evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

66Delavnica 1 / Workshop 1»krajino«. Glede na to, kako se običajno izvajajona primer metode za presojo vpliva na okolje, jihni mogoče enostavno prenesti od merjenjavpliva na posebne naravne in kulturne vire (ki jihje mogoče uničiti, prav tako pa tudi spremeniti)do presojanja, na kakšen način je mogočespremeniti značaj in dojemanje krajine. Polegtega je upravljanje krajine in načrtovanje krajinebolj učinkovito in pozitivno orodje kot varstvokrajine. Varstvo lahko predstavlja uporabnorešitev v sili, kadar drugi načini upravljanjasprememb krajine ne obstajajo ali niso biliučinkoviti; vendar bo običajno šlo za varstvosestavnih delov, le redko pa za zagotavljanje, dase bo ustrezen proces uporabe krajinenadaljeval, zaradi česar lahko zaščita samoohrani površinski izgled, ne pa tudi njenegacelotnega značaja. V najboljšem primeru lahkopredstavlja začasno sredstvo, kajti prej ali slej sebodo začeli odvijati novi procesi, ki bodo začelispreminjati krajino, ki jo želimo varovati.Razumevanje procesov, preteklih ali odvijajočih,je pomembnejši del razumevanja kot se gavčasih zavedamo.Varstvo česarkoli – na primer zgradbe alispomenika – vedno v določenem obsegu,metaforično, včasih pa tudi dobesedno, postaviograjo ali prepreko okrog zavarovanega objekta,in ga s tem izloči iz njegovega konteksta v širšemsvetu. Ker pa je krajina kulturnega pomena,zares obstaja samo kot del odprtega,nezagrajenega sveta in kadar je del dejanskega,spreminjajočega, tekmovalnega sveta ljudi indružbe. Prav zaradi tega tako pogostouporabljamo izraz »kulturna krajina«. Centraliziranostljudi – sedaj in v preteklosti, prav tako patudi v prihodnosti – je razlog, zaradi katerega sozgodovinski in arheološki vidiki krajine takopomembni; in zakaj morata arheologija krajinein zgodovina krajine igrati pomembno vlogo priocenjevanju in opredeljevanju krajine.Varstvo krajine prav zaradi tega ne predstavljaprednostnega instrumenta pri trajnostni skrbi zakrajino. Tudi kadar je potrebna, jo jenajučinkoviteje in najbolje uporabiti samo nanivoju sestavnih delov: krajina kot celota je – vkaterem koli območju – odvisna od ljudi indružbenih procesov, ki pa se ne morejonadaljevati v neskončnost, ali od ekološkihmedsebojnih vplivov, ki ne obstajajo v vakuumu,ampak kot del biosfere, ki jo nenehno spreminjačlovek. Gledano na ta način, kot celovitmehanizem, pa tudi kot miselni koncept, krajinefrom measuring impact on specific natural andcultural assets (which can be destroyed as wellas modified) to assessing how landscape characterand perceptions may be modified. Furthermore,landscape management and landscapeplanning are more useful and positive tools thanlandscape protection. Protection can be a usefulfall-back when other ways to manage landscapechange more holistically do not exist orhave failed; but it will usually be protection ofcomponents, rarely ensuring that appropriateland-using processes continue, so that protectionmay keep the superficiality of landscape butnot its full character. It also at best is a temporaryremedy because sooner or later new processeswill arise that start to change the landscapethat we are trying to protect. Understandingprocesses, past or continuing, is a more importantpart of understanding than is sometimesrecognised.Protection of anything - a building or a monumentfor example - always to some extent, metaphoricallyand occasionally literally, erects afence or a barrier around the object of protection,separating it from its context in the widerworld. Landscape, however, because it is cultural,only truly exists as part of an open, unfencedworld and when it is part of the real,changing, contested world of people and society.This is why we so often use the term »culturallandscape«. The centrality of people - nowand in the past as much as in the future - is whythe historic and archaeological aspects of landscapeare so important; and why landscape archaeologyand landscape history need to play alarge role in landscape assessment and characterisation.Landscape protection is therefore not the preferredinstrument for sustainably looking afterlandscape. Even when it is required, it is best andmost effectively applied only at the scale of components:landscape as a whole - in any area – isdependent on human and social processes thatcannot always continue, or on ecological interactionswhich do not exists in a vacuum but aspart of the humanly-modified biosphere thatcontinues to be modified. Viewed in this way asa complex mechanism as well as a mental concept,landscape cannot be »protected«; such anapproach (which is borrowed from earlier 20 th oreven 19 th century paradigms for protectingMonuments and Nature Reserves) is inappropriate,yet it continually re-emerges in discussions