winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

schrieb, er werde „über meinen Tod hinaus – wie lange
wohl? – erklären müssen, daß ich meinesgleichen war und
dadurch euresgleichen. Aber nicht euresgleichen in eurem
Sinne. Indem ich mir glich, glich ich euch. Aber nur so.“
SLOVENSKO
O Evropi.
Neka vrsta prebliževanja.
EU-RO-PA, to zveni tako fino. EU v Grščini pomeni blagor in dobro;
RO nas asociira z Roda Roda, Rowohltovimi rotacijskimi romani,
z Robinzonom Crusojem in Robinom Hoodom, PA me imenuje
Johanna v mailih, ki jih piše na Dunaju, v Budimpešti in Salzurgu,
Ljubi „pa“- kakšna evfonija. Z njene strani je mogoče evfemistično,
mene pa spravi v evforijo.
Vsaj kar se mantre tiče, Evropa učinkuje prečudovito. Vendar ni želela
postati nič pravega. Obljubil sem (in obljubo je treba držati), da se bom
namučil s čim uporabnim - ne , mučil ne, bilo naj bi kaj elegantnega,
kot lastovičji let... Danes, na Marijino rojstvo, letijo lastovice na jug. V
Egipt, kamor jih vodi fantastičen navigacijski sistem, in kamor morajo
iti, da preživijo. Kot so pred dobrimi 2000 leti, to piše v drugem
poglavju Matejevega evangelija, morali iti Marija in Jožef in ta mali.
Pred njimi je bilo nasilje na eni in mogočnost na drugi strani.
Skoraj vsak zlog zgoraj nosi Evropo, vendar se mi godi kot pri sanjah,
ki se, ko jih hočemo prijeti, razblinijo. Priznati moram, da v sredi
Evrope ne vem, kaj Evropa je. Začnem zato brskati po sebi? Leži
Evropa tam? V mojem begu misli?
Iz slovenskega otroštva: ure dolgo brskanje po dveh velikanskih
knjigah, ki sta izšli 1914: Moja Avstrija - moja domovina, ilustrirano
narodopisje in domovinopisje avstrijske cesarske dežele. Ne znam brati
črk, gotice, pa še jezika ne razumem. Preostanejo mi slike. Ostanejo
mi slike. Ena, zelo majhna, kaže naše mesto in, tako sem si umislil,
mojo rojstno hišo. Potem je veliko eksotičnega: podobe z groba
cesarja Maximilijana v dvorni cerkvi v Innsbrucku, ruski kmetje,
noše iz Bokowine, piskač na dude iz Galicije, južnotirolski vrhovi in
Tatre, astonomska ura v Pragi,... mesta, pokrajine, pristanišča. Težke
foliante imam rad tudi zaradi vonja in stisnjenih cvetic: klinčkov,
encijana, planike: vse to je tja v svoji mladosti shranila moja babica.
Lepa predstava: moj drzni stari oče z namenom, da bi lahko svoji ljubi
podaril planiko, tvega svoje življenje. In v nadaljevanju tudi moje -
tega se takrat verjetno ni zavedal. Za foliante je plačal celoten mesečni
zaslužek in jih potem, ko je zbežal v gore, kar pustil. Da je moja rojstna
hiša doma v isti knjigi kot Gardsko jezero, Budjevice, Budimpešta und
Krakov, me nekako razširi in dvigne – odtod domačnost in zaupanje.
Če zdaj vprašam po občutkih od takrat, to ni sentiment in blažen
spomin na osemletnika, ki mu je bil svet odprt – moral si, ne da bi
te kočijaž videl, počepniti na ojnico voza s konjsko vprego in potem
adijo... v smislu Eichendorrfa: „Hrepenimo po domu in ne vemo
kam“. Rad bi občutil, koliko je ta otrok vedel o svetu, mogoče o Evropi.
Zaman. V najboljšem primeru lahko konstruiram, predpostavljam, si
izmišljujem. In spoznal bom, da mi leta pozneje ne gre nič drugače.
Tu so slike, ki me napadejo. Če slišim „Litva“, stoji pred mano svetlolas
mladenič, simpatičen obraz, poln sle po dejanjih. Opira se na debelo
palico, okoli njega ležijo trupla. Iz knjige, v kateri je ta slika („Schöne
Zeiten – Judenmord aus der Sicht der Täter und Gaffer“, Frankfurt 1988
/ prevedeno: Lepi časi – pomor Judov s stališča storilcev in zijal): „Na
ta način je v tričetrt ure ubil celo skupino 40-45 oseb. Ko je vse pobil,
je mladenič odložil železni drog, si priskrbel harmoniko, se postavil na
kup trupel in zaigral litvansko himno. Obnašanje navzočih civilistov
(žensk in otrok) je bilo neverjetno, za vsakega pobitega je mladenič
zaslužil ploskanje, ko je zaigral himno pa so začeli peti in ploskati.“
Ta šok velja tudi okoliščini, da je bila to verjetno moja prva asociacija z
Litvo. Tako izgleda moj Baltik – kjer je s pomorjenimi Judi geografska
sredina Evrope. Vem, da bi si moral glavo napolniti z drugimi podobami
Litve, že zaradi mene samega. Ampak naj v Kovnu, kjer so 27. junija
1941 uprizorili ta masaker, sedim v sončni kavarnici? Mogoče celo
na tistem mestu? Med ljudmi, ki mogoče pojejo ali ploskajo norčijam
uličnega klovna? Ima Evropa vsaj za dlan prostora, ki ni prepojen s
krvjo? Sončimo se v senci ubitih. Drugih prostorov ni.
Groze nikoli pozabiti! Vendar pa me ne sme prisilno obvladati, drugače
je mladi morilec za vedno zmagal. Tega ne dovoliti! Konec koncev ob
besedi Nemčija tudi intuitivno ne pomislim takoj na Auschwitz, ne
na Hoyerswerd, kjer so pred desetimi leti ploskali zažiganju ljudi.
Je to tako, ker Nemčijo vsaj malo poznam, Litve pa sploh ne? Ker
imam o Nemčiji druge slike, take brez sramote? Pri „Soči“ pomislim
na svojega starega očeta, ki je kot mladenič z bajonetom ubijal mlade
Italijane za svojega cesarja; „Italija“ po drugi strani pa pomeni morje,
vonj po pinijah, Petrarco. „Francoska revolucija“ – kako evropski
datum!– vzbudi Liberte, Egalite, Fraternite in poročilo Vicomta
de Bonarda. Ta v avgustu 1792 opisuje, kako mase revolucionarjev
mečejo kraljeve kuharske pomočnike, ki niso bili stari več kot 10
let, v jušne kotle in jih skuhajo kot rake. „Lahko se vprašamo, kako
lahko to, že od časa Chlodwiga pokristjanjeno ljudstvo, ki velja že
vsaj eno stoletje za najbolj civilizirano ljudstvo sveta, spontano
sodeluje pri takem domiselnem mučenju. Verjetno je to zato, ker je
tisto najbolj notranje v nas radikalno hudobno, in tesajočim, pilečim
in vzgajajočim duhovnikom v dolgo trajajočem delu še ni uspelo
prodreti do te gnojne bule nizkotnosti ter je predreti.“ Medtem, ko je
pod bakrenimi kotli pel ogenj razsvetljenstva, je začel veljati „razglas
139