evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

68Delavnica 1 / Workshop 1dojemanje, ki od nas zahteva, da jo upravljamoali načrtujemo njeno prihodnost v njeno korist(ali zaradi tega, ker jo mi cenimo), ampak tudi kotnačin za spremembo vodenja, ki bo pozitivnovplival na vse vidike okolja. Ta pristop –načrtovanje s pomočjo krajine in ne načrtovanjeza krajino, kot so se izrazili raziskovalci, kot jePaul Selman (glej tudi dokument Ingrid Sarlov-Herlin v razpravah iz 2. delavnice ELC iz leta2003) – izkorišča sposobnost koncepta krajine,ki izhaja iz konvencije, da deluje kot vrsta krajevza sestanke, ki združuje ljudi iz njihovih različnihstrok in zanimanj ter jih povezuje v širšoskupnost.Povedano na kratko je krajina, kot tudi vseostalo, dejavnik poenotenja, ki omogoča lažjecelovito trajnostno upravljanje okolja in vsehnjegovih sestavnih delov, pa naj gre za kulturneali naravne (v kolikor jih je mogoče razlikovati),nove ali stare, fizične ali združevalne sestavnedele. Omogoča srečevanje ljudi s krajem, pravtako pa tudi ljudi s spomini, ter premagujekulturne razlike, prav tako pa tudi različne stroke.Interdisciplinarna razsežnost kraja, namenjenegasestanku, je ena njenih najpomembnejšihrazsežnosti – pristop, ki ga uporabi arheolog, dabi razumel krajino, se zelo razlikuje od krajinearhitekta, vendar nam opredelitve konvencijeomogočajo, da spoznamo, da ta razlika ne predstavljakonkurenčnosti, da se ta dva pogledamedsebojno ne izključujeta, temveč da se ta dvapristopa (in še številni drugi) dopolnjujeta.Krajinsko delo še ni uspelo zajeti vrednostizdruževanja vseh strokovnih vidikov. Mogoče jeto nemogoče opravilo – cilj, ki mu je treba slediti,vendar nikoli ne bo dejansko dosežen, prav takokot trajnost. Naloga bo vsekakor lažja, če se boizvajala na interdisciplinarni način. Odgovor neleži v tem, da ena stroka, kot je krajinskaarhitektura, »zbere« vse poglede in jih združi,ampak je dejanska naloga tista, ki jo bodorazlične stroke dosegle z medsebojnim delom.Načini razumevanja krajineV Angliji obstajajo številne skupne metode zaocenjevanje in opredelitev krajine, predvsemLCA – ocena značaja krajine – in HLC – zgodovinskaopredelitev krajine. Obe sta opisani vkratkem prispevku v razpravah iz delavnickonvencije v letu 2002. Metodo LCA običajnoizvajajo krajinski arhitekti s pomočjo dobro uveljavljenemetode (www.landscapecharacter.org.uk/, pod »Resources (viri)«). Osredotočenathat will benefit all aspects of the environment.This approach - planning through landscaperather than planning for landscape, as researcherssuch as Paul Selman has phrased it (see alsoIngrid Sarlov-Herlin’s paper in the proceedings ofthe 2 nd ELC workshop from 2003) - harnessesthe ability of the Convention’s concept of landscapeto act as a series of meeting places, tobring people together from their different disciplinesand interests and to connect them to awider public.In short, landscape as well as everything else isa unifying factor, that facilitates holistic sustainablemanagement of the environment and all ofits components, whether cultural or natural (insofaras these are distinct), new or old, physicalor associative. It enables the meeting of peoplewith place, but also of people with memory, andit transcends different cultures as much as differentdisciplines. The interdisciplinary dimensionof the meeting place is one of its most important– the approach an archaeologist takesto understanding landscape is very different tothat of a landscape architect, but the Convention’sdefinitions allows us to see that this differenceis not one of competition, that the twoviews do not exclude each other, but that thetwo approaches (and many, many others) complementeach other.No landscape work has yet fully captured thevalues of joining all disciplinary viewpoints. Itmay be an impossible task – a goal to move towardsbut never to actually reach, likesustainability. The task will become easier howeverif it is carried out in an interdisciplinarymanner. The answer is not for one disciplinesuch as landscape architecture to »collect« everyone’sviews and integrate them, the actual taskis one for disciplines to achieve working together.Ways of understanding landscapeThere are a number of methods in common usein England to assess or characterise landscape,principally those of LCA – Landscape CharacterAssessment – and HLC – Historic LandscapeCharacterisation. Both are described in a shortpaper in the proceedings of the 2002 ConventionWorkshops. LCA is normally carried out bylandscape architects using a now well-establishedmethod (www.landscapecharacter.org.uk/, under »Resources«). It is focussedmainly on visual, aesthetic and experiential as-