winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

leicht wird auch der Bau eines eigenen Kulturzentrums, der
bisher an der fehlenden Finanzierung gescheitert ist, in Zukunft
neue Unterstützung finden …
Frau Kristinas Blick auf die Ereignisse der letzten Jahrzehnte
ist, schon aufgrund ihres Alters, ein anderer: Besorgt ist
sie, dass so viele Menschen im Kanaltal ihre Arbeit verloren
haben. Umso mehr freut es sie, dass sie heuer eine Volksschulklasse
aus Fusine besucht hat, um etwas mehr über die
Geschichte ihres kleinen Ortes und seiner BewohnerInnen
zu erfahren. Als „Optantin“ wird sie inzwischen auch nicht
mehr geschimpft – lediglich auf Ereignisse der österreichischen
Innenpolitik wird sie hier und da angesprochen, sofern
diese auch in Italien Skandalwert besitzen.
Vielleicht ist es nicht einfach, sich Zeit für einen Besuch des
Kanaltales zu nehmen. Vielleicht denkt man, dass die Berge
zu schroff sind. Vielleicht denkt man, dass das Warenangebot
der Tarviser Läden, für das man einst stundenlange Anfahrten
in Kauf nahm, inzwischen ohnehin gleich um’s Eck
in jedem gut sortierten Supermarkt zu haben ist. Vielleicht
ist die Fahrt auf der Autobahn inzwischen so bequem und
schnell, dass man nicht auf den Gedanken kommt, gerade
hier eine Pause einzulegen, wo man früher so ewig lange an
der Grenze warten musste ... Drosseln Sie Ihr Tempo. Tun
Sie es in Zukunft erneut und kommen Sie wieder! Denn die
Bevölkerung des Kanaltales entdeckt vielleicht gerade, dass
ihr Leben im mehrsprachigen Miteinander einen Glücksfall
darstellt.
SLOVENSKO
Zmanjšate svojo hitrost, prosim!
Kanalska dolina čaka na naše ponovno odkritje
Kot pri vsakem mojih neštetih obiskov, mi gospa Kristina tudi v
tem avgustu podaja najnovejše novice. Tokrat se nanašajo na njene
mačke. Ravnokar so dve od njih, „mater“ in „hčerko“, odpeljali k
veterinarju. Ne da bi bile bolne – skozinskoz zdravima mucama se
obeta sterilizacija. Končno je gospa Kristina brez skrbi, saj je mačice
vedno morala razdajati na neštete kraje. Prihajajoči 85. rojstni dan se ji
preprosto ne vidi, vendar je njo, doma v malem zaselku nad Kanalsko
dolino, v bližini slovensko-italijanske meje, ta problem že zdavnaj
skrbel. Muci se ji seveda smilita, medtem ko boža svojo tretjo mačko,
tako rekoč „babico“, mi pravi: „Nekako je to pač tudi nek luksuz!“.
Bica je ta poseg že zdavnaj prestala in uživa v nedeljeni pozornosti, ki
jo trenutno dobiva od svoje gospodinje.
En izmed najpomembnejših prometnih koridorjev Evrope, Kanalska
dolina, je le kakih pet kilometrov oddaljen, vendar poteka življenje v
tem zaselku pod drugih, počasnejših merilih. Že 4 desetletja je gospa
Kristina v tem kraju s čudovitim razgledom na Mangart, na Ponco
in na Travnik. Odraščala je v dolini, v kraju Fusine in Valromana,
kateremu se po slovensko reče Bela peč, po nemško pa Weissenfels.
Potem se je primožila sem, na hrib. Pravico do prekrasne panorame si
danes deli le z enim sosedom, tako njen mož kot tudi soproga gospoda
Simmerla sta že pred nekaj leti umrla. Čeprav sta ob tem le še dve od
šestih domačij obljudeni, se gospa Kristina nikoli ne dolgočasi. Redno
jo obiskujejo gozdni delavci, redno prihajajo popotniki in izletniki,
po novem tudi z gorskimi kolesi, ravno pa je hčer, poročena v Pizi, na
obisku. Potem pa še prihajata družini, ki imata v zaselku svoj vikend.
Z gospodom Claudiem in z njegovo družino iz Trsta se pogovarja po
italijansko, ko pa prihajata Sieglinde in Daniela iz Gradca, ki jima
je babica oz. prababica iz tega zaselka, pa klepeta v tistem koroško
obarvanem dialektu nemščine, s katerim tudi mene vedno očara.
Nekaj dni po tem sedim na verandi penziona „Pr‘ Krajncu“, v sredini
Kanalske doline, tam se pogovarjam z gostiteljem, gospodom Rudijem
Bartalothujem. Dno doline okoli Valbruna/Ovčje vasi/Wolfsbacha
mi spet podari čudovit razgled na vrhove Julijskih Alp – tokrat na
brežine Viša in Montaža. Velikanske cevi, ki ležijo na travniku v
bližini hiše, naju ne motijo, saj bodo kmalu zakopane in bodo tako
nekoč predstavljale že tretjo plinsko napeljavo, ki vodi skozi Kanalsko
dolino, hkrati pa daje mojemu gostitelju garancijo, da mu ta razgled
nikoli ne bo zagrajen. Več skrbi mu prinaša deževen avgust, saj je
poletna sezona zelo kratka. O nekem vročem poletju, ki je leta 2003
domačinom naklonilo še dodatne goste, sanjajo letos vsi. Večkrat se
pri nama med najini razpravi oglasijo gosti. Ti so polet običajno iz
Italije, tako se gospod Rudi z njim pogovarja v njihovem jeziku, na
kratko se pa tudi oglasi hčer gostitelja, skupaj potem klepetamo po
italijansko in slovensko. Midva se pa sicer pogovarjava: po slovensko.
Kanalska dolina, nakupovalno mesto Trbiž, avtocesta in nova
železnica Pontebbane... v pokrajini, kjer strehe naenkrat prekrivajo z
rjavordečo pločevino, mislijo mnogi Avstrijci - na podlagi italijanskega
označevanja in reklam ter ob prvi cestninski postaji - na prve znake
bližajočega se dopusta. Kljub impozantni pokrajini, v kolikor je ta
zaradi ogromne množice predorov nasploh še zaznavna, se nam
Kanalska dolina kliče v spominu kot nek zamuden vmesni prostor na
poti proti morju, kot takšen pa je mnogim nekako odveč. Še posebej
razklani so naši vtisi, ko se vračamo z dopusta in ko nas skalovje levo
in desno pa hudourniška struga reke Bele v sredini spomni, da je čas
dopusta spet minul (Slovenci to običajno občutijo že prej, nekje v
furlanski ravnini pred Palmanovo, tam, kjer odvisno od vremenskih
razmer spet zagledajo vrhove Julijskih Alp, Kraški rob ...).
51