Šolsko polje, letnik XX, številka 5-6, 2009: Vloga ... - Pedagoški inštitut

DISKURZ: FOUCAULT, LACLAU TER ZAPOPADANJE DIHOTOMIJE MED ...39dveh razsežnostih političnega. Prva je ideja političnega kot institutivnegamomenta družbe, druga pa je ideja nedokončanosti vsakega dejanja nekegapolitičnega instituta (Norval, 2005, 92). Dekonstrukcija kaže na konstitutivnonedoločenost, radikalno nezaključenost ali netotalnost tekstualnih,institucionalnih, kulturnih, družbenih in ekonomskih struktur. Hkrati pa jehegemonija teorija odločitve, 15 ki se zgodi na »terenu nedoločenosti«. Tegaodpira prav dekonstrukcija in je potemtakem pravzaprav način, na kateregalahko začnemo misliti politike dekonstrukcije (Critchley, 1995, 21).Laclau (1996b, 60) meni, da sta dekonstrukcija in hegemonija dveosnovni razsežnosti ene in iste teoretsko-praktične operacije. Hegemonijazahteva dekonstrukcijo: brez radikalne »nedoločenosti« strukture, ki jo izvajadekonstrukcijska intervencija, bi se veliko slojev družbenih odnosovkazalo kot bistveno povezanih z neko neizogibno logiko, in tako ne bi obstajalonič, kar bi se dalo hegemonizirati. Vendar tudi dekonstrukcija potrebujehegemonijo, torej teorijo odločitve, ki je lahko samo hegemonska,ker je, prvič, samoosnovana, 16 drugič, ekskluzivistična, 17 saj zatira alternativneodločitve, in tretjič, je s tem tudi notranje razcepljena, saj je hkratioboje; ta odločitev in odločitev kot taka. Pri tem je pomembno poudariti,da Laclau ne pravi, da obstaja radikalna odsotnost pravil in da so vse odločitvepopolnoma svobodne. 18 Pri tem namreč misli, da je »nedoločenost«pravzaprav strukturirana »nedoločenost«, torej ni preprosto neomejena,saj imamo vedno opraviti z delno destrukturacijo neke strukture (Laclau,1996b, 57). Če povzamemo: za Laclaua vprašanje odnosa med dekonstrukcijoin hegemonijo vznikne v kontekstu »nedoločenosti« in ob potrebi postabilizaciji vsega, kar je v osnovi nestabilno (Norval, 2004, 143).SklepKot vidimo, imamo tako pri Foucaultu kot pri Laclauovi teoriji diskurzaopraviti predvsem z razumevanjem logike družbenega kot sedimentiraneoblike diskurzivnih praks. Logika družbenega nam omogoča, da označimodoločene družbene prakse in režime v določenih družbenih domenah.Laclau razvije pojem družbene logike, da bi opredelil splošni vzoreckoherentnosti diskurzivne prakse. Zanj družbena logika pomeni sledenjepravilom in s tem vključuje sistem izjav, torej pravil, ki rišejo horizont, znotrajkaterega so določeni objekti reprezentirani, drugi pa izključeni. Pri tempojem diskurzivne formacije razume tako, kot ga razlaga Foucault v Arheologijivednosti, torej tako, da zavrne štiri hipoteze, ki zadevajo načelo enotnostidoločene diskurzivne formacije (Glynos in Howarth, 2007, 139).