winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

delati. Največkrat so kopali bunkerje in pasti za tanke.
Marca 1944 je prišel v Mauthausen, kjer so ga poslali v
delovno četo III/2. Njegova usoda je bila žalostna. Spali so v
barakah, na tleh, delali v nečloveških razmerah, jedli samo
enkrat dnevno, veliko jih je zbolelo, večina za pegavico. Vrnil
se je maja 1945. V Lendavi ga je čakala izropana hiša, starši
pa so bili žrtve holokavsta. Bélo Eppingerja so odpeljali na
prisilno delo v Nemčijo, a je pobegnil in se dalj časa skrival.
Sredi maja 1945 je po dolgem pešačenju prišel v Lendavo.
Ko je šel mimo dolgovaškega lendavskega pokopališča, je
zavil nanj in sedel na očetov grob. Tam je od neke ciganke
izvedel – kakšna ironija, od drugega preganjanega človeka
– da nima nikogar, da so člani njegove družine končali v
plinskih celicah v Auschwitzu.
Marca 1944 so Nemci okupirali Madžarsko, s čimer
so zapečatili tudi usodo Judov. Nacistom in njihovim
madžarskim pomagačem je s sredstvi, ki jim jih je dala
na voljo državna oblast, v manj kot štirih mesecih uspelo
narediti iz Madžarske (z izjemo Budimpešte) „Judenrein“.
Nikjer v Evropi, kjer so vladali nacisti, ni bilo podobnega
procesa. Zaradi holokavsta je več kot pol milijona ljudi z
madžarskim državljanstvom, ki so jih prišteli med Jude,
izgubilo življenje.
Čeprav je bila odredba o preselitvi Judov sprejeta šele 26.
aprila 1944, so nemški in madžarski funkcionarji, ki so si
prizadevali za program dokončne rešitve, že 4. aprila izdelali
podrobnosti getoizacije. Pri ustanavljanju getov so jim bile
v pomoč bogate izkušnje iz drugih evropskih držav, ki so
jih zasedli nacisti. Ker so Lázla Endreja uradno imenovali
za notranjega ministra šele 9. aprila, je bil dokument
(6163/1944 B.M.), s podpisom Lázla Bakyja, izdan kot strogo
zaupen 7. aprila. V odredbi, ki so jo poslali predstavnikom
lokalnih organov državne oblasti, so bili navedeni postopki
v zvezi z getoizacijo, koncentracijo in deportacijo Judov:
„Madžarska kraljeva vlada bo v kratkem času državo
očistila vseh Judov. Čistko odrejam po območjih, judovsko
prebivalstvo pa je, ne glede na spol in starost, treba odpeljati
v zbirna taborišča. V mestih in večjih vaseh bo pozneje del
Judov nameščenih v judovske zgradbe, ki jih bodo določili
policijski organi, oziroma v gete.“ Dokument je tudi
določal, da bodo zbiranje Judov izvajali pristojna območna
policija in madžarski kraljevi orožniki. Baky je v svoji VII.
(1944/6136) tajni odredbi z dne 4. aprila vsem županstvom,
policiji in orožnikom ukazal, da morajo skupaj z judovskimi
organizacijami pripraviti sezname Judov. Na voljo so imeli
48 ur, da v štirih izvodih predložijo seznam ljudi judovskega
porekla in njihovih družinskih članov z navedbo bivališča
in poklica. Delovali so pod vodstvom madžarskega odreda
za dejudoizacijo in v tesnem sodelovanju z Eichmannovo,
njihov vodja je bil orožniški podpolkovnik Lázlo Ferenczy.
V načrtu za getoizacijo in deportacijo je bilo predvidenih
šest, po območjih ločenih, “očiščevalnih akcij”. Državo so
razdelili na šest akcijskih con, k vsaki sta spadali po eno
ali dve orožniški območji. Zgodovinska Zalska županija je
postala del V. cone.
Podžupanova uredba štev. 18.024 z dne 4. maja 1944
je določala ustanovitev getov v Zalaegerszegu, Tapolci,
Keszthelyu, Zalaszentgrótu in Sümegu. Na seznamu ni bilo
Nagykanizse, ker je tam že delovalo internacijsko taborišče.
Nagykanizsa leži na tistem območju Zalske županije, ki so
ga v začetku aprila 1944 razglasili za vojaški manevrski
teren. Iz naštetih razlogov so pričeli z gonjo, ki je zajela
tudi Prekmurje in Medžimurje ter okrožja Dolnje Lendave,
Čakovec, južni del županije Somogy in Prelog. Zajetih je
bilo 8740 Judov.
26. aprila 1944 je prišel v Lendavo odposlanec madžarske
vlade in izdal ukaz, da je treba zbrati Jude v sinagogi.
Madžarski orožniki so pozvali lokalno judovsko
prebivalstvo, naj se do večera javi v molilnici. S sabo so
lahko imeli samo 25-kilogramski paket s hrano, toplimi
oblačili in obutvijo, primerno za pešačenje. 57 judovskih
družin je bilo vso noč zaprtih v sinagogi. Tudi na stranišče,
ki je bilo na dvorišču, so jih spremljali orožniki. Mnogi so
tja skrili zlato, denar in dragocenosti, ki so jih imeli pri sebi.
Naslednjega dne so lendavske Jude s tovornjaki odpeljali
v Čakovec in jih predali gestapu. Od tam so jih Nemci v
zaprtih živinskih vagonih prepeljali v Nagykanizso.
Med 26. in 28. aprilom 1944 so Jude v Zalski županiji,
zbiranje je trajalo le tri dni, namestili v Nagykanizsi na
terh različnih lokacijah. V zimski ekonomski šoli je bilo
natlačenih 600-700 ljudi, predvsem iz okolice Nagykanizse,
Prekmurja in Medžimurja. V trgovski šoli, vrtcu in domu
starejših se je stiskalo okrog 600 ljudi, v sinagogi in na
sedežu v Glavni ulici pa 500-600 oseb iz Nagykanizse. Geti
so bili podobni internacijskim taboriščem in popolnoma
ločeni med seboj. Najprej so jih stražili Nemci, nato pa
orožniki. Lajos Hegyi, takratni podžupan, je storil vse,
da bi omilili trpljenje Judov. Večkrat se je pogovarjal s
predsednikom judovskega sveta, dr. Jenöjem Halphenom,
in jim priskrbel večje količine hrane. Dosegel je tudi, da je
76