evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

74Delavnica 1 / Workshop 1(lahko pa pripelje do novih zasnov) že vnajzgodnejši fazi načrtovanja spremembe. Vtem pogledu postanejo varovana območja manjpotrebna: vse okrog nas je krajina za nekoga, vesrazvoj pa lahko poteka z namenom izboljšanja aliohranjanja njenega značaja.Del širše razprave na delavnici v Ljubljani se jeusmeril k zamislim o nasprotovanju spremembi,da bi s tem »rešili« nekatere dele krajine predspremembo. Ta vrsta reakcijskega (inkonzervativnega) pristopa k upravljanju je bilamogoče potrebna v zgodnejših časih, ko je biloohranjanje še nestrukturirano, s še manjdenarnimi sredstvi kot sedaj, osredotočeno naomejena mesta, zgradbe in spomenike (»stvari«namesto na celotno krajino). V ta pristop pravtako ni bila vključena javna podpora, kot je sedaj,deloma zaradi tega, ker so ta pristop dojemali,pogostokrat pa je tudi bil, samo stvar»strokovnjakov«, ki se ni preveč nanašala naživljenje ljudi. Na mojem področju je bila todokazna vrednost in ne (npr.) vrednost udobja aliidentitete arheoloških najdišč ali umetnostnegazgodovinskega pomena (namesto kontekstualnegamesta-vrednosti) zgodovinskih zgradb;na področju ekologije so bila majhna življenjskaokolja »zavarovana«, pri čemer pa niso bileupoštevane človeške in kulturne vrednote –biotska raznovrstnost, samo v korist živali ne patudi v korist ljudi, pri čemer so bili ljudje nekakoizključeni iz narave in niso bili njen del, kot vplivna krajino in ne kot njeni oblikovalci.ZaključekMetode, ki so bile navedene v tem kratkemprispevku, temeljijo na številnih načelih, ki vsiomogočajo, celo zahtevajo, uporabo novegapristopa k upravljanju krajine, ki je z vidikaoblikovanja prihodnjih krajin usmerjen bolj vprihodnost. Ta načela vključujejo interdisciplinarnorazumevanje, ki poskuša upoštevati vsepoglede; opredelitev in ocenjevanje celotnekrajine; ta krajina postavlja ljudi v središče (kerje predvsem, kot zahteva konvencija, načinopazovanja okolja skozi dojemanje ljudi); inprepoznavanje pomembnosti časa in s tem tudispremembe skozi čas, kot del značaja krajine.Podedovan značaj krajine je treba še vednovzdrževati in ohranjati, vendar kot del novekrajine in ne kot muzejski predmet. Krajina ni levečja vrsta spomenika ali kraja, je tudicelovitejša in bolj dinamična kot to. Le redko joPart of the wider discussion at the Ljubljanaworkshop turned towards ideas about opposingchange in order to »save« certain parts of thelandscape from change. This sort of reactive(and conservative) approach to managementwas perhaps necessary in earlier times whenconservation was un-structured, even more under-fundedthan it is now, focussed on discretesites, buildings and monuments (»things« ratherthe whole landscape). It was also lacking in publicsupport than it is now, partly because it wasperceived to be, and often was, solely about »expert«concerns that scarcely impinged on thelives of real people. In my own field, this was theevidential rather than e. g. the amenity or identityvalue of archaeological sites or the art historicalsignificance (rather than contextual placevalue)of historic buildings; in ecology, smallhabitats were »protected« but without recognitionof the human and cultural values –biodiversity only for the sake of animals ratherthan people as well, somehow seeing people asbeing outside nature not part of it, as an impacton landscape not as creators of it.ConclusionThe methods outlined in this short paper arebased on a number of principles that all allow,indeed require, a new approach to landscapemanagement, one that is more forward -lookingin terms of creating future landscapes. Theseprinciples include inter-disciplinary understandingthat tries to incorporate all ways of seeing;the characterisation and assessment of thewhole landscape; a strong recognition that allareas are somebody’s landscape; that landscape(because it is first and foremost as the conventioninsists a way of seeing the environmentthrough human perception) puts people at centre-stage;and recognition of the importance oftime and therefore of change through time aspart of landscape character.Inherited landscape character still needs to bekept and preserved, but as part of a new landscape,not as a museum object. Landscape isnot just a larger type of monument or site, it isboth more complex and more dynamic thanthat. It can rarely be preserved in a reserve, butneeds to be kept as part of the living, changingworld. Understanding landscape therefore leadsus to a new paradigm where character and context(local or national) count for more than fabric,where processes need to be sustained as