SEMINARSKE NALOGE, SKUPAJ - Zavod Celeia Celje

5. PLESI SREDNJEGA VEKASrečko KonecViri za razumevanje srednjeveškega plesa v Evropi so zelo omejeni in fragmentarni in senanašajo predvsem na nekatere prizore na slikah ter freskah in pa na razpršena namigovanja vliterarnih besedilih. Prvi podrobni opisi plesa datirajo iz leta 1450 v Italiji, kar je že po začetkurenesanse. Kljub temu pa imamo veliko dokazov, da so predniki sedanjih prebivalcev sodobneEvrope, ljubili in gojili ples. Lahko rečemo, da se srednjeveški plesi delijo na dva dela in sicer:kmečki, oziroma ljudski del,ki pooseblja ohranjanje prvinske moči ter njegovo ukoreninjenje vzemlji in pa plemiški, kjer so vitezi skupaj z oklepom, ščitom in mečem odložili tudi svojo surovomoč in vnesli v plesno ljubezensko igro očarljivost, milino in nežnost.Poglejmo sedaj na hitro kako se je razvijal ples v srednjem veku glede na različna obdobja. Vzgodnjem srednjem veku ugotovimo,da so plesne zakladnice tega obdobja zvečine podobneplesnim zakladnicam sodobnih primitivnih ljudstev, oziroma da se nekako nanašajo na plese, kiso jih izvajali pogani. Osrednje mesto je pripadalo zaklinjanju rodnosti; z nezmanjšano močjo sote teme prevladovale ob pustovanjih, ob prvem maju (Keltski praznik-beltane), ob porokah in obpogrebnih slovesnostih. Plesno vrtenje ob prošnjah za dež, kroženje okrog mlajevega drevesa inokoli ognja, ples z maskami in plesi z meči so ostali nespremenjeni; hkrati z njimi pa tudi vrstastarih pojmovnih predstav: pospeševanje rodnosti na eni strani z erotičnim plesom in goloto, nadrugi s plesom devic. Seveda ni treba posebej poudariti, da je krščanska cerkev poskušala navse načine prepovedati ali vsaj omejiti takšno pogansko izražanje skozi ples, vendar pa je to vglavnem bilo precej neuspešno in ljudski plesi so se nadaljevali in na ta način prenašalipogansko tradicijo naprej.V visokem srednjem veku pa se zgodi zanimiv pojav tako imenovane »plesne ekstaze« kotpozabljanje na svet in na samega sebe v plesu in s pomočjo plesa. Iz enajstega in dvanajstegastoletja je ohranjenih precej poročil, da so na dan ko je kdo umrl ali ob krščanskih praznovanjihmoški in ženske na pokopališču začeli nenadoma in v neustavljivem zagonu peti in plesati.Motili so božji obred, niso se ozirali na duhovnikove prepovedi, dokler jih ni ta preklel, da najplešejo vse leto. Tak grozljivi motiv plesnega prekletstva je oblikoval Hans Christian Andersen vsvoji znani ljudski pripovedi »Rdeči čeveljčki«-zgodbi o deklici Karen, ki ni mogla prenehati splesom, dokler ji krvnik ni odsekal nog. Večinoma so ponoreli plesalci tekali po pokopališčih; tuso po starih izročilih iskali stika s svojimi mrtvimi. To je bil dobesedno »danse macabre«-mrtvaški ples. Celih tisoč let so cerkveni koncili nasprotovali tem nespodobnim plesom in soposkušali zlo izkoreniniti in vsakokrat jim je poskus spodletel.Podobno je sredi 14. Stoletja naenkrat izbruhnila v mnogih delih Evrope nezadržna plesnanorost, ki se je porodila iz plesov proti kugi. Ta ples je znan pod ljudskim imenom-Vidov ples.Trume obsedenih ljudi, izmučenih od kuge, dolgih vojn in brezkončne bede do globin svoje duše,so se valile iz enega kraja do drugega. Posamično ali z roko v roki so krožili in poskakovali vostudno pobesnelih skupinskih plesih-plesali so po več ur skupaj, dokler niso od izmučenosti ipopadali po tleh. Kjerkoli so divjali se je histerična psihoza polastila tudi gledalcev. Psihotičnoplesanje se je nenehno ponavljalo. V 15. In 16. Stoletju je prihajalo do novih izbruhov, o njih soporočali še iz 17. Stoletja.V Italiji je v istem času divjala neka druga plesna manija-tarantizem. Baje naj bi to bolezenpovzročil ugriz apulijskega pajka«Lycosa tarantula«. Piku je sledila huda potrtost in samo divjijužnoitalijanski ples s skoki-tarantella-naj bi človeka rešil te potrtosti. Nasprotno od nemškega