evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Delamo pod vplivom paradoksa: krajine nepriznavajo državnih meja, vendar pa Evropskakonvencija o krajini implicitno predpostavlja, daseštevek vseh državnih prizadevanj predstavljadober načrt. Menim, da je to mogoče, vendar panikakor ni zanesljivo. Razmislite o tem, da se vsinajpomembnejši načrti držav udeleženk tekonference končajo pri državnih mejah. Če biskupaj sestavili zemljevida dveh sosed, verjetnone bi dajala logično povezane slike. Poznamljudi, ki evropske krajine preučujejo brezupoštevanja državnih meja. Njihove analize semorda razlikujejo, vendar pa postanejo smiselnepreko političnih ločnic.We are working under a paradox: landscapes donot recognize national boundaries, yet the implicitassumption of the European LandscapeConvention is that the sum of national effortswill make a good plan. In my view, this is possible,but by no means certain. Note that all themajor schemes for the countries at this conferencestop at national boundaries. If we attachedtwo adjoining maps, they would likely not createa sensible combination. I know of people whoare studying European landscapes without regardto national boundaries. Their analyses maydiffer, but they do make sense across politicaldivisions.89Predstavil bom primer iz Združenih državAmerike. Leta 1973 je ameriški geograf EtzelPearcy združil zemljevid fizične geografije,ekologije in kulturne krajine, da bi na podlagihomogenosti vsakega področja in njihovemedsebojne raznolikosti ponovno določilnotranjepolitične meje. Na novonastalemzemljevidu je poimenoval 38 novih regij/držav,ki nimajo dosti skupnega z obstoječimi 50zveznimi državami. Homogenost znotraj državali regij in njihova medsebojna raznolikost bimorala biti cilja Evropske konvencije o krajini.Osredotočiti se moramo na glavne težnje pospremembah in razviti strategije za upravljanjesprememb v krajini. Te težnje krajino spreminjajohitreje in koreniteje kot pa naša trenutnasposobnost načrtovanja, zato te sprememberesno postavljajo na dvom našo zmožnost»varstva vseh krajin«.Podajam nekaj primerov teženj, ki povzročajonajvečje spremembe v krajini: gibanje populacijeiz severne Evrope v sredozemsko kotlino,globalno segrevanje, spremembe v kmetijskipolitiki Evropske unije, primanjkovanje vode vsuhih, vendar rodovitnih regijah, opuščanjekmetijstva in selitev v mesta, evropska inneevropska imigracija in posledično tudi vsevečja kulturna raznolikost. Tem kritičnimzadevam ne posvečamo dovolj pozornosti,vendar bodo nedvomno pripomogle k spreminjanjunaših krajin.Naše metode niso primerne. Niso dovoljkompleksne, da bi lahko obvladale ta zahtevnavprašanja, ki – kot je dejal ugleden ekologEugene Odum – pogosto izhajajo iz »diktaturemajhnih odločitev«. Kljub temu pa so našemetode prepogostokrat preveč zapletene, da biI offer an example from the United States. In1973, G. Etzel Pearcy, an American geographer,combined physiographic, ecological, and culturalmaps, in order to redefine internal politicalboundaries based on homogeneity within eacharea, and diversity among the areas. The map hecreated created and named 38 new region/states that bear little relationship to the existing50 states. Homogeneity within states or regions,and diversity among them should be objectivesof the European Landscape Convention.We must focus on the major forces of changeand develop strategies to manage landscapechange. These forces are changing landscapesfaster and more profoundly than our currentability to plan, and these changes certainly questionour ability to »protect all landscapes«.Some examples of the forces that result in majorlandscape change are: population movementsfrom Northern Europe to the Mediterraneanbasin; global warming; European Unionagricultural policy changes; water shortages indry but growing regions; rural abandonment andmigration into cities; European and non-Europeanimmigration, and the resultant increase incultural diversity. These critical issues seem notto be receiving sufficient attention, and they willcertainly alter our landscapes.Our methods are not adequate. They are notcomplex enough to address these big issueswhich, as the eminent ecologist Eugene Odumsaid, often result from »the tyranny of small decisions«.Yet, our techniques are often too complexto be understood by ordinary people. I willnow briefly present two examples of studies oflandscape change, which although complex intheir inputs, and detailed in their outputs, alsoDelavnica 1 / Workshop 1