winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Mayerja, leta 1945, v Lendavi in okolici ni bilo ne rabina
ne kantorja, zato jih niso mogli pokopati po judovskem
verskem obredu. Leta 1979 je umrl Béla Eppinger, ki pa je
po vojni prestopil v evangeličansko vero, zato je pogrebni
obred vodil evangeličanski župnik. 19. maja 1997. leta so
k večnemu počitku položili Klaro Blau, od katere se je z
molitvijo v hebrejščini poslovil mož, v začetku naslednjega
leta, 15. januarja 1998, pa je v 95. letu starosti umrl tudi
Lajos Blau.
O prizadevnem delovanju Svetega društva hevra kadiš v
Dolnji Lendavi priča tudi poslovnik, ki je bil obravnavan
in sprejet 9. aprila 1908. Društvo je bilo samostojno telo,
ki je delovalo pod nadzorom judovske verske skupnosti.
Cilji in naloge društva so bili opredeljeni v 3. odstavku 2.
poglavja poslovnika:
a) opravljati dobra dela v korist bolnih
b) urejati pogrebne zadeve
c) vzdrževati in urejati pokopališče
d) upravljati z dobrodelnimi skladi in zapuščinami
e) organizirati obred haškarab, spomin na mrtve.
Člani društva so bili redni (moški judovske vere,
neoporečnega značaja, starejši od 18 let, ki so se pisno
prijavili za sprejem pri vodstvu društva), častni (skupščina
je izbrala posameznike, ki so bili spoštovani med prebivalci
in so si s svojim delom pridobili posebne zasluge v verski
skupnosti ali svetem društvu; uživali so vse pravice drugih
članov, bili pa so oproščeni vseh obveznosti) in evidentirani
(sinovi rednih članov, mlajši od 24 let, ki so si z 18. letom
starosti pridobili pravico do delovanja in volilno pravico,
če so se zavezali, da bodo plačevali članarino in izpolnjevali
obveznosti).
Društvo je imelo tudi lastne dohodke, ki jih je zbralo z
vpisnino, članarino, pogrebninami, cerkvenimi prispevki,
obrestmi fundacij in prispevki za vence.
Na zidu pred kratkim obnovljene mrliške vežice se nahajata
dve spominski plošči. Na eni je naslednji napis:
„V spomin pokopanim na pokopališču v Beltincih“. Druga
spominska plošča ima dragoceno sporočilo, ki se glasi:
„Ta mrliška vežica je bila zgrajena v 30. letu zaslužnega
delovanja Jakaba Schwarza, ki je bil predsednik društva
Hevra kadiš, v 5666. sinagogalnem letu oz. leta 1906,
pod vodstvom spretnih predstojnikov in prizadevnim
nadzorom gradbenega odbora…“
Le malo lendavskih Judov je preživelo 2. svetovno vojno
in se vrnilo. Na dolgovaškem pokopališču so postavili
preprost nagrobni spomenik iz belega marmorja v spomin
na vse tiste, ki se niso vrnili in katerih posmrtne ostanke
za vekomaj hrani tuja zemlja v okolici Auschwitza. Edini
okrasni element spominske plošče je zlomljeno in posušeno
drevesno deblo, ki simbolizira usodo Judov našega mesta.
Družina Blau. Prva iz družine Blau sta se v Dolnji Lendavi
naselila ded Lajosa Blaua, Sándor Blau z ženo, približno
v zadnji tretjini 19. stoletja, in odprla gostilno na sedanji
Kolodvorski ulici. Poleg gostilne sta imela tudi vrt. Zaradi
njega in dobre hrane ter pijače so v Blauovi gostilni pogosto
prirejali veselice. Sándor Blau in njegova žena Hana sta
umrla še pred drugo svetovno vojno, pokopana sta na
dolgovaškem judovskem pokopališču. Njun sin Henrik Blau
se je rodil leta 1875 v Petišovcih. Izučil se je za trgovca in
odprl svojo prvo trgovino v Brennerjevi hiši v Dolnji Lendavi
okrog leta 1902. 28 let, do leta 1907, je imel v najemu trgovski
lokal v Tomkovi hiši. Z ženo Malvino (rodila se je 1882. leta
v Paki na Madžarskem) sta imela tri otroke: Lajosa in Jenoja,
ki se je izšolal za lekarnarja, nato pa naredil samomor na
prisilnem delu v kraju Ágfalva marca 1945, ter najmlajšo
Margit, ki se je poročila v Zalaegerszeg, od koder so jo skupaj
z možem knjigotržcem odpeljali v koncentracijsko taborišče
v Auschwitz, kjer sta oba umrla. Lajos Blau se je rodil 28.
julija 1903 v Dolnji Lendavi, kjer je obiskoval osnovno in
meščansko šolo, nato pa leta 1921 maturiral na višji trgovski
šoli v Zalaegerszegu. Potem je kot volonter preživel dve leti
in pol na Dunaju, kjer se je učil nemško. Vpoklicali so ga v
vojsko, iz katere se je vrnil kot poročnik. Leta 1925 je skupaj
z Bélo Eppingerjem ustanovil podjetje, v katerem so do leta
1933 izdelovali dežnike, med leti 1933 in 1935 pa sta oba
podjetna dolnjelendavska meščana judovskega rodu vodila
tovarno spodnjega perila Jadran. Leta 1928 sta Lajos Blau
in Jenö Bartos ustanovila pletilstvo. Najprej je bila v njem
zaposlena samo ena delavka, deset let kasneje pa je tovarna
zaposlovala že 195 delavcev. Leta 1934 je družina Blau kupila
hišo na Glavni ulici v Dolnji Lendavi. Lajos Blau se je poleti
1935 poročil s hčerjo dr. Móra Preisa, Magdo, tri leta kasneje,
24. marca, se jima je rodila hčerka Lívia Zsuzsanna, vendar
je srečno družinsko življenje trajalo le kratek čas. Istega leta
so namreč zaradi bližajočih se Nemcev preselili pletilstvo
v Karlovac, v upanju, da jih tam Hitlerjava oblast ne bo
dosegla. Žal so se zmotili. Magdo in Lívia, mater in hčer, so
skupaj z drugimi lendavskimi Judi odpeljali v Auschwitz,
od koder se nista vrnili.
74