evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Nekaj misli o krajinskem načrtovanju k ciljemEvropske konvencije o krajiniSome notes on landscape planning towardsthe objectives of the European Landscape Conventionprof. dr. Carl Steinitz, Ph. D.88Delavnica 1 / Workshop 1(Pričujoč govor je dodatek k programu konference inni bil pripravljen na podlagi zapiskov s predavanja,prav tako ni bil sneman. Besedilo je izbor mojihnaknadnih komentarjev.)Zahvaljujem se vam, da ste me povabili in da stemi naklonili nekaj minut za ta govor. Semizkušen krajinski načrtovalec, nisem pa diplomat.Želel bi izpostaviti štiri pomembna dejstva,ki so povezana z učinkovitim izvajanjemEvropske konvencije o krajini z vidika krajinskeganačrtovanja. V preteklih štiridesetih letih sempripravil že veliko študij o krajinskem načrtovanjuin sodeloval v študijah v Evropi, Aziji in obehAmerikah. Svoja opažanja črpam iz teh izkušenj.Prvič, krajine je zelo težko kategorizirati.Drugič, krajine ne priznavajo političnih meja.Tretjič, ne moremo načrtovati čisto vsakegavidika vsake krajine; postaviti moramo prioritetein se osredotočiti na strateške vidike preoblikovanja.In četrtič, ne moremo predpisati načrta za vselokacije v neki krajini; poznati moramo razlikomed zaščito de facto in zaščito de jure ter seosredotočiti na področja, kjer je konflikt medvisoko cenjenimi obstoječimi krajinami intežnjami po spremembah močan.(This talk was a late addition to the conference program,and was not delivered from lecture notes, norwas it recorded. The following is an after-the-fact recollectionof my remarks.)Thank you for inviting me, and for the courtesyof allowing me the time to give this talk. I am anexperienced landscape planner, but not a diplomat.My intention is to make four importantpoints related to the effective implementation ofthe European Landscape Convention from theperspective of landscape planning. I have organizedmany landscape planning studies over thepast forty years, and have worked on studies inEurope, Asia and the Americas. These commentsare drawn from that body of experience.First, landscapes cannot be easily categorized.Second, landscapes do not recognize politicalboundaries.Third, we cannot plan every aspect of every landscape;we must establish priorities, focussingon strategic issues of change.Fourth, we cannot prescribe a plan for all spatiallocations within a landscape; we must recognizethe distinction between de facto and dejure conservation, and focus on areas whereconflict between highly valued existing landscapesand the forces of change are intense.Krajina je celotno okolje, v katerem živimo. Žepreproste kategorije, kot so »naravna« krajina vnasprotju z »urbano« ali »kulturno« krajino, je vresničnem svetu pogosto težko razlikovati medseboj. Koristilo bi nam, če bi manjši poudareknamenjali opredeljevanju in klasifikaciji, večji pafleksibilnejšim in vseobsegajočim pristopom.Krajine niso samo »zelene«.The landscape is the whole environment inwhich we live. Simple categories such as »natural«landscapes versus »urban« or »cultural«landscapes are often very difficult to distinguishin the real world. We would benefit from lessemphasis on definition and classification, andmore on flexible and inclusive approaches.Landscapes are not only »green«.