evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

78Delavnica 1 / Workshop 1– strokovno okolje, ki je bolj odprto za dialog inprimerjavo ter predano sodelovanje, takoupravno kot strokovno, presegajoč ovirelastne pomembnosti, ki kaznuje odnosupravnih struktur na vseh nivojih prav takokot akademski odnos, katerega pogostopreprečujejo rivalstva med različnimi šolamiin strokami;– odnos eksperimentalnega in izbirnegaupravljanja, ki je sposobno pravočasnoprestreči območja sprememb znotraj krajinein sodelovati v njihovem preoblikovanju spomočjo inteligentne in preprečevalnekombinacije strategij, predstavljenih s stranirazličnih vpletenih subjektov. Pri tem odnosune gre le za izvajanje tistih omejitev, ki jihnalaga oblast, pač pa za skupno izdelovanjekrajevnih listin in strateških agend, ki sozmožne spodbujati javne in zasebneprojekte, podkrepljene s postopkovnimi infinančnimi spodbudami.Znotraj te perspektive postaja približevanjelogike urbanizma h krajinski logiki osrednja temaza doseganje ciljev kakovosti krajine.Moja hipoteza je, da bo le učinkovita povezavateh dveh stališč omogočila krajini, da postanevrednota, ki je zmožna usmerjati prostorskapreoblikovanja, namesto da jih samo pogojuje vneizbežno majhnem obsegu.Povezava je težka, vendar ne nemogoča, kotpriča pionirsko delo peščice občin, pri katerih ninaključje, da izhajajo iz tistih regij, ki so najboljobčutljive na izvajanje evropske konvencije.Preden pa načnem temo, kaj se lahko naučimoiz izkušenj, naj razložim posledice predlaganegapristopa.Skupni pristop urbanizma in krajine lahkorazumemo kot vzporedje med dvema načinomaupravljanja sprememb: prvi je usmerjen kdiscipliniranju razvoja naselij in rabe zemlje,medtem ko je cilj drugega skrb za ohranitevpomenov in fizičnih oblik, ki so značilne za nekokrajino. Gre za dva pristopa, ki izhajata izrazličnih strok in ki morata obravnavati prakse inintervencijske politike, ki se opazno razlikujejo.Njuna kombinacija, osredotočena na določenokrajino, lahko jamči, da prepoznavnost določenihstrokovnih tradicij ostaja nespremenjena.Vendar prav pojmovanje teh ciljev kakovosti kottočke obrata, tako za urbanizem kot za krajino,nature, tend to simultaneously consider the landscapeand the territory.In order that this advanced vision of landscapepolicies can truly affirm itself, at least three conditionsmust be matured:– the principal of the shared sovereignty of thelandscape, as part of a system of multilevelgovernance that, first and foremost, reaffirmsthe value of the landscape within themanagement of spatial transformations;– a culture of experts that is more open todialogue and comparison and faithful cooperation,both administrative and disciplinary,overcoming the barriers of a selfreferentialitythat penalises the behaviour of administrativestructures at all level as much asacademic behaviour, often hindered by rivalriesbetween various schools and disciplines;– an attitude of experimental and selectivegovernment that is capable of intercepting,in a timely fashion, the areas of changewithin the landscape and of participating intheir transformation through an intelligentand preventative combination of the strategiespresented by the various subjects involved.It is an attitude that entrusts, ratherthan only those restrictions imposed by authorities,the shared production of landscapecharters and strategic agendas that are capableof promoting public and privateprojects, assisted by procedural and financialincentives.Within this perspective the approximation of thelogic of urbanism to that of the landscape isbecoming a central theme for the achievementof landscape quality objectives.The hypotheses that I am putting forward is thatof only an effective integration between thesetwo points of view will allow the landscape tobecome a value that is capable of orienting spatialtransformations, and not only to conditionthem within an inevitably limited range.This integration is difficult, though not impossible,as demonstrated by the pioneering work ofa few Municipalities, not by chance located inthose regions that are most sensitive to the applicationof the European Convention. However,before discussing what can be learned from experience,I would like to discuss the implicationsof the proposed approach.