winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

S svojim odlokom z dne 24. junija 1754 pa je županija Jude
hkrati zaščitila. Judje iz županije se v svojem pismu z dne
13. maja pritožujejo, da bodo zaradi veletrgovcev z grško
pepeliko obubožali, razen tega morajo, ko gredo v Slavonijo
sejmarit, plačati po en forint. To se jim zdi krivično. Da bi
preučila pritožbe, je županija poslala sodnike, naj preverijo,
če se zaradi Grkov dogajajo krivice drugim trgovcem.
Ukazano jim je bilo, naj jim, da če bodo pri Grkih ugotovili
nečedne posle, blago zaplenijo.
Večino Judov, ki so se preselili v Zalsko županijo in v okviru
nje v Dolnjo Lendavo, so predstavljali krošnjarji, zakupniki
in potujoči trgovci. Živeli so predvsem v večjih krajih oz.
trgih, kjer so trgovali kot krošnjarji ali pa v večjih odprtih
trgovinah. Potujoči trgovci, krošnjarji, so hodili po vaseh,
prodajali drobno blago, odkupovali cunje, živalsko kožo
in trgovali z medom, tobakom, perjem, suknom, kožo ter
volno. Judje so osebno obiskovali proizvajalce, ki bi sicer
morali sami prodajati svoje proizvode. To je bila velika
prednost krošnjarskega načina trgovanja. Na višji stopnji
hierarhične lestvice so bili potujoči trgovci z vozovi, ki so
prodajali večje količine blaga, ga prevažali in obiskovali
znamenita mesta z večjim gravitacijskim območjem.
Prodajali so tudi smodnik, čeprav jim je gosposka to, npr.
na lendavskem sejmu, prepovedala. Menili so, da to ni prav,
in se sklicevali na Železno županijo, kjer je bila prodaja
smodnika dovoljena. V svoji pritožbi na županijo so zapisali,
da jim gosposka to omejuje brez vednosti princa.
Bogatejši judovski podjetniki so že imeli trgovine ali pa
so jih najeli, v njih so poleg kristjanov delali tudi revnejši
judovski služabniki.
Drugo možnost zaslužka so imeli Judje v Zalski županiji
z zakupom regalov. V zakup so vzeli gostilno, mesnico,
žganjarno. Ukvarjali so se tudi z pridobivanjem pepelike.
Samo manjši del Judov je živel od rokodelstva, najpogosteje
so opravljali krojaško dejavnost. Cehovski rokodelci so si
prizadevali izriniti grške in srbske kramarje in judovske
krošnjarje, ki so se pojavili sredi 18. stoletja. Dejavnost
potujočih trgovcev oz. krošnjarjev je pomenila velik izziv za
cehe. Za Jude – glede na to, da zaradi svoje verske pripadnosti
niso mogli biti člani cehov – ni veljal limit. Mesarju so za
surovo kožo lahko plačali višjo ceno kakor cehovski usnjarji
ali čevljarji in jih tako prisilili, da so plačevali višje, navite
cene. Zaradi nasprotij med cehi in Judi, ki so izvirala iz
konkurence, se je povečalo število pritožb zoper Jude.
Potem, ko je regentski svet, ki je imel med drugim nalogo,
da nadzoruje cene v županiji, Judom omejil nakupovanje
kož samo na tržnice, so cene padle na polovico. Judje so,
sklicujoč se na zakladnico in interese davkoplačevalcev,
prosili za pomoč županijo, da bi odpravila prepovedi, kar je
regentski svet tudi upošteval in jim s tem dovolil kupovanje
kož zunaj tržnic.
Čeprav so znani le posamezni podatki, je vendarle
dokazano, da so bili Judje iz Zalske županije vešči financ in
kreditnih poslov.
Kljub temu, da nismo imeli na voljo veliko virov, pa tudi
posamezni podatki potrjujejo, da so dobivali Judje glede na
odstotek ostalega prebivalstva županije čedalje aktivnejšo
vlogo v življenju regije in da so zaradi drugačnega značaja
trgovanja in svoje mobilnosti do srede 18. stoletja postali
odločilni dejavnik trgovanja.
Zlata doba dolnjelendavskih judov. Od 18. stoletja do 1.
svetovne vojne je bila Dolnja Lendava gospodarsko, politično
in kulturno središče jugovzhodnega dela Prekmurja. Judje,
ki so se tod naselili, so se ukvarjali predvsem s trgovino.
Pomemben je njihov prispevek h gospodarskemu in
kulturnemu razvoju mesta ter nastanka meščanstva. V
rokah niso imeli le celotne trgovine, ampak so bili tudi
ustanovitelji prvega denarnega zavoda v Lendavi, to je
Dolnjelendavske hranilnice. 1. marca 1873 so organizirali
v prostorih meščanskega bralnega društva ustanovno
skupščino, na kateri so delničarji sprejeli pravilnik. Poslovati
so začeli z ustanovnim kapitalom v višini 40.000 forintov.
Njihov cilj je bil povečati kapital, s katerim bi pritegnili
varčevalce in nudili posojila okoliškim prebivalcem.
Hranilnice je že prvo leto presenetila delničarje z izplačilom
dobička, kar je dokazovalo, da je dobro poslovala. Kasneje
so s pravilnikom določili, da bodo vsaj en procent čistega
dobička namenili v dobrodelne namene. “Leta 1882 se je
skupščina odločila, da bodo zgradili poslovno stavbo, v
kateri bo imel zavod svoje prostore. Gradnja je stala 28.000
forintov.”
V lasti Judov sta bila tudi dva mlina in dve opekarni.
Lendavski mlin in opekarna sta bili v lasti družine Eppinger,
dolgovaški mlin in opekarna pa v lasti Jozsefa Schwarza. V
mlinu je bilo zaposlenih okrog 5 mlinarjev, v opekarni pa
okrog 10 delavk. Zaslužek je bil tolikšen, da se je Schwarzeva
družina lahko preživljala.
Leta 1906 je bila v Lendavi, v madžarskem delu avstroogrske
monarhije, ustanovljena delniška družba Hungaria,
71