winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
in sicer domača tovarna dežnikov. Nastala je iz majhne šivalnice Béle Wortmanna, ustanovljene leta 1904, in se razvila v mednarodno priznano podjetje. Ludvik Blau in Béla Eppinger sta leta 1925 ustanovila družabniško podjetje, kjer sta izdelovala dežnike do leta 1933. Ludvik Blau in Béla Eppinger nista mogla prekiniti družabništva, zato sta ustanovila tekstilno podjetje Jadran. Spodnje perilo so od 1933 do 1935 izdelovali v prostorih Krone. Leta 1928 je Ludvik Blau z družabnikom Jenőjem Bartosem osnoval še pletilstvo. Najprej sta zaposlila le eno delavko, čez deset let pa jih je bilo zaposlenih že 195. Od začetka stoletja pa do začetka 2. svetovne vojne so bili lendavski Judje tudi trgovci in lastniki drugih manjših podjetij: - Benő Arnstein se je ukvarjal s trgovino z začimbami, barvami, delikateso, moko, semeni, steklom, porcelanom, lesom, deskami, imel pa je tudi skladišče premoga, Herman Báder je bil čevljar, imel pa je tudi veliko skladišče moških in ženskih čevljev - Balkányijeva knjigarna in papirnica ter tiskarna so dobro poslovale, zato so odprli še podružnico še v Čakovcu - Samu Brünner se je preživljal s trgovino z mešanim blagom - Miksa Beck je bil lastnik pekarne, Oszkár Beck pa frizerskega salona na glavni ulici - v trgovini Lipóta Freyerja je bilo mogoče kupiti začimbe, delikatese, igrače, steklo, porcelan in sveže sadje - Ödön Mayer je bil znan v okolici po urarstvu in trgovini z nakitom - Lázár Pollak je imel veleprodajo, v kateri so kupci lahko kupili tudi zelo kakovosten tobak - Dávid Stern in Dávid Klein sta bila prevoznika - Károly Schwarz je bil trgovec z vinom in sodavico, po njegovi smrti pa je s tem trgoval Henrik Teichman na glavni ulici - Benő Wortmann je imel trgovino z modnim blagom, v kateri je bilo mogoče kupiti tudi vse pogrebne potrebščine in žalna oblačila. V mestu sta bile tudi dve košer mesnici, ena v lasti Sándorja Reichenfelda, druga v lasti Adolfa Waltersdorferja. Gostilna Sándorja Blaua na Kolodvorski ulici je bila znana po izvrstni kuhinji, dobrem vinu in točenem pivu. V gostilni Aládarja Deutscha so prirejali dobre zabave. Poleg gostilne je bilo teniško igrišče, ki so ga Judje uporabljali pred drugo svetovno vojno. Po končani igri tenisa so se pogovarjali ob kozarčku pijače v gostilni. Meščani so se med tednom srečevali v kavarni Wolfsohn. Slaščičarna Lustig, ki se je nahajala v zgradbi Krone, pa je bila znana po izvrstnih kremnih rezinah. V knjigi Alsó-Lendva nagyközség milleniumi emlékkönyve lahko preberemo: „Dolnjelendavska mestna hranilnica je leta 1891 odkupila hotel Krona, ki je bil del rodbinskega posestva kneza Esterházyja in središče gostinske dejavnosti v mestu. Obnovila ga je tako, da zadošča zahtevam današnjega časa, pozornost so posvetili tudi njegovi zunanjosti, da bi bila mestu v okras.” Na začetku 20. stoletja je Krona prešla v last družine Neubauer, vendar so jo po prvi svetovni vojni morali prodati iz različnih razlogov. Novi lastnik je postala družina Földesi iz Čakovca, ki je Krono kupila zelo poceni, vendar jo je bila prisiljena zaradi slabega poslovanja, ki je povzročilo finančni primanjkljaj, prodati na začetku dvajsetih let Eppingerjevim. V tem času je bila Krona središče družabnega življenja v Dolnja Lendavi. Kavarna v njej je bila zelo priljubljeno zbirališče meščanov. Ob kavi so do desetih zvečer igrali biljard, brali časopise in se pogovarjali. Ob sobotnih večerih so se v zadnjih prostorih Krone sestajali člani judovskega krožka. To je bil t. i. kulturni krožek. Moški so najraje kartali, ženske pa so se pogovarjale. Pozimi so v veliki dvorani prirejali zabave, na katere so prihajali vsi meščani, ki so v Lendavi kaj veljali. Najstarejša in najbolje organizirana zabava je bil obrtniški ples, ki so ga prirejali vsako leto 2. februarja. Gostje so bili v večernih toaletah. Na zabavah, ki so jih prirejali obrtniki, častniki ali judovski društvo žena, so pobirali tudi vstopnino, ki so jo namenili v dobrodelne namene. Judje so imeli zelo pomembno vlogo v kulturnem življenju Dolnje Lendave. Nekateri so postali slavni v širšem okolju. Dva likovna umetnika sta dosegla izjemne uspehe. Pomembnejši je bil György Zala, ki se je rodil 16. aprila 1858 kot György Mayer v Dolnji Lendavi. Bil je najvidnejši predstavnik neobaročnega sloga na prelomu stoletja. Njegovo najbolj znano delo se nahaja v madžarskem glavnem mestu. Drugi umetnik, ki se je rodil v Dolnji Lendavi leta 1880, je bil Marton Freyer - Faragó. V Budimpešti je končal višjo šolo za oblikovanje, nato pa nadaljeval izobraževanje v Técsu in Münchnu. Leta 1921 so na 34. skupinski razstavi v 72
Heimo Halbrainer präsentiert die 2. Auflage des Rundgangführers Narodnem salonu (Nemzeti Szalon) v Budimpešti razstavili tudi njegove slike. Judovska šola v dolnji lendavi. V 19. stoletju so verske skupnosti same vzdrževale svoje osnovnošolske izobraževalne ustanove, zato je bila tudi judovska šola odvisna od gospodarskega položaja članov verske skupnosti. Največja pomanjkljivost judovskega izobraževalnega sistema je bila, da ni omogočal zasebnega poučevanja in centralnega upravljanja. To pomanjkljivost je hotel odpraviti Franc Jožef z odlokom, ki ga je izdal 20. septembra 1850 in s katerim je tudi na Madžarskem ustanovil t.i. „Israelitischer Schulfond“ (Judovski šolski fond). Z judovskim šolskim skladom v višini milijon forintov je omogočil ureditev judovskih šol. „… V Dolnji Lendavi so videli rešitev v učitelju Emanuelu Lustigu, čeprav ni imel primerne izobrazbe; k rešitvi je prispevalo tudi brezhibno stanje šolske zgradbe, ki je bila zgrajena leta 1845.“ V Lendavi je torej obstajala judovska šola že 1845. leta. Februarja 1851 so popisali vse judovske šole v Zalski županiji in iz popisa je razvidno, da je v Dolnji Lendavi delovala judovska zasebna šola z dvema oddelkoma. Med pripadniki verske skupnosti je bilo 18 otrok, starih od 6-13 let, in vsi so obiskovali šolo, v kateri je še vedno poučeval Emanuel Lustig. Po njegovem odhodu je postal nadučitelj Benjamin Wolf, verska skupnost pa je zaposlila tudi pomožnega učitelja, ki pa je poučeval samo madžarski jezik. Leta 1851 so za učitelja izbrali Samuela Rosendorfa, ki ga je 1885. leta nasledil Sándor Wenetianer, doma iz kraja Zalalovo. V tej šoli je poučeval do svoje smrti, 19. decembra 1894. Njegov grob je na judovskem pokopališču v Dolgi vasi. V šolskem letu 1895/96 je šolo vodil Arnold Weisz. Poučeval je vse do leta 1910 in je razen pouku posvečal veliko skrb tudi verski vzgoji. Dokaz za njegovo požrtvovalno delo je bil uspešno opravljen zaključni izpit leta 1897, o katerem je lendavski tednik Delzala zapisal: “Imeli smo priložnost prisostvovati izpitom in se prepričati, da šola ni le v ponos judovski verski skupnosti, ampak tudi mestu. Prepričali pa smo se tudi o tem, da lahko takšen uspeh doseže samo učitelj, ki je z dušo in telesom predan temu poklicu. Presenetljive rezultate so dosegli učenci gospodične Hermin Lowenstein.” (Delzala, 1897, št. 4) Vodstvo prenovljene in dozidane judovske šole je po odhodu Arnolda Weisza leta 1911 prevzela Hermin Lowenstein. Imela je ustrezno izobrazbo in je ustanovo vodila do leta 1921, do njene ukinitve. Zadnja učiteljica judovske šole v Dolnji Lendavi je bila torej Hermin Brunner, roj. Lowenstein. Dolgovaško judovsko pokopališče. Pokopališče leži v Dolgi vasi poleg Lendave. Na njem so pokopani Judje iz Lendave in okoliških vasi. Nekateri ga imenujejo lendavsko, drugi dolgovaško judovsko pokopališče, odvisno od posameznika. Tudi na pokopališču dolnjelendavskih Judov so si prizadevali spoštovati predpise, da morajo biti napisi na nagrobnih spomenikih obrnjeni proti Jeruzalemu. Od druge polovice prejšnjega stoletja je judovsko pokopališče obdajala kamnita ograja, danes pa le tu in tam najdemo še kakšen z mahom porasel kamnit steber v goščavi. „Dolnjelendavsko judovsko pokopališče se deli na tri dele, in sicer na hevro, prostor izven hevre in prostor za otroke. Na prostoru hevra so bili običajno pokopani samo člani društva Hevra, njihove žene in samske hčere.“ Judje so na dolgovaškem pokopališču začeli pokopavati svoje mrtve leta 1850, 1880. leta pa so morali pokopališče že razširiti. Med nagrobnimi spomeniki iz prejšnjega stoletja je najstarejši nagrobnik, na katerem so še vidni ime, priimek ter letnica smrti žene Lipóta Kreucza, ki je umrla 3. junija 1861. Preproste kamnite nagrobne spomenike so od preloma stoletja do druge svetovne vojne zamenjali imenitni, dragoceni spomeniki iz črnega marmorja, ki so pričali o gmotnem položaju judovskih družin. Zadnja pogreba, na katerih so opravili judovski pogrebni obred, sta bila še med drugo svetovno vojno, ko so leta 1943 položili k večnemu počitku Henrika Maschanzkerja in dr. Ármina (Hermana) Strasserja. Ob smrti Eleka Balkányija in Josipa 73
- Seite 21 und 22: Ich habe deswegen vor Jahren in der
- Seite 23 und 24: ima oblast, ima jezik. Zaradi tega
- Seite 25 und 26: tudi izguba misli. Kar me pri tem r
- Seite 27 und 28: manj nimam nič proti okajenim duna
- Seite 29 und 30: Alpen-Donau-Adria im Neuen Europa E
- Seite 31 und 32: zu lassen. Das kann in unserer Zeit
- Seite 33 und 34: ZUR PERSON / O AVTORJU DR. IUR. GÜ
- Seite 35 und 36: führenden slowenischen Tageszeitun
- Seite 37 und 38: Temu, za kaj resnično gre onstran
- Seite 39 und 40: Avstrijski konvent in manjšinske p
- Seite 41 und 42: zaradi svojih variant deloma proble
- Seite 43 und 44: Im Auftrag der ÖVP hat Univ.-Prof.
- Seite 45 und 46: Abseits von den großen Verkehrsstr
- Seite 47 und 48: Menschen aus beiden Ländern, Öste
- Seite 49 und 50: Monte Santo del Lussari / Svete Vi
- Seite 51 und 52: leicht wird auch der Bau eines eige
- Seite 53 und 54: magistralne ceste - „Strada stata
- Seite 55 und 56: Die Autorin Elisabeth Arlt und Gabr
- Seite 57 und 58: Waren die Roma in ihrer Identität
- Seite 59 und 60: Položaj Romov na evropski in regio
- Seite 61 und 62: Ob ratifikaciji Okvirne konvencije
- Seite 63 und 64: Aus den Daten zahlreicher Studien u
- Seite 65 und 66: dass aufgrund des niedrigen Ausbild
- Seite 67 und 68: leta 1891. Dve leti je bilo mesto r
- Seite 69 und 70: po dva forinta, sicer bi jih izgnal
- Seite 71: S svojim odlokom z dne 24. junija 1
- Seite 75 und 76: Mož oz. oče Lajos Blau je drugo s
- Seite 77 und 78: zaradi pregleda zdravstvenega stanj
- Seite 79 und 80: In der späten feudalen Ära war di
- Seite 81 und 82: in den Untergang.“ Ihm ist nicht
- Seite 83 und 84: - Balkánys Buchhandlung, Papierwar
- Seite 85 und 86: sie hatten alle Rechte der anderen
- Seite 87 und 88: Im März 1944 okkupierten die Deuts
- Seite 89 und 90: Etnološka dediščina in kulturna
- Seite 91 und 92: DEUTSCH Ethnologisches Erbe und Kul
- Seite 93 und 94: ENDNOTEN / OPOMBE 1 Mehr darüber/V
- Seite 95 und 96: Nepomuk Graf Batthyány (1769-1826)
- Seite 97 und 98: von Josef Kladziwa gewesen, also sc
- Seite 99 und 100: in Krajna und wurde am dortigen Ort
- Seite 101 und 102: eich verheiratet. Eine ebenfalls fr
- Seite 103 und 104: posestev v območju Tissina Petánc
- Seite 105 und 106: tudi hiša dr. Josefu Batthyányju
- Seite 107 und 108: Judje v Prekmurju Zgodovinski očrt
- Seite 109 und 110: malomeščanstvo. Vseeno pa ta v Pr
- Seite 111 und 112: (4) Sinagoga v Szentgotthárdu/Mono
- Seite 113 und 114: lesen, dass im Jahre 1793 im Prekmu
- Seite 115 und 116: evangelische oder staatliche Grunds
- Seite 117 und 118: Schöntag Adolf rojen/geb. 1881, Do
- Seite 119 und 120: Signal: Gab es in der Gegend um Mur
- Seite 121 und 122: Am Anfang war die Euphorie. Eine Be
Heimo Halbrainer präsentiert die 2. Auflage des Rundgangführers<br />
Narodnem salonu (Nemzeti Szalon) v Budimpešti razstavili<br />
tudi njegove slike.<br />
Judovska šola v dolnji lendavi. V 19. stoletju so<br />
verske skupnosti same vzdrževale svoje osnovnošolske<br />
izobraževalne ustanove, zato je bila tudi judovska šola<br />
odvisna od gospodarskega položaja članov verske skupnosti.<br />
Največja pomanjkljivost judovskega izobraževalnega<br />
sistema je bila, da ni omogočal zasebnega poučevanja in<br />
centralnega upravljanja. To pomanjkljivost je hotel odpraviti<br />
Franc Jožef z odlokom, ki ga je izdal 20. septembra 1850 in s<br />
katerim je tudi na Madžarskem ustanovil t.i. „Israelitischer<br />
Schulfond“ (Judovski šolski fond). Z judovskim šolskim<br />
skladom v višini milijon forintov je omogočil ureditev<br />
judovskih šol. „… V Dolnji Lendavi so videli rešitev v<br />
učitelju Emanuelu Lustigu, čeprav ni imel primerne<br />
izobrazbe; k rešitvi je prispevalo tudi brezhibno stanje<br />
šolske zgradbe, ki je bila zgrajena leta 1845.“ V Lendavi je<br />
torej obstajala judovska šola že 1845. leta. Februarja 1851<br />
so popisali vse judovske šole v Zalski županiji in iz popisa<br />
je razvidno, da je v Dolnji Lendavi delovala judovska<br />
zasebna šola z dvema oddelkoma. Med pripadniki verske<br />
skupnosti je bilo 18 otrok, starih od 6-13 let, in vsi so<br />
obiskovali šolo, v kateri je še vedno poučeval Emanuel<br />
Lustig. Po njegovem odhodu je postal nadučitelj Benjamin<br />
Wolf, verska skupnost pa je zaposlila tudi pomožnega<br />
učitelja, ki pa je poučeval samo madžarski jezik. Leta 1851<br />
so za učitelja izbrali Samuela Rosendorfa, ki ga je 1885. leta<br />
nasledil Sándor Wenetianer, doma iz kraja Zalalovo. V tej<br />
šoli je poučeval do svoje smrti, 19. decembra 1894. Njegov<br />
grob je na judovskem pokopališču v Dolgi vasi. V šolskem<br />
letu 1895/96 je šolo vodil Arnold Weisz. Poučeval je vse do<br />
leta 1910 in je razen pouku posvečal veliko skrb tudi verski<br />
vzgoji. Dokaz za njegovo požrtvovalno delo je bil uspešno<br />
opravljen zaključni izpit leta 1897, o katerem je lendavski<br />
tednik Delzala zapisal: “Imeli smo priložnost prisostvovati<br />
izpitom in se prepričati, da šola ni le v ponos judovski verski<br />
skupnosti, ampak tudi mestu. Prepričali pa smo se tudi o<br />
tem, da lahko takšen uspeh doseže samo učitelj, ki je z dušo<br />
in telesom predan temu poklicu. Presenetljive rezultate so<br />
dosegli učenci gospodične Hermin Lowenstein.” (Delzala,<br />
1897, št. 4) Vodstvo prenovljene in dozidane judovske šole<br />
je po odhodu Arnolda Weisza leta 1911 prevzela Hermin<br />
Lowenstein. Imela je ustrezno izobrazbo in je ustanovo<br />
vodila do leta 1921, do njene ukinitve. Zadnja učiteljica<br />
judovske šole v Dolnji Lendavi je bila torej Hermin Brunner,<br />
roj. Lowenstein.<br />
Dolgovaško judovsko pokopališče. Pokopališče leži v Dolgi<br />
vasi poleg Lendave. Na njem so pokopani Judje iz Lendave<br />
in okoliških vasi. Nekateri ga imenujejo lendavsko, drugi<br />
dolgovaško judovsko pokopališče, odvisno od posameznika.<br />
Tudi na pokopališču dolnjelendavskih Judov so si<br />
prizadevali spoštovati predpise, da morajo biti napisi na<br />
nagrobnih spomenikih obrnjeni proti Jeruzalemu. Od<br />
druge polovice prejšnjega stoletja je judovsko pokopališče<br />
obdajala kamnita ograja, danes pa le tu in tam najdemo še<br />
kakšen z mahom porasel kamnit steber v goščavi.<br />
„Dolnjelendavsko judovsko pokopališče se deli na tri dele,<br />
in sicer na hevro, prostor izven hevre in prostor za otroke.<br />
Na prostoru hevra so bili običajno pokopani samo člani<br />
društva Hevra, njihove žene in samske hčere.“<br />
Judje so na dolgovaškem pokopališču začeli pokopavati<br />
svoje mrtve leta 1850, 1880. leta pa so morali pokopališče<br />
že razširiti. Med nagrobnimi spomeniki iz prejšnjega<br />
stoletja je najstarejši nagrobnik, na katerem so še vidni ime,<br />
priimek ter letnica smrti žene Lipóta Kreucza, ki je umrla<br />
3. junija 1861. Preproste kamnite nagrobne spomenike<br />
so od preloma stoletja do druge svetovne vojne zamenjali<br />
imenitni, dragoceni spomeniki iz črnega marmorja, ki<br />
so pričali o gmotnem položaju judovskih družin. Zadnja<br />
pogreba, na katerih so opravili judovski pogrebni obred, sta<br />
bila še med drugo svetovno vojno, ko so leta 1943 položili<br />
k večnemu počitku Henrika Maschanzkerja in dr. Ármina<br />
(Hermana) Strasserja. Ob smrti Eleka Balkányija in Josipa<br />
73
Change language