SEMINARSKE NALOGE, SKUPAJ - Zavod Celeia Celje

18. MESTNI PARKRolanda Fugger GermadnikCeljski mestni park – kratek zgodovinski prerezObdobje od prve zasaditve do konca druge svetovne vojneCeljski mestni park je kulturno zgodovinski relikt 19. stoletja. Njegov začetek sega v leto 1856;takrat je Ivan Orešnik na Savinjskem travniku ob vznožju Miklavškega hriba zasadil dvojnidrevored iz divjih kostanjev. Ko je bilo leta 1871 ustanovljeno Olepševalno društvo v Celju in jeprevzelo v oskrbo tudi park, ga je z odkupi razširilo od Brega do Lisc, vključno z Reitterjevimhribom (Štajerskim hribom) in Seidlovim studencem* (danes Meškovim studencem). Nagozdnatem pobočju hriba so uredili poti in razgledne točke, ravninski del, nekdanji travnik paprepredli s sprehajalnimi potmi, uredili pisane cvetlične grede ter zasadili drevnine in grmovnice.Namestili so klopi in postavili paviljon (1891) ter kamnito marmorno mizo, vremensko hišico(1891) in druge, takrat priljubljene pritikline parkovnih ureditev. Nujen sestavni del parka je bilvodni bazen z vodnim rastlinjem, zlatimi ribicami in vodometom (1909). Na novo zgrajena brv jemestno jedro povezovala z zeleno oazo.Park je združeval na eni strani strogo kultivirano površino, po merilih takratne vrtnarske estetikein na drugi strani neokrnjeno naravo, kamor so vodile le ozke stezice. Mešanica divjine inkultivirane krajine je v celoti odgovarjala pojmovanju in doživljanju narave s strani takratnemeščanske družbe.Takratnim Celjanom je bil park prvenstveno prostor družabnega življenja in zabave; tu so seodvijali promenadni koncerti, tombole, proslave, igre, itd. Več lokalov, v parku in neposrednibližini, je nudilo različna okrepčila: Gozdna restavracija s kegljiščem na zahodni strani parka, obvzhodnem vhodu v park gostilna Pri mostu, na Anskem vrhu okrepčevalnica Olepševalnegadruštva. Za najmlajše je bilo urejeno otroško igrišče.Razmišljanje o parku kot prostoru za športne dejavnosti se je uveljavilo konec 19. oz. v začetku20. stoletja. V ta namen so umestili tesno pod hrib travno teniško igrišče, ki so ga po potrebipozimi spremenili v drsališče. Lokacija in obseg nista bila v škodo parkovnim površinam. Leta1935 so na skrajnem robu parka zgradili celo smučarsko skakalnico, ki pa je po drugi vojnizamrla.Neposredno na park sta se vezali tudi leva in desna brežina reke Savinje. Bili sta porasli vse dostruge, grmovje in drevje se je menjavalo s travnatimi površinami, kar je omogočalo neposredendostop do vode. Tu je bil idealen prostor za piknike, pa tudi za delo kot so spiranje in sušenjeperila in čiščenje srebrnine. Že v sedemdesetih letih so na desnem bregu uredili kopališči,ločeno za dame in gospode. Po pripovedovanju je tik ob bregu na vodi ležala lesena sprehajalnapot. Manjše žensko kopališč, ob izlivu Sušnice v Savinjo, je bilo tudi na levem pasu Savinje.Skratka, park in nabrežje sta se ujela v organsko celoto, ki je v poletnih mesecih za tujce indomačine predstavljala srčiko družabnega življenja.Mesto je v času Avstro – Ogrske in Kraljevine Jugoslavije, leta 1921 na mesto Olepševalnegadruštva stopi Olepševalno-tujsko prometno društvo, namenjalo za ureditev parka izdatnafinančna sredstva. Park je imel lastnega vrtnarja, drevesnico in rastlinjak. Meščanom je ostal vspominu predvsem vrtnar Martin Jelovšek (1879-1959), ki je park prevzel po 1. svetovni vojni.