Šolsko polje, letnik XX, številka 5-6, 2009: Vloga ... - Pedagoški inštitut

38 ŠOLSKO POLJE LETNIK XX ŠTEVILKA 5/6oblike družbenega reda (Howarth in Stavrakakis, 2000, 14). Lastnost hegemonijeje ustvarjalna artikulacija, torej politična konstrukcija določenedružbene formacije, ki nastane iz različnih elementov. Tovrstna ustvarjalnaartikulacija nasprotuje videnju družbe kot zaprte in homogene totalnostiin je zato ključen napad na sociologizem in ekonomizem (Dallmayr,2004). Ker odnosi niso totalizirajoči, izhajajoč iz Gramscija, tudi hegemonijani »nekaj, kar lahko imamo«, temveč je tip političnega razmerja, saj jeobče polje vznika hegemonije polje artikulacijskih praks. To je polje, nakaterem se elementi niso kristalizirali v momente. V zaprtem sistemu relacijskihidentitet, v katerem je pomen vsakega elementa utrjen, ni prostoraza hegemonsko prakso. Prav zato hegemonija predpostavlja necelost inodprtost družbenega, torej je mogoča le na področju, na katerem vladajoartikulacijske prakse (Laclau in Mouffe, 1987, 114).Za hegemonistično artikulacijo sta zato potrebna dva pogoja: navzočnostantagonističnih sil in nestalnost meja, ki te sile ločijo. Teren, nakaterem je mogoče tako prakso utemeljiti kot hegemonsko, konstituiranavzočnost širokega območja plavajočih elementov in možnost njihoveartikulacije v nasprotne tabore. To implicira, da se ti tabori nenehno nanovo opredeljujejo (Laclau in Mouffe, 1987, 115). Osnovni cilj vsakegahegemonskega projekta je konstruiranje in stabiliziranje vozlišč, ki oblikujejotemelje konkretnih družbenih redov, tako da artikulirajo čim večplavajočih označevalcev.Pri tem je za Laclaua in Mouffejevo osrednjega pomena to, da razvijetasubstantivna razumevanja Derridajevih dekonstrukcij. Eden temeljnih poudarkovje pravzaprav argument nezmožnosti obstoja družbe oz. odprtostsleherne strukture. Poudarek temelji na Derridajevem pojmovanju strukturekot decentralizirane. 13 Po Laclauu je namreč vsak strukturni sistemomejen in vedno obkrožen s presežkom pomena, ki je nezmožen vladati.Tovrstni presežek moramo razumeti v smislu signifikacije. Posledica je ultimativnanezmožnost fiksiranja katerega koli pomena ali identitete (Norval,2005, 91–2). Vsak poskus stabilizacije pomenov je torej hegemonskodejanje, ki pa je le začasen trenutek artikulacije. Kajti če se hočemo trdnozasidrati v artikulaciji kot temeljni kategoriji na področju hegemonije, semoramo najprej odpovedati temu, da bi družbo pojmovali kot temeljnototalnost njenih parcialnih procesov (Laclau in Mouffe 1987, 79, 81). 14Idejo odprtosti strukture teorija diskurza vpelje z Derridajevim pojmomnedoločljivosti. Za Laclaua je vprašanje odnosa med dekonstrukcijoin hegemonijo vezano na nedoločenost potrebe po stabilizaciji tistega,kar je v osnovi nestabilno. Laclau meni, da je dekonstrukcija relevantna pri