Šolsko polje, letnik XX, številka 5-6, 2009: Vloga ... - Pedagoški inštitut

42 ŠOLSKO POLJE LETNIK XX ŠTEVILKA 5/6Opombe[1] V prispevku bomo razločevanju med ontičnim in ontološkim sledili tako, kotga je opredelil Heidegger, ki je v delu Bit in čas (1997) trdil, da se raziskovanjeontičnega osredotoča na določene tipe objektov in entitet, ki so umeščeni vdoločeni domeni ali »regiji« fenomenov, medtem ko raziskava ontološkegazadeva kategorični predpogoj za take objekte in njihovo raziskovanje. Npr. čev različnih kontekstih analiziramo konstrukcijo nacionalne identitete in če pritem pojem nacionalne identitete privzemamo kot danega, potem je raziskavaontična. Če pa se raziskovanje osredotoča na temeljne predpostavke, kidoločajo, kaj razumemo kot identiteto in kako se lotevamo študije tegafenomena, ter se sprašujemo o njenem obstoju, potem lahko rečemo, da jeraziskava ontološka (gl. Glynos in Howarth, 2007, 109).[2] Žal na tem mestu nimamo prostora, da bi se natančneje spuščali v teoretskein metodološke nekonsistentnosti kritične analize diskurza (KAD), zatose bomo v pričujočem prispevku namesto na kritiko KAD osredotočili nateoretske probleme, iz katerih te nekonsistentnosti izhajajo.[3] V genealoškem obdobju se je Foucault oddaljil od raziskovanja odnosamed diskurzivnimi in zunajdiskurzivnimi praksami in se osredotočil zgoljna diskurz, tako, da je o njem razmišljal skozi telesnost. Genealogija se torejosredotoča na odnose med oblastjo, vednostjo in telesom.[4] Pojem se pojavi v Redu stvari in pomeni zgodovinski a priori, ki utemeljujevedenje in diskurze in je zato pogoj možnosti vznika nekega diskurza vdoločeni epohi.[5] Tukaj je Foucault verjetno želel izpostaviti, da cilj njegove analize niso govornadejanja kot taka, temveč da ga znotraj izjave, ki je pri njem širša od jezikovneizjave, zanimajo predvsem jezikovna dejanja, ki določajo razmerja moči.[6] Izjava in diskurz torej ne pripadata subjektu. Foucault (1991b, 58) poudarja,da ni ničesar takega kot inertni diskurz, ki je skorajda že zamrl, in na drugistrani suvereni subjekt, ki bi s tem diskurzom lahko manipuliral, ga prirejal,obnavljal; temveč da subjekti diskurza tvorijo del diskurzivnega polja,v katerem imajo tudi svoje mesto in vlogo. Diskurz ni mesto, kamor bisubjektivnost vdrla, temveč je prostor diferenciranih subjektnih pozicij insubjektnih vlog. Foucault odnosov med subjektom in diskurzom ne naslavljatako, da bi se implicitno ali eksplicitno skliceval na zavest govorečegasubjekta, niti tako, da bi diskurz povezoval z zavedno ali nezavedno voljonjegovega avtorja (Foucault, 1991b, 59).[7] Diskurzivna formacija je v osnovi Pêcheuxov pojem. Diskurzivno formacijodefinira kot »tisto, kar v dani ideološki formaciji, tj. z določene pozicije z danokonjunkturo, ki jo determinira status medrazrednega boja, determinira, ‘kajje lahko in kaj mora biti izrečeno’« (Pêcheux v: Fairclough, 1995, 40).[8] Pristop, ki izhaja iz Laclauovega kroga, bomo imenovali teorija diskurza.[9] Artikulacije, ki se zgodijo v antagonističnih bojih, so opredeljene kothegemonske. Diskurz pa je strukturirana totalnost, ki je rezultat artikulacijskeprakse (Laclau in Mouffe: 1987, 88).