evropska konvencija o krajini - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

226Delavnica 3 / Workshop 31. njivske kulturne krajine (v ravnici, na razgibanemreliefu);2. kulturne krajine travnatega sveta (v ravnici,celki, planine, steljniki, mokrotni in obvodnisvet);3. kulturne krajine trajnih nasadov (vinogradniške,sadjarske kulturne krajine);4. poseljene kulturne krajine (z izrazitimi poselitvenimivzorci, z izstopajočo stavbnodediščino, z izstopajočimi tehniškimi prvinami,npr. mlinščice, soline);5. kulturne krajine z izjemno naravno zgradbo.Izkazalo se je, da je za potrebe obravnavedediščinskih kulturnih krajin smotrno uvesti šedve dodatni kategoriji:6. kulturne krajine z izrazitimi ustvarjenimi vegetacijskimičleni (drevoredi);7. zgodovinske (spominske) kulturne krajine(prizorišča bitk).Vsake od njih zaradi pestrosti njihove krajinskezgradbe sicer ni mogoče povsem nedvoumnorazvrstiti v samo eno tipološko skupino, zato jetreba pri razvrščanju upoštevati najpomembnejše,opredelilne značilnosti njene krajinskezgradbe.IV. Ohranjanje dediščinskih lastnosti kulturnekrajineKrajina je živ organizem. Spreminja se, če vanjoposegamo ali če jo prepustimo njenemulastnemu razvoju. Kulturna krajina ostajakulturna, dokler je v rabi oziroma funkcijičloveka. Vsako kulturno krajino ogrožata človeks svojimi posameznimi posegi ter narava s svojosposobnostjo renaturacije opuščenih zemljišč.Kulturne krajine se tako dnevno spreminjajozaradi:– modernizacije in intenzifikacije kmetijstva,– zaraščanja ali načrtovanih renaturacij,– zaradi opuščanja rabe (izseljevanje ljudi izodročnejših krajev ali opuščanje dejavnosti),– spreminjanja v rezervatno varovanaobmočja,– gradnje velikih linijskih, infrastrukturnihobjektov (avtoceste, daljnovodi, železnice),– nenadzorovane poselitve (urbanizacije)podeželja.Stroka in družba lahko izbirata med tremimožnimi načini ohranjanja:– dosledno varovati obstoječe stanje dediščinskekulturne krajine,– obnavljati in rekonstruirati opuščene ali de-3. Typological classification of cultural heritagelandscapesTypological classification is the process of forminggroups of cultural heritage landscapes thatare similar in terms of landscape structure characteristicsand use of the space that they helpcreate. The purpose of typological classificationis to identify common characteristics, risk factorsand any other peculiarities that are importantparticularly in the preparation of guidelinesand regimes for their conservation or for theplanning of spatial development.As a basis for the classification of heritage landscapeswe use a typological classification thatis already established in the sphere of evaluatinglandscapes and defining outstanding landscapesand their further spatial development(Marušič, 1998), and we divide cultural heritagelandscapes into:1. agri - cultural landscapes (lowland, hillyareas);2. grassland cultural landscapes (lowland, singleplots, mountain pastures, forest litter areas,wetlands and riverside areas);3. permanent plantation cultural landscapes(vineyard, orchard);4. settled cultural landscapes (with distinctivesettlement patterns, notable architecturalheritage, notable technical elements e. g.millstreams, salt pans);5. cultural landscapes with outstanding naturalstructure.It has become apparent that when dealing withcultural heritage landscapes two additional categoriesought to be introduced:6. cultural landscapes with distinctive elementsof created vegetation (e. g. avenues);7. memorial cultural landscapes (battlefields).Owing to the variety of their landscape structure,none of these types can be classified unequivocallyinto one single typological group. For thisreason it is necessary during classification totake into account the most important, definingcharacteristics of their landscape structure.IV. Conserving the heritage characteristics ofa cultural landscapeThe landscape is a living organism. It changesboth as a result of human intervention and ifabandoned to its own development. The culturallandscape remains cultural for as long as it has