Šolsko polje, letnik XX, številka 5-6, 2009: Vloga ... - Pedagoški inštitut

152 ŠOLSKO POLJE LETNIK XX ŠTEVILKA 5/6sebi ohranjajo momente takšnega ali drugačnega nasilja, lahko prinesejole uničenje in propad). A ta razvoj ni prikazan mehanično, kot eshatološkanujnost, temveč kot nujnost nenehnega boja proti vsem oblikam nasilja indominacije; sklicevanje na zgodovino dolgotrajnega in krvavega boja protifašizmu predstavlja inspiracijo za aktualne boje proti njegovim nasilnimin avtoritarnim elementom, ki so preživeli drugo svetovno vojno.Če demokratični in samoupravni socializem predstavlja kombinacijovseh najpomembnejših evropskih vrednot (mir, ekonomska in političnasvoboda), je zgodovinski fašizem njegovo neposredno nasprotje, saj kombiniravrednote, ki so nasprotne temu, kar jugoslovanski časopisi v časuokupacije Češkoslovaške diskurzivno konstruirajo kot pozitivne evropskevrednote – fašizem je nasilen, imperialističen in uničevalen, njegovo gospodarstvoin politika temeljita na prisili in zatiranju. Zelo shematično inpoenostavljeno prikazano bi štirje osnovni tipi družbeno-političnih sistemovv tej perspektivi izgledali takole: demokratični socializem (svobodatako na področju politike kot ekonomije), demokratični kapitalizem (političnasvoboda, a ekonomsko nasilje), avtoritarni socializem (političnonasilje, svoboda v ekonomiji), avtoritarni kapitalizem oz. fašizem (nasiljetako v politiki kot v ekonomiji). Demokratični socializem tako predstavljaidealni tip družbeno-politične ureditve, fašizem najslabši mogoči model,sovjetski socializem in zahodna demokracija pa sta hibridna modela(kjer tudi njuni svobodni področji nista povsem »čisti« – zahodni demokratičnisistemi so »formalni«, reproducirajo kapitalistično izkoriščanjeitn., medtem ko se avtoritarnost sovjetske politične vladavine odraža tudiv etatističnem nadzoru in prisili v ekonomiji –, a sta v načelu pozitivni).Povedano s Foucaultovo terminologijo: socializem, povezan z liberalnoracionalnostjo vladanja (ki ima povratne učinke na njegovo ekonomsko– samoupravljanje – in zgodovinsko – antifašizem – racionalnost), se vdani zgodovinski situaciji (kmalu po študentskih uporih in generalni stavkiv Franciji, tj. po krizi demokratičnega kapitalizma, in v času okupacijeČeškoslovaške – tj. ob krizi avtoritarnega socializma) poskuša vzpostavitikot najracionalnejši model družbeno-politične ureditve, a poskuša hkrativzpostaviti avtonomno racionalnost vladanja (ravno pomanjkanje le-te jeFoucault na navedenem mestu očital realno obstoječemu socializmu), kitemelji na političnih invencijah partizanskega boja. Ugotovitev, da je »kljubhudemu udarcu, ki ga je ta agresija prizadejala socializmu, očitno, da se vtem trenutku odpirajo novi vidiki in novo obdobje samoupravnega socializmain neposredne demokracije« (Delo, 26. 8. 1968: 3) pomeni ravno to:iskanje avtonomne demokratično-socialistične politike kot izhoda iz krize