Ljubiteljska meteorologija

8 V SPOMINMoja Kredarica!Alojz ŽvokeljALOJZ ŽVOKELJ1949–2013Mnogi, ki smo ga poznali, smo obnemeli, ko nasje dosegla vest, da je Slavc odšel. Dolga leta je bilmed nami, neopazen. Skrbel je za mrežo meteorološkihpostaj s honorarnimi opazovalci, ki so bili predobdobjem samodejnih postaj dragoceni vir podatkovo vremenskem dogajanju. Ljubil je naravo in gore.Rodil se je med njimi, v Kranju, 13. junija 1949. Vesnjegov svet se je vrtel okoli narave, gora, družine inmeteoroloških postaj.Po končani srednji hidrometeorološki šoli v Beograduleta 1969 je tri leta v izmenah, ki so včasih,zaradi vremena, trajale več mesecev, delal kotmeteorološki opazovalec na visokogorski postajiKredarica. Po vrnitvi v dolino je delal v Ljubljani naHidrometeorološkem zavodu, oziroma od 2001 doupokojitve leta 2009 naprej na Agenciji RepublikeSlovenije za okolje. Ukvarjal se je predvsem z mrežometeoroloških opazovalnic in skrbel za opremo napostajah. Dolga leta je skrbel tudi za izplačila honorarnimopazovalcem na klimatoloških in padavinskihpostajah.Svoja doživetja je po upokojitvi želel zapisati in nekajtednov pred smrtjo nam je poslal prispevek z opisom,kaj ga je pritegnilo na Kredarico. Takrat je bilo življenjena naši edini visokogorski opazovalnici mnogotežje kot danes in zanesenjakom, kakršen je bil Slavc,se moramo zahvaliti za podatke takratnega obdobja.O sebi in kako se je odločil za Kredarico, je najboljepovedal sam, zato njegovo besedilo objavljamo, kotga je zapisal.Jožef RoškarZačelo se je že leta 1963, ko sem zaradi zdrsa in razbitihsončnih očal in posledično zaradi snežne slepotezataval na Triglavskem ledeniku. Rešil me je takratnidežurni meteorolog in me spravil v kočo na Kredarici,kjer sem, namesto ene noči, ostal en teden, da semtoliko videl, da sem se lahko vrnil v dolino. Takrat se jev meni pojavila želja, da bi delal tam gori.Ko sem končeval osemletko, ta želja še vedno ni izginila.Kot šestnajstletnik sem si uredil šolanje v Beogradu,kjer je bila v takratni državi edina meteorološkašola. V Ljubljani na Hidrometeorološkem zavodu semsi pridobil štipendijo in dva dni pred odhodom prosiločeta za denar za vozovnico za vlak. Mislim, da si šeledanes predstavljam, kakšen šok sta doživela starša.In tako sem šel za štiri leta v Srbijo, v neznano. A sempreživel, čeprav dve leti ob krožniku pasulja in kosukruha na dan. Za kaj več ni bilo denarja.Ko sem se po štirih letih vrnil v Ljubljano, so me čezdva dni zaposlili na Hidrometeorološkem zavodu in 1.novembra 1969 sem šel prvič za en teden na Kredarico.Pot gor je bila kopna, trava še zelena, prav prijetnoje bilo. Ko sem se vrnil domov, sem si na hitro nakupilza 7 mesecev hrane, ki so mi jo s konji dostavili naKredarico.Dne 24. novembra 1969 se je pa pričelo zares. Očemojega sošolca iz osnovne šole, ki je bil miličnik vKranju, se je ponudil, da me pelje v Krmo, kjer smometeorologi imeli kočo. Z nama je šel tudi moj oče.V koči smo se malo zaklepetali in ob 19. uri sta seodpeljala. Zakuril sem v štedilniku in ob 22. uri postallačen. Izvir vode za kuhanje klobase iz nahrbtnika, kisem si je zaželel, je bil 5 minut od tam. Ko sem stopiliz koče, sem zabredel v 60 cm svežega snega. Sneg jepadal tako močno, da sem ga prvič in edino krat slišal,Čiščenje vhoda v kočo pozimi 1969/70.