winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Mož oz. oče Lajos Blau je drugo svetovno vojno preživel kot
vojni ujetnik. 22. aprila 1941 so tudi njega, bil je namreč
oficir jugoslovanske kraljeve vojske, odpeljali v ujetniško
taborišče, 6-7 km oddaljeno od Osnabrücka, kamor so
pripeljali še okrog 5.000 jugoslovanskih oficirjev. Jude so
kot nevarne elemente izolirali, kljub temu pa so se lahko
v taborišču prosto gibali in si ves čas štiriinpolletnega
ujetništva dopisovali z domačimi. K stricu in hkrati
partnerju Jenoju Bartosu v Karlovac se je vrnil 5. septembra
1945. Pri njem je stanoval in delal. Leta 1946 se je spoznal s
Klaro Kelemen, rojeno v Čakovcu, ki ji je holokavst uspelo
preživeti tako, da se je skrivala, izgubila pa je moža in sina.
Po vrnitvi v Lendavo aprila 1948 se je gospod Blau poročil
s Klaro Kelemen. Skupnih otrok nista imela. Klara Blau je
umrla maja 1997, Lajos Blau pa ji je sledil januarja 1998.
Oba počivata na dolgovaškem judovskem pokopališču.
Pot v krizno obdobje in holokavst. S Pariško mirovno
pogodbo , podpisano 4. junija 1920, je bila potrjena odcepitev
današnjega Prekmurja od Madžarske. Zmagovalne velesile
so v veliki meri spregledale načelo samoopredelitve, ki ga
je zastopal Wilson, zgodovinsko državno telo so razkosale
in začrtale meje, ne da bi upoštevale bodisi demografske,
topografske ali ekonomske danosti. Številni madžarski
kraji, med njimi tudi Dolnja Lendava, so prišli pod
nadoblast kraljevine Jugoslavije. Veliko Judov se je preselilo
na Madžarsko, ker se v novi državi niso čutili varne. Tisti, ki
so ostali doma, so nadaljevali s svojo dosedanjo dejavnostjo,
nekaj pa se jih je ukvarjalo celo s politiko. Odvetnik dr.
Strasser in zdravnik dr. Brünner sta se zavzela za politično
in gospodarsko enakopravnost tukajšnje madžarske
narodnosti ter za rabo madžarskega jezika v javnem
življenju. Od leta 1921 je število judovskega prebivalstva v
Lendavi in okolici še naprej upadalo, ob popisu prebivalstva
leta 1931 je bilo v okraju Dolnja Lendava evidentiranih
samo še 207 Judov.
17. aprila 1941 je jugoslovanska vojska kapitulirala, okupatorji
pa so si razdelili Jugoslavijo. Usoda jugoslovanskih Judov
je bila odslej odvisna od posameznega okupatorja oz.
okupiranega ozemlja, na katerem so živeli. Na območjih, ki
so jih priključili Madžarski (Bačka, Baranja, Medžimurje
in Prekmurje), so Jude obravnavali v skladu z zakoni in
diskriminatornim režimom profašista Hortyja.
Zaradi pretresov – zlom avstro-ogrske monarhije,
revolucije, Pariška mirovna pogodba – ki jih je država
doživljala že od leta 1918, je privrel na dan antisemitizem,
ki je bil prikrito prisoten v madžarski družbi in se je pojavil
tudi v zakonodaji. XXXV. zakon iz leta 1920, „numerus
clausus“, omejuje udeležbo študentov judovskega porekla v
univerzitetnem izobraževanju.
Zakona sicer niso nikoli dosledno izvajali, vendar pa je bila
na ta način javno priznana neenakopravnost madžarskih
Judov, hkrati pa se je v javnosti še naprej krepilo zmotno
prepričanje, da so za težave v državi odgovorni predvsem
Judje. Madžarsko politično vodstvo, ki je od konca 1930.
leta postopoma prihajalo v čedalje težji položaj, je zaradi
krepitve domače skrajne desnice in pritiska nacistične
Nemčije še naprej omejevalo državljanske pravice Judov.
Tako imenovani prvi zakon o Judih (Zakon XV/1938)
je prisotnost pripadnikov judovske vere v določenih
intelektualnih poklicih omejil na največ 20 %. Drugi zakon
o Judih (Zakon IV/1939) je še dodatno omejil njihovo
delovanje v gospodarskem in kulturnem življenju ter javni
upravi, zajel je tudi osebe, ki sicer niso bile judovske vere,
vendar je bil Jud eden od staršev ali dva od starih staršev.
Tretji zakon o Judih, ki je bil sprejet leta 1941 (Zakon
XV/1941) in je temeljil na rasnem razlikovanju, je prepovedal
poroko med Judi in Nejudi in določil, da se kaznuje celo
poskus „rasnega zasramovanja“.
Diskriminacija Judov se je čutila tudi v vojski. Z zakonom o
obrambi iz leta 1939 je bila ustanovljena institucija prisilnega
dela, med drugimi tudi za tiste, ki zaradi svojega porekla
„niso bili dostojni“, da bi služili z orožjem. V teh letih je
bilo več deset tisoč madžarskih Judov poslanih na območja
vojaških operacij, na prisilno delo v srbske rudnike bakra in
v Nemčijo, kjer so opravljali utrdbena dela.
Mlajše Jude iz Prekmurja so madžarske oblasti poleti 1941,
oktobra, novembra in decembra 1942 ter januarja 1943
mobilizirale in odpeljale na prisilno delo.
Tako so poleti 1941 odpeljali tudi Alfreda Teichmanna in
Karcsija Schöna, oba sta umrla pozimi istega leta v okolici
Stalingrada. Oktobra leta 1942 so na prisilno delo odpeljali
še štiri mlade lendavske Jude, in sicer Ladislava Vajsa, Bélo
Eppingerja, Bena Techmanna in Lászla Kovácsa, ki grozot
vojne ni preživel.
Ladislava Vajsa so odpeljali na prisilno delo 1. oktobra 1942,
in sicer v Koszeg, kjer so ga skupaj z drugimi nastanili v
vojašnici. Najprej so jih poslali na vojaške vaje , nato pa so
morali opravljati razna fizična dela. Peš so jih gnali vse do
Užgoroda. Spotoma so se ustavljali v krajih, kjer so morali
75