evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

246Delavnica 3 / Workshop 3okolja resnično podporno orodje pri usmerjenemprocesu ponovne naturalizacije, kar papogosto zahteva dopolnile ukrepe.Na ozemljih z močno tradicijo kmetovanja semora načrtovanje infrastrukturnih objektovnavezati na spreminjajočo kmetijsko krajino, dabi izpostavili bogastvo formalnih vrednot, kar jebilo preverjeno sredi pedesetih na podlagimelioracijskih izkušenj, povezanih z gospodarskorastjo.V zasebnem sektorju lahko infrastrukturniprojekt prevzame valenco urbanizacije in zelorazgibane krajine kot priložnost za gradnjomestnih prostorov z različnimi cilji v kontekstuizboljšanja mest.Ne glede na to, ali gre za vprašanjepreprojektiranja postaj, novih cest ali novihcestnih obročev, obstaja potreba po rešitvitežkega problema opredelitve italijanskegamesta, vidika, ki se je pojavil pri soočanju stežavami v lokalni upravi, čeprav je bil tekomzadnjega desetletja dosežen velik napredek pripremagovanju pomanjkanja izhodišč in neprilagodljivostipri lokalnem upravljanju.Da bi lahko udejanili to kompleksno valencoinfrastrukturnega projekta, je treba temeljitoponovno pretehtati procese odločanja, stališčain mnenja, povezana s projektnimi odločitvami,kakor tudi potrebo po uskladitvi med različnimivpletenimi politikami. Brez dvoma so bili procesiodločanja na področju rekonstrukcije in predlogiv preteklem desetletju deležni veliko pozornosti.Sedaj bi že moralo biti jasno, da so lahko posegina infrastrukturnih objektih priložnost zaizboljšanje krajine le, če obstajajo nova stališčado tehničnih vidikov in če postane procesodločanja bolj skupen, tako da je odgovornostza projekte, ki niso takoj popularni, deljena.Predvsem pa mora obstajati določenaprimerjava z drugimi scenariji, ki predlagajozamisli krajin, sposobnih ustvarjati povezavemed različnimi omrežji (cestami, železnico,letališči) in na različnih ravneh (nacionalnoregionalno,pa tudi lokalno med različnimisuburbaniziranimi območji kontroverznih mestPademontane), med posameznimi infrastrukturnimipolitikami in politikami odprtih prostorov(ki na primer v teh primerih lahko postanejosistem javnih površin).both of districts and of the Po Valley, where acontained level of urbanisation is linked to thestrength of some specialised farming products.In the former case the design of the new infrastructuremay be carried out better throughevaluation of the impact on the environment, inan attempt to minimise the impact without,however, limiting the processes of repopulationof fauna and flora, or creating instability in theideographic network. Still to be investigated iswhether the restricted insertion of some roadlinking infrastructures of limited circulation inthese territories may become, with proper protectionof the environment, a real support tool ina guided process of re-naturalisation, which oftenrequires, however, supplementary action.In the territories with a strong farming traditionthe planning of infrastructures must relate to achanging agricultural landscape in order to bringout the wealth of formal values which was verifiedin the mid fifties through the experience ofreclamation linked to economic growth.In the private sector the project of infrastructurecan assume a valence of urbanisation andgreatly varied landscape, as an occasion for theconstruction of city spaces with various objectivesin the context of urban improvement.Whether it is a question of the redesigning ofstations, new roads or new ring roads there is aneed to tackle the difficult problem of definingthe Italian city, an aspect that has come upagainst difficulties in local government, althoughover the past decade much progress has beenmade in overcoming the lack of references andinflexibility in local governance.In order to carry out this complex valence of theinfrastructure project much rethinking is requiredconcerning the decision making processes,attitudes and opinions related to the actionto be taken for the project, as well as theneed to come to agreements regarding the variouspolicies involved. Undoubtedly the decisionmakingprocesses regarding reconstruction andproposals have received much attention over thepast decade.It would appear clear by now that interventionon the infrastructures may constitute the opportunityto improve the landscape only if there arenew attitudes to the technical aspects and ifdecision-making becomes more shared, through