DIPLOMSKA NALOGA

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

DIPLOMSKA NALOGA 

MITJA ZALETELJ 

Ljubljana, junij 2008

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

Študijski program: telekomunikacije 

DIPLOMSKA NALOGA 

ARHITEKTURA OMREŽJA ZA PODPORO STORITVI VOD 

Diplomant: Mitja Zaletelj 

Mentor: Alojz Vindiš, univ. dipl. ing. el. 

Lektor: Marjeta Sladič, učiteljica razrednega pouka 

Vpisna številka: 12130081983 

Ljubljana, junij 2008

ZALETELJ, Mitja. Arhitektura omrežja za podporo storitvi VOD: dipl. nal. Ljubljana, ŠC PET, VSŠ, 2008 2 

ZAHVALA 

Zahvala je namenjena g. Alojzu Vindišu, ki me je vodil pri izdelavi diplomske naloge. 

Svetoval mi je pri vsebinskih in oblikovnih vprašanjih. Zahvaljujem se mu za njegov prosti 

čas, vloženo energijo in koristne nasvete, ki so me vodili ob ustvarjanju naloge in so 

pripomogli h končnemu izdelku.


IZVLEČEK 

Diplomska naloga opisuje storitev videa na zahtevo (VOD). V uvodu sem najprej 

predstavil osnovne pojme in bralcu približal pomen VOD-a. Nato sem zajel osnovne 

gradnike v omrežju, ki omogočajo pretok video vsebin. Opisal sem protokole, ki 

omogočajo čim bolj optimalen prenos podatkov, in dodatne funkcije, ki nam jih ponujajo ti 

protokoli. 

V osrednjem delu sem predstavil elemente, ki so potrebni za predvajanje vsebin VOD pri 

uporabniku. Glavno pozornost sem namenil optimizaciji omrežja. VOD je za prenosno 

omrežje zelo zahtevna storitev. Za to obstaja kar nekaj rešitev, kako optimizirati pretoke. 

Opravil sem tudi nekaj meritev pretoka vsebin VOD. Na koncu sem predstavil še načine 

zaračunavanja in zaščite video vsebin. 

Ključne besede 

Video na zahtevo, H323, medijski strežnik, linijski strežnik, enotočkovno, večtočkovno, 

protokoli, pretočni medij, pasovna širina, MPEG2, MPEG4, P2P 

ABSTRACT 

This degree work describes video on demand (VOD) service. The first thing I have 

represented to you in the introduction, are the basics of Video on Demand service and its 

meaning. Further on, I presented the basic components in the network, which allow the 

free movement of video contents. I described the protocols, which perform the function of 

optimal data transmission and other additional functions. In the main part of my degree 

work, I have represented the elements necessary for user’s reproducing of VOD contents. I 

put the main emphasis on the optimization of the network. According to the transfer 

network, VOD is a very complicated system. There are some solutions how to optimize the 

streaming. I made a couple of measures of VOD contents’ streaming. The final part of my 

degree work includes some methods of charging and protecting the Video contents. 

Keywords 

Video on Demand, H323, media server, line server, unicast, multicast, protocols, streaming 

media, bandwidth, MPEG2, MPEG4, peer to peer


KAZALO VSEBINE 

SEZNAM KRATIC............................................................................................................... 7 

1 OPIS STORITVE VOD ..................................................................................................... 9 

1.2 VRSTE VIDEA NA ZAHTEVO .................................................................................. 10 

1.2.1 NEAR VOD........................................................................................................ 10 

1.2.2 PUSH VOD ........................................................................................................ 11 

1.2.3 TRUE VOD ........................................................................................................ 11 

1.3 STANDARD H.323 ...................................................................................................... 12 

2 ELEMENTI, POTREBNI ZA PRENOS STORITEV VOD............................................ 13 

2.1 MEDIJSKI STREŽNIK (web strežnik)......................................................................... 13 

2.2 PROTOKOLI ZA PRENOS VIDEA ............................................................................ 16 

2.2.1 TRANSPORTNI IN APLIKACIJSKI SLOJ.............................................................. 17 

2.3 PRETOČNI MEDIJI – PRENOS PODATKOV ........................................................... 20 

2.3.1 PASOVNA ŠIRINA (bandwidth) ...................................................................... 21 

2.4 STANDARDI IN FORMATI ZA ZGOŠČEVANJE VIDEA....................................... 22 

OSNOVE TELEVIZIJSKIH SIGNALOV IN STANDARDOV ........................................ 22 

2.4.1 KODIRANJE MPEG2................................................................................................ 23 

2.4.2 KODIRANJE MPEG4................................................................................................ 23 

2.5 PREDVAJALNIKI........................................................................................................ 24 

2.5.1 FIZIČNI VMESNIKI ................................................................................................. 24 

2.5.2 PROGRAMSKI VMESNIKI ..................................................................................... 25 

3 OMREŽJE IN OMREŽNE POVEZOVALNE STORITVE............................................ 26 

3.1 TOPOLOGIJE OMREŽIJ ............................................................................................. 27 

3.2 PREGLED PRIMERNIH TOPOLOGIJ ZA STORITEV VOD ................................... 28 

3.2.1 OBROČASTA TOPOLOGIJA .......................................................................... 28 

3.2.2 DECENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA........................................................... 28 

3.2.3 CENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA + OBROČ.............................................. 29 

3.2.4 OMREŽJE P2P................................................................................................... 29 

4 OMREŽJE PEER TO PEER ZA PRENOS VOD – OPTIMIZACIJA OMREŽJA......... 31 

4.1 SLABOSTI OMREŽJA P2P ......................................................................................... 32 

5 MERITVE PRETOKA..................................................................................................... 34


6 ZARAČUNAVANJE ....................................................................................................... 38 

7 ZAŠČITA VSEBIN.......................................................................................................... 39 

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 40 

9 VIRI IN LITERATURA................................................................................................... 41 

KAZALO SLIK 

Slika 1: ZGRADBA VOD………………………………………………………………... 9 

Slika 2: RAZLIKA MED UNICAST IN MULTICAST ODDAJANJEM………………. 10 

Slika 3: STRUKTURA STREŽNIKA NA PONUDNIKOVI STRANI…………………. 13 

Slika 4: POSTAVITEV STREŽNIKOV DO UPORABNIKA…………………………... 14 

Slika 5: STREŽNIKI V CENTRALNI POSTAJI PONUDNIKA……………………….. 15 

Slika 6: PRIKAZ UPORABE PROTOKOLOV PRI PRETOKU VIDEO VSEBIN……. 20 

Slika 7: FIZIČNI VMESNIK NA STRANI UPORABNIKA…………………………... 24 

Slika 8: REAL TIME, WINDOWS MEDIA PLAYER, QUICK TIME PROGRAMSKI 

VMESNIKI……………………………………………………………………………….. 25 

Slika 9: VLC PLAYER OMOGOČA OGLEDE MNOGIH VSEBIN VOD…………….. 25 

Slika 10:PROGRAM ADITEYA ZA OGLEDOVANJE TV VSEBIN PO INTERNETU.25 

Slika 11: EDEN NAJBOLJ RAZŠIRJENIH PROGRAMOV ZA OGLED PRETOČNIH 

VSEBIN…………………………………………………………................………………25 

Slika 12: CENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA + OBROČ ………………………………29 

Slika 13: SLIKI PONAZARJATA ODNOSE MED RAČUNALNIKI (VSAK 

RAČUNALNIK JE OBENEM TUDI STREŽNIK)……………………………………… 30 

Slika 14: VSEBINA VOD PREK PROGRAMSKEGA VMESNIKA…………………... 33 

Slika 15: MERITEV PRETOKA RADIO………………………………………………... 35 

Slika 16: MERITEV PRETOKA POP TV (VISOKA KAKOVOST)…………………... 35 

Slika 17: MERITEV PRETOKA RTVSLO (NIZKA KAKOVOST)……………………. 36 

Slika 18: MERITEV PRETOKOV SIOL TV……………………………………………. 36 

Slika 19: MERITEV PRETOKA JOOST………………………………………………... 37 

Slika 20: PRIKAZ PRETOKA NA JOOSTU……………………………………………. 37


KAZALO PREGLEDNIC 

Preglednica 1: Arhitektura serije protokolov TCP/IP……………………………………..17 

Preglednica 2: Preglednica pasovnih širin za nekatere storitve……………………….......21


SEZNAM KRATIC 

VOD 

VCR 

LAN/WAN 

DVD 

IP 

TCP 

UDP 

RTP/RTPS 

RSVP 

PNA 

IP-TV 

CAT- TV 

FPS 

MBR 

VIDEO ON DEMAND 

VIDEO NA ZAHTEVO 

VIDEO CASSETTE RECORDING 

VIDEO REKORDER 

LOCAL AREA NETWORK/ WIDE AREA NETWORK 

LOKALNO OMREŽJE/ PROSTRANO OMREŽJE 

DIGITAL VIDEO DISK 

DIGITALNA VIDEO ZGOŠČENKA 

INTERNET PROTOCOL 

INTERNETNI PROTOKOL 

TRANSMISION CONTROL PROTOCOL 

PROTOKOL KONTROLE PRENOSA 

USER DATAGRAM PROTOCOL 

PROTOKOL PRENOSA 

REAL TIME (STREAMING) PROTOCOL 

PROTOKOL ZA POŠILJANJE PODATKOV V REALNEM 

ČASU 

RESERVATION PROTOCOL 

PROTOKOL ZA REZERVACIJO 

PROGRESSIVE NETWORKS AUDIO 

NAPREDEN OMREŽNI AVDIO (ZVOK) 

INTERNET TELEVISION 

INTERNETNA TELEVIZIJA 

CABLE TELEVISION 

KABELSKA TELEVIZIJA 

FRAMES PER SECOND 

ŠTEVILO SLIK NA SEKUNDO 

MULTI BIT RATE ENCODING 

KODIRANJE V DOLOČENAM PASU PASOVNIH ŠIRIN


MPEG 

HDTV 

SDTV 

NTSC 

PAL 

SECAM 

DVB-(T,S) 

AVC 

ADSL 

IPSec 

MPLS 

P2P 

PPV 

DRM 

MOVING PICTURE EXPERTS GROUP 

ZBIRKA STANDARDOV ZA KODIRANJE ZVOKA IN 

SLIKE 

HIGH DEFINITION TV 

TELEVIZIJA VISOKE LOČLJIVOSTI 

STANDARD DEFINITION TV 

STANDARDNA TELEVIZIJA 

NATIONAL TELEVISION SYSTEM COMMITTEE 

STANDARD TELEVIZIJSKE SLIKE (AZIJA, AMERIKA) 

PHASE ALTERNATING LINE 

STANDARD TELEVIZIJSKE SLIKE (OBRAČA FAZO) 

SEQUENTIAL COLOR WITH MEMORY 

FRANCOSKI TELEVIZIJSKI STANDARD 

DIGITAL VIDEO BRODCAST 

DIGITALNI TV SIGNAL (SATELITSKI, ZEMELJSKI) 

ADVANCED VIDEO CODING 

ZAHTEVNJEŠE VIDEO KODIRANJE 

ASYMMETRIC DIGITAL SUBSCRIBER LINE 

ASIMETRIČNA NAROČNIŠKA LINIJA 

IP SECURE 

PROTOKOLI ŠIFRIRANJA NA NIVOJU IP 

MULTI PROTOCOL LABEL SWITCHING 

VEČPROTOKOLNA KOMUTACIJA Z ZAMENJAVO 

LABEL 

PEER TO PEER 

VSAK Z VSAKIM (VSI RAČUNALNIKI V OMREŽJU SO 

ENAKOPRAVNI) 

PAY PER VIEW 

PLAČAJ ZA OGLED 

DIGITAL RIGHTS MANAGEMENT 

UPRAVLJANJE DIGITALNIH PRAVIC


1 OPIS STORITVE VOD 

Kratica VOD (video on demand) označuje prenos videa in avdia prek nekega 

strežnika, da uporabniki lahko gledajo določeno vsebino po TV-ju ali računalniku takrat, 

ko si želijo. Na voljo imajo tudi standardne kontrole, kot jih recimo ponuja videorekorder 

(pomik nazaj/naprej, premor, ...). 

Zvok in video vsebujeta veliko podatkov za realistični prikaz. Pri prenosu po 

internetu to lahko pomeni velik problem, še posebej zaradi premalo zmogljivih ali 

nekakovostnih povezav. 

Pretočni video (angl. streaming) je način dostopa do zvočnih, video in 

multimedijskih virov po internetu ali intranetu, kjer se prikaz vsebine izvaja sprotno z 

nalaganjem oziroma z majhno zakasnitvijo. To pomeni, da se vsebina iz video strežnika po 

internetu nalaga v pomnilnik predvajalnika gledalca, istočasno pa predvajalnik predvaja 

video vsebino na zaslonu. 

Slika 1: Zgradba VOD 

(http://gtk.hopto.org/postnuke/data/seminarske/199596/L_Dolenc_GTK1.pdf)


Unicast, multicast 

• podatki se prenašajo iz ene točke samo na eno točko 

• podatki se prenašajo iz ene točke na več točk 

Za VOD se ponavadi uporablja unicast. Unicast si lahko privoščijo samo največji 

ponudniki. Ta način prenosa močno obremenjuje omrežje. Z novejšimi načini prenosa 

videa na zahtevo se vse bolj uporablja tudi multicast. Ta način se uporablja v omrežjih 

Peer-to-Peer. 

Slika 2: RAZLIKA MED UNICAST IN MULTICAST ODDAJANJEM 

(http://www2.arnes.si//~pkuzma/letos/Pretocnivideo.ppt) 

1.2 VRSTE VIDEA NA ZAHTEVO 

1.2.1 NEAR VOD 

V bistvu ne gre za pravi sistem videa na zahtevo, ampak za simulirano oddajanje, 

tako da isto vsebino predvajamo na različnih kanalih (ali na različnih multicast naslovih v 

primeru IP distribucije), z določenimi časovnimi zamiki, npr. 5, 10, 15 ali več minut. 

Uporabnik se poveže na kanal, ko mu to časovno najbolj ustreza. Gre za oddajanje, kjer 

uporabnik poleg omejene izbire začetka predvajanja in omejene izbire vsebine nima 

možnosti večje interaktivnosti.


1.2.2 PUSH VOD 

Pri sistemu »Push VOD« se video vsebina znotraj ene ali več datotek prenese k 

uporabniku, kjer je pripravljena na ogled. Vsebina se lahko pred ogledom prenese v celoti, 

ali pa sistem omogoča prenos posameznih delov po želji. Uporabnik mora imeti odjemalca 

(računalnik z ustrezno programsko in strojno opremo ali namenski set-top box) z dovolj 

velikim pomnilnikom, ki hrani prenesene datoteke. Zaradi velikosti datotek se za 

shranjevanje običajno uporabi trdi disk. Slaba stran tega načina so dragi odjemalci, čeprav 

se cene medijev za shranjevanje hitro znižujejo in se njihova zmogljivost povečuje. Poleg 

tega mora uporabnik počakati na začetek predvajanja, ki pa ni občutljivo na motnje in/ali 

prekinitve v distribucijskem kanalu. Zaradi načina distribucije lahko izkoristimo proste 

zmogljivosti prenosnih kanalov, ko se le-ti manj obremenjeni. Tako dosežemo večjo 

izkoriščenost pasovnih širin. 

Druga pomanjkljivost tega načina VOD je, da je težje poskrbeti za zaščito vsebin, 

ker je le-ta shranjena lokalno pri uporabniku. Zato je lažje priti do njih in jih 

nepooblaščeno kopirati. To lastnike vsebin moti in zato tudi težje zaupajo svoje vsebine v 

distribucijo s takšnimi sistemi. 

1.2.3 TRUE VOD 

»Pravi« sistem videa na zahtevo (analogno s prejšnjim sistemom bi ga lahko 

poimenovali tudi »Pull VOD«) naj bi v realnem času omogočal ogled vsebine, ki je 

hranjena na strežnikih ponudnika, brez zakasnitev predvajanja z možnostjo funkcije »trick 

play«, to je uporabnikovega nadzora nad ogledom vsebine, kakršno ponujajo npr. DVD 

predvajalniki: zaustavljanje vsebine, hitro predvajanje naprej/nazaj, takojšni »skok« na 

poljubni del vsebine, izbiro poglavij filmske vsebine ipd. 

Slabost tega načina distribucije je, da zahteva zelo zmogljiva, zanesljiva in stabilna 

omrežja ter seveda dovolj veliko prepustnost povezav do končnega uporabnika. Prednost 

takšnih sistemov je tudi enostaven odjemalec, kar zmanjša njegovo ceno in oteži 

nepooblaščeno kopiranje vsebin ter nadzor nad ogledom vsebin. Zaradi lažje zaščite 

vsebine pred nepooblaščenim kopiranjem in ogledom lastniki vsebin raje zaupajo njihovo 

distribucijo takšnim sistemom.


1.3 STANDARD H.323 

Standard H.323 je osnova za zvočno, slikovno in podatkovno komunikacijo po IP 

omrežjih. Razvit je bil za komunikacijo multimedijskih vsebin različnih proizvajalcev. 

Njegove glavne prednosti so: 

• mrežna neodvisnost 

• delovanje v vseh mrežnih arhitekturah, postavljanje standardov v multimediji 

• upravljanje s pasovno širino 

• vsak terminal lahko upravlja s pasovno širino za posamezno sejo, kar zvišuje in 

zmanjšuje prepustnost videa glede na obnašanje in zasičenost omrežja 

• medomrežne komunikacije 

• neodvisnost od platforme in aplikacij 

• ni vezan na strojno in programsko opremo 

• podpira konference več lokacij z zahtevo ali brez po centralizirani multipoint enoti 

• večuporabnost 

• standardi kodekov 

• vsebuje standarde za kompresijo in dekompresijo zvoka, slike in podatkov 

• fleksibilnost


2 ELEMENTI, POTREBNI ZA PRENOS STORITEV VOD 

• medijski strežniki 

• protokoli 

• prenos podatkov 

• standardi oziroma formati za zgoščevanje videa 

• predvajalniki 

2.1 MEDIJSKI STREŽNIK (web strežnik) 

Medijski strežnik je zmogljiv računalnik v omrežju z zmogljivim diskom. 

Na njem je shranjena video vsebina. 

Slika 3: STRUKTURA STREŽNIKA NA PONUDNIKOVI STRANI 

(http://www.ltfe.org/pdf/IMS.pdf) 

Ko se uporabnik odloči, kaj bi rad gledal prek videa na zahtevo, svojo željo 

posreduje lokalnemu servisu, ki ponuja storitev VOD. Ko računalnik pri ponudniku vsebin 

VOD najde želene video datoteke, ki so shranjene v video podatkovnih bazah, jih pošlje v 

kodiranem in kompresiranem formatu na linijski strežnik (video strežnik, ki je najbližje 

uporabniku, ki zahteva video vsebino), z njega se video podatki prenašajo do 

uporabniškega računalnika, kjer se s posebnimi pretvorniki dekodirajo in dekompresirajo.


Slika 4: POSTAVITEV STREŽNIKOV DO UPORABNIKA 

(http://www.pfmb.uni-mb.si/old/said/video.pdf) 

Zaradi velike količine podatkov, ki jih vsebuje video vsebina, običajni datotečni 

sistemi ne zadoščajo. Poleg tega niso dovolj hitri, saj mora sistem omogočati zelo hiter 

hkraten dostop do več različnih vsebin. Na sistem za hrambo video vsebine je hkrati 

vezanih več odjemalcev, katerim je treba zagotoviti stalen dostop do podatkov s hitrostjo 

nekaj Mbps ali več. Poleg tega mora sistem omogočati tudi hkraten vnos novih vsebin brez 

prekinitve obstoječih procesov. Zato proizvajalci video sistemov običajno razvijejo lastne 

datotečne sisteme, ki v kombinaciji z ustreznimi diskovnimi polji zagotavljajo potrebne 

zmogljivosti. 

Za nemoteno pretakanje podatkov iz sistema za hrambo vsebin v omrežje se 

uporabljajo namenski video strežniki, običajno razviti prav za potrebe takih procesov. 

Video strežniki morajo podpirati ustrezne protokole za prenos podatkov in imeti sistem za 

rezervacijo in razporeditev procesov, da lahko zagotovijo nemoten prenos vsebin do 

končnih uporabnikov. 

Običajno se takšni strežniki postavijo na rob omrežja, čim bližje končnim 

uporabnikom, s čimer se zmanjšajo potrebe po pasovni širini omrežja. Pri postavitvi 

sistema je vedno potrebno doseči kompromis med hrambo podatkov ter prepustnostjo 

omrežja. Če postavimo strežnike blizu odjemalcev, moramo vsebine podvajati, kar ni


optimalno glede na velikost, ki jo zasedejo video vsebine. Zato omogočajo sistemi videa na 

zahtevo kompleksne algoritme za t. i. propagacijo, prenašanje (angl. propagation) vsebin 

glede na različne parametre, na primer popularnost vsebine, in jo temu primerno prenašajo 

med video strežniki glede na potrebe. 

Za podporo sistemu zaračunavanja (billing) morajo video strežniki podpirati tudi 

beleženje (logging) ogleda vsebin. 

Ponavadi je potrebnih več video strežnikov na določeni lokaciji, zato se le-ti 

povežejo v gruče (clusters), kar lahko poveča zanesljivost sistema pred izpadi in omogoča 

podporo večjemu številu odjemalcev. Sistem mora nadzirati delovanje posameznih 

strežnikov in omogočiti enakomerno porazdelitev zasedenosti. 

Slika 5: STREŽNIKI V CENTRALNI POSTAJI PONUDNIKA 

(http://www.cns.ufl.edu/images/server-clusters.jpg)


2.2 PROTOKOLI ZA PRENOS VIDEA 

IP (INTERNET PROTOCOL) 

Internet protokol določa način pretoka podatkov s strojno opremo in obliko 

informacij na poti med računalniki, ne določa pa tega, kaj naj računalnik počne z njimi. 

Določa delovanje naslovov (pozna IP številko pošiljatelja in prejemnika) oziroma 

zagotavlja načine za prepoznavanje vsakega računalnika v internetu. Vsak paket obravnava 

neodvisno, kar pomeni, da mora vsak paket vsebovati vse informacije o naslovu, zato te 

naslove imenujemo IP naslovi. Promet paketkov usmerjajo t. i. usmerjevalniki (angl. 

router). TCP/IP je protokol za sporazumevanje v internetu. Vsak računalnik se s 

protokolom TCP/IP sporazumeva z drugimi računalniki v internetu. TCP/IP si lahko 

predstavljate kot podvozje vozila, ki potuje po avtocesti. Pravila potovanja od začetne do 

končne postaje in prehodi skozi vmesne postaje so določeni v protokolu TCP/IP. Na 

podvozja imamo naložene uporabniške podatke oziroma aplikacijske/storitve interneta. Ti 

so v različnih zabojnikih, eden zagotovi medsebojno komunikacijo (elektronsko pošto), 

drugi prenos datotek (FTP), tretji kaj drugega. Vsi pa imajo enotno standardno podvozje in 

pravila potovanja – TCP/IP. Za celoten sklop (zabojniki in podvozja) se uporablja ime 

serija protokolov TCP/IP (angl. TCP/IP protocol suite).


2.2.1 TRANSPORTNI IN APLIKACIJSKI SLOJ 

Na transportnem nivoju že preidemo nivo omrežja in usmerjanja prometa. 

Posvetimo se predvsem komunikaciji med dvema končnima napravama. Najbolj 

pomembna in uporabna protokola sta UDP in TCP. Obema je skupno, da s pomočjo portov 

izvajata mutipleksiranje in demultipleksiranje paketov k odgovarjajoči aplikaciji. 

Preglednica 1: Arhitektura serije protokolov TCP/IP 

APPLICATION |Telnet|FTP|Gopher|SMTP|HTTP|BGP|Finger|POP|DNS|SNMP|RIP| |Ping| 

|------+---+------+----+----+---+------+---+-+-+----+---| |----+--- 

-- 

TRANSPORT | TCP | UDP | 

|ICMP|OSPF| 

|--------------------------------------------+----------+--+----+--- 

-+---- 

INTERNET | 

IP 

|ARP| 

|----------+-------+----+------+-------+------+------+-----+------+- 

-+---| 

NETWORK | Ethernet | Token |FDDI| X.25 | Frame | SMDS | ISDN | ATM | SLIP | 

PPP | 

INTERFACE | | Ring | | | Relay | | | | | 

| 

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- 

• UDP (User Datagram Protocol) 

Namenjen je aplikacijam, ki ne zahtevajo povezavne in zanesljive storitve. Je 

preprost, nepovezavno orientiran protokol. Ne zagotavlja kakovosti storitve in zanesljivega 

prenosa podatkov. Prednost tega protokola je kljub njegovi nezanesljivosti v tem, da ima v 

glavi le štiri polja. To omogoča, da je procesiranje hitro in ima bistveno krajše zakasnitve 

kot TCP protokol. Zato je ta protokol zelo uporaben prav na področju prenosa govora, 

zvoka in videa v realnem času, saj te aplikacije ne potrebujejo tolikšne zanesljivosti 

prenosa, zelo pomembne pa so zakasnitve. Izguba enega paketa v nizu ne predstavlja take 

napake, kot bi jo predstavljale velike zakasnitve. Uporablja se za prenos IP telefonije, 

VOD in ostalih aplikacij, kjer je pomemben prenos v realnem času.


• TCP (Transfer Control Protocol) 

Namenjen je aplikacijam, ki zahtevajo orientiran in zanesljiv prenos. Za delovanje 

uporablja IP protokol na omrežnem sloju. Popolno zanesljivost mu omogoča potrjevanje in 

povezavni način delovanja. Poglavitna naloga je zanesljiv prenos sporočil aplikacijskega 

sloja. Za vzpostavitev povezave mora ta protokol najprej preveriti, ali je naprava sploh 

vključena v omrežje. Ko si napravi med sabo izmenjata parametre zveze, se med njima 

lahko ustvari navidezna zveza. TCP torej zagotavlja prenose brez napak in izgub paketov. 

Zagotavlja potrditev, da je paket prišel na cilj in omogoča optimalno izkoriščanje omrežja. 

• RTP (Real Time Protocol) 

Je UDP protokol, ki omogoča označevanje vsebine, zaporedno številko detagrama 

in časovno označevanje. Ta protokol nam omogoča enostavno sestavljanje video vsebine v 

pravilnem zaporedju. Uporablja se s sorodnim protokolom RTCP, ki omogoča periodično 

kontrolo paketov, če slučajno pride do izgube paketa. Video je na izgube močno občutljiv. 

• RTSP (Real Time Streaming Protocol) 

Spada med aplikacijske protokole. Deluje v povezavi z ostalimi protokoli (TCP, 

UDP, RTP in IP Multicast). Omogoča nam funkcije videorekorderja, kar je nadvse 

primerno za storitve VOD. Poleg tega podpira unicast in multicast streaming. 

• RSVP (Reservation Protocol) 

Omogoča QoS (kakovost storitve). Aplikacija s pomočjo RSVP lahko rezervira 

pasovno širino, pomnilnik in zmogljivosti CPE, ki zadoščajo zahtevam aplikacije. Vse 

komponente v mreži morajo podpirati ta protokol.


• IP MULTICAST 

Omogoča pošiljanje iz ene točke v več točk. Primer: strežnik-računalniki. 

Pomembno je, da vsi usmerjevalniki v omrežju podpirajo to funkcijo in jo imajo vključeno. 

Nekatere aplikacije pa gredo lahko tudi skozi usmerjevalnike, ki te funkcije ne omogočajo. 

• QoS 

Vsebuje mehanizme, s katerim uporabnik lahko zahteva takojšen dostop, zadostno 

pasovno širino in druge parametre, za boljšo kakovost storitve. Tudi tukaj je pomembno, 

da so na mrežnih napravah te funkcije vključene. RSVP zagotavlja konstantno pasovno 

širino skozi vso povezavo. QoS je zelo pomemben v primeru, če multimedijske storitve 

zahteva veliko računalnikov. 

Večina mrež uporablja kontrolo dostopa: ko število uporabnikov preseže določeno 

mejo, se novi uporabniki ne morejo več priključiti, dokler se tok ne sprosti. Druga možnost 

je, da strežnik dodeli vsakemu enako pasovno širino. 

• REAL SERVER 

Za povezavo z odjemalci uporablja dve povezavi, eno za komunikacijo z 

odjemalcem (control channel), drugo pa za dejanski prenos podatkov (data channel). Za 

komunikacijo z odjemalci se uporabljata dva glavna protokola Real Time Streaming 

protocol (RTSP) in Progressive Networks Audio (PNA). Za prenos instrukcij in podatkov 

Real Server uporablja: 

- TCP protokol za pošiljanje ukazov odjemalca (npr. začetek predvajanja, premor...) 

ter pošiljanje ukazov strežnik odjemalcu (naslovi in podobno) 

- UDP protokol za pošiljanje pretočne vsebine 

Ko uporabnik izbere povezavo, ki kaže na pretočni video, odjemalska aplikacija odpre 

dvosmerno TCP povezavo s strežnikom. Po odobritvi zahtevka se poleg omenjenega 

kanala vzpostavi še enosmerni UDP kanal.


Slika 6: PRIKAZ UPORABE PROTOKOLOV PRI PRETOKU VIDEO VSEBIN 

(http://www.ltfe.org/pdf/Pretocni_video.pdf) 

2.3 PRETOČNI MEDIJI – PRENOS PODATKOV 

Obstajata dva načina prenosa multimedijskih vsebin po internetu. Pri klasičnem 

načinu uporabnik prenese celoten film na svoj računalnik in ga šele potem lahko pogleda. 

Čas, potreben za prenos, je razmeroma dolg. Poleg tega vsebina zasede tudi pomnilnik na 

disku računalnika. Prednost tega načina prenosa pa je v tem, da je kakovost slike lahko 

zelo dobra, vsebina pa ponavadi brezplačna. Prenos videa na zahtevo, IP TV in CAT TV s 

tem postopkom niso možni. Za prenos teh vsebin se uporablja sodobnejši način, imenovan 

pretočni medij (streaming media). Prednost tega načina je v tem, da uporabnik pregleduje 

vsebino sproti in prenos lahko vmes tudi prekine. Predvajanje se začne takoj, ko je na voljo 

dovolj podatkov in je nadaljnji dotok podatkov zadosten. Vsebina se lahko prenaša v živo s 

kamero ali pa z določenih pomnilniških medijev. Podatki so stisnjeni in kodirani v 

pretočnem formatu. Zaradi tega, ker je vsebina kodirana, mora uporabnik imeti ustrezno 

programsko opremo (predvajalnik pretočnega medija). Ta predvajalnik skrbi za 

dekodiranje podatkov in sestavljanje informacij v pravilnem vrstnem redu. 

Ker bi bilo omrežje samo z medijskimi strežniki preobremenjeno, se za to 

uporabljajo posebni predpomnilniki (caching devices), ki so vključeni med uporabnike in 

strežnike. S tem se razbremenijo tudi medijski strežniki. Naloga predpomnilnikov je


zagotavljanje pravilnega vrstnega reda slik, usklajevanje hitrosti predvajanja, osveževanje 

paketov in ugotavljanje izgubljenih paketov. Te naprave pobirajo zahtevne vsebine z 

medijskega strežnika in vsebine shranijo čim bližje uporabnika, ki zahteva vsebino. 

Uporabniki potem komunicirajo kar s predpomnilnikom, ki je ponavadi bližje kot medijski 

strežnik. Predpomnilnik razdeli avdio in video z medijskega strežnika v tokove za 

posamezne uporabnike in tako zmanjša potrebo po pasovni širini omrežja in obremenitvi 

strežnika. 

2.3.1 PASOVNA ŠIRINA (bandwidth) 

Pomeni količino podatkov (bitov), ki jih lahko (internetna) povezava prenese v 

sekundi (angl. kilo bits per second ali kbps). 

Preglednica 2: Preglednica pasovnih širin za nekatere storitve 

(http://www2.arnes.si//~pkuzma/letos/Pretocnivideo.ppt) 

Storitev 

Bitna hitrost 

govor – mobilna telefonija 

govor – fiksna telefonija 

avdio + predstavitev 

(ilustriran avdio) 

animacije 

pretočni avdio (strujanje) 

pretočni video (strujanje) 

videokonferenca 

video na zahtevo 

9.6 kb/s 

64 kb/s 

28 kb/s – 64 kb/s 

14 kb/s – 150 kb/s 

20 kb/s – 220 kb/s 

28 kb/s – 2 Mb/s 

128 kb/s – 5 Mb/s 

400 kb/s – 5 Mb/s 

Bitno hitrost lahko zmanjšamo na več načinov: 

• zmanjšamo okvir predvajanega videa 

• zmanjšamo število slik na sekundo (fps) 

• število informacij v vsakem okvirčku lahko zmanjšamo s kompresijo 

• zmanjšamo kakovost 

• s kodiranjem v asortimanu pasovnih širin (multi bit rate encoding – MBR)


2.4 STANDARDI IN FORMATI ZA ZGOŠČEVANJE VIDEA 

Pomemben del sistema za distribucijo video vsebin v digitalni obliki so načini 

stiskanja podatkov. Daleč najbolj uporabljen standard za distribucijo videa ali TV 

programov v digitalnih obliki je MPEG2. Z uvajanjem standarda HDTV (High Definition 

Television) se počasi uveljavlja tudi MPEG4, ki omogoča večjo stopnjo stiskanja vsebine. 

Video je zaporedje ločenih slik, ki jih predvajamo hitreje, kot jih je naše oko sposobno 

zaznati. Tako jih vidimo kot gladko premikajočo se sliko. Vsaka slika je v digitalnem svetu 

sestavljena iz posameznih pik, ki jih opišemo s tremi osnovnimi barvami: rdečo, zeleno in 

modro (RGB). 

OSNOVE TELEVIZIJSKIH SIGNALOV IN STANDARDOV 

Digitalni zapisi za prenos slike izhajajo iz analognih sistemov. Najbolj znani so: 

NTSC, PAL in SECAM. Uporabljajo se na različnih koncih sveta. Vsak od njih ima tudi 

več podvariant. Te danes imenujemo SDTV (Standard Definition TV), analogno oznaki 

HDTV (High Definition TV). Tudi slednji vsebuje več različnih ločljivosti. Spodaj so 

naštete ločljivosti, ki so najbolj razširjene, s tem, da prva številka označuje število vrstic, 

črka »p« ali »i« določa, ali je slika neprepletena (angl. progressive) ali prepletena (angl. 

interlaced). Zadnja številka pa označuje število predvajanih slik v sekundi. Vsi analogni 

sistemi uporabljajo prepleteno sliko, z uvedbo HDTV pa se uvaja neprepletena, ki 

omogoča neprimerno boljšo kakovost na sodobnih HD zaslonih. EDTV (Enhanced 

Definiton TV) prav tako uvrščamo pod HDTV. 

- LDTV 240i60, 288i50 (CIF) 

- SDTV 480i60 (NTSC), 480p30, 576i50 (PAL, SÉCAM), 576p25 

- EDTV 480p60, 576p50, 720i50, 720i60, 720p24, 720p25, 720p30 

- HDTV 720p50, 720p60, 1080p24, 1080p25, 1080p30, 1080i50, 1080i60


2.4.1 KODIRANJE MPEG2 

Standard je nastal že v letu 1991 in je namenjen shranjevanju in prenašanju avdia in 

videa, pokriva pa nivoje ločljivosti slike od 288p do 1080p. Podpira prepletene zapise 

video slike in je danes daleč najbolj razširjen kot zapis na DVD medijih. Uporabljajo ga 

tudi za prenos slike z digitalnimi satelitskimi signali (DVB), v kabelskih omrežjih ter v 

omrežjih IP. Prednosti sta njegova razširjenost in široka podpora tako s strani proizvajalcev 

strojne kot tudi programske opreme. 

Pri prenosu slike v ločljivostih HD pa zahteva dokaj visoko pasovno širino. Za 

prenos ločljivosti PAL (720i25) potrebuje npr. od 4 do 20 Mbps (studijska kakovost), pri 

ločljivosti HDTV npr. 720p25 pa zahteva že v osnovi 20 Mbps, kar zaenkrat še ni 

primerno za sedanjo širino prenosnih poti. 

2.4.2 KODIRANJE MPEG4 

Standard MPEG4 so predstavili v letu 1998. Sprva so z njim hoteli prenašati video 

vsebine predvsem z manjšimi hitrostmi (nekaj Kbps do 64 Kbps), ki so bile primerne 

tedanjim hitrostim internetnih povezav. Kasneje so ga uporabili tudi za širokopasovne 

prenose video vsebin. Sestavljen je iz več podstandardov. Značilno zanj je, da upošteva 

vsebino slike, ki jo razdeli na t. i. video objekte. S tem dosega vsaj enkrat boljšo 

kompresijo v primerjavi z MPEG2. Podpira ga veliko neodvisnih manjših proizvajalcev, 

združenih v konzorcij. 

Najbolj pomembna različica standarda je MPEG4 Part 10, ki ga označujemo tudi s 

kratico AVC (angl. Advanced Video Coding) in izhaja iz razvoja podstandarda H.264. 

MPEG4 zahteva pri kodiranju kot tudi pri dekodiranju veliko več procesne moči v 

primerjavi z MPEG2, kar je razlog za nekoliko počasnejšo širitev strojne podpore – kljub 

vsem prednostim, ki jih ima pred svojim predhodnikom. 

Prednost AVC je predvsem v porabi pasovne širine za prenos slike v kakovosti 

SDTV in HDTV. Za ločljivosti SDTV je dovolj že ca. 1,5 do 2 Mbps, za 720p25 pa 

zadostuje že 8 Mbps, kar je primerno za distribucijo po današnjih širokopasovnih 

povezavah (DSL, kabelski internet).


2.5 PREDVAJALNIKI 

2.5.1 FIZIČNI VMESNIKI 

Uporabimo lahko osebni računalnik ali namensko napravo, t. i. set-top box, ki 

podpira sprejem vsebine prek omrežja, dekodiranje vsebine ter prikaz le-te na ustreznem 

zaslonu, običajno TV sprejemniku. 

Slika 7: FIZIČNI VMESNIK NA STRANI UPORABNIKA 

(http://www.uporabnastran.110mb.com/telekomunikacije/iptelevizija/index.htm, 

http://blogg.siminn.is/wp-content/uploads/2007/08/sagem-stb.jpg) 

Set-top box je običajno kar preprost računalnik s strojnim dekodirnikom za ustrezne 

standarde video/avdio signala. Zgradba je zaradi cene in velikosti preprosta, deluje pa 

skupaj z vmesno programsko premo, ki omogoča uporabniku izbiro in nakup vsebine, 

predvajanje (s podporo »trick play«) in upravljanje z ostalimi storitvami, ki jih nudi sistem 

videa na zahtevo. 

Set-top box je običajno prirejen za posameznega ponudnika vsebin in ni uporaben 

na ostalih sistemih, zato omogoča daljinsko upravljanje za nadgradnje in sprotno nalaganje 

odjemalskega dela vmesne programske opreme. Najbolj popularna je rešitev z uporabo 

okrnjenega namenskega spletnega brskalnika s podporo HTML/JavaScript, ki omogoča 

razvoj uporabniškega vmesnika na dovolj visokem programskem nivoju in uporabo 

obstoječih spletnih strežnikov. Takšna rešitev omogoča tudi dostop do spleta kar prek 

televizijskega sprejemnika.


2.5.2 PROGRAMSKI VMESNIKI 

Real Time, Windows Media, Quick Time 

Slika 8: REAL TIME, WINDOWS MEDIA PLAYER, QUICK TIME PROGRAMSKI 

VMESNIKI (http://www2.arnes.si//~pkuzma/letos/pretocnivideo.ppt) 

Slika 9: VLC PLAYER OMOGOČA OGLEDE MNOGIH VSEBIN VOD 

(VLC) 

Slika 10: PROGRAM ADITEYA ZA OGLEDOVANJE TV VSEBIN PO INTERNETU 

(ADITEYA) 

Slika 11: EDEN NAJBOLJ RAZŠIRJENIH PROGRAMOV ZA OGLED PRETOČNIH 

VSEBIN 

(WINDOWS MEDIA PLAYER)


VLC Media Player: Preprost, a zmogljiv player, napisan v jeziku C. Namenjen je 

bil med drugim tudi mrežnim pretakanjem video vsebin, streaminga ipd. Z njim boste 

lahko odprli (skoraj) vsako video vsebino in jo pogledali. Omogoča tudi predogled 

nepopolnih datotek (tistih, ki jih še prenašate), tako da si jih lahko ogledate po delih, ki so 

že preneseni na disk. Po izgledu predvajalnik ni privlačen in prilagodljiv. Omogoča 

predvajanje podnapisov, njegova prednost je v tem, da omogoča predvajanje skoraj vseh 

datotek. Tudi pri zahtevnejših računalniških opravilih je uspešen in ustreza pričakovanjem. 

Real Player: Ima media library, ki se poveže z spletom in ponuja še spletno 

multimedijo. Bere večino datotek, za ostale pa ponuja vtičnike, ki so na voljo na spletni 

strani. Izgled je povprečen ali nadpovprečen. Podpira in je uradni predvajalnik za formate 

realmedia (.rm/.ra/.rv/.rmvb). Sprva je bil namenjen predvajanju spletnih vsebin in še 

danes je na mnogih multimedijskih straneh potreben vtičnik real. Tega uporabnega 

programa pri nas še ne poznamo dovolj dobro. 

Windows Media Player: programska oprema, ki jo Microsoft že dolga leta 

vključuje v svoje operacijske sisteme. Ta multimedijski predvajalnik podpira različne 

preobleke. Podpira tudi vizualizacije in nudi več vtičnikov. Načeloma se ne uporablja 

pogosto, ker ne podpira podnapisov, lahko pa ga kdaj pa kdaj uporabite za predvajanje 

DVD vsebin. Njegova uradna datoteka je WMV (windows media video) in je najboljši v 

tem (če drugega ne, bo zagotovo predvajal wmv datoteke). Do popolnega predvajalnika mu 

manjka veliko, a ker je Microsoftov in je prisoten na večini računalnikov, je znan pri 

uporabnikih. Opažam, da ga veliko ljudi uporablja za predvajanje glasbe, kar se pa tiče 

filmov, ga večina uporablja za gledanje DVD-jev. 

QuickTime: Applov predvajalnik, najprej za spletne vsebine (enako kot Real 

Player), kasneje pa splošni multimedijski predvajalnik z značilno Quicktime movie 

datoteko (.mov). Z njim lahko napravimo ActiveX control, ki se obnaša kot QT in ga lahko 

vključimo na številne spletne strani ali aplikacije. Njegova uporaba je zelo razvejana. 

Lahko bi ga primerjali z Real Playerjem, ker sta oba imela isti izvor. Je potencialno dober 

predvajalnik, a ne za filme. Uporablja se predvsem za Applove vsebine, video na zahtevo 

in datoteke .mov.


3 OMREŽJE IN OMREŽNE POVEZOVALNE STORITVE 

Širokopasovne storitve se lahko zagotavljajo prek različnih žičnih in brezžičnih omrežij 

(kanalov). Najpomembnejša omrežja in omrežne povezovalne storitve so: 

- na fizičnem nivoju (optična omrežja, xDSL, CATV, GSM/GPRS/EDGE, UMTS, Wi-Fi, 

Wi-Max, Ethernet itd) 

- na logičnem nivoju (IPv4, IPv6, navidezna zasebna omrežja, IPSec, MPLS, preklapljanje, 

usmerjanje, mobilnost, signalizacija, interworking med različnimi omrežji) 

Klasično gradnjo omrežij danes dopolnjujejo novi pristopi, kot so grid, mesh 

omrežja in samonastajajoča omrežja ter peer-to-peer omrežja (na fizičnem in na logičnem 

nivoju). Temu se prilagajajo tudi sodobne storitve, ki se razvijajo tudi v smeri izrabe teh 

funkcionalnosti. 

3.1 TOPOLOGIJE OMREŽIJ 

Odnos med napravami (in uporabniki), ki smo ga danes vajeni v omrežjih, je v 

večini primerov zasnovan na modelu odjemalec-strežnik. V tem primeru v omrežju 

obstajajo specializirana vozlišča, ki odjemalcem ponujajo najrazličnejše storitve. Vse te 

storitve so osnovane na streženju različnih vrst podatkov. Pogosto je število odjemalcev, ki 

dostopajo do istih podatkov na strežniku, zelo veliko. To povzroča nepotrebno visoke 

obremenitve delov omrežja, saj se po njih pogosto pretakajo isti podatki. Če bi lahko 

kopije teh podatkov porazdelili po posameznih vozliščih, bi to pomenilo ob zahtevi 

dostopa do teh podatkov bistveno krajše prenosne poti, kar pa bi bistveno razbremenilo 

omrežje in enakomerno porazdelilo promet. Poleg tega je takšen način bistveno bolj 

zanesljiv. Če so podatki porazdeljeni, izpad ene od enot zaradi redundance v omrežju ne 

pomeni izpada celotnega sistema, saj je redundanca v primeru porazdeljenega omrežja 

neprimerno večja kot v primeru centraliziranega omrežja. V primeru, ko v centraliziranem 

sistemu odpove strežnik ali pa povezava do njega, to pomeni odpoved celotnega omrežja 

oziroma vseh storitev, ki jih je ponujal strežnik.


3.2 PREGLED PRIMERNIH TOPOLOGIJ ZA STORITEV 

VOD 

3.2.1 OBROČASTA TOPOLOGIJA 

Obročasta topologija je uporabljena v primeru, ko posamezen strežnik ne prenese 

obremenitve odjemalcev. S pomočjo obročaste topologije zgradimo t. i. porazdeljeni 

strežnik. Vsa vozlišča v obroču nudijo isto funkcionalnost in si med sabo porazdelijo 

obremenitev streženja odjemalcev (load balancing). Če katero od vozlišč odpove, lahko 

njegovo delo prevzamejo ostala vozlišča. Zaradi tega je obročasta topologija zanesljivejša 

od povsem centralizirane topologije. Ker imajo sistemi obročaste topologije ponavadi 

samo enega vzdrževalca, imajo ti sistemi še vedno vse dobre lastnosti centraliziranih 

sistemov. Edina razlika je večja zanesljivost in veliko preprostejše razširitve sistema. 

3.2.2 DECENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA 

Decentralizirana topologija je topologija omrežja, pri kateri je celoten sistem 

decentraliziran. V njem vsa vozlišča med sabo komunicirajo simetrično in imajo 

spremenljive vloge. Ni več klasičnega odnosa strežnik – odjemalec, ampak vlogi strežnika 

in odjemalca privzema po potrebi katerokoli vozlišče. Povsem decentralizirani topologiji 

najbližji danes obstoječi veliki sistemi so na primer: Gnutella, KaZaA in Morpheus. Ti 

sistemi se sedaj večinoma uporabljajo za razširjanje večpredstavnih vsebin med 

uporabniki. Omenjeni sistemi so zelo razširjeni, zaradi njihove decentraliziranosti jih 

praktično ni možno onemogočiti. Pri teh sistemih je edini del, ki je do neke mere 

centraliziran, postopek vključitve novega člana v skupino, znotraj katere se potem 

razširjajo iskalna sporočila in se izvaja prenos podatkov. 

Sistemi, v katerih je uporabljena decentralizirana topologija imajo skoraj povsem 

nasprotne lastnosti kot centralizirani sistemi. Vzdrževanje teh sistemov je dokaj težko, prav 

tako je z osnovnimi prijemi zelo težko zagotoviti koherentnost podatkov v sistemu. Prav 

tako je v takšnem sistemu dokaj težko zagotavljati varnost, saj so ti sistemi običajno odprti 

in se lahko vsak preprosto vključi v sistem in začne vanj pošiljati neustrezne podatke. 

Glavne prednosti decentraliziranih sistemov so njihova odpornost na posamezne okvare in


skalabilnost. Težava decentraliziranih sistemov je tudi velika količina prometa, ki je 

potreben samo za vzdrževanje koherentnosti podatkov v sistemu z velikim številom 

uporabnikov. 

3.2.3 CENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA + OBROČ 

Ta topologija je uporabljena pri močno obremenjenih spletnih strežnikih. Strežnik 

je sestavljen iz več enakih vozlišč, ki so povezana v obroč. Strežnik se navzven obnaša kot 

centralizirana enota. Tak strežnik lahko porazdeli zahteve posameznih odjemalcev med 

posamezna vozlišča in lahko zato prenese velike obremenitve. Zasnova je tudi dokaj 

zanesljiva. Če odpove eno od vozlišč, lahko njegovo delo prevzamejo ostala. Dobre 

lastnosti te topologije so skoraj enake centralizirani topologiji, izboljšana pa sta 

zanesljivost in skalabilnost sistemov. 

ODJEMALEC 

ODJEMALEC 

Internet 

ODJEMALEC 

Slika 12: CENTRALIZIRANA TOPOLOGIJA + OBROČ 

(http://ldos.fe.uni-lj.si/docs/documents/20020926153515_markome.doc) 

3.2.4 OMREŽJE P2P 

Je novi koncept organiziranja omrežij. Vsak peer je enakovreden član omrežja. 

Novi koncept omrežja P2P, ki ga lahko vidimo na sliki, ne temelji več na konceptu strežnik 

– odjemalec, kot smo ga vajeni v večini aplikacij, ki jih poznamo danes. Temelji na 

predpostavki, da so vsa vozlišča, ki v sistemu komunicirajo med sabo, enakovredna. 

Tako povezan sistem enakomerno porazdeli naloge na celoten ali pa vsaj na večji 

del sistema. Takšen sistem je sposoben probleme reševati veliko učinkoviteje, kot bi jih 

lahko centralizirani sistem. Vozlišča delijo svoje vire s preostalimi vozlišči – uporabniki 

sistema.


Potrebno je sicer žrtvovati nekaj virov za zagotavljanje delovanja sistema, vendar 

dobimo v zameno za to dostop do virov ostalih vozlišč. 

Slika 13: SLIKI PONAZARJATA ODNOSE MED RAČUNALNIKI (VSAK 

RAČUNALNIK JE OBENEM TUDI STREŽNIK) 

(http://ldos.fe.uni-lj.si/docs/documents/20020926153515_markome.doc)


4 OMREŽJE PEER TO PEER ZA PRENOS VOD – 

OPTIMIZACIJA OMREŽJA 

Čeprav internetne povezave, ki jih imamo doma in v službi, niso več ozko grlo, saj 

se hitrosti kabelskih, ADSL in VDSL linij gibljejo med 1 in 10 megabiti proti uporabniku 

ter med 0,5 in 2 megabita od uporabnika, pa se je pri dosedanjih sistemih distribucije videa 

na zahtevo ozko grlo pojavljalo na strani vira vsebin, saj so bili video tokovi prenašani za 

vsakega odjemalca posebej. Če za spodoben video potrebujemo konstantno pasovno širino 

ca. 1 megabit, to v praksi pomeni, da je moral imeti pošiljatelj videa za vsakega sočasnega 

gledalca svojega videa tolikšno pasovno širino. Pri tisoč odjemalcih, kar za internetni svet 

ni nič posebnega, je hitrost linije ponudnika videa morala preseči gigabitno, da je bila 

storitev še kakovostna ... Seveda je strošek na strani pošiljatelja ogromen, hkrati pa rešitev 

še zdaleč ni optimalna, saj se lahko za priljubljene video storitve število uporabnikov hitro 

veča ... Primer sta YouTube in GoogleVideo, pri katerih težko govorimo o videu na 

zahtevo, ki iz meseca v mesec povečujeta svoje zmogljivosti. Le redki si to lahko 

privoščijo na dolgi rok. 

Zamisel delovanja omrežij P2P temelji na razbremenitvi centralnih strežnikov, ki 

ob velikih sočasnih zahtevah uporabnikov preprosto ne zmorejo opraviti zahtevanega dela. 

Omrežje P2P to spremeni, saj vlogo centralnega strežnika prevzamejo uporabniki, ki so 

hkrati tudi odjemalci. Vsebina, ki jo želimo prenašati, se razdeli na veliko majhnih delov in 

se nato prenaša med uporabniki. Dele vsebine, ki jo že imamo, lahko drugi uporabniki 

prenesejo od nas, podatke, ki jih še potrebujemo, pa v omrežju P2P dobimo od drugih 

uporabnikov. Tako vsi sočasno pošiljamo in prejemamo podatke. Zaradi dvosmernega 

prenosa podatkov – smo tako odjemalec kot strežnik. Pri tem velja pravilo, da se hitrost 

prenosa posamezne vsebine povečuje s številom uporabnikov, ki opravljajo enako 

opravilo. Torej ravno nasprotno kot pri sistemu centralnega strežnika, kjer odzivnost in 

uporabnost pada s številom uporabnikov. 

Rešitev lahko poleg uporabe za prenos datotek koristno izrabimo tudi za prenos 

živega TV programa. P2P omogoča, da se podatki prenašajo od vira do omejenega števila 

uporabnikov ter od teh naprej do tretjih uporabnikov ter od teh spet naprej k novim 

uporabnikom... Na spletu lahko najdemo zanimiv progam Joost, ki so ga začeli razvijati


konec leta 2006. Sledilo je njegovo izredno hitro napredovanje. Čeprav je gledanje 

zaenkrat bolj omejeno na računalnik, se utegne z novo strojno opremo Joostova vsebina 

kmalu razširiti tudi na veliki zaslon sredi dnevne sobe. Pogoj je le širokopasovni dostop do 

interneta. Storitev za zdaj deluje v vseh operacijskih sistemih Windows. Tehnična zahteva 

za uporabo programa Joost je širokopasovna povezava − preizkušeno brez težav deluje že 

pri hitrosti 1 Mb/s. V Sloveniji drugih težav ni, a kjer imajo internetne povezave vezane na 

mesečni promet, lahko kaj hitro naletijo na mesečni limit, saj se v povprečju vsako uro 

gledanja programa izmenja kar 320 MB prometa proti gledalcu in dobrih 100 MB od 

njega. Pri tem je pomembno vedeti, da se odjemalec obnaša podobno kot Kazaa − tudi če 

prenehamo gledati TV oddajo, program v ozadju še deluje (pomanjša se v ikono v 

opravilni vrstici desno spodaj) in še naprej prenaša podatke v obe smeri. 

Kakovost videa je odvisna od kanala, čeprav nekaj postaj že oddaja v kakovosti 

blizu HD. Kanali, oddajani v široko zaslonskem načinu 16 : 10 so v manjšini, pri mnogih 

pa opazimo starejše vsebine... Kakovost Joosta se bo povečala z novimi programi in če je 

verjetni namigom razvijalske ekipe, se aktivno pogovarjajo o vključitvi velikih medijskih 

hiš. 

Ker gre za brezplačni video na zahtevo, je vse skupaj kar predobro, da bi bilo 

resnično. Ponekod bomo pred ogledom izbranega programa najprej morali pogledati 

reklamno sporočilo, a to je cena, ki jo danes plačujemo že lokalnim in na sramoto − celo 

nacionalnim televizijam. 

Joost pa ni edini program, ki nam omogoča video na zahtevo in deluje na principu 

P2P. Naj omenim še TVU Player, ki je bil zasnovan na priljubljenem programu VLC ter 

TVants in Octoshape. 

4.1 SLABOSTI OMREŽJA P2P 

Pri P2P-TV in VOD žal ni vedno mogoče zagotoviti povsem nemotenega sprejema 

izbranega kanala, saj je odvisen od števila gledalcev in njihovega sodelovanja pri 

redistribuciji. Prav tako P2P-TV in VOD glede na druge distribucijske poti nista ravno 

najvarčnejša, saj se prenese tudi do 40 odstotkov več podatkov kot pri klasični internetni 

distribuciji video vsebin. Ponudniki P2P-TV nimajo nadzora nad spremljanjem TV


programa, tako ne morejo onemogočiti sprejema na določenih območjih, ne morejo 

spremljati gledanosti ali kakor koli drugače od gledalcev dobiti povratnih podatkov. 

P2P-TV in VOD omogočata preprosto distribucijo tako legalnih kot avtorsko 

zaščitenih vsebin, zato sta, podobno kot uporaba omrežij P2P v namene prenosa datotek, 

tudi P2P-TV in VOD lahko tarči nezakonitega delovanja. V internetu že lahko zasledimo 

spletne strani, ki nam v zameno za nekaj denarja ponujajo dostop do skorajda poljubnega 

števila televizijskih, radijskih in drugih programov. 

P2P-TV sprva deluje dostopno tako ponudnikom vsebin kot končnim uporabnikom, 

vendar se stroški prenosa podatkov samo preselijo s ponudnika na uporabnika, kar 

dolgoročno pomeni višje stroške za gledalca, saj se bo zaradi povečanega prometa dražilo 

tudi vzdrževanje omrežja. 

Slika 14: VSEBINA VOD PREK PROGRAMSKEGA VMESNIKA 

(Joost)


5 MERITVE PRETOKA 

Meritve pretoka sem opravljal na svojem računalniku. Omrežna povezava mi 

dopušča nekje do 160 mbps, poleg tega imam dostop do dveh SIOL-ovih televizij. Meritve 

sem opravljal s programom Bandwith Meter Pro. Izmeril sem nekaj pretokov VOD in 

video vsebin na različnih lokacijah. 

Bandwitdth Meter Pro je enostaven program za opazovanje prometa, ki teče med 

omrežjem in računalnikom ter obratno. Program pregleduje vse omrežne povezave na 

računalniku in izpisuje statistiko prometa v realnem času. Prednost programa je tudi 

grafična predstavitev pretoka. 

Za primerjavo sem meritev opravil tudi za pretok navadne vsebine MP3. Razlike v 

hitrosti pretoka so očitne. Prav tako je očitna razlika pasovne širine pri kanalu HD. 

Nekoliko presenečen sem bil le nad kakovostjo Joostove vsebine, saj že s precej nizko 

prenosno hitrostjo dosežemo zelo kakovostno sliko.


Radio Salamon – Winamp 

Slika 15: MERITEV PRETOKA RADIO 

24ur – Flash Player 9 (dobra kakovost) 

Slika 16: MERITEV PRETOKA POP TV (VISOKA KAKOVOST)


RTV SLO nizka kakovost. Visoka kakovost, približno enaki podatki kot pri 24ur. 

Windows Media Player 

Slika 17: MERITEV PRETOKA RTVSLO (NIZKA KAKOVOST) 

SIOL TV 

Preizkusil sem dva programa. HBO potrebuje približno 4,2 mbps. Drugi program 

pa je bil v formatu HD. Hitrost je bila 15,7. Kakovost slike je bila porazna. Ocenjujem, da 

bi za normalen prikaz slike v HD potreboval konstantno hitrost 21 mbps. 

Slika 18: MERITEV PRETOKOV SIOL TV


JOOST – vsebino najprej prenese na računalnik. Ob naslednjih predvajanjih vsebina ostane 

v pomnilniku računalnika. S tem tvoj računalnik postane strežnik P2P. 

Slika 19: MERITEV PRETOKA JOOST 

Kakovost je zelo dobra. Ko je vsebina prenesena, jo računalnik oddaja nazaj v omrežje. 

Slika 20: PRIKAZ PRETOKA NA JOOSTU


6 ZARAČUNAVANJE 

Poznamo več načinov zaračunavanja ogleda vsebin. Najbolj znan je verjetno način 

plačila za ogled (angl. Pay Per View – PPV), ki se največkrat uporablja pri storitvi Movies 

on Demand, znan pa je že iz digitalne satelitske distribucije vsebin. Proti plačilu ima 

uporabnik pravico do enega ali večkratnega ogleda filma, ali pa ima za ogled na voljo 

določen čas, kar sistem približa principu izposojevalnic filmov ali videotekam. Prednost je 

seveda v tem, da je strošek takšnega »posojanja« vsebin manjši in se ena »kopija« 

načeloma izposoja neomejeno, brez obrabe medija. 

Ponudnik lahko da določene vsebine na ogled tudi proti mesečnemu plačilu 

naročnine (angl. flat rate), uporabniki pa imajo možnost neomejenega ogleda teh vsebin. 

Obstaja tudi možnost distribucije propagandnega gradiva, pri čemer oglede teh 

vsebin s strani uporabnikov plačajo oglaševalci. 

Možnost zaslužka nudi tudi že omenjena storitev NPVR v kombinaciji z IP TV, 

kjer se uporabniku proti plačilu ponudi določen prostor za snemanje vsebin ali pa dostop 

do arhiva, na primer popularnih TV oddaj, ki jih posname ponudnik. 

To je samo nekaj primerov dodatnega zaslužka, ki ga lahko prinesejo ponudnikom 

sistemi VOD.


7 ZAŠČITA VSEBIN 

Digitalna tehnologija prenosa in hranjenja slikovnega in zvočnega zapisa je prinesla 

tudi enostavno možnost kopiranja in širjenja vsebin brez izgube kakovosti originala. 

Seveda to pomeni veliko večjo možnost nelegalnega/nepooblaščenega razmnoževanja 

vsebin, kar pomeni izpad prihodka za lastnike. 

Pri zaščiti, ki jo mora omogočiti sistem videa na zahtevo, gre v bistvu za varno 

dostavo vsebine do uporabnika in nadzor nad njo, kot je preprečevanje nepooblaščenega 

kopiranja in razmnoževanja. Tehnologijo/pravila, ki to omogoča, označimo tudi s kratico 

DRM (angl. Digital Rights Management). 

Za varno dostavo vsebine sistemi DRM uporabljajo šifriranje podatkov. Le-to mora 

biti implementirano na dovolj nizkem nivoju, da lahko dosežemo predvajanje vsebine brez 

zakasnitev. Običajno se to izvede na nivoju paketov. Za sledenje morebitnemu 

nepooblaščenemu razmnoževanju se uporablja tudi t. i. vodni žig, ki omogoča iz kopije 

razbrati izvor vsebine. 

Vsebine lahko šifriramo že pred samo distribucijo, ob samem vnosu v sistem ali pa 

sproti. Slednje zahteva s strani strežnika dodatno procesorsko moč, vendar nudi boljšo 

zaščito, ker se za vsakega uporabnika lahko uporabi drug ključ. 

Zaščita vsebine je ključnega pomena pri predvajanju filmov znanih filmskih hiš, ker 

le-te ne zaupajo distribucije sistemu brez ustrezne zaščite proti kopiranju in 

razmnoževanju.


8 ZAKLJUČEK 

Z razvojem tehnologije pospešeno prihaja do multimedijske konvergence, kjer se 

zvok, slike, video in podatki simultano prenašajo po raznovrstnih širokopasovnih omrežjih 

na zopet zelo raznovrstne uporabniške platforme, kot so: dlančniki, mobilni telefoni, TV 

sprejemniki, prenosni računalniki... Usmeritev EU in Vlade Republike Slovenije je razvoj 

omrežij in platform, ki bodo omogočali takšno zlitje multimedijskih vsebin, da bodo 

dostopne kadarkoli in kjerkoli čim širšemu krogu uporabnikov. Tako bo tudi ogled vsebin 

VOD praktično možen skorajda povsod. Od uporabnika pa bo odvisno, s katero napravo bo 

spremljal vsebino. 

Video na zahtevo trenutno še ni na vrhuncu svoje moči. Zaenkrat so še vedno bolj 

pogosti fizični mediji kot so: CD, DVD in Blu-ray, vendar tehnologija že dopušča odlično 

kakovost videa na zahtevo. Zato je samo še vprašanje časa, kdaj bo ta tehnologija prevzela 

vodilo mesto na področju multimedijskih vsebin.


9 VIRI IN LITERATURA 

1. ANĐELKOVIĆ, Marjan. 2005. Širokopasovne storitve za uporabnike na domu 

[online]. [ Citirano 20. dec. 2007; 21:44]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.lkn.fe.unilj.si/vaje/HPZV/SN/Sirokopasovne%20storitve%20za%20upo 

rabnika%20na%20domu.pdf 

2. ANŽIČ, Janez. 2001. Širokopasovno omrežje ATM : interno gradivo Telekoma 

Slovenije. Ljubljana : Telekom. 

3. ANŽIČ, Janez. 2002. Širokopasovna in inteligentna omrežja. Ljubljana : Šolski 

center PET, Višja šola za telekomunikacije. 

4. Bandwidth meter [online]. [Citirano 10. mar. 2008; 22:35] Dostopno na spletnem 

naslovu: 

http://www.bandwidth-meter.net/ 

5. BEŠLAGIĆ, Said. Video na zahtevo pri pouku fizike [online]. [Citirano 20. jan. 

2008; 14:44]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.pfmb.uni-mb.si/old/said/video.pdf 

6. Brezplačna televizija p2p. 2007. Moj mikro [online]. Jul., let. 23, št. 7, [citirano 12. 

jan. 2008; 15:30], str. 8-10. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.mojmikro.si/geekfest/moram_imeti/brezplacna_televizija_p2p 

7. DEBEVC, Matjaž. 1999. Vključevanje video posnetkov pri učenju na daljavo 

[online]. [Citirano 20. dec. 2007; 21:33]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://lopes1.fov.uni-mb.si/IS/99/org/debevc.pdf 

8. DOLENC, Lojze. 2005. Video na zahtevo [online]. [Citirano 15. jan. 2008; 16:07]. 

Dostopno na spletnem naslovu: 

http://gtk.hopto.org/postnuke/data/seminarske/199596/L_Dolenc_GTK1.pdf 

9. HUMAR, Iztok, BEŠTER, Janez in GOLJA, Mitja. Pretočni video v omrežjih IP 

[online]. [Citirano 20. dec. 2007; 21:39]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.ltfe.org/pdf/Pretocni_video.pdf 

10. Kratek opis video predvajalnikov [online]. 2008. [Citirano 27. feb. 2008; 20.51]. 

Dostopno na spletnem naslovu:http://svet-filmov.blogspot.com/2008/03/kratekpregled-in-opis-popularnih 

video.html


11. MALJAVEC, Bojan. Real time protocol (RTP) [online] [Citirano 12. feb. 2008; 

15:53]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.pef.upr.si/MARA/4/VH/0405/CR/04.%20Bojan%20Maljevac%20- 

%20RTP.doc 

12. MEŽA, Marko in MARUŠIČ, Boštjan. Pregled topologij omrežij in koncept p2p 

omrežij [online]. [Citirano 9. feb. 2008; 18:03]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://ldos.fe.uni-lj.si/docs/documents/20020926153515_markome.doc 

13. MIHELIČ, Aleš. 2002. Video konferenca [online]. [Citirano 15. jan. 2008; 16:14]. 

Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.debevc.unimb.si/HCI2001/Seminarske/Video_konferenca_Ales_Miheli 

c.pdf 

14. Multimedija prek interneta [online]. [Citirano 12. mar. 2008; 14:55]. Dostopno na 

spletnem naslovu: http://www.telos.si/resitve/multimedija_ip.htm 

15. PODREKA, Vesna. 2003/2004. Pretočni video [online]. [ Citirano 18. jan. 2008; 

16:58]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www2.arnes.si//~pkuzma/letos/Pretocnivideo.ppt 

16. Sagem in Amino [online]. [Citirano 2. mar. 2008; 17:10]. Dostopno na spletnem 

naslovu: 

http://www.uporabnastran.110mb.com/telekomunikacije/iptelevizija/index.htm, 

http://blogg.siminn.is/wp-content/uploads/2007/08/sagem-stb.jpg 

17. Slovar kratic s področja optičnih komunikacij in širšega področja telekomunikacij 

[online]. [Citirano 8. apr. 2008; 21:10]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://antena.fe.uni-lj.si/~lso/slovar.html 

18. Strategija razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji [online]. [Citirano 26. feb. 

2008; 21:31]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/EKP/Predlogi/V_medresor 

skem/Z.Unijat_–_Strategija_BB_Rev3_medresorsko.pdf 

19. TCP/IP essentials. 2003.[CD-ROM]. West Sussex : John Wiley & Sons. ISBN 0- 

470-85352-2 

20. TV v novi podobi. Moj mikro [online]. Feb., let 23, št 3 , [citirano 12. mar. 2008; 

17:01], str. 15-16. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.mojmikro.si/mreza/na_sledi/tv_v_novi_podobi


21. WEB strežnik [online]. [Citirano 10. feb. 2008; 21:10]. Dostopno na spletnem 

naslovu: http://www.cns.ufl.edu/images/server-clusters.jpg 

22. WLAN, TCP/IP, UDP in DNS [online]. [Citirano 5. mar. 2008; 18.13]. Dostopno 

na spletnem naslovu: 

http://www.rtvslo.si/blog/moonman/wlan-tcp-ip-udp-in-dns/5507 

23. Znanje o telekomunikacijah in informacijskih tehnologijah ltfe [online]. [ Citirano 

12. mar. 2008; 15:07]. Dostopno na spletnem naslovu: 

http://www.ltfe.org/IzrazoslovjeITkT.asp

DIPLOMSKA NALOGA

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?