TEchNOLOGy TRaNSFER MODEL - Javna agencija

8
Učinkovito upravljanje intelektualne lastnine
• z mednarodno patentno prijavo (v skladu z mednarodno patentno prijavo – PCT sistemom), ki se pošlje mednarodni organizaciji, ki
ji je bila podeljena pravica, da obravnava te prijave. Na koncu nacionalna organizacija v udeleženi/h državi/državah dobi končno
odobritev;
• z evropsko patentno prijavo, kjer Evropski patentni urad (European Patent Office-EPO) lahko podeli patent.
Postopki so dragi in dolgotrajni (okvirne cene so prikazane v nadaljevanju), pogosto trajajo nekaj let, manj kot leto dni pa je redkost.
Svetovalne organizacije oz. patentni zastopniki so glavni akterji, ki v imenu podjetja ali posameznika poskrbijo za eno od oblik
mednarodne prijave. Več kot je dežel, v katerih želimo odobren patent, več stroškov bomo imeli za konzultacije, prevode ter razne
stroške in pristojbine.
Če smo raziskovalci, bo gotovo zanimivo objaviti, kar smo odkrili/rešili. Če rešitev najprej objavimo v znanstveni reviji ali podobno,
bo to pomenilo, da je v večini držav na svetu ne moremo patentirati. Toda možno je objaviti zgolj rezultate, tako da objava ne poda
zadosti podatkov, da bi se izum dal kopirati ali izdelati na osnovi podatkov, podanih v članku. Najbolje je, da se vnaprej pozanimamo
o nacionalnih predpisih in uredbah.
Nacionalna prijava patenta
Najosnovnejša oblika je nacionalna prijava v posamezni državi. Ta se najkasneje v letu dni (kolikor traja prednostna pravica) po prvi
prijavi (ne podelitvi) vloži pri ustreznem organu v željeni državi. Postopek prijave je podoben postopku pri slovenskem Uradu, a nekaj
uradov v tujini izvede celoten postopek popolnega preizkusa pred podelitvijo patenta. Prijava in postopek se vodi prek zastopnika v
zadevni državi ob uporabi uradnega jezika države, kjer se patent vlaga.
Ta vrsta prijave se uporablja, če želimo zaščititi izum v omejenem številu držav (postopek je za več kot pet držav zaradi visoke cene
neupravičen ) ali v državah, ki niso članice mednarodnih sporazumov.
PCT prijave (Pogodba o sodelovanju na področju patentov)
PCT je osnovan na sporazumih med več kot 100 državami. Osrednja ideja je, da se prijave lahko delno opravijo s pomočjo ene same
prijave in da je treba definirati dežele, kjer naj bi patent bil izdan.
Prijava se lahko opravi prek nacionalnih patentnih uradov ali prek Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (World Intellectual
Property Organization WIPO – www.wipo.int) v Ženevi oz. na Evropskem patentnem uradu (European Patent Office EPO – www.epo.
org).
Postopek za PCT prijavo se začne tako, da se na mednarodni ravni pregleda stanje tehnike glede novosti. Po tem, ko strokovnjak
pregleda prijavo, poda mnenje o možnostih, da se ta patent pridobi. Mednarodni fazi sledijo nato nacionalne faze v državah, kjer se
je zaprosilo za patent. Na spletni strani WIPO je moč najti več podrobnosti o PCT prijavah ter raznih časovnih okvirjih in fazah.
Prijava za evropski patent – EPC
V skladu z evropskim sporazumom je možno pridobiti patent v državah članicah Evropske patentne konvencije in nekaj dodatnih
državah (skupaj 33 držav). Prijava mora vsebovati spisek držav, kjer naj bi se patent vložil. To se opravi s prevedeno verzijo patenta,
poslano na vse nacionalne urade.
Prijava se lahko pošlje neposredno na Evropske patentne urade v angleškem, nemškem ali francoskem jeziku. Prijavni obrazci so na
voljo pri Evropskem patentnem uradu.
Kot pri PCT prijavah se tudi v tem primeru postopek prične s poizvedovanjem, ali obstajajo ovire v zvezi s patentom (podobno kot
PCT). Za tem se opravi ocena same prijave. Ko je ta pripravljena za odobritev, je potreben prevod v tri jezike: angleščino, francoščino
in nemščino. Objavljen bo tudi v Evropskem patentnem biltenu (European Patent Bulletin).
Evropski patent pravzaprav ni pravi oz. enoten evropski patent, temveč temelji na nacionalnih patentih. Zato mora biti potrjen v
vseh državah, kar vključuje tudi prevod prijave v posamezni nacionalni jezik.
8.4.4 Nasveti in stroški glede postopkov za pridobitev patenta
Stroški postopkov za pridobivanje pravic industrijske lastnine (patenti, modeli, blagovne in storitvene znamke) se delijo na
uradne takse, ki se plačujejo patentnim uradom oz. uradom za intelektualno lastnino v posameznih državah ali mednarodnim
istonamenskim organizacijam, npr. Evropskemu patentnemu uradu (EPO) ali Mednarodnemu uradu za intelektualno lastnino
(WIPO), in na stroške patentnih zastopnikov.
Zneski uradnih taks za Slovenijo so objavljeni na spletni strani Urada za intelektualno lastnino RS. Na isti spletni strani na
mestu »uporabne povezave« lahko najdemo tuje urade za intelektualno lastnino in v njih tudi cenike uradnih taks.
Stroške patentnih zastopnikov je zelo težko opredeliti, ker je vsak postopek svojevrsten po zahtevnosti dela in porabljenega
časa. Zakonodaja dovoljuje prijaviteljem v lastni državi voditi postopek brez patentnega zastopnika. Tudi slovenski Urad navaja
na svoji spletni strani dovolj podatkov in napotkov, da lahko z vestnim študijem le-teh vložiti formalno pravilno prijavo patenta,
znamke ali modela. V tujini razen nekaj izjem vodi obvezno tovrstni postopek registrirani patentni zastopnik.
Odločitev za patentnega zastopnika je na strani prijavitelja. Najprej se mora prijavitelj prepričati, če zna ali se bo naučil razen
formalno pravilne sestave dokumentacije za ustrezno prijavo tudi razumeti in vanjo vključiti pravilne vsebinske elemente. Namreč:
po vložitvi prijave ni možno več spreminjati ali dopolnjevati dokumentacije. Natančno ista vsebina prve prijave je edina, s
katero lahko prijavitelj nadaljuje uveljavljanje pravic industrijske lastnine v tujini. Če je torej prva prijava vsebinsko nedorečena,
se ta hiba nadaljuje v vseh nadaljnjih prijavah istega izuma. To povzroči dodatne stroške in, kar je še pomembnejše, zmanjša
ali celo izniči možnost za podelitev pravic zlasti tam, kjer je predpisan vsebinski preizkus izuma. Zato je ključna začetna od-
119