evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

70Delavnica 1 / Workshop 1okoljske podpore, do nadziranja glavnih smeri invzrokov za spremembo krajine (www.countrysidequalitycounts.org.uk) ali strateško prostorskonačrtovanje. Obstajajo tudi podobnenacionalne karte za zgodovinski značaj, kot jeEH »Atlas podeželskih naselbin«, ki vzpostavljamodel značaja človeške krajine v Angliji inrazkriva starodavne in globoko ukoreninjenevzorce, ki še vedno dinamično oblikujejo regijskoraznovrstnost.Metodi LCA in HLC na nivoju okrožja sta,predvsem slednja, znatno bolj podrobni. LCAanalizira krajino in predstavlja skladno slikonjene raznovrstnosti s pomočjo naborov ločenihznačajskih območij in sicer na enak način, kot topočne nacionalni JCA. Upošteva topografijo ingeologijo, občutke, kot je občutek zaprtosti aliodprtosti zemljišča, barve in zvok ter poglede vin iz območij. Pri HLC (zaradi uporabe metodGIS, predvsem pa zaradi tega, da bi bilaupoštevana zgodovinska celovitost krajine, jepotrebna podrobnejša delitev, kot na primer priupoštevanju različic, ki izhajajo iz geologije,zemlje, klime ali topografije) se uporabljanatančnejši pristop, ki temelji na arheološkimiselnosti (v najširšem sodobnem pomenubesede arheologija, kot stroke, ki je predanapreučevanju podedovane materialne kulturevseh vrst, da bi bilo s tem mogoče razumetisedanjost).HLC temelji predvsem na interpretaciji splošnihvrst (npr. različnih zgodovinskih vrst polj inzaprtosti zemlje, mestnega in industrijskegaznačaja itd.) in ne na značajskih območjih,čeprav jih je tudi pri tej metodi mogoče določiti.To se izvaja z namenom razumevanjazgodovinskih procesov. Poudarek na procesu,kot tudi na zgradbi in obliki, je pomemben delmetode HLC; vsebuje predpostavko, da sosprememba in njeni učinki, v preteklosti ali vsedanjosti, prav tako lastnosti krajine, kot sovplivi nanjo; iz tega izhaja, da ni vedno trebanasprotovati spremembam, ne glede na to, kakozadovoljni smo z obstoječo krajino. Metoda jebila razširjena iz podeželske krajine, kjer je bilarazvita, najprej na mestne krajine, nedavno patudi na »morske krajine«, ki so nevidne, pavseeno v številnih pogledih zaznane krajinemorskega dna: ni treba, da je krajina, kot vprimeru asociacij in spomina, vidna.Obe vrsti vrednotenja krajine, ki se sevedadopolnjujeta in nista konkurenčni ena drugi, sta,port, to the monitoring of the major directionsand causes of landscape change (the www.countrysidequalitycounts.org.uk), or strategicspatial planning. There are also similar nationalmaps for historic character, such as EH’s »Atlasof Rural Settlement« that has produced a modelof the character of England’s human landscapethat reveals ancient and deep-seated patternsthat still dynamically govern regional diversity.County-level LCA and HLC, however, and especiallythe latter, are considerably more detailed.LCA analyses landscape and presents a coherentpicture of its diversity by means of sets ofdiscrete character areas, in the same way thatthe national JCAs do. It takes account of topographyand geology, feelings such as the sense ofenclosure or open-ness of the terrain, of colourand sound, and of views into and out of areas.HLC (by virtue of its use of GIS methods, butlargely because doing justice to the historicalcomplexity of the landscape requires a muchfiner grain than, for example, taking account ofvariations arising from geology, soils, climatic ortopography) takes a more detailed approach,based on an archaeological mind-set (in thebroadest, modern sense of the word archaeology,as a discipline devoted to studying inheritedmaterial culture of all types in order to understandthe present).HLC mainly bases its interpretation on generictypes (eg different historic types of fields andland enclosure, urban and industrial characterand so on) rather than on character areas, althoughthey can be constructed as well. It doesthis in order to understand historic processes.The emphasis on process as much as fabric andform is an important part of the HLC method; itcarries with it an assumption that change and itseffects, whether past or future, are as much anattribute of landscape as an impact on it; fromthis it follows that change is not necessarily tobe fought, no matter however comfortable wemight feel with the existing landscape. Themethod has been extended from the rural landscapewhere it was invented, first to townscapesand most recently to »seascapes«, that is the invisiblebut still in various ways perceivable landscapeof the seabed: landscape, as with associationand memory, need not be visible.Both types of landscape assessment, which areof course complementary not competitive, arenecessary simply because, as mentioned above,