winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Evropa, tokrat v anekdotah in brez meja:
V Palermu na klopeh molčati poleg starih mož. Ali? Ampak to bi
lahko tudi v Laosu…
Ali pri Hugu Göllesu na terasi v Gradcu, toplo popoldne in tišina. Iz
bosanski bolnic je pritihotapil ranjene in jih pripeljal k njihovim že
prej prebeglim ženam. V svojo hišo. Ali s korrupcijo, izsiljevanjem ali
predrznostjo – ne pove, le smeje se v pest in natoči še kave, Bosancu,
meni, sebi. Naenkrat je nad nami helikopter. Bosanec se je že skril,
dregeta in trepeta.
Ali: kričanje, kot da bi pred hotelom človek prišel med kolesa
tovornjaka. Kot izučen bolničar sem spodaj v rekordnem času.
Kričanje je bil muezin. Z megafonom...
Ali: v Budimpešti hodim po prodajalnah plošč in prodajalkam
žvižgam, ker madžarščine ne obvladam, „Szomoru vaszarnap“.
(Dedek bi se z njimi lahko pogovarjal. Kar bi morali vprašati njega
- ob malo sreče spoznati, katera vprašanja štejejo!) Potem pozna in
spozna ena od njih „Trauriger Sonntag / Žalostna nedelja“, in dobim
ploščo. Komad z vrtincem v nenehnost je himna samomorilcev – in
ker prodajalka gleda tako melanholično, se ustrašim zanjo, ki je tako
krhka.
Ali: Ploha kletvic iz ust jeznega Cigančka v Rimu, ker se ne pustim
okrasti. Udarim ga po roki, ki sega v zadnji žep mojih hlač.
Obžalovanja vredno, da ne razumem metafor, ki me iz večajoče se
razdalje v melodičnih kaskadah pošiljajo k vragu. Ah, otrok, kaj naj ti
dam za staro vedenje tvojih kletvic?
Ali: V pekarni v Ljubljani stara Srbkinja želi „hleba“. Mlada prodajalka
dobro razume in nič ne razume. Šele ko v steno treščim vazo s suhimi
rožami, dobi starka kruh. Meni ostane pogled mlade lepotice. Tako
ponosna. Tako odrezava. Tako zmagovalna. Evropska?
Etc., etc.
Zdaj mi moja draga gleda čez ramo, bere z mano in vpraša, zakaj ne
pišem bolj prijazno. Ali zakaj ne opisujem bolj prijaznih stvari, ki
obstajajo, ki sva jih doživela, skupaj, v Evropi.
Renčim in verjetno ji bom prinesel planiko.
Vse mogoče bi lahko še našteval, dragi Michael Petrowitsch, in
spraševal. Vse mogoče osvetlil in preizkušal. Več materiala zberem,
bolj se zavedam neskončnosti svoje nevednosti. Ampak sprevid? In
bolj kompaktne slike? Lahko bi še naštel, kar mi – mi, Evropejci – vemo
eden o drugem: o škotski zapravljivosti, o francoski sramežljivosti, o
romunski poštenosti , o italijanskem pogumu… Lahko bi se norčeval
iz evropske himne. „Alle Menschen werden Brüder!“ – Je bil Schiller
ubogi edinček? Resnično si ne želim biti vsakogar brat, preveč ljudi
poznam. Razen tega – to še veš? – pravi oda: „Wollust ward dem
Wurm gegeben...“ No-ja. Ali, da malo jezim najbližjo sosedo: Takoj,
ZUR PERSON / O AVTORJU
MAX GAD
Max Gad, 1954 in Slowenien geboren, Dramatiker, Essayist,
Lyriker. Seine Stücke (darunter „Happy Baby“, „Wir spielen
nur, es tut nicht weh“, „An die Wand schön“, „Die falsche
Geschichte“) wurden in mehrere Sprachen übersetzt und
im In- und Ausland gespielt. Der Beitrag „GRAZSARG“
erschien im Graz-Band von „Europa erlesen“ des Wieser-Verlags.
„Grenzen & Flüsse & Blicke & Risse“ im „Schengenblick“ des Pavelhauses.
Literaturpreis des Landes Steiermark.
Max Gad, rojen leta 1954 v Sloveniji, dramatik, esejist, lirik. Njegova dela
(med njimi „Happy Baby“, „Wir spielen nur, es tut nicht weh“, „An die Wand
schön“, „Die falsche Geschichte“) so bila prevedena v več jezikov in igrali
so jih v tu- in inozemstvu. Prispevek „GRAZSARG“ je izšel v knjigi Graz
izdaje „Europa erlesen“ založbe Wieser. „Grenzen & Flüsse & Blicke &
Risse“ je izšla v knjigi Pavlove hiše Schengenblick. Literarna nagrada dežele
Štajerske.
ko krt v Sloveniji naredi krtino, nanjo postavijo Marijino kapelico…
Lahko bi vprašal, ali je spopad z muslimanskim terorjem noro
nadaljevanje hladne vojne. Lahko bi vprašal, če bi kot 17-letnik znal
kaj več povedati o Evropi. Lahko bi…
Zdaj pa ne vem, ali bi si lahko odgovoril podoživljajoče: Kaj so naše
korenine, ki nas hranijo in obenem zastrupljajo. Bojim se, da slabo
poznamo to zemljo, iz katere živimo. Koliko poganstva in krščanstva,
od animizma preko Marianizma do ateizma? Koliko reformacije in
koliko ognja in krvi za kontra? Koliko fašizma? Koliko stalinizma?
In katere vrste demokracije in poslovanja? A la Berlusconi? Koliko
dobre volje, žrtvovanja in vztrajnega početja njegovega dnevnega
dela po eni strani in koliko očarljive zverinskosti, ki jo zdaj omogoča
ekonomizem, po drugi strani. Koliko hrepenenja, ki se - odkar
je postalo najmočnejša religija - zavzema za potrošništvo. In kam
potujemo.
Evropa tudi – enako v različnem in različno v enakem. O tem pravi
Johannes R. Becher: „Še po svoji smrti – kako dolgo le? - bom moral
razlagati, da sem bil svoj vrstnik in zato tudi vaš vrstnik. Ampak vaš
vrstnik ne v vašem smislu. S tem, ko sem bil podoben sebi, sem bil
podoben vam. Ampak le tako.“
141