winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Položaj Romov na evropski in regionalni
ravni
Nekatere značilnosti
å Text
Vera Klopčič
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Evropi v političnih dokumentih in v mednarodnopravnih
pravnih instrumentih utrdilo spoznanje o vseevropskem pomenu kulturne raznolikosti kot bogastvu Evrope.
S celostnim razumevanjem elementov narodne identitete je povezana tudi vloga posameznih skupnosti
v javnem življenju, zlasti v politični sferi. V obravnavi položaja Romov so v celotnem evropskem prostoru
prisotne dileme in protislovja, ki se odražajo predvsem v različnih interpretacijah zgodovine, kulture, jezika
in nasploh identitete romskega naroda. Na evropski ravni so razhajanja najbolj očitna v razpravi o tem, ali
so Romi v Evropi eden od konstitutivnih evropskih narodov ali najbolj številčna socialno deprivilegirana
evropska manjšina. Na ravni strokovne in politične obravnave sta se izoblikovala dva temeljna pristopa, ki bi
ju lahko pogojno označili kot „konstitutivni“ in „paternalistični“ pristop. Skupno izhodišče v obeh pristopih
je, da je nujno storiti veliko več za preprečevanje socialne izključenosti, za odpravo predsodkov med Romi in
ne-Romi ter za odpravo pravne in dejanske diskriminacije romske skupnosti; razlike pa se pokažejo zlasti pri
načinu sodelovanja in stopnji vključenosti Romov v vse faze tega procesa. Uradni podatki o številu Romov, ki
so pridobljeni ob popisih prebivalstva v posameznih državah, se pogosto razlikujejo od podatkov socialnih
služb, romskih organizacij ali ocen nevladnih organizacij. Skupno število Romov v Evropi se ocenjuje na 10
do 15 milijonov. Po ocenah mednarodnih organizacij in strokovnih krogov, npr. Minority Rights Group, so
države z največjim številom Romov v Evropi: Bolgarija (700.000 do 800.000); Češka (250.000 do 300.000);
Francija (280.000 do 340.000); Madžarska (550.000 do 600.000); Makedonija (220.000 do 260.000); Romunija
(1.800.000 do 2.500.000); Rusija (220.000 do 400.000); Srbija in Črna gora (400.000 do 450.000); Slovaška
(480.000 do 520.000); Španija (650.000 do 800.000) 1 .
V postopku pridruževanja novih držav Evropski uniji se je mednarodna skupnost intenzivno ukvarjala s
položajem Romov v državah kandidatkah iz območja Srednje in Vzhodne Evrope, tako da so te države pripravile
posebne programe za integracijo romske skupnosti in o izvajanju redno poročale mednarodnim ustanovam.
V ospredju mednarodnega nadzora so bila vprašanja:
1. izboljšanje splošnih življenjskih pogojev Romov v državah, kjer živijo,
2. implementacija mednarodnih standardov o spoštovanju človekovih pravic in o prepovedi diskriminacije,
3. uresničevanje programov boja proti rasizmu, nestrpnosti in ksenofobiji,
4. uresničevanje programov za odpravo revščine in socialne izključenosti,
5. urejanje statusa Romov v tokovih mednarodnih migracij: preprečevanje ilegalnih migracij in omejevanje
izseljevanja iz držav Srednje in Vzhodne Evrope.
59