1zIUK2Y

so nepogrešljive, saj obsegajo kar četrtino vse
biomase na planetu in zagotavljajo kar 40 %
vsega kisika! So bistvene za primarno produkcijo
(pridelovanje organske hrane v procesu
fotosinteze) v vodnih ekosistemih, brez te pa ni
nadaljnjih stopenj v prehranskem spletu, ki sega
vse do »krone stvarstva«, človeka. Povrhu njihovi
kremenasti skeleti po razkošju oblik in lepoti
vzorcev presegajo tudi meje, do koder seže naša
domišljija. A vendarle — ko je govor o varstvu
narave, najprej pomislimo na pando ali kita, med
evropskimi živalmi morda na medveda, volka,
vidro, orla ali uharico, torej živali, ki so po svoji
plenilski vlogi v naravi visoko, največkrat v vrhu
prehranskega spleta. Zakaj so nam te živali bližje?
Zato, ker jih lahko vidimo, morda tudi potipamo,
primerki teh vrst so dovolj veliki in napravijo
močan vtis. Imajo osebno karizmo. Diatomeje
pa so mikroskopsko majhne enocelične alge. Za
ogled teh bitij je včasih tudi svetlobni mikroskop
prešibak, potrebujemo elektronskega, saj merijo
povprečno nekaj deset mikronov, nekatere celo
le nekaj mikronov. Torej so človeškim očem
nevidne. V tem grmu torej tiči zajec, pravzaprav
lisica, ki je Malega princa poučila o skrivnosti, da
je »bistvo očem nevidno«.
Nenadoma je bila rešitev na dlani: naj diatomeje
»padejo v oči«, naredimo jih tako velike, da ne
bodo ušle nobenemu očesu! In smo jih. Povečane
na cel meter (več kot 50.000–krat) so se v vsem
razkošju razprle na velikih slikah ob mestni reki.
Mimobežni Ljubljančani, radovedni turisti in
naključni obiskovalci so si jih z zanimanjem ogledovali
na razstavi, ki smo jo naslovili Razkrita
čudesa reke in podnaslovili Biotska pestrost
diatomej porečja Ljubljanice. Marsikomu je
zastal korak, ko se je prvič »iz oči v oči« srečal s
čipkasto kraljico razstave — Thalassiosiro ali kakšno
drugo »kremenito« lepotico.
Tudi znanega oblikovalca pletenin Tomaža Draža
so diatomeje pritegnile, ko jih je srečeval na
vsakodnevnem mimohodu. Očarale so ga tako
močno, da jih je preprosto moral ujeti v zanke.
Nehote je tako vpletel tudi snovalce razstave in
razširil našo prijateljsko mrežo. S sestro Urško
sta zasnovala izjemno kolekcijo modnih pletenin
DIATOMEA in očarala tudi ocenjevalce ter
ljubitelje mode na modnem tednu v Ljubljani
jeseni 2013. Zatem so se priznanja kar vrstila. Za
popoln vtis se je oblekam, puloverjem in plaščem
pridružila tudi slovenska tovarna čevljev Alpina
in dodala modne športne in usnjene čevlje. Z
vzorcem diatomej, seveda. Navdih, v naravi spleten
iz kremena, je postal izziv v svetu mode.
Tomaž in Urška sta na stežaj odprla vrata diatomejam,
da so smelo zakorakale na modno brv in
med občinstvom zbudile radovedno šepetanje:
Kdo so vendar te nikoli videne lepotice, od kod
so se vzele? Radovednost pa je najboljša učiteljica.
Naravnost iz narave so prišle, iz naših voda, je bil
odgovor. So drobne, toda zelo številčne varuhinje
voda in raznolikosti njihovih živih zakladov —
biodiverzitete. Pripovedujejo nam o svoji reki
sedmerih imen in o njenem razvejanem porečju,
o kraškem podzemnem svetu s Planinsko, Postojnsko
in drugimi jamami, o Cerkniškem jezeru
in Planinskem polju, o številnih izvirih, ponorih
in bruhalnikih, o Ljubljanskem barju na pragu
prestolnice. Naša skrb je, da iz svojih naravnih
bivališč nikoli ne bodo izginile. Po zaslugi oblikovalcev
s pretanjenim čutom za odgovornost do
narave so majcene kremenaste alge to pomembno
sporočilo prinesle tudi v modni svet, v družbeno
okolje, ki mu tega čuta pogosto primanjkuje.
Kadarkoli v zgodbi o diatomejah zapišem mi,
nas, nam, torej prvo osebo množine, ki v današnjih
časih prepogosto le zamegljuje odgovornost
posameznikov, imam v mislih vse posameznike,
brez katerih te zgodbe ne bi bilo: Gorazda in
podpisano vodjo projekta, ki sva neutrudno besedovala,
ali je pomembnejša vidra ali diatomeje —
rezultat dvoboja držite v rokah; Mikca, ki je dolge
12