Ljubiteljska meteorologija

V SPOMIN9ko je priletel na tla. Če bi se malo bolj zaklepetali, biostal miličnikov avto vsaj do meseca maja v Krmi.Zjutraj, ko sem bil zmenjen z spremljevalcem, sicerdomačinom, sem nameril že 150 cm snega. Revež jepotreboval 6 ur za slabih 6 km. Odločil je, da grevanazaj domov. Jaz pa da ne, da greva na Kredarico,ker sem obljubil sodelavcu, da pridem. On je bil čezštiri dni poročna priča svojemu stricu. Zmagala jemoja. Tri dni in dve noči je trajala ta kalvarija. Snegaje bilo ravno do mojih oči. Enkrat sva prespala v lovskikoči na Zgornji Krmi, drugič v izkopani luknji kar takonekje. Temperatura se je spustila na -15 °C. Nisva kajdosti čutila, ker sva bila do glave v snegu. Ko sva sepa prebila pod Kredarico, je bil sneg spihan in od tamnaprej živ led. Ko sem si nadel dereze, se nisem večmogel poravnati, ker so mi zmrznile premočene hlače.Pozno zvečer, okoli 22. ure, sva bila kljub vsemu predkočo. Sodelavcev pozdrav je bil »vidva nista normalna«.Moj odgovor pa »Janko hitro prinesi kombinirke,da se ne bom v hlače poscal«. S kleščami sem odstranilzmrznjene gumbe na zadrgi in si oddahnil. Drugojutro sem jih poiskal v snegu in prišil nazaj. Naslednjidan sta bila sodelavec in spremljevalec s smučmi v40 minutah v dolini.Ko ostaneš naenkrat sam v tisti belini, odrezan odsveta, ti najprej postane tesno in dolgčas. Sklenil sem,da si bom prvič, ko grem v dolino, priskrbel psa. A to ježe druga zgodba.Začeli so se dnevi službe od 03:20 zjutraj do 22.ure zvečer. Med temi urami sem vsako uro opravljalopazovanja, vsako tretjo uro pa sem po kratkovalovnemoddajniku v Morsejevi abecedi pošiljal podatke vLjubljano. To je bila edina povezava – kratki in daljšipiski. Tudi tega se navadiš. Med opazovanji sem sikuhal, pekel kruh, smučal, poslušal radio tranzistor,gledal televizijo na malem Sonyjevem televizorju, ki jebil kot vse ostalo priklopljen na tankovske akumulatorje.Te je polnil dinamo, ki ga je poganjal veter ali maliTomosov agregat na bencinsko mešanico, kadar jebilo zatišje. Agregat, drva in premog so bili v drvarniciza kočo. Če si pozimi hotel priti vanjo, si moraldva metra globoko kidati sneg, da si prišel do vrat.Ker je na Kredarici skoraj vedno pihalo, je bil vhod vkočo v nekaj urah zaradi nanešenega snega zravnanz okolico. Kidal sem tudi po trikrat dnevno. Kadarje močno pihalo, med 150-200 km/h, je bilo mojeprvo opravilo, da sem počistil sneg s pisalne mize.Ta suhi sneg je bil kot puščavski pesek, ki je prišelskozi vsako špranjo pri oknih. Pa ne samo tam, nabilse je tudi v dimnik. Kakšno veselje, ko ob treh zjutrajprižgeš štedilnik in si zakadiš bivalne prostore. Včasihsem si pomagal z malo bencina. Ko to ni pomagalo,sem moral na streho in očistiti dimnik. Ko je bil veterzmeren, ni bilo problema. Pri močnem vetru je bilo pahudo. Nekoč me je veter vrgel s strehe in priletel sems prsmi na eno od jeklenic, ki so držale streho. Obležalsem na zasneženi strehi drvarnice in kar dolgo lovilsapo, da sem se lahko pobral. Spet drugič je bil pa takvlek v dimniku, da mi je iz štedilnika odneslo papir intrske. Toda vedno sem zmagal in pristal na toplem. Namrazu sem se znašel samo zjutraj, ko sem vstal. Kočaje bila lesena in skoraj nič izolirana. Tako se je v tistihdobrih štirih urah spanja shladila na zunanjo temperaturo.Neko jutro, 6. marca 1970, sem v kuhinji nameril-25, zunaj pa -27 °C.Človek mora tudi jesti in če si hočeš kaj skuhati, potrebuješvodo. Bilo je je dovolj, saj snega ni manjkalo. Obštedilniku je bil velik rezervoar, v katerega sem nosilsneg, da se je talil. Toda od vedra pršica sem dobille kaka 2 l vode. Pa sem začel zadaj za kočo, kjer jebilo tudi do 8 m snega kopati rov. Tisto prvo zimo semskopal okoli 50 m rova, visokega 2 m. Iz tega zbitegasnega sem dobil več vode na vedro, pa še hladilnicosem imel v rovu. Kruh sem pekel dvakrat na teden.Vsak dan sem si skuhal kosilo. Najraje sem kuhalpasulj. Hrane, ki so jo jeseni dostavili s konji, je bilodovolj za vso zimo.Ker se mora človek tudi gibati, sem šel vsak danmed opazovalnimi termini na vrh Triglava, včasih tudivečkrat. Mislim, da sem bil v tistem času vsaj 1500-krat na vrhu, poleti in pozimi. Na vrhu sem šel okolistolpa, pozimi do tam, kjer sem vedel, da je stolp podsnegom, in nazaj na Kredarico. Pozimi sem se vračalsamo do grebena med Triglavom in malim Triglavom.Tam sem se usedel in se po zadnji plati odpeljal naledenik. Od tam sem bil hitro v koči. S tako vožnjo sempozimi prihranil uro hoje. No, če sem odkrit, to sploh nibila vožnja. Bilo je bolj tako, kot bi se utrgalo dvigalo inzdrvelo navzdol. Mladost je norost.Ko me je zamenjal sodelavec, je bilo smučanje sKredarice v dolino Krme prava fantazija. Malo je bilonevarno, zgoraj zaradi plazov, nižje spodaj pa zaradigozda. Peljal si kot sneta sekira in gledal samo na to,da se izogneš vsakemu naslednjemu drevesu.V » dolini« sem bil kakšne tri tedne. Med tem časomsem hodil po hribih v Kranjskem koncu, potem panazaj na službeno mesto. Ker je bila pot navzgor vsnegu še bolj nevarna kot za dol, se je zgodilo da meje odnesel plaz. To je pa zopet druga zgodba.Slavc in njegovi hribi.