winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Temu, za kaj resnično gre onstran ukrivljenosti kumaric, so se slovenski
mediji raje izognili: Morda za kočljivo vlogo jezika kot identitetne in
ne nazadnje za nacionalno posredujoče karakteristike6. Kaj storiti, da
bi odstranili radikalne fiksacije, ob tem pa ne bi zdrsnili v „neumni
provincializem“? V katerih novih geografskih prostorih bi se morala
znajti Slovenija? In ali bi to sploh bilo mogoče, ne da bi zadostno
razrešila in reflektirala lastno „balkansko preteklost“ 7 ? Kakšno vlogo
igra ob tem, tudi v Sloveniji, predvsem pri mlajši generaciji, globoko
prisotna politična nejevoljnost? Vse to je potegnilo krajši konec.
„Poročni“ hype. „Kdor nima duše, ni Evropa“ 8 , „Privlačen sijaj
bruseljske zvezde“ 9 , „Vključenost v Evropo miru in napredka“,
„Misliti slovensko z evropskim srcem“ 10 . Ali so lahko formulacije
na predhodni dan visoko stiliziranega zgodovinskega dogodka,
dobesedno poimenovanega „poroka“ 11 , še bolj kičaste? Kljub vsemu
„poroka“, ki je bila kasneje trezno-nespoštljivo obravnavana kot
„popivanje na mejnih prehodih“ 12 . Najprej se je zdelo, kot da
praznovanju in evforičnemu visokemu stiliziranju ne bo konca
in se tistih, ki so sredi tega „triumfalnega občutka“ občutili tudi
„nelagodje“ 13 , ni hotelo slišati ali pa so nasploh ostali prostovoljno v
medijskem outu. Zaželena je bila skoraj unizo perspektiva, v kateri
naj bi se Slovenija povzpela k eni od „zvezd Evrope“ 14 .
Kar je bilo s strani vodečih medijev skupno zamolčanega slovenskemu
prebivalstvu, ki se je vendarle z mitičnimi 90. odstotki izreklo za pristop
k EU (spomnimo se, da je bilo v Avstriji takrat skoraj občudovanja
vrednih 66 odstotkov), so bile pričakovane pomanjkljivosti spričo
„ure resnice“ za majhno deželo. Govora je bilo zgolj o „tveganjih“,
ki so bila nenazadnje predstavljena brez alternative: „S samozavestjo
v EU: Brez tveganja ni dobička – in prav tako ne alternative“ 15 , se je
glasilo pragmatično geslo.
Dan potem – maček brez prebuditve. Kar se je začelo z ugotovitvijo
„smrtna Evropa“ 16 , se je po pristopu k EU nadaljevalo. Tudi pri
Dnevniku se ni dalo spregledati določene letargije po izvršeni poroki.
Indic za to je za lastno poročanje o EU urejen arhiv na spletni strani
lista. Tako se je po 1. maju gostota člankov občutno zmanjševala.
Julija in avgusta manjka arhiv v celoti. Internetne izdaje so se lahko
ogrevale zgolj za teme o ureditvi EU in vezavi tolarja za evro (ERM2).
Pri čemer je Dnevnik pri temi o ureditvi EU nihal med mnenjema
„konvencija brez napredka“ 17 in „ustava je dobra za Evropo“ 18 . Vendar
so za takšne ocene morali vzeti nase odgovornost prominentneži
kot Giscard d`Estaing. Komentirajoči element v internetni izdaji
Dnevnika je bil omejen. Dogodki kot ERM2 so bili napisani zgolj
kot novica - „Slovenija pristopa k pogodbi ERM2“ 19 . Tudi pri Delu je
ZUR PERSON / O AVTORICI
MAG. DR. GABRIELE RUSS, JOURNALISTIN
Vortragende an der Fachhochschule FH JOANNEUM,
Studiengang Journalismus und Unternehmenskommunikati
on in Graz, fachbezogen Verantwortliche für Projektarbeiten
sowie Forschung und Entwicklung. Publizistische
Veröffentlichungen zu Themen der österreichischen
Innenpolitik, im wissenschaftlichen Bereich besonderer Interessensund
Forschungsschwerpunkt hinsichtlich der Schnittstelle traditioneller
Institutionen und Medien im Informationszeitalter.
MAG. DR. GABRIELE RUSS, NOVINARKA
Od aprila tega leta je predavateljica na strokovnji visoki šoli FH Joanneum
v Gradcu, študijski program novinarstvo in podjetniška komunikacija,
strokovno odgovorna za delovanje projektov raziskovanje in razvoj.
Publicistične objave k temam avstrijske notranje politike, na znastvenem
področju, predvsem s težišči zanimanja in raziskovanju presečišč med
tradicionalnimi inštitucijami in mediji v informacijskem obdobju.
poročanje po pristopu k EU nenadoma upadlo. Pozornost vzbujajoče
ob tem: dvomeči glasovi so se pojavili šele po 1. maju, pa zato toliko
bolj silovito: „Kako lahko nove članice okrepijo stare?“ 20 se je spraševal
slovenski opinion leader že pet dni po pristopu. Namesto da bi se pri
Delu ukvarjali z lastnim položajem, so razmišljali o bodočih članicah
EU. Kot o „najresnejših kandidatkah pri naslednjem širitvenem valu“ 21
so poročali o Romuniji in Bolgariji.
Vloge EU-volitev. Kako hitro je v glavah spet izginil najbolj praznovani
dogodek po letu 1989, kaže udeležba na evropskih volitvah 13. junija:
Samo 28 odstotkov volilnih upravičencev je pristopilo k volilni
skrinjici – 430.000 od skupaj 1,6 milijona. 22 „Delo“ je komentiralo
majhno volilno udeležbo tako, da naj bi se naj med slovenskim
prebivalstvom razširili „apatičnost“ in „naveličanost“ 23 .
Nejasno razpoloženje pri anketah. Informacijski deficit ni samo
obstajal oz. še obstaja samo v Avstriji, tudi Slovenci se čutijo premalo
informirane. V neki internetni anketi RTV Slovenija se je tako
pritoževalo več kot 77 odstotkov, da naj bi bil informacijski položaj
državljanov EU „prenizek“. Evforija, ki naj bi dominirala na začetku
poročanja, je bila izražena v anketah le na začetku. Na vprašanje, ali
bo slovensko članstvo zgodba o uspehu, je 44 odstotkov odgovorilo
pritrdilno. Nepolnih 40 odstotkov je odgovorilo z dvomom 24 .
V obširni anketi se je skoraj več kot tretjina slovenskega prebivalstva
po pristopu k EU počutila „odlično“.
37