosti.<br />
Kako ohraniti podjetje<br />
Projekt REINO bo potekal naslednji<br />
dve leti. S seminarji, raziskavami in na<br />
koncu konkretnimi usmeritvami, ki bodo<br />
temeljile na pridobljenih znanjih, naj bi<br />
podjetniško svetovanje dobilo sveže vsebine<br />
na področju predaje podjetij naslednikom.<br />
foto arhiv KOSEK<br />
Sodelujoče organizacije iz Finske, Grčije,<br />
Italije, Danske, Madžarske in Slovenije so<br />
si zadale ambiciozen cilj, saj želijo ustvariti<br />
učinkovita orodja in nove pristope, ki naj<br />
podjetnikom in obrtnikom s svetovanjem<br />
in dobrimi zgledi pomagajo ohraniti<br />
podjetje ali obrt in ga uspešno prepustiti<br />
naslednikom, pri čemer naj bi bili nasledniki<br />
vsaj toliko uspešni kot predhodniki.<br />
Jasno je bilo povedano, da čarobne<br />
palice ni. Za uspešne prenose je potrebno<br />
poseči zelo široko, tudi na področja, kot<br />
je davčna politika. To pa pomeni poseg na<br />
področja, ki presegajo domet projekta, saj<br />
davke in ostale dajatve, s tem pa tudi klimo<br />
za razvoj podjetništva, določa vsaka država<br />
sama.<br />
Na uvodni konferenci, ki je potekala<br />
decembra 2006 v Kokkoli, je bila določena<br />
vsebina in izdelan podroben časovni načrt<br />
s konkretnimi dejavnostmi. Poleg začetnih<br />
formalnosti, spoznavanja in predstavitve<br />
udeležencev, je bil med drugim izbran<br />
logotip projekta in potrjen njegov proračun.<br />
O logotipu bi se dalo reči marsikaj, saj na<br />
nek način sledi imenu projekta, REINO.<br />
Beseda v finščini pomeni nekakšne<br />
natikače, copate, ki jih uporabljajo za v<br />
savno. Kakršno ime, takšen logotip, bi<br />
lahko rekli.<br />
Vsebinski del konference se je torej v<br />
glavnem vrtel okoli poteka projekta in vloge<br />
posameznih partnerjev pri konkretnih<br />
aktivnostih, zato je o konkretnih rezultatih<br />
in učinkih še preuranjeno govoriti in pisati.<br />
A prvi nauk je že tu: nikoli pa ni prezgodaj<br />
začeti razmišljati o prenosu podjetja ali<br />
obrti.<br />
Res je, da je v Zasavju danes prednostna<br />
naloga intenziviranje podjetništva in<br />
podjetniškega mišljenja, a to pomeni tudi<br />
ohranjanje in nadgradnjo obstoječega.<br />
Dejstvu, da je zaprtje dejavnosti, ko se lastnik<br />
ali obrtnik, delničar, poslovodja v določeni<br />
starosti odloči za upokojitev, skoraj enako<br />
verjetno kot uspešno nadaljnje poslovanje,<br />
se tudi v naših krajih ne bo dalo izogniti.<br />
Lahko pa se na te procese pravočasno<br />
pripravimo: s spremembami v družbenem<br />
okolju, v razmišljanju podjetnikov, in tudi<br />
s pozornostjo, ki jo podporne institucije<br />
namenjajo omenjeni tematiki.<br />
Zato lahko končam kar po rudarsko<br />
– Srečno REINO!<br />
Konferenco je odprl Antti Porko, vodja projekta REINO<br />
Srečen pristanek in uspešen vzlet • stran 17
Kultura in Zasavje<br />
Mitja Adamlje<br />
Bomo zabetonirali<br />
našo identiteto?<br />
Kadar razmišljamo o zgodovini naših krajev, če sploh, ne moremo mimo<br />
dejstva, da je to področje, obdano s hribovjem, spremljalo bogato kulturno<br />
življenje. Resnica je, da ni samo premog, oziroma, kakor so včasih dejali,<br />
zmajeva kri tista, ki je zaznamovala življenja prebivalcev Zasavja. Kultura<br />
je, tako kot drugje, služila kot ventil, skozi katerega so se izražali problemi,<br />
razmišljanja, navade in običaji v danem zgodovinskem trenutku.<br />
Kulturno življenje je bilo pestro. Številni<br />
pevski zbori, telovadna društva in ostale<br />
družbene skupine so služile kot prostor<br />
združevanja in aktivnega preživljanja<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Matjaž Kirn: Pozabljeni rudar<br />
prostega časa. Nekatere sociološke teorije<br />
trdijo, da je ravno v družbah, v katerih<br />
je večina posameznikov zaposlenih v<br />
primarnih in sekundarnih panogah,<br />
preživljanje prostega časa izrazito v<br />
opoziciji z naravo delovnega časa. Tako<br />
delovni čas v preteklosti Zasavja zaznamuje<br />
težko in rutinsko delo, številna društva, ki<br />
so se delovala skozi zgodovino Zasavja, pa<br />
pričajo ravno o nasprotnem – o živi kulturni<br />
zavesti.<br />
Kultura in oblast<br />
Večkrat ujeta v klešče političnega<br />
sistema, je bila kultura izrabljena kot orodje<br />
oblasti. Po drugi strani pa kultura vedno<br />
služi kot prostor, ki omogoča nasprotovanje<br />
obstoječim razmeram. Prav tako je<br />
vsaka družbena sprememba pogojena s<br />
spremembo v kulturi, saj se spremembe<br />
začenjajo v razmišljanju in razmišljanje se<br />
največkrat izraža skozi kulturo.<br />
Kultura je lastna vsaki družbi in<br />
skupnosti, po njej se družbe razlikujejo.<br />
Tako kot je za posameznika pomembno,<br />
da se zaveda svojih korenin, je ista stvar<br />
še kako pomembna tudi za kraj, kjer živi.<br />
Ena izmed nalog vsake oblasti, pa najsi bo<br />
državna ali občinska, je vsekakor ohranjanje<br />
kulturne dediščine.<br />
V nadaljevanju bi se rad na kratko<br />
osredotočil na dve stvari, ki sta med seboj<br />
prepleteni: ohranjanje kulturne dediščine<br />
in stanje duha v Zasavju. Vsekakor je v<br />
zadnjem času veliko pobud in njihovih<br />
nosilcev, ki mislijo, da je Zasavje več kot<br />
le spalno naselje, da ni največja prednost<br />
Zasavja to, da je blizu Ljubljane ali Celja.<br />
Kulturna dediščina in stanje duha<br />
Socializem v naših krajih ni imel veliko<br />
posluha za ohranjanje kulturne dediščine.<br />
Deloval je po zelo preprostem načelu: kar<br />
je uporabnega, ohrani, ostalo zavrzi. Nov<br />
družbeni red je bilo potrebno oblikovati<br />
na pogorišču starega. Tako so marsikatere<br />
stvari in zgradbe svoj konec doživele z<br />
vzponom stare ideologije.<br />
Rudarstvo je bilo za naše kraje<br />
odločilnega pomena. Svoj kruh je v teh<br />
krajih našlo mnogo ljudi. Rudnik je nudil<br />
varnost preživetja, dom in stalno zaposlitev.<br />
Zasavja si brez rudnikov tako ni moč<br />
zamisliti.<br />
Danes, ko se še zadnje jame zasipavajo,<br />
pa je potrebno na rudarjenje gledati kot na<br />
del kulturne dediščine in ga temu primerno<br />
obravnavati. Velenje in Idrija sta to<br />
razumela. Postavili so spomenike, muzeje<br />
in iz rudarjenja naredili turistično atrakcijo.<br />
Kaj takega, žal, v Zasavju nimamo.<br />
Številni pesniki, pisatelji in ostali<br />
kulturniki, ki so del svojega življenja<br />
preživeli v naših dolinah, se zdi, tonejo v<br />
pozabo. Vsekakor je odgovorno in smiselno,<br />
da se ljudem, ki so imena zasavskih krajev<br />
ponesli v svet, postavi kulturna obeležja in<br />
se jih ob primernih prilikah spominja. Tudi<br />
na to se, žal, prevečkrat pozablja.<br />
Skupna doživljanja, podoben socialni<br />
status, delo in navade so Zasavju oblikovale<br />
zgodovinski spomin. To je zgodovinska<br />
izkušnja, po kateri se je skozi leta in leta<br />
oblikovala identiteta teh krajev. Današnji<br />
čas, zaznamovan s pridobitništvom, pa nima<br />
ravno posluha za takšne stvari, saj kultura v<br />
prvi vrsti ni dobičkonosna dejavnost.<br />
Skrb za kulturo najprej terja željo,<br />
znanje in zavest o pomembnosti starega<br />
v sodobnem času. Zato za konec puščam<br />
upanje in željo, da se v času velikih vlaganj v<br />
infrastrukturo ne bo zrušilo in zabetoniralo<br />
vse, kar je tem krajem dajalo dušo. Koncept<br />
modernizacije in obnavljanja Zasavja<br />
zagotovo ni postavljanje bencinske črpalke<br />
na grajskih ruševinah.<br />
Bomo zabetonirali našo identiteto? • stran 18
Soustvarjamo odprto,<br />
moderno Zasavje<br />
Regionalni<br />
Razvojni<br />
Program Zasavja<br />
2007-2013<br />
ZASAVSKA REGIJA<br />
bo med slovenskimi<br />
še naprej najmanjša<br />
po površini in številu<br />
prebivalcev, po svoji<br />
gospodarski uspešnosti,<br />
razpoložljivem znanju,<br />
urejenem okolju in<br />
kakovosti življenja pa<br />
bo velika.<br />
izboljšati<br />
kakovost<br />
življenja<br />
vzpostavljati<br />
sodobno<br />
infrastrukturo<br />
zmanjšati razvojni<br />
zaostanek regije<br />
podpirati razvoj<br />
zdravih podjetniških<br />
jeder in novih<br />
dejavnosti<br />
GOSPODARSTVO<br />
bo po strukturi in<br />
kazalnikih uspešnosti<br />
postalo primerljivo z<br />
gospodarstvom v zdaj<br />
še bolj razvitih sosednjih<br />
okoljih.<br />
Izboljšala se bo<br />
DEMOGRAFSKA<br />
PODOBA regije; manj<br />
bo brezposelnosti in več<br />
znanja.<br />
Cilji<br />
graditi na<br />
ustvarjalnosti,<br />
znanju in<br />
veščinah<br />
NARAVNO OKOLJE<br />
bo čistejše in bolj<br />
urejeno, raba prostora<br />
bo umna.<br />
varovati okolje in<br />
premišljeno rabiti<br />
prostor<br />
ohranjati<br />
poseljenost<br />
in pestrost<br />
podeželja<br />
povečati moč<br />
izobraževalnih<br />
in razvojnih<br />
organizacij<br />
KAKOVOST<br />
ŽIVLJENJA –<br />
zdravstveno in socialno<br />
varstvo, razvitost<br />
infrastrukture, možnosti<br />
na področju učenja,<br />
kulture in zabave – bo<br />
privlačna za prebivalce<br />
Zasavja in goste od<br />
drugje.
Prioritete in programi 2007-2013<br />
Regionalni<br />
Razvojni<br />
Program Zasavja<br />
Vrednost €<br />
Gospodarstvo 415.261.727<br />
Pomoč podjetjem 41.599.747<br />
Internacionalizacija in vlaganja v tehnološki razvoj podjetij 62.600.000<br />
Investicije v nove vire energije 279.355.122<br />
Kadrovsko prestrukturiranje delavcev RTH 14.204.859<br />
Spodbujanje razvoja turizma 17.502.000<br />
Razvoj človeških virov in podpornega okolja 102.133.775<br />
Povečanje prilagodljivosti podjetij 25.000.000<br />
Povečanje zaposljivosti posameznikov 11.800.000<br />
Dvig izobrazbene strukture in uveljavitev vseživljenjskega učenja 7.350.000<br />
Povečanje socialne vključenosti 5.869.000<br />
Razvoj in izvedba novih programov na področju človeških virov 1.000.000<br />
Dvig kakovosti življenja 45.964.775<br />
Skrb za starostnike in druge pomoči potrebne 5.150.000<br />
Okolje in prostor 30.633.395<br />
Izboljšanje kakovosti bivanja 18.386.986<br />
Trajnostna raba prostora 12.246.409<br />
Razvoj infrastrukture 158.515.369<br />
Razvoj regionalne komunalne infrasturkture 51.824.493<br />
Izboljšanje prometnih povezav 31.577.206<br />
Priključek na tretjo razvojno os 75.113.670<br />
Razvoj podeželja, spodbujanje kmetijstva in gozdarstva 19.656.000<br />
Razvoj okolju prijaznega kmetovanja 3.931.200<br />
Izboljšanje strukture kmetijskih gospodarstev in s kmetijstvom<br />
povezanih enot<br />
Dvig ravni usposobljenosti in povečanje zaposljivosti v kmetijstvu ter<br />
živilstvu<br />
Povezovanje kmetov za učinkovitejše koriščenje opreme in oblikovanje<br />
skupne ponudbe, trženje produktov podeželja<br />
6.879.600<br />
982.800<br />
1.965.600<br />
Izboljšanje kakovosti življenja na podeželju 3.931.200<br />
Povezovanje in sodelovanje vseh za razvoj podeželja pomembnih<br />
institucij v regiji<br />
Razvoj podpornih institucij, promocija regije in uvajanje<br />
informacijsko-komunikacijske tehnologije<br />
1.965.600<br />
4.000.000<br />
SKUPAJ 730.200.266<br />
Predvideni viri sredstev<br />
OBČINSKI PRORAČUNI<br />
6%<br />
SKLADI EVROPSKE UNIJE<br />
IN DRŽAVNI PRORAČUN<br />
45%<br />
49%<br />
DRUGA SREDSTVA<br />
13<br />
2007-2013
Gospodarsko preoblikovanje<br />
se ne bo zgodilo samo<br />
Cilja programov in ukrepov gospodarskega razvoja<br />
sta predvsem povečanje števila novih podjetij in<br />
delovnih mest. Zato bodo urejene nove poslovne<br />
površine, razširjen in obogaten podjetniški<br />
inkubator, zagotovljena ugodna posojila in sredstva<br />
za sofinanciranje začetnih investicij, spodbujane<br />
raziskave, tehnološki razvoj, inovacije in druge<br />
oblike uvajanja znanj…<br />
Znanje odpira vrata do dela<br />
Prednostni cilj razvijanja človeških virov in<br />
podpornega okolja je višja kakovost življenja.<br />
Predvideni ukrepi segajo na področja zdravja,<br />
izobraževanja, kulture in prostega časa, široke<br />
socialne varnosti in vključenosti, načrtovana je<br />
štipendijska shema, sofinanciranje prvih zaposlitev,<br />
skrb za starostnike in druge pomoči potrebne…<br />
Predvidena razdelitev<br />
sredstev<br />
3%<br />
1%<br />
RAZVOJ PODEŽELJA<br />
PROMOCIJA REGIJE<br />
Čas je, da se vzpostavijo<br />
porušena ravnotežja<br />
Čistejše in bolj zdravo okolje je prednostni cilj<br />
ukrepov s področja varovanja okolja in umne rabe<br />
prostora. Načrtovane so ekološke sanacije velikih<br />
virov onesnaževanja, ustanavljanje in upravljanje<br />
krajinskih parkov Kum, Mrzlica, Čemšeniška planina<br />
in Kopitnik, sanacija in oživitev degradiranih površin,<br />
prenova rudarskih kolonij…<br />
14%<br />
4%<br />
OKOLJE IN PROSTOR<br />
VLAGANJA V LJUDI<br />
Poti, da lahko odhajamo in se<br />
vrnemo<br />
Za dvig kakovosti življenja, večjo gospodarsko<br />
konkurenčnost, ohranjanje poseljenosti in<br />
zmanjšanje okoljskih bremen so predvideni številni<br />
ukrepi razvoja komunalne infrastrukture: vključitev<br />
v tretjo razvojno os in boljše cestne povezave v<br />
regiji, varovanje vodnih virov, oskrba z zemeljskim<br />
plinom…<br />
22%<br />
RAZVOJ<br />
INFRASTRUKTURE<br />
56%<br />
RAZVOJ GOSPODARSTVA<br />
Tu so naše korenine<br />
Omejene danosti onemogočajo razvoj intenzivnega<br />
kmetovanja, priložnosti za razvoj podeželja pa<br />
se odpirajo v okolju prijaznih načinih pridelave.<br />
Predvideni ukrepi so usmerjeni v ohranjanje<br />
poseljenosti podeželja, razvijanje novih proizvodov,<br />
ohranjanje naravne danosti, biotske pestrosti in<br />
tradicionalne podobe kulturne krajine…<br />
Odprta vrata<br />
zasavske zakladnice<br />
Povečati možnosti in okrepiti tok informacij sta<br />
temeljna cilja sklopa, katerega ukrepi so ustanovitev<br />
gospodarskega središča regije, lokalnih akcijskih<br />
skupin za razvoj podeželja in podobnih ustanov,<br />
raznovrstno predstavljanje ustvarjalnosti in možnosti<br />
regije, uvajanje elektronskega poslovanja…<br />
Sledimo vrednotam:<br />
enake možnosti<br />
trajnostni razvoj<br />
presoja vplivov na okolje<br />
in zdravje<br />
razvoj informacijske<br />
družbe<br />
zmanjševanje razlik med<br />
občinami v regiji
Soustvarjamo odprto,<br />
moderno Zasavje<br />
Regionalni razvojni program je spremenljivka,<br />
ki vodi v odprto, moderno Zasavje.<br />
Najboljše uspeva<br />
na prepihu idej,<br />
ob zvokih kresanja mnenj,<br />
na odličnih programih,<br />
ob temeljitem nadzoru,<br />
v stalni borbi za sredstva.<br />
Regionalni razvojni program je zelo obsežen<br />
dokument, ki je v celoti ves čas dostopen na<br />
spletnem naslovu www.rcr-zasavje.si. Tam lahko tudi<br />
sprašujete, predlagate, kritizirate, spodbujate…<br />
Staša Baloh Plahutnik<br />
t 03 56 60 524<br />
e stasa.baloh-plahutnik@rcr-zasavje.si<br />
Izdelavo Regionalnega razvojnega programa so omogočili:<br />
Občina Hrastnik, Občina Trbovlje, Občina Zagorje ob Savi,<br />
Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno<br />
politiko, Strukturni skladi EU v Sloveniji, Regionalni center<br />
za razvoj<br />
Povzetek Regionalnega razvojnega programa<br />
Zasavja 2007-2013<br />
Besedilo: <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Fotografije: <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Oblikovanje: Nataša Gala<br />
Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o., Zagorje<br />
Tisk: Grafs, Drame Silvo sp.<br />
Naklada: 20.000 izvodov<br />
Zakaj je regionalni<br />
razvojni program tako<br />
splošen?<br />
Njegovi ustvarjalci smo želeli narediti širok<br />
dokument, v katerega bo moč umestiti vse<br />
dobre ideje in povsem določne programe,<br />
ki se bodo porajali v naslednjih letih. Bolj<br />
natančen bo izvedbeni del regionalnega<br />
razvojnega programa; zdaj se pripravlja<br />
prvi za čas do leta 2009.<br />
Kdo jamči, da bo<br />
Zasavje res dobilo<br />
načrtovana sredstva?<br />
Nihče in vsi mi. Vstopnica v evropsko,<br />
državno in druge blagajne so odlični<br />
razvojni projekti in prava partnerstva. Da<br />
bi uresničili svoje zamisli, moramo biti<br />
prepričljivi in imeti zanesljive zaveznike.<br />
Kdo odloča o našem<br />
razvoju, kdo je selektor<br />
programov?<br />
Svet zasavske regije je organ, ki<br />
sprejema regionalni razvojni program,<br />
potrjuje izvedbene načrte, potrjuje kriterije<br />
za prednostno razvrščanje razvojnih<br />
projektov, določa organiziranost institucij<br />
na ravni razvojne regije, nadzira delo<br />
regionalne razvojne agencije … V njem<br />
sedijo župani zasavskih občin.<br />
Regionalni razvojni svet zasavske<br />
regije odloča o pripravi regionalnega<br />
razvojnega programa, ga spremlja in<br />
vrednoti, pripravlja predloge izvedbenih<br />
načrtov, sodeluje pri pripravi regionalnih<br />
zasnov prostorskega razvoja regije … V<br />
njem so predstavniki občin, gospodarstva,<br />
sindikatov, nevladnih organizacij in<br />
drugih partnerjev. Kot usklajevalno telo za<br />
izvajanje regionalne politike ima odbore<br />
za človeške vire, za infrastrukturo, za<br />
gospodarstvo, za okolje in prostor in za<br />
razvoj podeželja.<br />
Regionalni center za razvoj je<br />
nosilec priprave regionalnega razvojnega<br />
programa, pristojen tudi za usklajevanje,<br />
spremljanje, poročanje in vrednotenje<br />
učinkov programa.<br />
Zagorje, marec 2007<br />
RCROblika
Trboveljske rudarske kolonije<br />
Jana Mlakar Adamič<br />
Etnološka pot<br />
V Zasavju se več kot dvestoletna era vladavine premoga in industrije s hitrimi<br />
koraki bliža koncu. Velikanski pomen rudnikov in rudarstva izpričujejo med<br />
drugim tudi številne rudarske kolonije, ki so posebnost v srednjeevropskem<br />
prostoru in trboveljska značilnost.<br />
Rudarski zavetnici sv. Barbari smo se, dokler še opravlja svoje poslanstvo,<br />
lansko leto v Zasavskem muzeju Trbovlje poklonili z odprtjem etnološke poti<br />
po rudarskih kolonijah in izidom istoimenskega vodnika. Je že dobro vedeti,<br />
ko bomo v post rudarski dobi sodelovali v razvoju in iskali nove poti, od kod<br />
prihajamo. Poudarjanje lokalnih posebnosti pa od nas naravnost terjata tudi<br />
globalizacija in vsesplošno poenotenje.<br />
Zato torej pot po kolonijah! In še zato,<br />
ker nam stavbna dediščina ohranja podobo<br />
kraja in omogoča spoznavanje naselbinske<br />
preteklosti. Zasavki muzej Trbovlje ima<br />
že kar nekaj let v svoji stalni pedagoškoandragoški<br />
ponudbi tudi ogled knapovskih<br />
kolonij na terenu. Sprehod skozi delavska<br />
naselja obiskovalcem, še posebej tistim, ki<br />
niso iz Zasavja, odpira nove horizonte, 16<br />
informacijskih tabel in 30-stranski vodič pa<br />
omogočata tudi individualni ogled.<br />
da se je pripadnost posamezni koloniji<br />
ohranila do danes, da so mulci svoje<br />
teritorialne pravice branili s pestmi…<br />
Na, pa smo rekli, da ne bomo!<br />
Začelo se je tako<br />
Uresničenje etnološke poti je velikodušno<br />
podprl Rudnik Trbovlje-Hrastnik, Spekter,<br />
ki je lastnik ali upravljavec večine stavbnega<br />
fonda, med katerim teče etnološka pot, pa je<br />
zbral soglasja za namestitev informacijskih<br />
tabel. Fleksibilnost je pokazal tudi Zavod za<br />
varstvo naravne in kulturne dediščine Celje.<br />
Zatisnili so na eno oko in se sprijaznil, da je<br />
v danih razmerah bolje imeti table na hišah<br />
– ne pa na samostoječih panojih – kot pa<br />
jih sploh ne imeti. Najbolj pa so se izkazali<br />
stanovalci ob trasi etnološke poti, ki so<br />
informacijske table pozdravili in, glej čudo:<br />
po dveh mesecih so še vedno vse na svojih<br />
mestih.<br />
Etnološko pot so si udeleženci prvič<br />
ogledali z udobnega zatočišča muzejskih<br />
stolov (Power point projekcija). V opravičilo<br />
bodi povedano, da se je predstavitev odvijala<br />
zvečer, da je bil mraz in da se bo etnološka<br />
pot še dolgo, upam, vila med kolonijskimi<br />
hauzi.<br />
Etnološka pot predstavlja kolonije<br />
kot kulturno dediščino, ki pripoveduje o<br />
prepletanju vsakdanjega življenja in dela v<br />
nekdanjih rudarskih Trbovljah od približno<br />
1890 naprej.<br />
Krožna pot je speljana po krajši ter<br />
O kolonijah ne bomo<br />
Kaj kolonije so in kaj je zanje značilno,<br />
na tem mestu ne bi. Smo že. V praksi pa si<br />
ta termin itak vsak predstavlja po svoje, pač<br />
glede na to, v kolikšni meri so se ga kolonije<br />
tikale ali dotikale.<br />
Danes urbanistično degradirana<br />
območja so bila v času nastajanja začetnice<br />
urbanizma, če ga pojmujemo kot celovito<br />
načrtovanje in oblikovanje naselij s<br />
funkcijskega, tehniškega in z likovnega<br />
vidika. Relativno moderne naselbine so<br />
imele urejeno infrastrukturo in higienski<br />
nadzor, odpravile so črne kuhinje, že po prvi<br />
svetovni vojni je bila napeljana elektrika,…<br />
prenaseljenost pa tudi ni bila proletarski<br />
izum. V gradbenem smislu pomeni ta<br />
vrsta arhitekture prelom s tradicionalnim<br />
stavbarstvom, saj so kolonije zgrajene po<br />
enotnih načrtih, uveljavljenih povsod tam,<br />
kjer je bila koncentracija delavstva velika.<br />
Kaj je še treba vedeti o »bajtah« in<br />
»kvartirjih«?<br />
Da so bila stanovanja izvrstna vaba za<br />
nove delavce, kot je luč za vešče, da je bilo<br />
stanovanje mnogo laže izgubiti kot dobiti,<br />
Takole izgleda trase etnološke poti na zemljevidu<br />
Etnološka pot • stran 23
daljši različici in pokaže muzejski rudarski<br />
stanovanji iz dvajsetih in šestdesetih let<br />
dvajsetega stoletja, šest tipov kolonij,<br />
objekte skupne uporabe, gravitacijske točke<br />
kolonij, vhod v jamo, šoht. V načrtu je še,<br />
da bi v sodelovanju s stanovalci lačnemu<br />
sprehajalcu na določeni točki ponudili kruh<br />
iz krušne peči in žejnemu tekočo podporo,<br />
skrito za skladovnico drv. Celotna dolžina<br />
poti je približno tri kilometre, potreben čas<br />
za ogled pa tja do dve uri. Krajša pešpot je<br />
dolga poldrug kilometer.<br />
Njiva<br />
Prva postaja na poti je kolonija Njiva<br />
(Trg svobode 22-29), ena večjih trboveljskih<br />
kolonij in edina, ki stoji sredi mesta, v<br />
neposredni bližini muzeja. Predstavlja prvi<br />
in najbolj razširjen gradbeni tip kolonije,<br />
klasičen »berghaus«. Velike 18-stanovanjske<br />
Njiva na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja<br />
arhiv Zasavski muzej Trbovlje<br />
dvonadstropnice z odprtimi hodniki ali<br />
ganki na dvoriščni strani in prizidanimi<br />
stopnišči so skrivale enosobna stanovanja<br />
skromnih dimenzij od 28 do 32 kvadratnih<br />
metrov.<br />
Kolonija Njiva je prva novogradnja za<br />
delavce v Trbovljah, v kateri ni bilo več<br />
skupnih kuhinj, zato je kljub majhnim<br />
stanovanjem pomenila bistven napredek<br />
bivalne kulture. V urbanističnem,<br />
arhitekturnem pogledu je osem, na<br />
majhnem prostoru stoječih, mogočnih<br />
blokov, na prelomu stoletja dajalo podoben<br />
vtis kot mnogo kasneje prve stolpnice na<br />
Trgu revolucije.<br />
Kolonija Njiva je etnološki spomenik,<br />
zanjo velja varstveni režim I. stopnje.<br />
Rudarsko stanovanje<br />
Mimo nekoč značilnih gankov – privatno<br />
lastništvo je kljub spomeniškovarstveni<br />
zaščiti krepko spremenilo karakteristično<br />
podobo kolonij – se po ozkem dvoriščnem<br />
prostoru ob kleteh in barakah nad njimi<br />
sprehodimo do rudarskega stanovanja.<br />
Ambientalna muzejska zbirka ponuja<br />
pogled od znotraj.<br />
Za prvimi vrati se skrivajo dvajseta leta<br />
20. stoletja, obdobje hudih gospodarskih<br />
nihanj na eni in štrajkov na drugi strani.<br />
Za drugimi vrati so šestedeseta leta<br />
istega stoletja – čas, ko se začne poleg<br />
družbenega dvigovati tudi osebni standard.<br />
Dve samostojni zbirki ločuje ena stena in<br />
štirideset let.<br />
Muzejski zbirki nista sami sebi namen,<br />
služita kot zgodovinsko in odrsko ozadje<br />
marsikateremu dogodku, lahko tudi<br />
gurmanskemu, ko občasno obiskovalcem<br />
ponudimo kako tipičnost iz knapovske<br />
kuhinje, na primer funšterc, črno kavo,<br />
jabolčno potico…<br />
Za kolonijo velja varstveni režim I.<br />
stopnje.<br />
Barbara in Pauer kolonija<br />
Tik pod vrhom kolonije se etnološka<br />
pot razcepi. Krajša trasa vodi proti koloniji<br />
Barbara, ki jo sestavlja pet nepodkletenih,<br />
osem do desetstanovanjskih dolgih stavb,<br />
zgrajenih v treh različnih obdobjih.<br />
Kolonija Barbara povezuje Kurjo vas na eni<br />
in Pauer kolonijo na drugi strani. Skupaj z<br />
njima je tvorila boljšo četrt kolonij višjega<br />
standarda, namenjenih nadzornikom in<br />
preddelavcem.<br />
Naslednji postanek na krajši poti je v<br />
Pauer koloniji (Šuštarjeva). Novo naselje<br />
štirinajstih štiridružinskih hiš za nadzornike<br />
je bilo po prvi svetovni vojni razglašeno za<br />
»višek novogradenj«, kar so si približno<br />
80 kvadratnih metrov velika stanovanja in<br />
veliki vrtovi gotovo tudi zaslužili.<br />
Pauer kolonija je razglašena za etnološki<br />
spomenik, zanjo velja varstveni režim II.<br />
stopnje.<br />
arhiv Zasavski muzej Trbovlje<br />
Fani in Terezija<br />
Terezija v dvajsetih letih prejšnjega stoletja<br />
... in danes<br />
foto Matjaž Kirn<br />
Petelinova in kurja vas<br />
Po ogledu rudarskih stanovanj se iz<br />
firbčne sosede spet prelevimo v popotnika,<br />
ki se napoti v Petelinovo vas (Partizanska<br />
cesta). Zaradi idealne lokacije med<br />
rudarskimi kolonijami je bilo naselje<br />
obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev vsaj do<br />
druge svetovne vojne primerljivo s kakšnim<br />
današnjim nakupovalnim centrom.<br />
O imenu, ni da bi zgubljali besede –<br />
zafrkljivo seveda, kot tudi ime višje ležeče<br />
Kurje vasi, ki predstavlja drug tip delavske<br />
arhitekture. Pritlične, sprva dvodružinske<br />
hiške s častitljivo letnico izgradnje (1886),<br />
tvorijo zaradi značilne obcestne zasnove<br />
eno najbolj prepoznavnih trboveljskih<br />
vedut.<br />
Če smo se v Kurji vasi odločili za<br />
ogled celotne etnološke poti, bo naša<br />
naslednja postaja na točki šest – na Fani<br />
(zdaj Keršičeva 47, nekoč Loke 166).<br />
Danes pravzaprav malokdo v Trbovljah še<br />
ve, kje to je. Ime se je ohranilo po bližini<br />
nekdanjega Fani rova, bolj znamenita od te<br />
dvonadstropnice z družinskimi stanovanji<br />
pa je bila zgradba, ki se je ohranila le še<br />
na zelo starih fotografijah – »puršenhauz«<br />
oziroma samski dom, ki potrjuje tezo, da se<br />
vsaka kolonija začne s »puršenhuzom«.<br />
Naslednji postanek je v največji trboveljski<br />
koloniji Tereziji. Današnja Kolonija 1. maja,<br />
je prvotno ime dobila po bližini Terezija<br />
rova, ki sodi v najstarejše rudarske čase.<br />
Med leti 1904 in 1937 je Trboveljska<br />
premogokopna družba postavila 21 velikih<br />
hiš, ki so zaradi velikega časovnega razpona<br />
Etnološka pot • stran 24
treh različnih tipov. Terezija spada v zlato<br />
obdobje gradnje kolonij, ko sta uvidevnost<br />
rudniškega ravnateljstva na eni in pritisk<br />
okrajnega glavarstva na drugi strani prinesla<br />
občuten napredek.<br />
Kolonija Terezija je z občinskim<br />
odlokom varovana kot etnološki spomenik,<br />
velja varstveni režim I. stopnje.<br />
Od Terezije proti Gujdi<br />
Pri hišni številki 11 lepo obnovljene<br />
barake in vmes krušna peč, iz katere občasno<br />
mamljivo zadiši, zahtevajo postanek. Tu<br />
steče beseda o objektih skupne uporabe,<br />
kolonijskih forumih, kjer so se križale<br />
vsakodnevne poti stanovalcev.<br />
Še vedno smo na Tereziji, le nekoliko<br />
više se bo treba povzpeti, do Terezija rova,<br />
od koder je odličen razgled na večji del<br />
kolonije. Šele tu dobimo pravi vtis, da so bili<br />
stanovanjski predeli le del širšega rudniškega<br />
območja. Če h koloniji in k vhodu v jamo<br />
prištejemo še bližnjo trgovino in gostilne v<br />
Petelinovi vasi, dobimo vsakodnevni radius<br />
gibanja povprečne knapovske familije ali<br />
vsaj enega njenega dela.<br />
Od Terezija rova odpešačimo mimo<br />
gred ali vrtov, barak ali vikendov do<br />
uradniške kolonije na Ribniku (Bajerju)<br />
oziroma Gujdi. Naselje treh podkletenih<br />
dvonadstropnic višjega reda je Trboveljska<br />
premogokopna družba zgradila med letoma<br />
1921 in 1924. Na etnološki poti predstavlja<br />
peti tip gradnje, namenjen tretjemu tipu<br />
kolonijskega prebivalstva – uradnikom. V<br />
primerjavi z rudarskimi kolonijami je v teh<br />
hišah dve tretjini stanovanj manj, šest, kar<br />
pomeni, da je bilo uradniško stanovanje<br />
trikrat večje od delavskega. Podobna ali<br />
večja razmerja so veljala pri plačah.<br />
Drajeršoht in Puršenhaus<br />
Pot se nadaljuje po rudniškem terenu proti<br />
nekdanji Dobrni ali pa zavije skozi Pauer<br />
kolonijo v dolino. Prva izbira pelje mimo<br />
nekdanjih obratnih delavnic s kovačijo,<br />
»šlosarijo«, »drejerijo«, »magacinov« in nas<br />
pripelje do še enega trboveljskega simbola<br />
(dvomim, da ga je kak trboveljski slikar<br />
pozabil naslikati): Drajeršohta. Glavni<br />
jašek III je služil prevozu ljudi, dostavi<br />
materiala in opreme v jamo, uvozu premoga<br />
s površinskega kopa Dobrna na Savski obzor<br />
in separacijo, izvozu jalovine s separacije na<br />
jalovišče Dobrna.<br />
Od tu se spuščamo proti centralnemu<br />
rudniškemu območju skozi zadnjo kolonijo<br />
na naši poti. Na vzpetini nad kolonijo<br />
kraljuje stavba, ki se že na zunaj krepko<br />
razlikuje od nizkih kolonijskih bajt: danes<br />
arhiv Zasavski muzej Trbovlje<br />
Drajeršoht nekoč<br />
foto Matjaž Kirn<br />
... in danes<br />
Žabjek 29, Loke 239 pa, ko je bil še samski<br />
dom ali Puršenhaus (popačenka izvira iz<br />
nemščine: Bursch – fant, hiša za fante).<br />
Zgrajen je bil leta 1900, hkrati s spodaj<br />
ležečo kolonijo. V pritličju in nadstropju,<br />
kamor so vodile lesene stopnice, so bile<br />
velike skupne spalnice, dve kuhinji, skupna<br />
stranišča in kasneje dve pralnici.<br />
Žabja vas<br />
Po cesti malo niže od puršenhauza, kjer<br />
se prostor nekoliko razširi, je predzadnja<br />
postaja: Kolonija Žabja vas. Naselje ima<br />
klasično kolonijsko lego, kar pomeni,<br />
da ne leži v sami dolini, a od nje tudi ni<br />
dosti oddaljeno. Tako kot druge kolonije<br />
karakterizira prostor, v katerem stoji, in je<br />
svojevrsten kontrast novodobni arhitekturi<br />
v pet minut oddaljenem mestu.<br />
Kolonija je bila zgrajena v letih 1900<br />
in 1901, le dve više ležeči hiši sta bili<br />
zgrajeni leta 1911. Takrat je kolonija štela<br />
48 enojnih, pritličnih, štiristanovanjskih<br />
hiš, dve desetstanovanjski in samski dom.<br />
Skupno 212 družinskih stanovanj in kakšnih<br />
sto postelj za samske. Ob predpostavki,<br />
da je bila povprečna družina štiričlanska<br />
(predpostavka je zaokrožena močno<br />
navzdol), je kolonija nudila domovanje<br />
tisoč ljudem.<br />
Arhitektura žabjevaških hiš je popolnoma<br />
brez posebnosti, brez avtohtonih atributov,<br />
na etnološki poti pa predstavlja šesti tip<br />
kolonijskih »hauzov«.<br />
V Žabji vasi se naša pot skorajda že<br />
izteče, le še do rudniške uprave, generatorja<br />
gospodarskega dogajanja zadnjih dvesto let,<br />
nas vodi zemljevid. Zadnja informacijska<br />
tabla nas seznani z lastniki in upravljavci<br />
rudnega bogastva od odkritja premoga do<br />
Zakona o postopnem zapiranju Rudnika<br />
Trbovlje-Hrastnik.<br />
Tako, pa smo nazaj! Kraj in čas se<br />
ponovno ujemata.<br />
Srečno!<br />
Etnološka pot • stran 25
Industrijska dediščina<br />
Tadeja Bučar<br />
Zgodbe, ki nas<br />
nosijo<br />
Spomeniki spominov. Krojači usode. Kruh in palica. Stvarnik in njegov<br />
konec. Tovarištvo, sindikalni domovi, soseske in nohšiht. Kozarec olja ali<br />
ščepec soli, ki ga je ravnokar zmanjkalo. Roke, oblez, blato, šmir, ropot,<br />
kameradi, veselice. Športni klubi. Avtobus. Erotični koledar. Boni za malico.<br />
Popust v blagovnici.<br />
Te podobe so moje. V njih vidim sebe.<br />
Vse to sem jaz. Moj vonj, hlad, pot, moja<br />
strast, žalost, odtujenost in tisti zrak, ki<br />
me tišči k tlom. Vidim poljube, ki so mi iz<br />
jame prihajali na usta, ko se je delal dan.<br />
Otopelost, praznino in nedeljske goveje<br />
juhe. Pogledi so neverjetno tihi. Vse skupaj<br />
me pomirja. Najbrž se zato knapi na vseh<br />
fotkah smejijo.<br />
Prvič sem za knape slišala od stare mame,<br />
ki mi je pripovedovala, da je na Gujdi rinila<br />
cicke. In da so cicke prišle iz jame, v njih je<br />
bil kuolm, ki so ga nafilali knapi pod zemljo.<br />
Mogoče je taista zgodba premamila mojo<br />
sestro, da je iz trboveljske gimnazije prebegnila<br />
v rudarsko šolo. Drugega neposrednega stika<br />
s knapovščino v naši družini žal nimamo.<br />
Smo bolj iz Strojne in Cementarne. Moj prvi<br />
fant je bil knap. Delal je v hrastniškem šohtu.<br />
Od mene je vstajal ob štirih zjutraj, da je šel<br />
na avtobus. Smo pa pred vrati doma imeli<br />
kuolmkišto. Bila je priročna. Pod njo sem v<br />
najstniških letih skrivala cigarete, ki jih je<br />
enkrat sosedova pudljica izbezala ven in tako<br />
ukinila skrivališče. Po tem incidentu sem<br />
cigarete skladiščila doma, saj niso bile več<br />
moje, ampak od prijateljice.<br />
Tudi zasavska industrijska dediščina<br />
menja obliko, ker se vse spreminja. Danes<br />
je takšna, kot jo kažejo ustvarjalci razstave.<br />
Uprizarjajo dokument nekega časa, ki ga<br />
ni več. Malo jih je, ki še mahajo s krampi.<br />
Ostajajo spomini in rojevajo se nove<br />
podobe. Jedro, jasno, ostaja isto. Dokler<br />
bodo ljudje, bodo te podobe živele. Čutim<br />
vonj po žveplu, brezskrbnost in spomine.<br />
Dviguje mi kocine. Ko naredim korak vstran,<br />
zagledam industrijsko glasbo, futurizem,<br />
nadrealizem, avantgardo, heavy metal in<br />
Terminatorja. Naša industrijska dediščina<br />
ima pač ogromno posnemovalcev, kaj češ.<br />
Isti motiv z neskončnih perspektiv.<br />
Pripovedovali so mi, kako je ljudi v jami<br />
ubilo. Nekoga je potegnil nek stroj in ga je<br />
zmlelo, tako da so preostanek šihta prebirali<br />
delčke njegovega telesa od premoga. Potem<br />
so se ga napili. Povsem drugače pa se<br />
spominjam termoelektrarne. Zgolj tri stvari<br />
so: raufnk, Iztok Kovač, ki pleše na raufnku,<br />
in referendum, seveda. Ta zasavski industrijski<br />
mastodont mi očitno ni zadal močnejših<br />
emocionalnih vezi. Me pa raufnk vedno znova<br />
fascinira. Sploh takrat, ko si v Retju ali na<br />
Kumskem, v višini z njegovim vršičkom.<br />
Je pa to precej neugodno za okolje. Vršiček<br />
raufnka v tej višini, to imam v mislih. Ne vem,<br />
kaj je danes še dobrega na teh industrijskih<br />
spomenikih? Ne vem. Zgodbe o ohranjanju<br />
delovnih mest mi pač ne pijejo vode. So pa<br />
ti objekti zagotovo zelo fotogenični. Imamo<br />
dokaze.<br />
Si, kjer so tvoje korenine. Si, po čemer<br />
diši tvoja zgodovina. Združujejo nas<br />
zgodbe, ki nam na odru pletejo skupne<br />
spomine. Kot bi nekdo odgrnil zaveso,<br />
da ti pokaže drevo, ki ga gledaš že vse<br />
življenje in si že zdavnaj pozabil nanj.<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Jernej Biderman: Jama I.<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Andrej Zdovc: Kabelski razvod<br />
Zgodbe, ki nas nosijo • stran 26
V Fotoklubu Hrastnik so pred dvema<br />
letoma rekli, da je dolgočasno, ker vsako<br />
leto razstavljajo na prosto temo. Preveč<br />
svobode, hočemo ukaz, zapovedano temo.<br />
In so se vrgli v jamsko temo. Je treba<br />
poslikati rudnik, dokler ga ne zaprejo.<br />
Ampak rudnik pri nas nima mej in so<br />
zato dodali elektrarno pa kolonije pa<br />
druge fabrike…<br />
Tako je od decembra v Hrastniku<br />
postavljena prva v seriji razstav fotografij<br />
Zasavska industrijska dediščina. 34<br />
fotografij iz aparatov Jerneja Bidermana,<br />
Tomaža Gnusa, Matjaža Kirna, Matevža<br />
Kostanjška, Urše Prosenc, Lucije Senčar,<br />
Simona Tanška, Andreja Zdovca in Vinka<br />
Žagarja.<br />
Na naslednji razstavi, čez leto, se jim<br />
bo morda pridružil še kdo, koga verjetno<br />
ne bo več zraven. Tako to gre. Predlani<br />
so poslikali rudnik in elektrarno, lanska<br />
zvezda je jama Ojstro, čakajo še kemična<br />
in steklarna, radeška papirnica, litijska<br />
predilnica, stara Varnost v Zagorju. Načrt<br />
je približen: tovarna več ali manj, leto gor<br />
ali dol. Nazadnje bo knjiga, monografija,<br />
in v njej bodo zamrznili čas.<br />
R.R.<br />
Podobe na fotografijah so koščki vseh nas.<br />
Zasavcev. Lahko jih spomeniško zaščitimo.<br />
Marketinško zapakiramo njihovo pojavnost in<br />
jih vključimo v turistično ponudbo Slovenije.<br />
Edinstveni zabaviščni park. Na koncu ogledne<br />
ture bo ljubka trgovinica s spominki. Lahko<br />
boš kupil malega knapčka, fosforescentno<br />
knapovsko brljivko ali kos polakiranega<br />
rjavega premoga, ki je ugonobil sosedo za<br />
tekočim trakom. Lahko boš kupil razglednice<br />
iz fotografskega cikla Zasavska industrijska<br />
dediščina. Lahko pa se boš le sprehajal med<br />
zgodbami, ki nas nosijo. Fotografiranje in<br />
snemanje bo dovoljeno.<br />
Zasavci smo drugače med boljšimi<br />
samomorilci. Imamo privlačen dialekt.<br />
Nekaj svetovnih prvakov in ultraekstremnih<br />
dosežkov. Odlični smo v umetnosti,<br />
neprekosljivi v tovarištvu na število<br />
prebivalstva in na kvadratni meter. Ženske<br />
smo podvržene ginekološkim težavam,<br />
moški pa so podvrženi alkoholu. Med<br />
boljšimi smo tudi po številu ljudi z rakavimi<br />
obolenji. Čezmerna telesna teža nam<br />
povzroča zdravstvene preglavice. Radi ga<br />
žuramo, imamo debelo kožo, smo deloholiki<br />
in nerazumljivo pripadni. Načeloma smo<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Andrej Zdovc: Energetika<br />
vedno zanimivi in nas imajo povsod radi.<br />
Najbolj znani smo po preklinjanju.<br />
Za občutek domačnosti gre. Brez strahu<br />
in nič neznanega ni v teh fotografijah.<br />
Varno je. Nič nevednosti in minutko odtod<br />
je gozd. Podobe imajo obraze, mravljišče je<br />
mirno, soočenje naporno.<br />
Tu sem doma.<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Andrej Zdovc: Postrojenje<br />
Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba<br />
Hrastnik. Matjaž Kirn: Njiva<br />
Zgodbe, ki nas nosijo • stran 27
Ekološka raziskava<br />
Dejan Zupanc<br />
Vplivi okolja na<br />
zdravje ljudi<br />
V začetku leta so sodelavci Zavoda za zdravstveno varstvo Celje predstavili<br />
ugotovitve raziskave Proučevanje vpliva okolja na pojav določenih bolezni in<br />
povečano stopnjo umrljivosti prebivalcev na območju občine Zagorje ob Savi.<br />
Naročnik raziskave, Občina Zagorje ob Savi, je z njo želela pridobiti podatke<br />
in objektivno oceno ogroženosti prebivalcev posameznih delov občine zaradi<br />
škodljivih dejavnikov okolja.<br />
Na predstavitvi se je zbralo kakšnih<br />
šestdeset ljudi, ki so z zanimanjem spremljali<br />
razlago metodološkega pristopa raziskave<br />
in predvsem njenih rezultatov, ki kažejo,<br />
da bivanje na določenih območjih občine<br />
povečuje tveganje za razvoj kroničnih<br />
obolenj dihal pri otrocih in morda tudi za<br />
razvoj nekaterih rakastih bolezni.<br />
Rezultate raziskave je predstavil Ivan Eržen z Zavoda<br />
za zdravstveno varstvo Celje<br />
foto <strong>Roman</strong> Rozina<br />
Pogostejša kronična obolenja dihal<br />
otrok<br />
V raziskavi so zagorsko občino glede<br />
na hidrometeorološke podatke in stanje<br />
onesnaženosti zraka razdelili na dve<br />
območji: na bolj onesnažen vzhodni<br />
del, kamor sodijo krajevne skupnosti<br />
Franc Farčnik, Jože Marn, Kisovec-<br />
Loke, Ravenska vas in Rudnik-Toplice,<br />
ter na čistejši zahodni del s Čemšenikom,<br />
Izlakami, Kotredežem, Mlinšami, Tirno in<br />
Šentgotardom. Proučevali so razširjenost<br />
kroničnih obolenj dihal pri otrocih,<br />
vključenih pa je bilo 560 otrok, ki obiskujejo<br />
prvi, drugi, tretji ali četrti razred osnovne<br />
šole, oziroma njihovih staršev.<br />
Rezultati med zajeto populacijo kažejo,<br />
da med otroci iz vzhodnega dela občine<br />
obstaja kar 3,5-krat večje tveganje, da obolijo<br />
s kroničnim bronhitisom, kot pri otrocih iz<br />
zahodnega dela zagorske občine. Tveganje<br />
v primeru astme je 1,3-krat večje, tveganje<br />
v primeru alergičnih obolenj zgornjih dihal<br />
pa 1,6-krat večje med otroci iz vzhodnega<br />
dela zagorske občine, če jih primerjamo z<br />
otroci v zahodnem.<br />
Razlike pri umrljivosti in rakavih<br />
obolenjih<br />
Analize umrljivosti na območju občine<br />
Zagorje ob Savi kažejo, da so stopnje<br />
starostno standardizirane umrljivosti<br />
po skupinah bolezni, ki jih opredeljuje<br />
mednarodna klasifikacija bolezni, povsod<br />
višje od povprečnih v regiji, v primeru<br />
dihal in obtočil pa tudi od povprečnih v<br />
Sloveniji.<br />
V okviru raziskave so proučevali še<br />
obolevnost za rakom v obdobju dveh<br />
zaporednih desetletnih obdobjih (1984-<br />
1993 in 1994-2003). Na podlagi te analize<br />
lahko ugotovimo, da je bila pojavnost<br />
rakavih bolezni v primerjavi s Slovenijo tako<br />
med žensko kot moško populacijo v prvem<br />
obdobju večja, statistično povečano tveganje<br />
pa so raziskovalci opazili pri želodčnem raku<br />
pri moških ter pri raku debelega črevesa in<br />
danke pri ženskah. V obdobju 1994-2003 se<br />
je tveganje za kateregakoli raka v Zagorju<br />
približalo tveganju, kakršno je značilno za<br />
celotno Slovenijo.<br />
Razširjeni rezultati raziskave kažejo,<br />
da ostajajo ključnega pomena za zdravje<br />
prebivalcev visoke koncentracije žveplovega<br />
dioksida, ki so bile na območju občine<br />
Zagorje ob Savi izmerjene v zadnjih dveh<br />
desetletjih. Ob tem je območje prekomerno<br />
onesnaženo tudi z inhalabilnimi prašnimi<br />
delci, sklepati pa je mogoče, da so v zraku<br />
prisotne še druge škodljive snovi, katerih<br />
vsebnosti in koncentracij se v vdihanem<br />
zraku, žal, še ne meri.<br />
Zasavska raziskava izpred nekaj let<br />
Ena izmed slabosti raziskave razširjenosti<br />
kroničnih obolenj dihal pri otrocih je bila<br />
premajhen vzorec, zato rezultati niso<br />
statistično značilni. To slabost bi odpravilo<br />
že, če bi raziskavo razširili na celotno<br />
Zasavje.<br />
Za regijo je podjetje Erico iz Velenja<br />
v preteklosti že izdelalo obsežno študijo<br />
Onesnaženost okolja in naravni viri kot<br />
dejavnik razvoja v zasavski regiji. Rezultati<br />
te študije nazorno prikazujejo, da spada<br />
Zasavje med najbolj degradirana območja v<br />
Sloveniji, in da je to posledica dolgoletnega<br />
onesnaževanja in nalaganja onesnažil<br />
industrije, ki je skoncentrirana na tako<br />
majhnem območju, ter reliefnih razmer, ki<br />
omejujejo samočistilne sposobnosti okolja,<br />
saj so tri ozke doline slabo prevetrene.<br />
Omenjena raziskava, ki je potekala med<br />
leti 1997 in 2001, je pripeljala do ugotovitve,<br />
da je zrak v Zasavju kritično onesnažen<br />
z žveplovim dioksidom. Tu se je stanje<br />
zaradi delovanja razžvepljevalne naprave<br />
v Termoelektrarni Trbovlje že izboljšalo.<br />
Vplivi okolja na zdravje ljudi • stran 28
Nadalje je ugotovila, da je zrak poleg<br />
žveplovih in dušikovih oksidov onesnažen<br />
tudi s težkima kovinama, svincem in<br />
kadmijem, ki se nalagata v okolju in imata<br />
dolgo razpolovno dobo. Tla so prekomerno<br />
onesnažena s fluoridi, talijem, vanadijem,<br />
arzenom, nikljem in bakrom. Avtorji študije<br />
so navedli še, da je na celotnem območju<br />
Zasavja prisotnih tudi več drugih onesnažil,<br />
na primer ozon in vodikofluoridi, ki<br />
povzročajo večkratne učinke oziroma<br />
poškodbe na vseh segmentih okolja. Hkrati<br />
so dodali, da je posamezne vplive onesnažil<br />
v naravnem okolju nemogoče natančno<br />
opredeliti, ugotovitve pa kažejo, da se<br />
negativni vplivi seštevajo.<br />
Sklepna ugotovitev razprave je bila, da je<br />
onesnaženost okolja pomemben omejitveni<br />
faktor razvoja v regiji, zlasti v občinah<br />
Trbovlje in Hrastnik, zato mora vnašanje<br />
novih tehnologij in dejavnosti izhajati tudi<br />
iz omejenih samočistilnih zmogljivostih<br />
okolja.<br />
Začetki protestov proti onesnaževanju<br />
V Zasavju so se različni upori proti<br />
onesnaževanju začeli že dolgo tega. Če je<br />
cilj današnjih predvsem odprava oziroma<br />
zmanjševanje onesnaževanja, je bil cilj<br />
najstarejših zagotoviti si odškodnino.<br />
Trije posestniki s Sv. Urha, današnje<br />
Ravenske vasi, so že leta 1940 zahtevali<br />
komisijski pregled ter ugotovitev škode, ki<br />
sta jo povzročali trboveljska elektrarna ter<br />
tovarna cementa. Komisija je ugotovila, da<br />
se sledi cementarniškega prahu pojavljajo<br />
»tudi v pitni vodi, ki je zaradi tega neprimerna<br />
za pitje in napajanje živine.« Kmetje so se<br />
individualno dogovarjali z onesnaževalci<br />
ter prejeli določene odškodnine.<br />
Protesti v različnih oblikah in predvsem<br />
katastrofalno stanje okolja v savski dolini so v<br />
sedemdesetih letih prinesli gradnjo visokega<br />
elektrarniškega dimnika, ki je razbremenil<br />
samo dolino, na udar pa so prišla nekatera<br />
višje ležeča naselja. Pomemben prispevek<br />
k izboljšanju zraka pa pomenijo tudi<br />
gradnje mestnih toplarn v vseh treh mestih,<br />
opuščanje z žveplom bogatega premoga kot<br />
vira toplote, plinifikacija. Odločitve za te<br />
ukrepe so bile v precejšnji meri povezane<br />
z javnimi pritiski in prvič zdravniškimi<br />
študijami s strašljivimi ugotovitvami.<br />
Pediatri trboveljske bolnišnice so namreč<br />
leta 1985 javnosti predstavili ugotovitve<br />
svojih študij o vplivu onesnaženega<br />
zraka na obolenja otrok v Zasavju. Prvim<br />
ugotovitvam so kmalu sledile vedno nove,<br />
zato lahko trdimo, da so bila prav zdravniška<br />
spoznanja svojstven mejnik pri ekološkem<br />
ozaveščanju ljudi v regiji.<br />
Pravica živeti v zdravem okolju<br />
Zadnji premik se dogajajo v najnovejšem<br />
času, saj so veliki industrijski onesnaževalci<br />
prisiljeni sprejeti strožje okoljevarstvene<br />
normative, kar se odraža tudi v precejšnjih<br />
vlaganjih v varovanje okolja. Znova pa so<br />
se okrepili pritiski posameznikov in civilnih<br />
združenj –predvsem v povezavi s poskusom<br />
umeščanja centralne sežigalnice odpadkov<br />
v kompleks elektrarne ter z delovanjem<br />
cementarne v Trbovljah. Pobudi civilne<br />
se vse pogosteje pridružuje tudi strokovna<br />
javnost, čeprav so, po mojem mnenju,<br />
odzivi prebivalstva še vedno precej medli.<br />
Kljub temu sem prepričan, da različne<br />
aktivnosti pripomorejo k bolj kritični presoji<br />
dogodkov, ki se odvijajo v naši okolici,<br />
predvsem pa spodbujajo vključevanje<br />
posameznikov in civilnih združenj v procese<br />
odločanja o pomembnih vprašanjih našega<br />
bivanja. Nenazadnje Aarhuška konvencija<br />
kot prva mednarodna pogodba zagotavlja<br />
Beseda ekologija in različne izpeljanke<br />
se pojavljajo na vsakem koraku, hkrati pa<br />
se pojavlja tudi njihova zloraba. Beseda je<br />
sestavljena iz grških besed oikos in logos,<br />
njen dobesedni prevod pa pomeni nauk o<br />
naravnem domu. Sam pojem je relativno<br />
mlad, saj se je pojavil šele v sredini<br />
prejšnjega stoletja.<br />
varstvo pravice vsakega posameznika, da<br />
živi v zdravem okolju, hkrati pa omogoča<br />
sodelovanje pripadnikov civilne družbe v<br />
procesih sprejemanja odločitev.<br />
Da bo posameznik lahko odigral vlogo<br />
aktivnega dejavnika na področju varovanja<br />
okolja, je potrebno njegovo vključevanje<br />
v iskanje rešitev, država pa civilni družbi<br />
zagotoviti te temeljne pravice. Aarhuška<br />
konvencija, ki jo je med drugim potrdil tudi<br />
slovenski parlament, zato pomeni dobrodošlo<br />
obliko pritiska, da se izboljša delovanje<br />
obstoječih institucij na področju varstva<br />
okolja, spodbuja pa tudi uvajanje novih<br />
življenjskih stilov, ki so v skladu z načeli<br />
trajnosti.<br />
Če se na koncu vrnem k zadnji raziskavi,<br />
ki jo je Zavod za zdravstveno varstvo<br />
Celje opravil v Zagorju. Na predstavitvi<br />
rezultatov smo bili seznanjeni tudi z<br />
možnostmi za nadaljevanje raziskave, ki naj<br />
bi vključevala opredelitev možnih virov in<br />
vrste onesnaževanja zraka ter nazadnje tudi<br />
izdelavo katastra največjih onesnaževalcev<br />
v Zasavju. Vodstvo zagorske občine je že<br />
izkazalo pripravljenost, da se raziskave na tem<br />
področju nadaljujejo, hkrati pa obljubilo, da<br />
bo pozvalo vodstvi trboveljske in hrastniške<br />
občine, da raziskave in zatem iskanje skupnih<br />
rešitev razširijo na vso regijo.<br />
Vplivi okolja na zdravje ljudi • stran 29
Jure Tori<br />
Katra Hribar<br />
Drugačen<br />
Jure Tori je drugačen – na pogled, na posluh in navznoter. A pravi, da o<br />
sebi nerad govori, ker to ni dobro. Govori pa o drugih – predvsem o tistih, ki<br />
mu veliko pomenijo, o družini in Ljubezni z veliko začetnico. Ker je Ljubezen<br />
»…prvi pogoj za obstoj in razvoj.« Brez ljubezni ne bi bilo Jureta, niti njegove<br />
glasbe, saj brez Ljubezni ne bi zbral dovolj moči za avanturo s harmoniko. Za<br />
ustvarjanje in iskanje navdiha, za nastop pred množico oči in ušes.<br />
Tori: To sem jaz. Glasba je nastajala v<br />
meni. Igral sem čisto tako, kot sem čutil. Brez<br />
kalkuliranja in razmišljanja, kako bo vse<br />
skupaj izpadlo. Moje pesmi so intimne, igrive,<br />
polne emocij. Igram to, kar sem.<br />
Od kod želja in ideja za samostojno<br />
glasbeno pot?<br />
Kakšno vlogo ima v tvojem življenju<br />
glasba?<br />
Tori: Odraščal sem z glasbo in s športom.<br />
Od obeh sem se veliko naučil, kar mi še danes<br />
pride zelo prav. Z glasbo pa sem se poistovetil.<br />
Življenja brez glasbe si ne predstavljam, čeprav<br />
z glasbo ni vedno enostavno. Je pa zabavno.<br />
Glasbeniki so največkrat zahtevno<br />
glasbeno občinstvo… Kakšno glasbo<br />
poslušaš ti?<br />
Tori: Poslušam bolj malo glasbe. Tišina<br />
zdravi. Velikokrat si igram sam. Odvisno od<br />
razpoloženja in danega trenutka. Po težkih<br />
koncertih, ki me izčrpajo, se na poti domov<br />
najraje sprostim ob dobri slovenski rock glasbi.<br />
Radijske postaje ponoči predvajajo bistveno<br />
boljšo – in predvsem slovensko – glasbo kot<br />
podnevi.<br />
Kaj meniš o zasavskih glasbenikih,<br />
posameznikih in skupinah, ki so zasloveli<br />
pri nas ali celo v tujini?<br />
Tori: Zasavske skupine ali posamezniki,<br />
ki so se uveljavili v slovenskem glasbenem<br />
prostoru ali celo v tujini, sodijo po kvaliteti v<br />
sam svetovni vrh. Takšno je moje mnenje. Na<br />
poti do tja je namreč ogromno najrazličnejših<br />
ovir. Zato največkrat, žal, pride do stagniranja<br />
ali celo razpada skupine že na poti do tja. Na<br />
koncu ostanejo le tisti, ki nič ne pričakujejo.<br />
Predvsem manjka finančna podpora in<br />
podpora občinstva – obilo obojega bi pot v<br />
glasbeni vrh precej olajšalo.<br />
S katerim domačim in tujim glasbenikom<br />
oziroma glasbenico bi najraje sodeloval?<br />
Tori: Trenutno sodelujem z ljudmi, s<br />
kakršnimi bi si vsakdo želel. Orlek, Ewald<br />
Oberleitner in Bogdana Herman me ves čas<br />
gradijo. Mogoče bi bil vesel igranja s Tomom<br />
Waitsom.<br />
Kako bi opisal glasbo, ki jo igraš kot<br />
samostojni izvajalec in ne član skupine<br />
Orlek?<br />
Tori: Kar zgodilo se je. Že dolgo sem čutil<br />
potrebo po »več«. A si nikoli nisem mislil, da<br />
bom samostojno nastopal. Nisem imel želje in<br />
poguma. Zdaj, ko se je zgodilo, sem srečen.<br />
Kje najdeš navdih, ideje in tudi motivacijo<br />
za ustvarjanje glasbe?<br />
Tori: Najboljši navdih je tisto, kar najbolj<br />
občutiš. Če znaš pravi čas spremeniti svoje<br />
občutke v glasbo, je to zelo lepo. Tudi solz ne<br />
manjka. Včasih so prišle na dan tri pesmi,<br />
potem pa eno leto nič. Če bi delal na silo,<br />
bi lahko vsak dan napisal nekaj »pesmic«.<br />
»Pesmic«! Tako kot dela večina!<br />
Zakaj si med vsemi mogočimi<br />
inštrumenti, ki jih lahko igramo ljudje,<br />
izbral ravno harmoniko?<br />
Tori: Je nežnejša od klavirja in bolj<br />
življenjska od hammond orgel – tudi ta dva<br />
inštrumenta igram. Za razliko od njiju jo<br />
bolj čutim, tudi fizično. Je del mene. Važen je<br />
pristop, dotik, gib…<br />
foto Ivan Zupič<br />
Biografija<br />
• Jure se je rodil leta 1975 v Trbovljah<br />
• pri sedmih letih, leta 1982, je začel obiskovati glasbeno<br />
šolo<br />
• postane soustanovitelj in član glasbene skupine Orlek<br />
• od leta 1989 pa vse do danes:<br />
• je z Orleki je prepotoval dobršen del sveta in nastopil na<br />
odrih držav, ležečih na vseh petih kontinentih<br />
• sodeloval je z različnimi glasbeniki in drugimi ustvarjalci<br />
(En Knap, Hiša, Bluesteam, Pax, Jadranka Jankovič,<br />
Ewald Oberleitner, Bogdana Herman…)<br />
• piše glasbo in z avtorskim delom izraža svojo osebnost<br />
• leta 2006 izide zgoščenka (Jure Tori in Ewald Oberleitner<br />
– Odsev spomina/Reflection of Memory), ki je Juretov<br />
prvi samostojni glasbeni projekt<br />
Ewald Oberleitner in Jure Tori<br />
Drugačen • stran 30
Kako gledaš na trend uvajanja harmonike<br />
v slovensko popularno glasbo? Pojavil se<br />
je »turbofolk« s skupinami, kot je Atomik<br />
Harmonik, na drugi strani pa »resnejše«<br />
glasbene skupine s pomočjo harmonike<br />
ustvarjajo etno glasbo, na primer Terra folk<br />
z Markom Hatlakom…<br />
foto Matevž Kostanjšek<br />
Tori: Trenutno je trend harmonike res<br />
vsesplošen. Ne samo v »turbofolk« glasbi. Tudi<br />
resnejši izvajalci so se pri nas pojavili šele v<br />
zadnjem času. Vsak dela, kar mu leži. Zato<br />
se tudi razlikujemo med seboj. Če se poglobim<br />
v karakterje, se ne bi z nobenim izmed njih<br />
poročil, pa tudi mene najbrž ne bi nihče vzel<br />
za ženina.<br />
Meniš, da si medijsko prepoznavna<br />
oseba?<br />
Tori: Malo se čuti, da me nekateri ljudje<br />
prepoznajo.<br />
Te to moti?<br />
Tori: Nikakor ni moteče, prej obratno.<br />
Spodbudno.<br />
Osnovno šolo je obiskoval v Zagorju, končal je Srednjo šolo tiska in<br />
papirja v Ljubljani, se vpisal na Visoko šolo za tekstilstvo in grafiko, kjer<br />
v velikih presledkih že kar nekaj časa pripravlja diplomo. Bo, kadar bo.<br />
Poleg obveznega osnovnošolskega izobraževanja in nadaljnjega<br />
srednjega in univerzitetnega šolanja je obiskoval tudi glasbeno šolo<br />
– vpisal se je pri sedmih letih na pobudo staršev – kjer je skupaj z<br />
desetimi vrstniki drgnil tipke inštrumentov in notno črtovje. Najprej je<br />
igral kljunasto flavto, potem pa je presedlal na harmoniko. Danes poleg<br />
tega inštrumenta igra še klavir in hammond orgle.<br />
Vsekakor je glasbenik po duši in genih – rasel je v glasbeni družini.<br />
Kakšna pa bo družina, ki si jo bo sam ustvaril, še ne ve. Glavno, da bo<br />
vzdušje v njej ljubeče in toplo.<br />
Kakšno mesto pa ima v tvojem življenju<br />
ljubezen?<br />
Tori: Ljubezen je zame prvi pogoj za obstoj<br />
in razvoj. Brez nje ne bi bilo mene, ne moje<br />
glasbe.<br />
Ali ljubezen vpliva na tvoje glasbeno<br />
delovanje, ustvarjanje?<br />
Tori: Seveda vpliva. Brez moje Ljubezni ne<br />
bi nikoli zbral dovolj moči, da bi si upal na<br />
takšno avanturo s harmoniko.<br />
Si zadovoljen s svojim življenjem ali pa<br />
bi kaj v njem spremenil, izbrisal?<br />
Tori: Takšen, kot sem, sem. Če se veseliš<br />
sonca, dežja, dneva, teme, druženja in samote,<br />
potem nimaš česa spreminjati. Imam vse. Če<br />
se mi bodo dogajale neprijetnosti, se bodo<br />
dogajale z razlogom. Torej se morajo zgoditi,<br />
tudi če tisti trenutek, ko se bodo pojavile, nad<br />
njimi ne bom najbolj navdušen.<br />
Kako si predstavljaš sebe in svoje<br />
življenje čez nekaj let?<br />
Tori: Kar se tiče glasbe, nimam nobenih<br />
načrtov, razen enega – še naprej slediti svojim<br />
občutkom. Kakor tudi sicer v življenju, ki<br />
ga iz dneva v dan bolj cenim in se vztrajno<br />
soočam s svojimi strahovi. Redno se gibam in<br />
se poskušam čim bolj zdravo prehranjevati.<br />
Zdi se, kot da se pripravljam na najlepši del<br />
svojega življenja. Želim si še več stika z naravo<br />
in, seveda, lastno toplo družinsko življenje.<br />
Diskografija<br />
samostojno:<br />
• Jure Tori in Ewald Oberleitner – Odsev<br />
spomina / Reflection of Memory<br />
(2006)<br />
Orlek:<br />
• Ajmoht (1994)<br />
• Adijo knapi (1996)<br />
• Bunkovc partyja (1996)<br />
• Salamurca (1998)<br />
• ruker (1999)<br />
• TETovirani (2001)<br />
• Orlek Express (2004)<br />
Hiša:<br />
• Silicijevo nebo (2002)<br />
Crazed Farmers:<br />
• Because (2006)<br />
Drugačen • stran 31
Evropska prostovoljna služba<br />
Polona Siter Drnovšek<br />
Resnično Evropa<br />
brez meja<br />
Skrajni čas je, da si na steno pisarne namestim dober zemljevid Evrope. In si<br />
priskrbim zastavice, da jih bom zapičila noter – kot so včasih počeli zavojevalci.<br />
No, ne počutim se ravno zavojevalsko, da ne bo pomote. Čutim pa, da Evropa<br />
postaja moj dom. In zastavice bodo na mestih, kjer imam sorodnike.<br />
Verjamem, da si takšne občutke delim z mojimi sodelavkami in sodelavci,<br />
prostovoljkami in prostovoljci ter vsemi, ki zahajajo v Mladinski center Trbovlje.<br />
Sodelovanje med organizacijami in posamezniki iz Evrope, ne le Evropske<br />
unije, je naša vsakdanjost. Za nas evropska skupnost narodov ni abstrakten<br />
in oddaljen pojem.<br />
V času, ko pišem ta članek, pričakujemo<br />
obisk manjše skupine Ircev, naših prijateljev<br />
s poletne mladinske izmenjave. Družbo nam<br />
bodo delali krajši čas, za razliko od Sophie<br />
Breuker, ki prihaja za tri tedne, da se bo v<br />
Trbovljah učila sodobnega plesa in giba. Že<br />
v začetku februarja pa se nam je pridružil<br />
Francoz Guillaume Le Négaret. Morda se<br />
spomnite španskega mladeniča z imenom<br />
Javier López Peris, ki je pri nas opravljal<br />
prostovoljno delo od lanskega februarja do<br />
novembra? Marca na njegovo mesto prihaja<br />
Volkan Pirinççi iz turškega Istambula.<br />
Vendar nismo le gostitelji. Februarja in<br />
marca pošiljamo na Finsko dve prostovoljki,<br />
Tesso Adamič in Sašo Medved. Pisma<br />
s Finske bosta za naš mesečnik Budilka<br />
pošiljali pol leta.<br />
Evropska prostovoljna služba<br />
Sophie, Guillaume, Javier, Volkan, Tessa<br />
in Saša imajo vsaj dva skupna imenovalca:<br />
Evropsko prostovoljno službo in Mladinski<br />
center Trbovlje, kjer namenjamo veliko<br />
pozornosti mednarodnim projektom in<br />
mobilnosti mladih. Mobilnost je namreč<br />
tisti dejavnik, ki vnaša svež veter, odpira<br />
glave in srca, daje polet za razvoj novih<br />
idej, briše meje ter širi obzorje. Vsi projekti<br />
mobilnosti imajo na organizacije in<br />
posameznike pomemben vpliv, še posebej<br />
to velja za Evropsko prostovoljno službo,<br />
ki preko skupnega dela globoko poveže<br />
posameznike, organizacije in lokalno<br />
okolje.<br />
Evropska prostovoljna služba je<br />
akcija v okviru evropskega programa<br />
Mladi v akciji. Mladim od 18. do 30. leta<br />
omogoča, da za obdobje od treh tednov<br />
do enega leta postanejo prostovoljci v<br />
drugi državi. Njihovo delo lahko poteka<br />
na različnih področjih: v umetnosti in<br />
kulturi, pri aktivnostih z otroci, mladimi ali<br />
ostarelimi osebami, pri varovanju kulturne<br />
in zgodovinske dediščine, v športnih in<br />
prostočasnih aktivnosti, na področju civilne<br />
zaščite.<br />
Akcija je zasnovana tako, da<br />
mladim zagotavlja neformalne izkušnje<br />
medkulturnega učenja, podpira razvoj<br />
lokalnih skupnosti, spodbuja oblikovanje<br />
novih partnerstev in izmenjavo dobrih<br />
zgledov. Vsak projekt je trikotnik, katerega<br />
oglišča so prostovoljec, pošiljajoča in<br />
gostiteljska organizacija. Vsi projekti<br />
so neprofitni, prostovoljci pa imajo<br />
zagotovljena sredstva za potovanje v<br />
gostiteljsko državo, za nastanitev in<br />
prehrano, za zdravstveno zavarovanje in<br />
žepnino. Prostovoljni predhodno opravijo<br />
tudi posebna usposabljanja glede na vsebino<br />
projekta, nadalje jezikovna usposabljanja, če<br />
so potrebna, ter so deležni osebne podpore<br />
in mentorja v pošiljajoči in gostiteljski<br />
organizaciji.<br />
Tako o Evropski prostovoljni službi<br />
pravijo dokumenti. Kaj pa informacije iz<br />
prve roke?<br />
Javier in Guillaume<br />
Javier, ki je v našem centru deset<br />
mesecev sodeloval pri mladinski televiziji,<br />
pisal za mesečnik, urejeval spletne strani<br />
in skrbel za video in foto arhiv, je na<br />
vprašanje, kaj je tisto najpomembnejše,<br />
kar mu je dala tovrstna izkušnja, odgovoril,<br />
da je to samospoštovanje. »Zdaj se čutim<br />
sposobnega, da uresničim karkoli. Premagati<br />
sem moral mnogo težavnih situacij, takšnih<br />
pač, na katere lahko naleti vsakdo, ki gre za<br />
dalj časa v tujino, se sreča s tujim jezikom<br />
in kulturo.«<br />
Podobno je tudi mnenje Guillauma, ki je<br />
ravno takrat kot Javier v Trbovljah opravljal<br />
prostovoljno službo v mladinskem centru<br />
v finskem podeželskem mestu Lapua. Za<br />
največji rezultat svojega bivanja in dela na<br />
Finskem je označil zaupanje vase in svoje<br />
sposobnosti. Poleg znanja angleščine.<br />
Kot bi pripovedoval anekdoto pove, da<br />
ko je lanskega februarja izstopil z vlaka in<br />
obstal pred svojimi gostitelji, ni znal reči<br />
niti »Hello, I am Guillaume from France«.<br />
Danes se pogovarja v tekoči angleščini, kar<br />
mu »omogoča razumeti se s tujci in da je<br />
zanj zdaj njegova domovina brez meja«.<br />
Sophie<br />
Javier<br />
Prav jezikovne in kulturne ovire so<br />
očitno najtežje in rastejo premosorazmerno<br />
z razlikami med domovino prostovoljca<br />
in njegovo gostiteljsko državo. O razlikah<br />
med Irsko in Turčijo pripoveduje bivša<br />
prostovoljka Sophie: V Turčiji je toliko<br />
ljudi! Res, to je bil velik šok. Samo v Ankari<br />
je pet milijonov ljudi, toliko kot v vsej Irski!<br />
Najtežje pa je bilo, da zaradi neznanja<br />
jezika nisem mogla stopiti v stik z drugimi<br />
mladimi, saj večina ne zna angleško, jaz pa<br />
ne turško. Na žalost mi moja gostiteljska<br />
organizacija ni zagotovila učenja turškega<br />
jezika.«<br />
Resnično Evropa brez meja • stran 32
Sophie je zaradi prevelikih razlik med<br />
pričakovanim in uresničenim projektom<br />
predčasno zaključila svojo prostovoljno<br />
službo. Nobena organizacija, ki dela s<br />
prostovoljci, ni idealna. Zato je pomembna<br />
priprava projekta in čim več stikov med<br />
vsemi tremi partnerji še pred začetkom<br />
projekta. Prostovoljci se morajo zavedati<br />
svojih pravic in dolžnosti. »Čeprav sem svoj<br />
projekt predčasno končala, bi šla še enkrat,<br />
če bi dobila novo možnost. Naučila sem<br />
se toliko o sebi, kako reagiram, kaj imam<br />
rada, naučila pa sem se tudi mnogo o zelo<br />
drugačni kulturi. Bilo je težko, a čudovito,«<br />
je še dodala Sophie.<br />
Volkan<br />
Morda se bo kdo, ki je pregovorno<br />
slovensko skromen, vprašal, zakaj prav<br />
Slovenija, zakaj ravno Trbovlje. To<br />
vprašanje smo postavili Volkanu, ki bo od<br />
marca do decembra letos v Mladinskem<br />
centru Trbovlje opravljal prostovoljno<br />
službo. Njegov odgovor kaže, kako naj<br />
bi potencialni prostovoljci izbirali svoje<br />
projekte in gostiteljske organizacije.<br />
»Projekta nisem izbiral glede na državo,<br />
izbiral sem ga glede na temo in naloge. Ta<br />
projekt me je pritegnil, kar rad organiziram<br />
dogodke za mlade in ker me osrečuje, če<br />
lahko kaj naredim za druge ljudi. Hkrati<br />
bom kot mlad fotograf in amaterski režiser<br />
kratkih filmov lahko pri tem delu izkoristil<br />
tudi svoja znanja.«<br />
in zanimivo! Po daljšem premisleku sem<br />
ugotovila, da bi prostovoljna služba lahko<br />
pozitivno vplivala na oblikovanje moje<br />
samostojnosti, da bi tako pridobila nova<br />
uporabna znanja. Pol leta izolacije od<br />
okolja, ki mi nekako daje občutek, da ne<br />
napredujem in se ne udejstvujem, bo zelo<br />
dobro vplival na moje psihično počutje<br />
in napredek. Zelo rada delam z mladino,<br />
zato sem si tudi izbrala takšen projekt,<br />
spoznavanje drugih ljudi in njihove kulture<br />
pa je lahko navsezadnje tudi zabavno.«<br />
Tessa<br />
Guillaume<br />
Sophie<br />
Guillaume<br />
in Sophie<br />
Sophie in Guillaume sta bivša<br />
prostovoljca, ki sta ujela še zadnji vlak<br />
projekta Vložek v prihodnost, ki je bil ena<br />
od akcij leta 2006 končanega programa<br />
Mladina. Bivšim prostovoljcem je<br />
omogočal, da posredujejo svoje izkušnje<br />
ali spretnosti, ki so si jih pridobili med<br />
opravljanjem prostovoljne službe. Sophie<br />
bo večino projekta izvedla na Irskem,<br />
Guillaume pa bo ves svoj projekt, ki ga je<br />
poimenoval ARond The PICTure, izvajal<br />
v Sloveniji. Od februarja do prve polovice<br />
julija bo v mladinskih centrih v Mariboru,<br />
Laškem, Sežani in Trbovljah izvajal<br />
fotografske delavnice s klasičnim aparatom.<br />
Delavnice in uporaba opreme so za mlade<br />
brezplačne. Tema fotografij so predvsem<br />
mladi, njihove aktivnosti in okolje. Projekt<br />
se bo nadaljeval v Trbovljah z razvijanjem<br />
fotografij v temnici, postavitvijo razstave in<br />
objavo publikacije.<br />
Volkan<br />
Saša<br />
Saša<br />
Odločitev za prostovoljno službo je zelo<br />
osebna, lahko je plod dolgega razmišljanja<br />
ali hipna odločitev. Na njenem začetku pa<br />
mora biti, seveda, motiv. O svojih motivih<br />
je spregovorila Saša, ki bo v dneh, ko bo<br />
revija še dišala po tiskarski barvi, že letela<br />
svoji novi dogodivščini na proti: »Bil je<br />
lep jesenski, mislim da septembrski dan.<br />
Na faksu so mi že navsezgodaj zatežili z<br />
novico, da ne morem več koristiti pogojnega<br />
vpisa v višji letnik. Kakšne deset minut<br />
po odhodu s fakultete dobim sporočilo<br />
Mladinskega centra Trbovlje: ...če nimaš<br />
statusa, če pavziraš... pridi na predstavitev<br />
programa Evropske prostovoljne službe.<br />
Priletelo je kot strela z jasnega. Odšla sem<br />
na omenjeno predavanje in ugotovila, da<br />
lahko leto pavziranja preživim zelo koristno<br />
Tessa<br />
Saša si je za svojo polletno destinacijo<br />
izbrala mladinski center v Kokkoli, Tessa<br />
pa mladinski center v nekoliko manjšem<br />
Kauhajokiju. Ker je svojo zgodbo začela<br />
v februarju, že lahko govori o prvih vtisih:<br />
»Prva zanimiva izkušnja je bila že jutranja<br />
hoja v mladinski center. Zunaj je bilo<br />
namreč celih – 27 stopinj. Najprej sploh<br />
ne opaziš, kako mrzlo je, potem pa ti<br />
zmrznejo lasje, na trepalnicah se ti začno<br />
nabirati ledeni kristalčki. Zaradi mraza sem<br />
se navadila, da vsako jutro, ko prispem na<br />
cilj, najprej preverim, če se moj nos še drži<br />
obraza. Ljudje so na Finskem zelo prijazni.<br />
Res traja malo dlje, preden te spustijo v<br />
svoje življenje, ko pa se z njimi spoprijateljiš,<br />
tako tudi ostane. Vem, da tu nisem še dolgo,<br />
lahko pa že rečem, da svoje odločitve ne bi<br />
spreminjala.«<br />
Evropska prostovoljna služba je brez<br />
dvoma zgodba o uspehu; na ravni evropske<br />
zgodbe, na ravni partnerskih organizacij in<br />
na ravni vsakega posameznika, ki je ali je bil<br />
v njo vpet. Ali je lahko tudi zasavska zgodba<br />
o uspehu?<br />
Težko je držati glavo pokonci, če si brez<br />
službe, če ne veš, kaj bi študiral, če se ne<br />
uspeš vpisati v naslednji letnik. Težko je<br />
izstopiti iz tega kroga in reči: Hočem nekaj<br />
drugega! Mnogo lažje je sedeti v družbi<br />
enako mislečih in obupovati nad lastno<br />
usodo. Razlika med tistimi, ki uspejo<br />
narediti korak naprej in med tistimi, ki jim<br />
to ne uspe, je razlika med zmagovalci in<br />
poraženci.<br />
Resnično Evropa brez meja • stran 33
Kulinarična dediščina<br />
Bo zasavska<br />
Saša Ceglar<br />
jetrnica zaščitena?<br />
arhiv Center za razvoj Litija<br />
Center za razvoj Litija nadaljuje z aktivnostmi projekta Ohranjanje kulinarične<br />
dediščine Zasavja, ki sodi v program Regiomarket. Aktivnosti bomo izvajali tako<br />
na področju kulinarike, kjer bo poudarek na klobasi jetrnici, kot na področju<br />
turizma oziroma promocije območja.<br />
Zaščita tipičnega kulinaričnega izdelka<br />
regije – klobase jetrnice – je končni cilj<br />
našega projekta, ki zahteva vrsto predhodnih<br />
aktivnosti in precejšnja finančna sredstva.<br />
Zaščito podpirajo tako proizvajalci jetrnice<br />
kot zasavske občine, našo pobudo pa je<br />
podprl tudi etnolog Janez Bogataj, ki je<br />
Ocenjevanje jetrnic na Vidrgi<br />
sodeloval na okrogli mizi na 2. Zasavčevi<br />
klobasariji in bunkucariji.<br />
Na omenjeni prireditvi, ki se je zgodila<br />
19. januarja v gostišču Vidrgar, smo<br />
organizirali ocenjevanje vzorcev jetrnih<br />
klobas, ki jih je prispevalo štirinajst<br />
izdelovalcev, kar je za prvo takšno<br />
Regiomarket<br />
• namen pobude<br />
Interreg IIIB Območje<br />
Alp je promocija<br />
alpskega prostora kot<br />
konkurenčnega in<br />
privlačnega življenjskega<br />
in gospodarskega prostora<br />
v okviru policentričnega<br />
prostorskega razvoja<br />
Evropske unije<br />
• projekt obsega tri<br />
vsebinske sklope: hrana,<br />
storitve na področju<br />
turizma in gastronomije,<br />
obnovljiva energija<br />
• skupni cilj projekta je<br />
okrepitev regionalnih<br />
blagovnih znamk in<br />
regijskega marketinga na<br />
območju partnerskih regij<br />
• vsi partnerji izvajamo<br />
skupne aktivnosti, hkrati<br />
pa tudi lastne v pilotnih<br />
regijah<br />
• projekt se je začel marca<br />
lani,končan pa bo marca<br />
2008<br />
• v projektu sodeluje<br />
17 partnerjev (dva<br />
slovenska) iz sedmih<br />
evropskih držav<br />
ocenjevanje lepo število. Komisija pod<br />
vodstvom profesorja Božidarja Žlendra z<br />
Biotehniške fakultete je vzorce, ki so se po<br />
videzu, vonju, okusu in teksturi med seboj<br />
precej razlikovali, ocenila in štirim najbolje<br />
ocenjenim podelila bronasto medaljo.<br />
Primerjanje jetrnic je bil prvi korak na poti<br />
k njeni zaščiti, v nadaljevanju pa bo potrebno<br />
raziskati zgodovinske vire ter formalno<br />
organizirati zainteresirane proizvajalce, ki<br />
so nosilci zaščite. Za registracijo združenja<br />
proizvajalcev in za tehnični postopek<br />
zaščite, ki obsega tudi izdelavo elaborata<br />
o jetrnici, še iščemo finančna sredstva, saj<br />
teh aktivnosti ni dovoljeno financirati iz<br />
sredstev pobude Interreg. Tako bodo del<br />
sredstev morali zagotoviti sami proizvajalci<br />
in člani združenja, ki bo ustanovljeno za<br />
zaščito zasavske jetrnice, občine, ki pobudo<br />
podpirajo, pa možnost sofinanciranja še<br />
preučujejo.<br />
V letošnjem letu bomo jetrno klobaso<br />
promovirali v čim več medijih, organizirali<br />
bomo Dneve zasavskih jedi in izdali<br />
zgibanko z recepti zasavskih jedi in<br />
seznamom sodelujočih gostiln.<br />
Drugo področje dela pa je promocija<br />
območja Posavsko hribovje kot turistične<br />
destinacije, pri čemer bodo poudarjene<br />
zasavske kulinarične posebnosti. Regijo<br />
bomo predstavljali kot turistično zanimivo<br />
za obiskovalce iz vse Slovenije, med<br />
posebnimi razlogi za prvi in ponovne obiske<br />
pa je tudi kulinarika.<br />
S tem namenom bomo od maja pa do<br />
konca leta v okviru obstoječih prireditev<br />
v posameznih občinah izvedli vrsto<br />
enodnevnih turističnih dogodkov. Tako<br />
bomo učinkoviteje promovirali celotno<br />
območje kot tudi posamezne občine in<br />
njihovo ponudbo.<br />
Izdali bomo promocijsko zloženko z<br />
opisom izbranih dogodkov in prireditev,<br />
vključena pa bo tudi ostala turistična<br />
ponudba območja s poudarjenimi<br />
gastronomskimi posebnostmi. Ob promociji<br />
v medijih bomo organizirali še izobraževanje<br />
za ponudnike turističnih storitev, pripravili<br />
pa bomo tudi dva turistična paketa, ki bosta<br />
vključevala zasavsko kulinariko.<br />
Bo zasavska jetrnica zaščitena? • stran 34
Vox Humana<br />
Tina Leskovšek<br />
Volja, vztrajnost<br />
in zagnani<br />
prostovoljci<br />
Včasih, takole na hitro, se zdi, da živimo v norem svetu. Hodimo mimo<br />
ljudi, mimo obrazov in brez sramu ignoriramo njihova življenja. Strmimo daleč<br />
stran, v večja mesta, kjer je vse bolj bleščeče in pomembno, saj globalno<br />
nadvladuje lokalno. Pomemben je videz, pojavljanje v družabnih kronikah<br />
rumenih revij, slava, prestiž in zvezdništvo.<br />
tako v skoraj dve uri trajajočem programu<br />
navdušili domači pevski zbori, recitatorji,<br />
godalni orkester Glasbene šole Zagorje in<br />
ostali cenjeni umetniki. Na koncert je prišlo<br />
tisoč domačinov ter nekaj obiskovalcev iz<br />
drugih občin. Ker v nabito polni cerkvi ni<br />
bilo prostora za vse, so si mnogi koncert<br />
ogledali na velikem platnu pred cerkvijo.<br />
Del ekipe Vox Humana<br />
Zato sem bila toliko bolj navdušena, ko<br />
sem spoznala Vox Humano. Preproste fante<br />
in dekleta, ki se niso popolnoma izgubili<br />
v trendih današnjega sveta. Vox Humana,<br />
skupina študentov, absolventov, prijateljev,<br />
kolegov in znancev, se je na kup zbrala po<br />
principu snežne kepe.<br />
Manjša skupina krepkih fantov je šla<br />
pomagat starejši gospe sekat drva. Ker so<br />
se po končani akciji prav dobro počutili, saj<br />
so nekomu pomagali, se jim je utrnilo, da<br />
bi lahko naredili še kaj koristnega. In tako<br />
je padla ideja o dobrodelnem koncertu. Ker<br />
v Zasavju vsak pozna vsaj koga, ki pozna<br />
koga, če že ne vse, se je glas o dobri nameri<br />
hitro razširil, število članov Vox Humane<br />
pa je skokovito naraščalo, kot bi – koncertu<br />
naproti – kotalili kepo snega.<br />
Dobrodelni koncert<br />
arhiv Vox Humana<br />
In so se lotili dela. Prva točka:<br />
dobrodelni koncert za Zagorjane. Koncert,<br />
namenjen tistim ljudem in družinam, ki<br />
so potrebni pomoči. Tistim, ki ne zmorejo<br />
dnevno plačevati položnic, in tistim, ki jim<br />
trenutno ni lahko v življenju. Izključno za<br />
njih so v sodelovanju z Rdečim križem in<br />
Karitasom zbirali sredstva. Na pomoč so<br />
priskočili občina Zagorje, EVJ, Tiskarna<br />
Tori, ETV, Multima, Kumplast in mnogi<br />
prijazni posamezniki, brez katerih koncerta<br />
najbrž ne bi bilo. Največjo vlogo pa so<br />
odigrali zagnani prostovoljci, ki so poleg<br />
svojega prostega časa, energije in zvišanih<br />
telefonskih računov prispevali predvsem<br />
voljo, zagnanost in optimizem.<br />
Na dobrodelnem koncertu v Zagorju so<br />
Najlažje je bilo privabiti predsednika<br />
Dobrodelnosti so prisluhnili tudi<br />
nekateri znani in vplivni Slovenci. Tako so se<br />
dobrodelnega koncerta udeležili predsednik<br />
države dr. Janez Drnovšek, nadškof Alojz<br />
Uran ter evropski poslanec Lojze Peterle.<br />
Predsednik Drnovšek je v svojem govoru<br />
izrazil navdušenje nad dobrodelnostjo<br />
ter posluhom organizatorjev za težave<br />
sokrajanov. Poudaril je, da se nikoli ne<br />
ve, kdaj se sami znajdemo v situaciji, ko<br />
potrebujemo pomoč, kako pomembno je,<br />
da v takih trenutkih ne obupamo, saj se<br />
vedno najdejo dobri ljudje, ki so pripravljeni<br />
pomagati.<br />
In čeprav bi si mislili, da je bil najtežji<br />
del projekta pridobiti pomembne in vplivne<br />
goste, pa vodja projekta Mitja Adamlje<br />
pravi, da je bilo to še najlažje. Predsedniku<br />
so napisali pismo, mu v njem opisali<br />
nastajajoči projekt, ga povabili na koncert<br />
foto Jože Ranzinger<br />
Znani in ugledni gostje dobrodelnega koncerta<br />
Volja, vztrajnost in zagnani prostovoljci • stran 35
ter pismo odposlali. Čez nekaj dni so dobili<br />
odgovor protokola, da predsednik pride.<br />
Pomoč tridesetim družinam<br />
S predsednikovim obiskom, prizna Mitja,<br />
so se stvari obrnile za 180 stopinj. Dogodek<br />
je začel dobivati nove razsežnosti. Koncert<br />
je bilo treba organizirati profesionalno,<br />
brez napak, saj so svojo prisotnost začeli<br />
potrjevati še drugi znani Slovenci, obisk so<br />
napovedali tudi mediji. Potrebno se je bilo<br />
na novo organizirati in k projektu pristopiti<br />
še bolj profesionalno.<br />
Trud se je izplačal. Na koncertu jim je v<br />
pičlih dveh urah uspelo zbrati 3400 evrov.<br />
Seveda to ni končni znesek, saj organizatorji<br />
še naprej zbirajo prispevke na tekoča računa<br />
lokalnih izpostav Rdečega Križa (26338-<br />
0035122536) ter Karitasa (19130-500-<br />
4552758). Da bo denar resnično koristno<br />
porabljen, bodo ogroženim družinam<br />
plačali najbolj nujne položnice. Ocenjujejo,<br />
da bodo lahko več kot le en mesec pomagal<br />
približno tridesetim zagorskim družinam.<br />
Kako bi lahko rekla drugače kot: Z voljo,<br />
vztrajnostjo, z zagnanimi prostovoljci ter<br />
minimalnimi sredstvi se da veliko dobrega<br />
narediti.<br />
V ognju so že nova železa<br />
Predvsem sem vesela, da se taki<br />
ambiciozni projekti pojavljajo v Zasavju. Da<br />
znamo pokazati vsem tistim, ki o Zasavju<br />
ponavadi pripovedujejo krepke, umazane in<br />
negativne stvari, da ravno mi premoremo<br />
dobra srca, ambicije ter zagnanost za<br />
prostovoljna dela kot morda nikjer drugje<br />
po Sloveniji.<br />
Vox Humana se ni ustavila pri prvem<br />
projektu. Pravijo, da je bil prvi projekt le<br />
preizkus, če zmorejo. Danes so navdušeni<br />
nad preteklim uspehom, še bolj tesno<br />
povezani in še bolj ambiciozni. Načrti se<br />
namreč kujejo naprej, idej je preveč, želja<br />
po ustvarjanju presežkov – še vedno in<br />
predvsem na nivoju lokalne skupnosti – zelo<br />
velika. Super je, da se mladi zavedajo moči<br />
in prednosti domačega terena, in komaj<br />
čakam, da nas bodo presenetili naslednjič.<br />
O dobrodelnosti v domačih krajih pa<br />
še tole. Naredimo korak naprej k boljšemu<br />
najprej v svojem domačem okolju. Vsak<br />
dan, vsepovsod okoli nas. Kajti stiska<br />
je ponavadi skrita za sosedovimi zidovi,<br />
dnevno drvimo mimo nje in niti ne vemo,<br />
kaj boli bolj. Dejstvo, da je prezrta ali da<br />
je uspešno skrita. Zato v svoje rutinsko<br />
hitenje umestimo še kakšen postanek. In ga<br />
kombinirajmo s toplim stiskom dlani.<br />
Jože Andrej Čibej<br />
Kako sem se jaz likal<br />
Izpoved<br />
starega<br />
zasvojenca<br />
Začnem s tistim, česar v rumenem tisku, ki tudi uporablja zavajajoče<br />
naslove, ne boste doživeli: z opravičilom. Malo takega je v mojem življenju,<br />
kar bi sodilo med klasične oblike zasvojenosti. Ničesar od tega ne bom razkril,<br />
vsaj ne v tako ugledni reviji. Samo o tem bo tekla zgodba, kako sem se na<br />
pol službeno in na pol ljubiteljsko navezal na računalnike in informatiko in<br />
kako si vzajemno služimo že sedemintrideseto leto. Kako to čustveno doživlja<br />
druga stran, ne vem, sam niham med evforičnim navdušenjem na eni strani<br />
in trenutki globokega obupa na drugi … in tole nekoliko katarzično zgodbo<br />
pišem tudi zato, da bi se kak mlajši bralec morda laže naravnal v sredino te<br />
struge in bi mu bilo prihranjene tegobe razočaranj.<br />
V času, ko tehnološke spremembe<br />
prehitevajo druga drugo, je vprašanje, ali<br />
lahko nekdo, ki ni specialist za določeno<br />
področje, ostalim ljudem o tem sploh<br />
kaj pametnega pove. To je bil razlog<br />
za oklevanje ob povabilu, da napišem<br />
nekaj o svojem »življenju z računalniki«.<br />
Vendar pa je tudi pretežni del današnjih<br />
uporabnikov bolj v moji koži kot na ravni<br />
vrhunskih strokovnjakov in se jim morda<br />
lahko zdi zanimiva tudi kakšna nostalgična<br />
resnica. Ker pa moram vsaj malo vztrajati<br />
v slogu strokovnega pisanja, bom vmes na<br />
praktičnih primerih ilustriral pravilnost<br />
dveh tez:<br />
a) Je že res, da brez pravega orodja ne<br />
moreš biti obrtnik, je pa enako ali še bolj<br />
res, da so z enakim orodjem različni mojstri<br />
različno uspešni in da je isto delo mogoče<br />
narediti tudi s slabšim orodjem … če znaš in<br />
si nekoliko potrpežljiv.<br />
b) Vse je v glavi, ne v škatli ... razen<br />
hudiča, ta pa je v podrobnostih.<br />
Iz predzgodovine<br />
Računanje me je vedno zanimalo. Začelo<br />
se je pred petdesetimi leti s postavanjem<br />
na vogalu, mimo katerega so hodili v šolo<br />
fantje s Terezije in, če je bil le čas, dresirali<br />
učenja voljnega kratkohlačnika poštevanko<br />
in podobne skrivnosti. Moj psihoanalitični<br />
rojak bi gotovo ocenil, da je šlo za transfer<br />
njihovih lastnih travm na inferiorne osebke,<br />
ampak tudi če je šlo za izživljanje, je bilo<br />
koristno. Med drugim so me naučili računati<br />
na prste, kar je bil prvi “kao-kalkulator”, za<br />
katerega vem.<br />
Šolsko računalo s kroglicami, eksotika<br />
slovenske osnovne šole poznih petdesetih<br />
in zgodnjih šestdesetih let, ko sem se<br />
jaz tam “likal”, je pri nas v splošnem<br />
podcenjeno, pri kakšnih Azijcih pa niti ne<br />
in znajo z njim hitreje računati kot kupec<br />
v trgovini (http://en.wikipedia.org/wiki/<br />
Abacus), ampak prvi pravi (kar pomeni,<br />
da nadomestijo del neposrednih človekovih<br />
operacij) “strojčki za računanje”, ki sem<br />
jih v življenju videl, so bile popularne<br />
“facitke”, mehanične naprave, s katerimi<br />
so računovodje neverjetno hitro (tudi za<br />
ceno vnetega zapestja, ki je vrtelo ročico!)<br />
množili in delili … in glej čudo: bilance<br />
so bile podobno (ne)natančne kot danes.<br />
Prednost sodobnih računalnikov je pač v<br />
tem, da so hitrejši, da podpirajo lenobo in<br />
so dovolj kompleksni, da je med izvajalca in<br />
njegov končni izdelek postavljen primeren<br />
izgovor v primeru napak … pri “facitki”<br />
skoraj ni bilo možnosti, da bi pri šefu uspeli<br />
z izjavo, da “se je pač računalnik zmotil”.<br />
Drugi del spominjanja in razmišljanja<br />
sopotnika računalništva in informatike,<br />
kot se je avtor sam označil, vam bomo<br />
privoščili v naslednji številki Razvoja.<br />
Izpoved starega zasvojenca • stran 36
Zgodnja leta<br />
Prvi “resni” računalnik, ki sem se ga<br />
smel dotakniti in ga krmiti, je bil IBM<br />
1130 v trboveljskem podjetju IBT, kjer sva<br />
bila leta 1970 z gimnazijskim sošolcem na<br />
počitniški praksi pri žal že pokojnem Ivu<br />
Pušniku. Za današnje oči prava eksotika v<br />
prijazno varovano okolje posajene revščine<br />
in preprostosti: delovni pomnilnik velikost<br />
32 KB, poglavitni medij za vnos podatkov<br />
luknjana kartica (oprostite, mladi bralci,<br />
tega se ne da opisati, to je treba videti, http://<br />
en.wikipedia.org/wiki/Punched_card),<br />
izmenljiv trdi disk velikosti 1 MB (z besedo:<br />
en megabajt) pa je imel obliko velikega<br />
prozornega valja, v katerem je bilo več<br />
plošč z ustreznim številom bralnih glav … in<br />
za mesečni izračun plač za nekaj sto ljudi je<br />
bilo potrebnih kar lepo število menjav tega<br />
diskovja, pa še kakšni magnetni trakovi so<br />
vmes menjavali lokacije. Na drugi strani pa<br />
si je to tehnično čudo (izraz ustreza tako<br />
za tiste kot za današnje čase, samo prizvok<br />
je različen) zaslužilo klimatizirano okolje z<br />
natančno nadzorovano temperaturo in vlago<br />
prostora, še več, v drugačnih pogojih sploh<br />
ni moglo živeti, kaj šele delati. Gledano z<br />
današnjimi očmi: pražival, neuporabno.<br />
Pa vendar: taisti računalnik je že imel<br />
risalnik in na njem so bile narisane (in<br />
seveda prej preračunane!) prve slovenske<br />
avtoceste. Moralni poduk, kot ga poznamo<br />
iz basni, najbrž ni potreben, še najbolj mi<br />
v misli sili Njegoševa misel, da boja ne<br />
bije svetlo orožje, ampak junaško srce. No,<br />
“pametna glava” bi se reklo v tem primeru.<br />
Seveda pa ostaja povsem nedotaknjena<br />
nasprotna resnica: ko se srečata dve<br />
podobno pogumni srci, je kakovost orožja<br />
lahko odločilna. Dokler pa od sposobnosti<br />
svoje “mašinerije” izkoriščamo kvečjemu<br />
nekaj odstotkov, težko najdemo racionalne<br />
argumente za investiranje v nove “škatle”.<br />
Tudi za ljudi, ki se kot rešilne bilke oprimejo<br />
dejstva, da obstoječa oprema ne omogoča<br />
kakšne procedure, obstaja lep ljudski rek<br />
na temo, kako je v očeh neuspešnih vsaka<br />
malenkost huda motnja. (Reka zaradi<br />
morebitnih dam med bralstvom ne bomo<br />
neposredno citirali.)<br />
Zasvojenčevo šolanje in prve<br />
praktične izkušnje<br />
Veselje do računanja se je izteklo v študij<br />
tehnične matematike, trenutek slabosti ob<br />
izzivanju dveh sošolk (ki sem jima danes<br />
za to zelo hvaležen) pa leto kasneje še v<br />
vzporeden vpis na ekonomsko fakulteto. Oba<br />
študija sta imela nekaj vsebin, razvrščenih<br />
pod “računalništvo in informatika”, in za<br />
Drobovje današnjega računalnika ... ... in 5 MB ter več kot tono težak trdi disk iz leta 1956.<br />
oba je značilno, da je imela tehnika prednost<br />
pred vsebino, da je bilo računalništva dosti<br />
(in včasih preveč, še posebej, če se spomnim<br />
proučevanja flip-flopov in drugih skrivnosti<br />
iz drobovja mašinerije za prvi izpit na<br />
ekonomiji), informatike, vsaj takšne, kot<br />
jo označuje današnje razumevanje tega<br />
pojma, pa odločno premalo. Če je to za moj<br />
primarni študij dovolj razumljivo in je imelo<br />
za protiutež zelo solidno programersko<br />
usposobljenost, ki je skupaj z znanji s<br />
področja matematike, fizike in mehanike<br />
po diplomi omogočala takojšnjo uporabo<br />
v praksi, pa je seveda ta primanjkljaj za<br />
ekonomista pomenil hudo breme.<br />
Seveda je treba v isti sapi dodati, da bi kot<br />
sistemski inženir - analitik v takratni Strojni<br />
tovarni v Trbovljah precej tenko piskal, če ne<br />
bi sočasno študiral poslovno-organizacijske<br />
smeri na ekonomski fakulteti, saj mi vsa<br />
“svetla orožja”, ki sem jih prinesel s študija<br />
tehnične matematike, ne bi prav nič koristila<br />
v konstruktivnem spopadu z uporabniki,<br />
ki od informatikov in njim podobnih<br />
pričakujejo, da vsaj približno razumejo tudi<br />
vsebino poslovnega problema, ki ga je treba<br />
informacijsko obdelati in ustrezno podpreti<br />
njegovo reševanje. Tako je bilo takrat in<br />
še bolj je tako danes, o tem ne nazadnje<br />
priča nekajletna serija raziskav svetovno<br />
znane svetovalne hiše Gartner. (O najbolj<br />
sveži raziskavi si lahko na portalu E-revir<br />
preberete v članku mag. Petra Baloha “<br />
Prva zapoved IT – poslovna znanja pred<br />
tehničnimi!” http://www.erevir.si/Moduli/<br />
Clanki/Clanek.aspx?ModulID=2&Kategori<br />
jaID=21&ClanekID=392.) Zame osebno je<br />
njen rezultat seveda povsem pričakovan: če<br />
ne veš “kaj”, ti tudi “kako” malo pomaga.<br />
Dejstvo, da smo bili tehnično<br />
neopremljeni (da smo se, denimo, v<br />
tovarniškem mercedesu s celimi kupi škatel<br />
luknjanih kartic morali voziti na obdelave<br />
posameznih aplikacij v Ljubljano, je v<br />
času, ko nas kmalu ne bo več zanimalo,<br />
ali je naša “spletna pisarna” fizično<br />
nameščena na Fidžiju ali v Culokafriji,<br />
najbrž nedoumljivo), je pomenilo manjšo<br />
omejitev kot pomanjkanje znanja. Sicer na<br />
obeh straneh, saj tudi uporabniki različnih<br />
profilov niso kaj dosti vedeli o “črni magiji<br />
računalništva in informatike”, pa vendar<br />
z najhujšimi učinki skozi primanjkljaj<br />
vsebinskega obvladovanja “predmetov dela”<br />
s strani profesionalnih informatikov.<br />
Izpoved starega zasvojenca • stran 37
Muzej premoderne umetnosti v Hotiču<br />
Jure Nagode<br />
Svečano zapiramo<br />
svoja vrata<br />
Ob največjem svetovnem dnevu kulture, vsaj kar se tiče nas, kulturnih<br />
domorodcev na občuteni strani Alp, na široko svoja vrata odpirajo galerije,<br />
muzeji, hrami umetnosti v vseh svojih oblikah in velikostih. Dnevi odprtih vrat<br />
so osmega februarja vedno in. In ravno zaradi tega je bil dan zaprtih vrat Muzeja<br />
premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču v Litiji nekaj posebnega.<br />
Vrata je muzej zaprl v znak protesta.<br />
Pravzaprav muzej sam ni nič zapiral,<br />
njegova vrata je zaprl Tomaž Drnovšek,<br />
zaradi hecnih spletov okoliščin imenovan<br />
tudi Vinči. Nekaj o tem morda kasneje.<br />
V glavnem, Vinči je zaprl vrata muzeja. V<br />
znak protesta zaradi odnosa Ministrstva za<br />
kulturo do kulture.<br />
»Od leta 2002, ko smo skupina<br />
samooklicanih modernistov odprli muzej<br />
v bivši štali, smo se prijavljali na nešteto<br />
razpisov ministrstva, da bi dobili kakšen<br />
tolar. Vedno smo izviseli,« pravi Vinči. In<br />
ravno zaradi tega je petletno vztrajanje pri<br />
odprtih vratih pravzaprav zasebnega muzeja<br />
toliko bolj občudovanja vredno.<br />
Vincent in Vinči. O podobnosti presodite sami.<br />
V vrsti za nunami<br />
Modernisti, tudi o tem malo kasneje,<br />
so torej že pet let razstavljavci, kustosi,<br />
galeristi, gostitelji, sponzorji, meceni<br />
in, kar je morda najbolj žalostno, glavni<br />
financerji muzeja in razstav, ki se občasno<br />
zgodijo v njemu. Toliko funkcij, po zadnjem<br />
preverjanju reklam na TV, še calgon tablete<br />
za pralni stroj nimajo v enem.<br />
»Žalostno je to, da gre samo na slabše.<br />
Mislim, da smo v teh letih pokazali že<br />
veliko, imeli smo kar nekaj razstav priznanih<br />
umetnikov. A smo še vedno povsem prezrti.<br />
Z muzejem vred. Ko grem na ministrstvo<br />
za kulturo in se postavim v vrsto pred vrata<br />
tega ali onega, ki bi ga rad prosil za kakšen<br />
denar, stojim za nunami. Te denar vedno<br />
dobijo. Ne glede na to kakšne umetniške<br />
projekte prijavljajo in kaj bi imele rade<br />
sofinancirano. Takšno je trenutno stanje,«<br />
meni Vinči.<br />
Na srečo premoderni umetniki še niso<br />
povsem obupali. Muzej je res zaprl svoja<br />
vrata, a na srečo le do aprila. Prvega aprila,<br />
kako simbolično, bo znova odprt. Pa naj se<br />
odgovornim na kulturnem ministrstvu to<br />
dopade ali pa ne. »Saj gre, le kup neplačanih<br />
položnic na moji mizi se veča.«<br />
Sicer pa je po Vinčijevih besedah muzej<br />
v teh letih obiskalo vsaj deset tisoč ljudi<br />
oziroma dva tisoč letno ali več kot tisoč na<br />
likovno razstavo, ki jih je bilo doslej sedem.<br />
V zgornjem nadstropju je na ogled stalna zbirka<br />
premoderne umetnosti.<br />
Ni slabo za, pa ne mislim nič slabega,<br />
ruralno vaško posebnost. Ta je Spodnji<br />
Hotič vendarle postavila na evropski<br />
kulturni zemljevid.<br />
Vinči pravi, da muzeju daje poseben<br />
čar prav njegovo grobost. Nekdanji hlev<br />
zanalašč niso posebej urejali. Uredili so ga<br />
le toliko, da je lahko še vedno vsakemu takoj<br />
jasno, da so slike in skulpture zamenjale<br />
krave.<br />
Z denarjem ali brez<br />
Čeprav bi si premoderni umetniki<br />
resnično že zaslužili malo več pozornosti,<br />
še posebej tiste s kakšno ničlo na koncu, so<br />
odločni, da vztrajajo naprej tudi brez tega.<br />
Muzej se financira izključno z zasebnim<br />
kapitalom. To pomeni, da sami prispevajo<br />
za njegovo delovanje. Donatorji in meceni<br />
pa so tako redki, da pri njihovem štetju ne<br />
potrebujejo obeh rok. Te raje uporabljajo za<br />
ustvarjanje.<br />
Sam muzej je razdeljen nekako v dva<br />
sklopa. V spodnjem prostoru je galerija, kjer<br />
pripravljajo občasne in gostujoče razstave.<br />
V glavnem. To ni zacementirano pravilo,<br />
saj so zelo fleksibilni. Tako je ob zaprtju,<br />
na primer, spodaj razstavljal svoje slike<br />
Boštjan F. Avguštin. V zgornjem prostoru<br />
Svečano zapiramo svoja vrata • stran 38
pa je urejena stalna zbirka premoderne<br />
umetnosti. V muzeju pripravijo občasno<br />
tudi kakšen literarni večer, multimedijsko<br />
predstavitev in podobno.<br />
Muzej premoderne umetnosti ima vse,<br />
kar imajo veliki. Morda še kaj več.<br />
Kdo je Vinči?<br />
To je Tomaž Drnovšek. Po statusu kmet,<br />
po duši umetnik, slikar. Že v osnovni šoli je<br />
imel raje kist in platno kot vile in grablje. Za<br />
prvo je kazal tudi več talenta. Sam pravi, da<br />
mu je blizu Vincent Van Gogh. Tudi on ni<br />
imel kakšne formalne slikarske izobrazbe.<br />
Hecno naključje pa je, da sta si Vincent in<br />
Tomaž tudi vizualno podobna. Tako vsaj<br />
pravijo njegovi prijatelji, ki so mu brez<br />
pomisleka nadeli vzdevek Vinči.<br />
Van Gogha so začeli ceniti šele po<br />
njegovi smrti. Upam, da bo z Vinčijem<br />
drugače, da bodo vendarle že v času<br />
njegovega tuzemeljskega bivanja našli vsaj<br />
posluh in razumevanje za njegov muzej.<br />
Vinči zato še vedno vztraja in upa na boljše<br />
čase. Veliko tudi noče. Le kakšen mecenski<br />
evro za svoj muzej in da bi lahko še naprej<br />
slikal, pripravljal razstave in celo plačal<br />
kakšno položnico.<br />
Leopold Odlazek<br />
Driter – tricikel<br />
knapovskih otrok<br />
Kaj in kdo je premoderno gibanje?<br />
Korenine premodernega gibanja segajo<br />
v leto 1998. Takrat je ena od sila nobel<br />
galerij v Ljubljani vrnila dela avtorju<br />
Oliverju Marčeti. Z obrazložitvijo, da so<br />
premoderna. In tako se je rodila ideja o<br />
premoderni umetnosti in tudi samemu<br />
muzeju.<br />
Premodernisti pravijo, da so se za<br />
premoderniste oklicali sami, ker preprosto<br />
ne pašejo nikamor drugam in ne prestajajo<br />
na predalčkanja v posamezne umetniške<br />
smeri in zvrsti. Pravijo, da niso umetniška<br />
skupina z manifestom, temveč gibanje.<br />
Trdo jedro premodernistov sestavljajo<br />
Boštjan Franc Avguštin, Filip Gregorowicz,<br />
Vladimir Leben, Oliver Marčeta, Gregor<br />
Mastnak, Gregor Nemec, Josip Rochus<br />
Pongrac in Vinči.<br />
Kdo in kdaj ga lahko obišče?<br />
Vrata muzeja so načeloma odprte ob<br />
sredah, sobotah in nedeljah. Še posebej<br />
takrat, kadar niso zaprta. Ker so trenutno<br />
zaprta, ga do aprila ne more obiskati nihče.<br />
Vsaj nihče z dobrimi nameni. Sicer ga lahko<br />
v omenjenih dneh obišče vsak ljubitelj<br />
kulture, umetnosti, drugačnega. Še posebej<br />
vabljeni ljubitelji premodernosti.<br />
Driter smo si otroci iz trboveljskih<br />
kolonij izdelali kar sami; prvega že pred<br />
drugo svetovno vojno in nato vse do leta<br />
1950, do prihoda skiroja.<br />
Primeren les za gradnjo smo nabrali<br />
kar okrog hiš, ker so se ravno v tem času<br />
popravljale stare in na veliko gradile nove<br />
barake (drvarnice) po kolonijah. Ostanki, iz<br />
katerih so izdelovali vrata barak, so bili kot<br />
nalašč za ogrodje tricikla.<br />
Kolesa smo dobili v rudniški mizarski<br />
delavnici, kjer so izdelovali tesnila za<br />
prezračevalne cevi jamskih rovov (lutne).<br />
Zunanji premer tesnila je bil ravno pravšnji<br />
za zadnja kolesa, medtem, ko se je notranji<br />
porabil za prednje kolo.<br />
Za osi smo porabili okroglo železo, ki<br />
smo ga izpulili (sunili) na gredah, ki so bile<br />
ograjene s pločevino ali deskami in jim je<br />
železo služilo za oporo. Veselje lastnika je<br />
bilo, ko je opazil, da se mu je »greda« sesula,<br />
seveda nepopisno.<br />
Podložke pri kolesih smo nabrali okrog<br />
polomljenih jamskih vozičkov (huntov),<br />
žeblje pa smo si »sposodili« pri delavcih<br />
zunanjega obrata, ki so popravljali ali<br />
izdelovali plotove po kolonijah.<br />
Boljši tricikli so imeli kolesa obita s<br />
trakovi narezanih gumi trakov, sedeže pa<br />
oblazinjene s pribito staro deko – pravo<br />
razkošje.<br />
Seveda je bil takšen tricikel primeren<br />
le za navzdol. V hrib pa smo prednji del<br />
tricikla dali na ramo, zadnjega pa vlekli za<br />
seboj.<br />
V Žabi vasi je bila primerna proga iz<br />
Dobrne, od ovinka, pa do Treh štirn.<br />
Proga se je uporabljala tudi pozimi za<br />
sankanje ali pa tudi drsanje (šličuhanje),<br />
kar pa je že druga zgodba.<br />
Leopold Odlazek je z<br />
miniaturo otroškega tricikla,<br />
ki so mu rekli driter, zmagal<br />
na natečaju za najboljši<br />
spominek, ki ga je razpisalo<br />
Turistično društvo Trbovlje.<br />
Žal eden redkih zasavskih<br />
zelo svojstvenih spominkov<br />
obstaja le v par primerkih,<br />
saj se z avtorjem še nihče<br />
ni dogovoril za njegovo<br />
izdelovanje.<br />
Driter • stran 39
Informacijska točka Europe Direct Zasavje<br />
Ustanova Mat kultra<br />
časopis Razvoj<br />
razpisujejo<br />
nagradni natečaj za<br />
najboljšo fotografijo<br />
najboljši esej<br />
najboljšo risbo<br />
POSTAVLJENI SMO V TA PROSTOR IN ČAS<br />
POSTAVLJENI SMO V TA PROSTOR IN ČAS<br />
od avtorjev pričakujemo,<br />
da bodo IZRAZILI občutljivost do pojavov v<br />
zasavskem okolju in družbi,<br />
VIDELI uničevanje okolja in neenake socialne<br />
možnosti ter nanje opozorili,<br />
OPAZILI svetle strani, ki jih podpisujejo<br />
solidarnost, pomoč, delovanje;<br />
ustvarjalno razmišljali o današnjem ZASAVJU<br />
RCROblika<br />
Natečaj je anonimen in odprt za vse, ki jim ni vseeno. Vsakdo lahko pošlje največ<br />
pet fotografij, dve risbi in en esej.<br />
Fotografije, risbe in esej označite s šifro in naslovom, v zaprti kuverti priložite svoje<br />
podatke (šifra, ime in priimek, naslov in telefon) ter pošljite na naslov:<br />
RCR – natečaj<br />
Podvine 36<br />
1410 Zagorje ob Savi<br />
Najboljšo fotografijo, risbo in esej (vsa dela bo pregledala strokovna komisija) bomo<br />
nagradili s 100 €, druga izbrana dela pa bomo nagradili s knjižnimi in praktičnimi<br />
nagradami.<br />
Sodelujoči na natečaju dovoljujejo, da se njihova dela razstavijo na posebni razstavi<br />
in objavijo v časopisu Razvoj.<br />
Rok za oddajo del je 14. maj 2007. Vsi sodelujoči bodo obveščeni o odločitvah<br />
strokovne komisije in razstavi izbranih del.<br />
Dodatne informacije lahko dobite osebno, po elektronski pošti info@matkultra.si<br />
in europe.direct@rcr-zasavje.si ali po telefonu 03-56-60-509.
Change language