winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
močno potisnil v ozadje, ker je bil mnenja, da je pravilno, če vodijo maše v jeziku ljudstva, da bi jih širša javnost razumela. Upravičen argument, cerkveno-politično lahek za podoživeti. Zanimiv je rezultat v Avstriji. Mašo imajo torej v nemškem jeziku, če pa pridejo mladi zbori, potem seveda ne pojejo v latinskem jeziku, ampak tudi ne pojejo nemško, ampak angleško, gosple in podobno. To je njihov jezik ljudstva. Tipično pri nas je tudi, da je literatura drugorazredna umetnost. Imeli smo in imamo odlične pisatelje, ampak prestiž pisatelja je slabši kot glas pevke, igralca, glasbenika. Z njimi pesnik ne more držati koraka. Značilno je, da še nismo dobili nobene Nobelove nagrade za literaturo. Nobelova nagrada ni le non plus ultra literarnih nagrad, ampak statistika njene podelitve že kaže, če je v deželi kakšno zanimanje pomagati pisatelju do take nagrade, kajti samoumevno je, da posredujejo v Stockholmu in dobivajo nagrade države, ki so tam veliko bolj aktivne kot Avstrija. V več kot sto letih smo dobili Nobelovo nagrado za eno knjigo. To je bila Dolj z orožjem Berthe von Suttner, nagrajena leta 1905, ampak ne z Nobelovo nagrado za literaturo, temveč z Nobelovo nagrado za mir. Več nismo dosegli. Noben Musil, noben Broch, noben Schnitzler, noben Handke, nobena Bachmannova niso prišli skozi. Rosegger je bil leta 1913 blizu. Francozi imajo 13 Nobelovih nagrajencev za literaturo. To že ne more biti slučaj, saj niso 13-krat boljši od naših pisateljev, ampak tu pač igrajo glavno vlogo drugi premisleki. V Pantheonu, v največjem svetišču slave v Parizu, so pokopani vojskovodje in druge veličine iz politike, umetnosti in znanosti, tudi pisatelji, ampak noben glasbenik. Pri nas bi v taki slavni dvorani gotovo počivali glasbeniki, ampak noben pisatelj. Avstrijska literatura. V Franciji sem doživel spor o avstrijski literaturi. Poučeval sem nemščino in v francoskih knjigah za pouk nemščine sem videl, da imajo povsem avstrijske pisatelje v dobro izbranih besedilih, ampak vsi so bili označeni kot nemška literatura. Tu je bila le littérature allemande. Tu se je v meni prebujal nacionalni ponos in začel sem spraševati, kaj se tu dogaja in odgovorili so mi, saj so to nemška besedila. Rekel sem, da se mi to ne zdi popolnoma pravilno, saj bi se morala imenovati littérature autrichienne, avstrijska literatura. Pa so me vprašali Francozi: v čem je razlika med nemščino Roberta Musila in Thomasa Manna? Začel sem razmišljati in govoril sem o Srednji Evropi, podonavski monarhiji, habsburškem cesarstvu, srednjeevropski kulturi. Poskusil sem razlagati, da je ozadje avstrijske literature, teh besedil in del, popolnoma drugačno kot tiste literature, ki je v istem času izšla v Berlinu. Berlin leta 1900 je bil drugačen kot Dunaj leta 1900. Iz tega so nastale razlike v jeziku, ampak predvsem v idejah, v duhovni drži, ki se izražajo v literaturi z avstrijskim skepticizmom, z neko resignacijo, z veselo depresijo, z umikom v idilo, seveda pa tudi s prefinjeno psihologizacijo. Vse to naredi razliko in lastno ceno. Začel sem se dopisovati s francoskimi založbami, ker sem to nenatančnost opazoval tudi v leksikonih. Saj niso objavili tudi Švicarjev pod littérature allemande, nemško literaturo, Dürrenmatt ali Max Frisch so tekli pod littérature suisse, švicarska literatura. Severnih Amerčanov nismo našli pod angleško literaturo, ampak pod ameriško literaturo, Južnoameričane pa ne pod špansko literaturo in tako naprej. To se je od takrat res spremenilo. Zdaj govorijo v Franciji o littérature autrichienne, avstrijski literaturi. To pomeni, da so me Francozi s svojo jezikovno zavestjo spodbudili, zavesti se avstrijskega knjižnega jezika in razlagati tujcem, da je lastna vrednota iz lastnega sveta. Zavestno ravnati z jezikom. Še en primer, ki je pred nekim časom šel skozi naše medije in so ga tu glosirali s posmehom in zlobo. Takrat je kulturni minister Toubon uveljavil jezikovni zakon. Ta ne želi nič drugega, kot da pozivajo javna mesta v Franciji, gledati v svojih besedilih, ukazih in zakonih na to, da po možnosti pišejo v dandanes običajnem francoskem jeziku in da preprečijo odvečne nove tvorbe, predvsem anglicizme. Seveda vsak ve, da se jezik ne da urejati z zakonom, ampak ta pobuda je bila izziv ravnati s svojim jezikom bolj previdno, zavestno, inteligentno. Za to pri nas ni bilo nobenega razumevanja, Toubona so močno kritizirali kot sodnika jezika. Vmes je bil na Poljskem sprejet podoben zakon. Vsekakor je vredno razmisleka razmišljati o lastnem jeziku. Da se jezik premika, je jasno, kajti jezik, ki se ne premika, je mrtev jezik. Jezik, ki ga danes živeči ljudi govorijo, živi in se razvija vsak dan v to, v drugo smer, nazaj, naprej, tipajoč. To je dolg proces, iz katerega se izkristalizirajo vedno nove fraze, nove uporabe. Ta razvoj pogosto potrebuje veliko časa, moderne formule izginejo, knjižni jezik postanejo druge. Ne gre zato okamneti, ampak zavestno ravnati z jezikom. Raznolikost jezikov. Seveda so tu problemi s strokovnimi jeziki. Te je treba obravnavati posebej. Hitro se razvijajo in jih trenutno močno obvladuje angleščina. Ampak, kot sem že prej rekel, če se na kongresu predava v strokovni angleščini, potem to še kar gre za Avstrijca, za Nemca, za Rusa, za Brazilca, če pa kasneje o tematiki razpravljajo, potem bo stvar huda in potem odloča manjšina, kako naj poteka diskusija, in pod njenimi pogoji tudi sklenejo izid in ga formulirajo. To ni v redu, zaradi tega je treba zagovarjati raznolikost jezikov in njihove pravice. Jasno želim povedati, da ljubim tuje jezike, istočasno pa zelo cenim nemški jezik, ki je čudovit, bogat jezik. Tudi več ali 26
manj nimam nič proti okajenim dunajskim frazam, narečje je lahko zanimivo in veselo, ampak odvisno je od situacije, če je primerno ali ne. Torej raznolikost. Zaradi tega sem pred leti na Štajerskem uvedel tako imenovano olimpijado tujih jezikov, tekmovanje za učence in učenke neke stopnje šolanja, ki se učijo tuje jezike. Najboljši dobijo nagrado, in to velja za vse jezike, ki jih poučujejo, vključno z dvema mrtvima, grščino, ki je že skoraj izginila, in latinščino, ki je zanimiva podlaga, da jezik sploh razumemo in se tuje jezike učimo. Torej za raznolikost jezikov, podporo, kjer je le možno, za mlade ljudi - to je njihova prihodnost, ampak tudi spoštovanje do lastnega jezika. Ali se je treba sramovati nemškega jezika? Naj se učenci in učenke naučijo literarna besedila na pamet. Ni vzroka, zakaj so odstranili recitacijo, z izjemo tega, da so želeli vse olajšati, da so se hoteli vsiliti mladim ljudem. Ne mislim, da je bil to korak naprej. Rekli so ali uradno pravijo, da ovira osebnost, če se morajo naučiti literarno besedilo na pamet. Zame to sploh ni ovirajoče, ampak zelo obogati recitatorja in njegove poslušalce. Morda se naučijo igralci spet govoriti. Govorno šolanje so v šolah igralstva ukinili, ker ovira osebnost, če se morajo igralci naučiti jezik odra. V Gradcu smo opažali, da so talentirani mladi igralci, ki so prišli iz nemških gledaliških šol k nam, vedno bolj slabo govorili, vedno bolj nerazločno, neartikulirano, nerazumljivo. Ko smo na to opomnili, smo dobili odgovor, da govorno šolanje ni več običajno, to ovira svobodo osebnosti. Menim, da spada govorjenje k orodju igralca kot žaga k mizarju, ker igralec ni zase tu, ampak za publiko in publika želi razumeti, kaj tam spredaj na odru govorijo, in za to potrebujejo jezik. Ne razumem, zakaj to ukinjajo. Morda je to povezano z omalovaževanjem samega sebe. Ni vzroka, da bi se sramovali nemškega jezika. Tuji jezik nemščina. Jezikovne diskusije v medijih bi bile zanimive, ampak jih ni. Ne poznam nobenega primera, da bi redno razpravljali o jezikovnih grehih. Vsakih štirinajst dni je v dunajskem časopisu Presse jezikovni kotiček. Močno priporočam posnemanje. Lepo bi bilo pripraviti jezikovne tečaje za javne osebe. Kaj vse lahko slišimo in beremo! Naj postrežem nekaj premerov? Vedno trpim, ko začne na sestanku pozdravljavec prominentne osebnosti eno za drugo pozdravljati z „Dovolite mi, da pri nas prisrčno pozdravim gospoda takointako“. Včasih se sliši cele litanije tega „Dovolite mi ...“. Zelo nevljudno. Saj nobenega ni vprašal, če mu to dovolijo, ampak ves čas to trdi. To so absurdne besede. Noben človek ne more razložiti, zakaj se plačilo, ki ga moram plačati, pri tem pa nič ne obdržim, imenuje ravno lastni delež (Selbstbehalt) 6 . K nesmiselnim besedam spadajo tudi olepševalne besede. Te so lahko zelo cinične. Na primer če rečemo, da zaposlenega človeka ne vržemo iz službe, ampak ga sprostimo. Tu lahko samo rečemo, naj živi svoboda brezposelnih. Zadostuje vključiti radio ali televizijo, pa je takoj jasno, da je v Avstriji za nekatere ljudi nemščina prvi tuji jezik. V vremenski napovedi ostane „vremensko hladno“, pri kulturi slišimo največ najbolj narejene napake največ najbolj igranih oper, pred kratkim so rekli „spominjamo se komornem pevcu E. H.“ 7 Da tako imenovani 2. sklon pri nas radi odstranijo, je znano. Obstaja pa seveda tudi obratno preelegantni 2. sklon, ko npr. pozdravijo „namestnika dežele Štajerske 8 “. To so bili le neki skromni vzorci kupa atentatov na jezik, ki bi izpolnili cele knjige. Jeziki v Evropi. Da bi rekli nekaj pozitivnega: V Gradcu je institut, ki ga je ustanovil Evropski svet, Evropski center za tuje jezike. Več kot 30 evropskih držav ga financira. Tam stalno potekajo tečaji za jezikovne posrednike iz mnogih evropskih držav. Tam delajo na osnovi enakopravnosti evropskih jezikov. Bil je velik dosežek dežele Štajerske in mesta Gradec, da sta si s pomočjo zvezne vlade zagotovila ta projekt kljub vsej mednarodni konkurenci. Njegova smer nasprotuje služenju monopolnemu položaju enega samega jezika, namesto katerega postavlja v ospredje spoštovanje raznolikosti jezikov in s tem kulturne raznolikosti. Za vsak slučaj je treba paziti na svoj jezik. V Bruslju se je pred kratkim zgodil dober primer za to. Tam se je za našo marmelado še kar dobro končalo. Obstajal je problem marmelade, ker Angleži pod „marmelade“ razumejo le proizvod iz citrusov, pri nas pa je marmelada pač iz tistega, iz česar si jo želimo. Tu je treba iti v boj, treba je oglasiti se in tu se ne sme molčati in se strinjati. Obstaja dodatni protokol k pogodbi pristopa Avstrije v EU, s katerim se avstrijska nemščina se ločuje od nemške nemščine. Tam je zapisano, da so tipične avstrijske gastronomske oznake izenačene z nemškimi. To pomeni, da lahko pišemo „Marillen“ (marelice) in ni treba reči „Aprikosen“, da lahko pišemo „Karfiol“ (cvetača) in ni treba reči „Blumenkohl“, da lahko ostanemo pri „Schlagobers“ (sladka smetana) in ni nujno reči „Schlagsahne“ in „Tomaten“ (paradižniki) se imenujejo lahko tudi „Paradeiser“. To je tako zapisano v protokolu. Majhen znak za to, da je takrat nekdo iz Avstrije o tem razmišljal, da bi bil jezik morda le pomemben, pa čeprav gre samo za ljubo jed. Jezikovna pridobitev je kulturna pridobitev. Za ta problem sem 27
- Seite 1 und 2: winter/zima 2004/2005 winter/zima 2
- Seite 3 und 4: Zum wissenschaftlichen Teil: Franz
- Seite 5 und 6: Inhaltsverzeichnis / Vsebina Zum Ge
- Seite 7 und 8: Verallgemeinernd sollte man dieses
- Seite 9 und 10: als Mittler und Berater in beiden L
- Seite 11 und 12: Brezpogojna volja in ciljna identit
- Seite 13 und 14: administrativne regije. Če bosta t
- Seite 15 und 16: auch über Sprachenkonflikte gestol
- Seite 17 und 18: das, frage ich, es war Kastanienkuc
- Seite 19 und 20: fügen, die für mich zu diesem The
- Seite 21 und 22: Ich habe deswegen vor Jahren in der
- Seite 23 und 24: ima oblast, ima jezik. Zaradi tega
- Seite 25: tudi izguba misli. Kar me pri tem r
- Seite 29 und 30: Alpen-Donau-Adria im Neuen Europa E
- Seite 31 und 32: zu lassen. Das kann in unserer Zeit
- Seite 33 und 34: ZUR PERSON / O AVTORJU DR. IUR. GÜ
- Seite 35 und 36: führenden slowenischen Tageszeitun
- Seite 37 und 38: Temu, za kaj resnično gre onstran
- Seite 39 und 40: Avstrijski konvent in manjšinske p
- Seite 41 und 42: zaradi svojih variant deloma proble
- Seite 43 und 44: Im Auftrag der ÖVP hat Univ.-Prof.
- Seite 45 und 46: Abseits von den großen Verkehrsstr
- Seite 47 und 48: Menschen aus beiden Ländern, Öste
- Seite 49 und 50: Monte Santo del Lussari / Svete Vi
- Seite 51 und 52: leicht wird auch der Bau eines eige
- Seite 53 und 54: magistralne ceste - „Strada stata
- Seite 55 und 56: Die Autorin Elisabeth Arlt und Gabr
- Seite 57 und 58: Waren die Roma in ihrer Identität
- Seite 59 und 60: Položaj Romov na evropski in regio
- Seite 61 und 62: Ob ratifikaciji Okvirne konvencije
- Seite 63 und 64: Aus den Daten zahlreicher Studien u
- Seite 65 und 66: dass aufgrund des niedrigen Ausbild
- Seite 67 und 68: leta 1891. Dve leti je bilo mesto r
- Seite 69 und 70: po dva forinta, sicer bi jih izgnal
- Seite 71 und 72: S svojim odlokom z dne 24. junija 1
- Seite 73 und 74: Heimo Halbrainer präsentiert die 2
- Seite 75 und 76: Mož oz. oče Lajos Blau je drugo s
manj nimam nič proti okajenim dunajskim frazam, narečje je lahko<br />
zanimivo in veselo, ampak odvisno je od situacije, če je primerno ali<br />
ne. Torej raznolikost.<br />
Zaradi tega sem pred leti na Štajerskem uvedel tako imenovano<br />
olimpijado tujih jezikov, tekmovanje za učence in učenke neke stopnje<br />
šolanja, ki se učijo tuje jezike. Najboljši dobijo nagrado, in to velja za<br />
vse jezike, ki jih poučujejo, vključno z dvema mrtvima, grščino, ki<br />
je že skoraj izginila, in latinščino, ki je zanimiva podlaga, da jezik<br />
sploh razumemo in se tuje jezike učimo. Torej za raznolikost jezikov,<br />
podporo, kjer je le možno, za mlade ljudi - to je njihova prihodnost,<br />
ampak tudi spoštovanje do lastnega jezika.<br />
Ali se je treba sramovati nemškega jezika? Naj se učenci in učenke<br />
naučijo literarna besedila na pamet. Ni vzroka, zakaj so odstranili<br />
recitacijo, z izjemo tega, da so želeli vse olajšati, da so se hoteli vsiliti<br />
mladim ljudem. Ne mislim, da je bil to korak naprej. Rekli so ali<br />
uradno pravijo, da ovira osebnost, če se morajo naučiti literarno<br />
besedilo na pamet. Zame to sploh ni ovirajoče, ampak zelo obogati<br />
recitatorja in njegove poslušalce.<br />
Morda se naučijo igralci spet govoriti. Govorno šolanje so v šolah<br />
igralstva ukinili, ker ovira osebnost, če se morajo igralci naučiti<br />
jezik odra. V Gradcu smo opažali, da so talentirani mladi igralci,<br />
ki so prišli iz nemških gledaliških šol k nam, vedno bolj slabo<br />
govorili, vedno bolj nerazločno, neartikulirano, nerazumljivo. Ko<br />
smo na to opomnili, smo dobili odgovor, da govorno šolanje ni več<br />
običajno, to ovira svobodo osebnosti. Menim, da spada govorjenje k<br />
orodju igralca kot žaga k mizarju, ker igralec ni zase tu, ampak za<br />
publiko in publika želi razumeti, kaj tam spredaj na odru govorijo,<br />
in za to potrebujejo jezik. Ne razumem, zakaj to ukinjajo. Morda je<br />
to povezano z omalovaževanjem samega sebe. Ni vzroka, da bi se<br />
sramovali nemškega jezika.<br />
Tuji jezik nemščina. Jezikovne diskusije v medijih bi bile zanimive,<br />
ampak jih ni. Ne poznam nobenega primera, da bi redno razpravljali<br />
o jezikovnih grehih. Vsakih štirinajst dni je v dunajskem časopisu<br />
Presse jezikovni kotiček. Močno priporočam posnemanje. Lepo bi<br />
bilo pripraviti jezikovne tečaje za javne osebe. Kaj vse lahko slišimo<br />
in beremo! Naj postrežem nekaj premerov? Vedno trpim, ko začne<br />
na sestanku pozdravljavec prominentne osebnosti eno za drugo<br />
pozdravljati z „Dovolite mi, da pri nas prisrčno pozdravim gospoda<br />
takointako“. Včasih se sliši cele litanije tega „Dovolite mi ...“. Zelo<br />
nevljudno. Saj nobenega ni vprašal, če mu to dovolijo, ampak ves<br />
čas to trdi. To so absurdne besede. Noben človek ne more razložiti,<br />
zakaj se plačilo, ki ga moram plačati, pri tem pa nič ne obdržim,<br />
imenuje ravno lastni delež (Selbstbehalt) 6 . K nesmiselnim besedam<br />
spadajo tudi olepševalne besede. Te so lahko zelo cinične. Na primer<br />
če rečemo, da zaposlenega človeka ne vržemo iz službe, ampak ga<br />
sprostimo. Tu lahko samo rečemo, naj živi svoboda brezposelnih.<br />
Zadostuje vključiti radio ali televizijo, pa je takoj jasno, da je v Avstriji<br />
za nekatere ljudi nemščina prvi tuji jezik. V vremenski napovedi<br />
ostane „vremensko hladno“, pri kulturi slišimo največ najbolj narejene<br />
napake največ najbolj igranih oper, pred kratkim so rekli „spominjamo<br />
se komornem pevcu E. H.“ 7 Da tako imenovani 2. sklon pri nas radi<br />
odstranijo, je znano. Obstaja pa seveda tudi obratno preelegantni 2.<br />
sklon, ko npr. pozdravijo „namestnika dežele Štajerske 8 “.<br />
To so bili le neki skromni vzorci kupa atentatov na jezik, ki bi izpolnili<br />
cele knjige.<br />
Jeziki v Evropi. Da bi rekli nekaj pozitivnega: V Gradcu je institut,<br />
ki ga je ustanovil Evropski svet, Evropski center za tuje jezike. Več<br />
kot 30 evropskih držav ga financira. Tam stalno potekajo tečaji za<br />
jezikovne posrednike iz mnogih evropskih držav. Tam delajo na<br />
osnovi enakopravnosti evropskih jezikov. Bil je velik dosežek dežele<br />
Štajerske in mesta Gradec, da sta si s pomočjo zvezne vlade zagotovila<br />
ta projekt kljub vsej mednarodni konkurenci. Njegova smer nasprotuje<br />
služenju monopolnemu položaju enega samega jezika, namesto<br />
katerega postavlja v ospredje spoštovanje raznolikosti jezikov in s tem<br />
kulturne raznolikosti.<br />
Za vsak slučaj je treba paziti na svoj jezik. V Bruslju se je pred<br />
kratkim zgodil dober primer za to. Tam se je za našo marmelado še<br />
kar dobro končalo. Obstajal je problem marmelade, ker Angleži pod<br />
„marmelade“ razumejo le proizvod iz citrusov, pri nas pa je marmelada<br />
pač iz tistega, iz česar si jo želimo. Tu je treba iti v boj, treba je oglasiti<br />
se in tu se ne sme molčati in se strinjati. Obstaja dodatni protokol k<br />
pogodbi pristopa Avstrije v EU, s katerim se avstrijska nemščina se<br />
ločuje od nemške nemščine. Tam je zapisano, da so tipične avstrijske<br />
gastronomske oznake izenačene z nemškimi. To pomeni, da lahko<br />
pišemo „Marillen“ (marelice) in ni treba reči „Aprikosen“, da lahko<br />
pišemo „Karfiol“ (cvetača) in ni treba reči „Blumenkohl“, da lahko<br />
ostanemo pri „Schlagobers“ (sladka smetana) in ni nujno reči<br />
„Schlagsahne“ in „Tomaten“ (paradižniki) se imenujejo lahko tudi<br />
„Paradeiser“. To je tako zapisano v protokolu. Majhen znak za to, da<br />
je takrat nekdo iz Avstrije o tem razmišljal, da bi bil jezik morda le<br />
pomemben, pa čeprav gre samo za ljubo jed.<br />
Jezikovna pridobitev je kulturna pridobitev. Za ta problem sem<br />
27
Change language