winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
Linie, sich in Europa nicht einer einzigen Monopolsprache anzudienen, sondern Sprachenvielfalt und damit kulturelle Vielfalt hochzuhalten. In jedem Fall muss man auch auf die eigene Sprache aufpassen. In Brüssel gab es kürzlich ein gutes Beispiel dafür. Dort ging es für unsere Marmelade gerade noch gut aus. Da hat es das Marmeladenproblem gegeben, weil eben die Engländer unter „marmalade“ nur ein Produkt aus Zitrusfrüchten verstehen und bei uns ist es eben die Marmelade, wie wir sie haben wollen. Da muss man auf die Barrikaden steigen, da muss man sich zu Wort melden und darf man nicht schweigen und zustimmen. Es gibt ja ein Zusatzprotokoll zum Vertrag über Österreichs Beitritt zur EU, in dem sich das österreichische Deutsch gegenüber dem deutschen Deutsch abgrenzt. Dort steht, dass typische österreichische gastronomische Bezeichnungen den deutschen Bezeichnungen gleichgestellt werden. Das heißt, man darf Marillen schreiben und muss nicht Aprikosen sagen, man darf Karfiol schreiben und muss nicht Blumenkohl sagen, man darf beim Schlagobers bleiben und muss nicht unbedingt Schlagsahne sagen und Tomaten dürfen sogar Paradeiser heißen. Das ist in einem Protokoll so festgehalten. Ein kleines Zeichen dafür, dass damals irgend jemand aus Österreich darüber nachgedacht hat, dass Sprache vielleicht doch auch wichtig sein könnte, und wenn es nur ums liebe Essen geht. Sprachgewinn ist Kulturgewinn. Durch die ganz intensive Begegnung mit einer anderen Sprache und damit auch einer anderen Kultur bin ich für dieses Problem so sensibel geworden. Die Entdeckung zweier Länder, zweier Sprachen, ist faszinierend. Sie hilft einem, zwei Kulturen mit Sympathie, kritisch, aber auch mit notwendiger Nachsicht zu beurteilen, gegeneinander abzuwägen. Auf jedem Fall erlebt man, dass so ein sprachlicher Zugewinn Kulturgewinn ist und Sprachverlust mit Sicherheit Kulturverlust wäre. Wittgenstein soll gesagt haben, die Sprache ist ihr Gebrauch. Das stimmt und zeigt zugleich, wie sehr es darauf ankommt, wie man Sprache gebraucht, wer sie gebraucht, mit welchem Bewusstsein, in welcher Situation, auf welchem Niveau. Je wortärmer und roher Sprache wird, umso brutaler und gedankenärmer können die Menschen werden, die sie gebrauchen. Je weiter der sprachliche Horizont des Menschen, umso größer die Fülle seines Erlebens. Je reicher an Schattierungen die Sprache von Menschen ist, umso feinfühliger sind sie, umso kultivierter kann ihr Umgang miteinander werden. Sprachgewinn ist Kulturgewinn. SLOVENSKO Izguba jezika je izguba kulture, pridobitev jezika je pridobitev kulture Statistiki pravijo, da obstaja na svetu (odvisno od tega, kaj se šteje kot avtonomni jezik) med štiri tisoč in šest tisoč jezikov. Tako, kot je mnogo vrst žival in rastlin, ki izumirajo, grozi tudi jezikom izginotje, predvsem „majhnim“ jezikom, ki jih govori le malo ljudi in ki večinoma tudi niso pisno fiksirani. Pritisk velikih jezikov na majhne je lahko ogromen. Toliko bolj impresivni so zato majhni narodi, ki skozi stoletja uspešno branijo svoj jezik v neokrnjeni obliki. V Evropi razširjene unije so to v prvi vrsti Estonci, Latvijci in Litvanci ter Slovenci. Razumeli so, da je jezik nenadomestljiva kulturna dobrina, ki podeli človeku svojskost, umevanje sebe in samozavest. Narod, ki opusti svoj jezik, se sam opusti. Obratno pa je tako, da tisti, ki se zanima za tuje jezike, večinoma goji tudi rešpekt pred tujimi narodi in njihovimi kulturami, ki jih spozna in razume preko jezikov. Katastrofalno zunanjo politiko, ki jo sedaj vodijo ZDA, je možno razlagati – ne glede na brezmejen pohlep po denarju - s tem, da nesrečni voditelj Bush, kot nekoč Hitler, očitno nima pojma o tujih narodih, jezikih in kulturah, in zaradi tega do njih nima niti najmanjšega spoštovanja ter dejansko misli, da z bombami in raketami lahko predpisuje, kako naj živijo. Jezik in oblast. Ali naj zdaj v tem svetovnem Babilonu obravnavamo vse jezike enako? Načelno da. Evropska unija je imela do nedavne širitve enajst različnih uradnih jezikov. Odkar je leta 2004 pristopilo še deset držav, je devet jezikov več, torej dvajset. To pomeni ogromno potrebo po prevajalcih in tolmačih. Že v pri naši delovni skupini Alpe-Adria se pogajamo v petih jezikih, v nemščini, italijanščini, slovenščini, hrvaščini in madžarščini. Seveda obstajajo glavni jeziki, ki postanejo sporazumevalni. So ljudje, ki mislijo, da bo v nekaj letih ves svet govoril samo še po angleško. To bi bilo hudo. Ne samo zaradi duševnega/umskega poenotenja, ki bi z monopolnim jezikom, vseeno katerim, nastalo, ampak tudi iz drugih razlogov. Če je na sestanku ali na kongresu angleščina edini uradovalni jezik, lahko opazimo, da imajo besedo samo Američani in Angleži ter še nekateri drugi, ki so dobro podkovani v angleščini. Ostanek, torej večina udeležencev sestanka, se sama obsoja na zgolj poslušanje, in če pride do resolucij in sklepov, so hitro povoženi. Kdor ima jezik, ima oblast, in kdor 22
ima oblast, ima jezik. Zaradi tega je pomembno braniti raznolikost jezikov in ne samo živeti kot oddaljeni opazovalec. Boj za jezik lahko vodi v odprt konflikt. Habsburška monarhija se je spotaknila ob nacionalnih vprašanjih in s tem tudi ob jezikovnih konfliktih. Hudi spori v Baskiji imajo podobne korenine. Kdor se nauči jezike, ima več od življenja. Gotovo se iz praktičnih razlogov izkristalizira poleg angleščine tudi cela vrsta drugih glavnih jezikov, francoščina, španščina, v Srednji Evropi deloma nemščina, v istem prostoru ruščina, ki pa ima težave iz političnih, zgodovinskih razlogov, pa tudi zaradi cirilice. Tudi arabščina, kitajščina in hindi s svojimi težavnimi strukturami in pisavami se bodo težko uveljavili izven svojih ogromnih jezikovnih prostorov. Danes imajo mladi ljudje več možnosti kot kdaj prej, da se naučijo jezike. Moramo ustvariti možnosti za njih, posebno če obstajata nadarjenost in zanimanje. Celotna zožitev na en jezik, na angleščino, bi bila napačna. Za mednarodno uporabo zadošča tako imenovani small talk in občasno specifični strokovno besedišče. Kakovost Evrope je njena raznolikost. K tem spadajo tudi jeziki. Tudi tisti naših sosedov, slovenščina, hrvaščina, madžarščina, si zaslužijo naše zanimanje. Učiti se jezike pomeni odpraviti se na napeto ekspedicijo. Jeziki so ključi do sveta. Kdor se uči jezike, ima več od življenja. Jezik in identiteta. Pred kratkim je bila v Linzu kulturna konferenca, ki so se je udeležili zastopniki pristopnih dežel Evropske unije. Vodilni estonski politik, bivši predsednik Kennart Meri, se je intenzivno zavzemal za raznolikost jezikov v Evropski uniji. Razumljivo, saj je 900.000 Estoncev manjšina, ki je z uspehom branila svoj jezik skozi stoletja, podobno kot Latvijci in Litvanci, ki morajo s svojo geografsko situacijo zdržati enormen pritisk, na eni strani s Švedske, na drugi strani s Polske in na tretji strani seveda od Rusov. Podobno velja za Slovence, 1,8 milijona ljudi - tudi oni so bili vkleščeni v coni oblasti habsburžanov, a tudi Italijani, Hrvati in Srbi so jih spravljali v stisko in niso jim bili vedno prijazno naklonjeni. Taki narodi so ohranili sami sebe, obdržali svoj način življenja, svojo identiteto, s tem, da so zagovarjali svoj jezik in tudi svojo ljudsko kulturo, glasbo in ples. Narečje in knjižni jezik. Jezik postane močen takrat, ko postane literarni jezik. To se je v našem kulturnem krogu zgodilo preko zgodnjih pesnikov, kot je Dante Alighieri, in preko prvih prevodov biblije. Taki jeziki so se razvili v knjižne jezike, ki pa spet posredujejo prebivalstvu samozavest, ponos na kulturno dobrino, kulturno dediščino, ker jeziki so kulturna dobrina in dediščina. To se odigrava na raznih ravneh, odvisno od šolske izobrazbe in socialne ravni. Tako pridemo do narečij, dialektov, ki niso fiksirani kot jeziki. Imajo močno čustveno vrednost, posredujejo ljudem, ki jih uporabljajo, varnost, to, kar v nemškem jezikovnem prostoru imenujejo domovinsko občutje. Narečja so nam v Avstriji dobro znana. Iz narečja lahko nastanejo pod peresom literatov novi umetni jeziki, kot na primer dunajščina Nestroya, Raimunda, Weinheberja, H. C. Artmanna in Helmuta Qualtingerja. Z mešanico humorja in otožnosti, s katerima zbadajo človeške slabosti in ponujajo življenjske modrosti, najdejo svoje občinstvo. Istočasno je poveličevanje narečja korak na poti do provincializacije. Tako imenovani nemški Švicarji negujejo svojo švicarsko nemščino, kot kaže, vedno bolj močno, tudi po radiu in televiziji. To je dvomljiv razvoj. S tem so v lastni deželi, v romanski Švici, za svoje someščane nerazumljivi, sami obvladajo kolikor toliko francoščino in italjanščino, ker so se ju malo naučili v šoli, ampak romanski Švicarji nimajo nobene možnosti razumeti švicarske nemščine. V šoli se učijo neke začetke nemškega knjižnega jezika, ampak ne razumejo Švicarjev, svojih someščanov. In če to v masovnih medijih začne prevladovati, potem bo prepad med jezikovnimi skupinami globlji in izolacija nasproti tujini večja. Ni treba narečja, če gre za občutenje človeške topline. Tako poročijo o madžarskem avtorju Sándorju Máraiju, ki je postal slaven s svojim romanom Preobrazbe - enajst knjig je izšlo pri založbi Piper od Máraijevega samomora leta 1989. Avtor je leta 1948 pobegnil iz svoje domovine pred komunisti, dolga leta blodil po Evropi in ni našel domovine, le samoto v Kaliforniji. Domovina je bila zanj madžarski jezik. Zgleden primer Južne Tirolske. Prihajamo do teme moči in nemoči. Zagovarjati jezik pomeni uveljaviti se kot slabši nasproti močnejšemu. Na drugi strani izraža jezikovni spor ponos močnejših, njihovo aroganco. Primer – južnotirolski jezikovni konflikt. V Boznu je znani spomenik zmage, ki je bil zgrajen v času fašizma in stoji na mestu, ki se še vedno imenuje Trg zmage, Piazza della Vittoria. Tu je napisano v latinskem jeziku: Hic patriae fines siste signa hinc excolimus ceteros lingua legibus artibus. Tu so meje domovine, odloži svoj prapor, od tu naprej kultiviramo druge, lingua - z jezikom, legibus – z zakonom, artibus – z umetnost, kar pomeni: z našim jezikom, z našim zakonom, z našo kulturo. To je nacionalna zavest, ki opazovane dojema kot manjvredne. Pred kratkim je bila iniciativa, dati temu trgu bolj spravljivo, ime Trg miru. Poskus je spodletel, trg se še vedno imenuje Trg zmage, Piazza della Vittoria. Bila je borba poražencev proti zmagovalcem. Bila je borba poražencev vojne z leta 1918 in 1945 proti tistim, ki so pravočasno menjali strani. 23
- Seite 1 und 2: winter/zima 2004/2005 winter/zima 2
- Seite 3 und 4: Zum wissenschaftlichen Teil: Franz
- Seite 5 und 6: Inhaltsverzeichnis / Vsebina Zum Ge
- Seite 7 und 8: Verallgemeinernd sollte man dieses
- Seite 9 und 10: als Mittler und Berater in beiden L
- Seite 11 und 12: Brezpogojna volja in ciljna identit
- Seite 13 und 14: administrativne regije. Če bosta t
- Seite 15 und 16: auch über Sprachenkonflikte gestol
- Seite 17 und 18: das, frage ich, es war Kastanienkuc
- Seite 19 und 20: fügen, die für mich zu diesem The
- Seite 21: Ich habe deswegen vor Jahren in der
- Seite 25 und 26: tudi izguba misli. Kar me pri tem r
- Seite 27 und 28: manj nimam nič proti okajenim duna
- Seite 29 und 30: Alpen-Donau-Adria im Neuen Europa E
- Seite 31 und 32: zu lassen. Das kann in unserer Zeit
- Seite 33 und 34: ZUR PERSON / O AVTORJU DR. IUR. GÜ
- Seite 35 und 36: führenden slowenischen Tageszeitun
- Seite 37 und 38: Temu, za kaj resnično gre onstran
- Seite 39 und 40: Avstrijski konvent in manjšinske p
- Seite 41 und 42: zaradi svojih variant deloma proble
- Seite 43 und 44: Im Auftrag der ÖVP hat Univ.-Prof.
- Seite 45 und 46: Abseits von den großen Verkehrsstr
- Seite 47 und 48: Menschen aus beiden Ländern, Öste
- Seite 49 und 50: Monte Santo del Lussari / Svete Vi
- Seite 51 und 52: leicht wird auch der Bau eines eige
- Seite 53 und 54: magistralne ceste - „Strada stata
- Seite 55 und 56: Die Autorin Elisabeth Arlt und Gabr
- Seite 57 und 58: Waren die Roma in ihrer Identität
- Seite 59 und 60: Položaj Romov na evropski in regio
- Seite 61 und 62: Ob ratifikaciji Okvirne konvencije
- Seite 63 und 64: Aus den Daten zahlreicher Studien u
- Seite 65 und 66: dass aufgrund des niedrigen Ausbild
- Seite 67 und 68: leta 1891. Dve leti je bilo mesto r
- Seite 69 und 70: po dva forinta, sicer bi jih izgnal
- Seite 71 und 72: S svojim odlokom z dne 24. junija 1
Linie, sich in Europa nicht einer einzigen Monopolsprache<br />
anzudienen, sondern Sprachenvielfalt und damit kulturelle<br />
Vielfalt hochzuhalten.<br />
In jedem Fall muss man auch auf die eigene Sprache aufpassen.<br />
In Brüssel gab es kürzlich ein gutes Beispiel dafür.<br />
Dort ging es für unsere Marmelade gerade noch gut aus.<br />
Da hat es das Marmeladenproblem gegeben, weil eben die<br />
Engländer unter „marmalade“ nur ein Produkt aus Zitrusfrüchten<br />
verstehen und bei uns ist es eben die Marmelade,<br />
wie wir sie haben wollen. Da muss man auf die Barrikaden<br />
steigen, da muss man sich zu Wort melden und darf man<br />
nicht schweigen und zustimmen. Es gibt ja ein Zusatzprotokoll<br />
zum Vertrag über Österreichs Beitritt zur EU, in dem<br />
sich das österreichische Deutsch gegenüber dem deutschen<br />
Deutsch abgrenzt. Dort steht, dass typische österreichische<br />
gastronomische Bezeichnungen den deutschen Bezeichnungen<br />
gleichgestellt werden. Das heißt, man darf Marillen<br />
schreiben und muss nicht Aprikosen sagen, man darf<br />
Karfiol schreiben und muss nicht Blumenkohl sagen, man<br />
darf beim Schlagobers bleiben und muss nicht unbedingt<br />
Schlagsahne sagen und Tomaten dürfen sogar Paradeiser<br />
heißen. Das ist in einem Protokoll so festgehalten. Ein kleines<br />
Zeichen dafür, dass damals irgend jemand aus Österreich<br />
darüber nachgedacht hat, dass Sprache vielleicht doch<br />
auch wichtig sein könnte, und wenn es nur ums liebe Essen<br />
geht.<br />
Sprachgewinn ist Kulturgewinn. Durch die ganz intensive<br />
Begegnung mit einer anderen Sprache und damit auch<br />
einer anderen Kultur bin ich für dieses Problem so sensibel<br />
geworden. Die Entdeckung zweier Länder, zweier Sprachen,<br />
ist faszinierend. Sie hilft einem, zwei Kulturen mit<br />
Sympathie, kritisch, aber auch mit notwendiger Nachsicht<br />
zu beurteilen, gegeneinander abzuwägen. Auf jedem Fall<br />
erlebt man, dass so ein sprachlicher Zugewinn Kulturgewinn<br />
ist und Sprachverlust mit Sicherheit Kulturverlust<br />
wäre. Wittgenstein soll gesagt haben, die Sprache ist ihr Gebrauch.<br />
Das stimmt und zeigt zugleich, wie sehr es darauf<br />
ankommt, wie man Sprache gebraucht, wer sie gebraucht,<br />
mit welchem Bewusstsein, in welcher Situation, auf welchem<br />
Niveau.<br />
Je wortärmer und roher Sprache wird, umso brutaler und<br />
gedankenärmer können die Menschen werden, die sie gebrauchen.<br />
Je weiter der sprachliche Horizont des Menschen,<br />
umso größer die Fülle seines Erlebens. Je reicher an Schattierungen<br />
die Sprache von Menschen ist, umso feinfühliger<br />
sind sie, umso kultivierter kann ihr Umgang miteinander<br />
werden. Sprachgewinn ist Kulturgewinn.<br />
SLOVENSKO<br />
Izguba jezika je izguba kulture,<br />
pridobitev jezika je pridobitev kulture<br />
Statistiki pravijo, da obstaja na svetu (odvisno od tega, kaj se šteje<br />
kot avtonomni jezik) med štiri tisoč in šest tisoč jezikov. Tako,<br />
kot je mnogo vrst žival in rastlin, ki izumirajo, grozi tudi jezikom<br />
izginotje, predvsem „majhnim“ jezikom, ki jih govori le malo ljudi<br />
in ki večinoma tudi niso pisno fiksirani. Pritisk velikih jezikov na<br />
majhne je lahko ogromen. Toliko bolj impresivni so zato majhni<br />
narodi, ki skozi stoletja uspešno branijo svoj jezik v neokrnjeni<br />
obliki. V Evropi razširjene unije so to v prvi vrsti Estonci, Latvijci<br />
in Litvanci ter Slovenci. Razumeli so, da je jezik nenadomestljiva<br />
kulturna dobrina, ki podeli človeku svojskost, umevanje sebe in<br />
samozavest. Narod, ki opusti svoj jezik, se sam opusti. Obratno pa je<br />
tako, da tisti, ki se zanima za tuje jezike, večinoma goji tudi rešpekt<br />
pred tujimi narodi in njihovimi kulturami, ki jih spozna in razume<br />
preko jezikov. Katastrofalno zunanjo politiko, ki jo sedaj vodijo ZDA,<br />
je možno razlagati – ne glede na brezmejen pohlep po denarju - s<br />
tem, da nesrečni voditelj Bush, kot nekoč Hitler, očitno nima pojma<br />
o tujih narodih, jezikih in kulturah, in zaradi tega do njih nima<br />
niti najmanjšega spoštovanja ter dejansko misli, da z bombami in<br />
raketami lahko predpisuje, kako naj živijo.<br />
Jezik in oblast. Ali naj zdaj v tem svetovnem Babilonu obravnavamo<br />
vse jezike enako? Načelno da. Evropska unija je imela do nedavne<br />
širitve enajst različnih uradnih jezikov. Odkar je leta <strong>2004</strong> pristopilo<br />
še deset držav, je devet jezikov več, torej dvajset. To pomeni ogromno<br />
potrebo po prevajalcih in tolmačih. Že v pri naši delovni skupini<br />
Alpe-Adria se pogajamo v petih jezikih, v nemščini, italijanščini,<br />
slovenščini, hrvaščini in madžarščini. Seveda obstajajo glavni jeziki,<br />
ki postanejo sporazumevalni. So ljudje, ki mislijo, da bo v nekaj letih<br />
ves svet govoril samo še po angleško. To bi bilo hudo. Ne samo zaradi<br />
duševnega/umskega poenotenja, ki bi z monopolnim jezikom, vseeno<br />
katerim, nastalo, ampak tudi iz drugih razlogov. Če je na sestanku<br />
ali na kongresu angleščina edini uradovalni jezik, lahko opazimo,<br />
da imajo besedo samo Američani in Angleži ter še nekateri drugi, ki<br />
so dobro podkovani v angleščini. Ostanek, torej večina udeležencev<br />
sestanka, se sama obsoja na zgolj poslušanje, in če pride do resolucij<br />
in sklepov, so hitro povoženi. Kdor ima jezik, ima oblast, in kdor<br />
22
Change language