winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

leta 1891. Dve leti je bilo mesto rabina nezasedeno, nato je
prišel rabin dr. Antal Rudolfer in deloval od leta 1894 do
svoje smrti, 27. oktobra 1933. Njegovo delo je kot zadnji
lendavski rabin nadaljeval Mór Löwy.
Inge Maux, Jüdisches Theater Wien, Eröffnung im PH März 2004
prebivalstva in potrebe po stalni molilnici (leta 1840 je v
Dolnji Lendavi živelo 69 pripadnikov judovske skupnosti).
Zaradi tega je verska skupnost najela hišo Janosa Gazdaga
v Spodnji ulici in uredila v njej 30 sedišč za moške in 20
za ženske. Leta 1843 so hišo, ki je stala na mestu sedanje
sinagoge, najeli od medičarja Vizkopszkyja, leto kasneje pa
jo skupaj z župniščem kupili za 1500 forintov, s čimer je bilo
konec stalnih selitev. Leta 1844 je bil rabin Aron Frischauer.
On in njegovi nasledniki so redno vodili matične knjige.
Rabina Frischauerja je od 1860 do 1861 začasno nadomeščal
rabinov pomočnik Berkovits, 29. avgusta 1861 pa je postal
rabin Mozes Schacherlsz. Zaradi vse večjega števila članov
verske skupnosti pa cerkev v 60-ih letih 19. stoletja ni mogla
več zadovoljiti vseh potreb. Zato so leta 1866 začeli graditi
novo sinagogo, v kateri je bilo 80 sedežev za moške in 60 za
ženske, in ta sinagoga stoji še danes. Rabin Mozes Schacherlsz
je po tridesetletnem požrtvovalnem in vestnem delu umrl
Pravni položaj židov. Madžarski fevdalni pravni sistem je
ločil dva osnovna tipa fizičnih oseb: „resnične podložnike“
oziroma „domoljube“, ki so živeli pod zaščito svete krone,
in osebe z začasnim bivališčem v državi oz. tujce, ki so imeli
tukaj svoje posesti. Domoljubi so se delili na polnopravne
državljane (cives regni) in prebivalce države z omejenimi
pravicami (incolae regni). Med te so uvrščali tudi Jude,
katerih državljanske pravice so zmanjševali na več ravneh.
Bili so pod oblastjo zemljiškega gospoda, judovsko vero so
le tolerirali, niso jim priznavali enakopravnega položaja.
Omejevali so jim svobodo gibanja in naseljevanja, dolgo
časa niso smeli biti javni uradniki in niso mogli opravljati
določenih poklicev. Razen tega so posamezni vladarji
njihove pravice regulirali, širili ali omejevali, tudi z
odredbami. Leopold I. jim je iz cerkvenopolitičnih in
gospodarskopolitičnih razlogov prepovedal naseljevanje v
rudarskih in svobodnih kraljevih mestih. Prepovedal jim
je tudi opravljati obrt. Marija Terezija je leta 1744 uvedla
poseben davek (tolerantialis taxa) za Jude, ki so se naselili na
Madžarskem. Davek, ki so ga odvajali v kraljevo zakladnico,
so ukinili šele 1846 leta.
Jožef II. je kot predstavnik razsvetljenega absolutizma za
časa svojega kratkega vladanja Judom v veliki meri pomagal
pri uveljavljanju njihove enakopravnosti. Leta 1781 jim je
omogočil izobraževanje v javnih šolah, lahko so se izučili za
poklice, omogočil pa jim je tudi ustanavljanje tovarn. Leta
1783 jim je zagotovil pravico do naseljevanje v mestih (še
naprej pa je veljala prepoved naselitve v rudarskih mestih),
s čimer je pripomogel k temu, da so se Judje množično
naseljevali v mestih, kar je posredno vplivalo tudi na
hitrejši razvoj mest. Hkrati jim je omogočil ustanavljanje
šol, njihovim otrokom pa pridobitev višje izobrazbe.
Leta 1840 se je v zgodovini madžarskih Judov začelo novo
obdobje, saj jim je parlament z zakonom zagotovil pravico
do svobodne izbire bivališča (z izjemo rudarskih mest);
smeli so ustanavljati tovarne, opravljati obrt in se ukvarjati
z znanostjo in umetnostjo. V mestih, kjer so imeli tudi
dotlej pravico do nakupa parcele, so to svojo pravico smeli
ohraniti. Leta 1846, ko je bil ukinjen tolerančni davek, so
67