winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Brezpogojna volja in ciljna identiteta celega naroda tako kot inteligenca
in marljivost ljudi so bile in so še odločilne za to.
Pri tem je morala Slovenija ne le premagati komunizem, ampak sproti
tudi zgraditi državo, ki je še nikoli ni imela.
Posploševalno bi lahko vzeli ta primer tudi kot nazorni pouk za
hitrost sprememb, na katero se bodo morali navaditi ljudje na vsem
svetu: Nemir, nestrpnost, vnema in volja doseči cilj v veliki meri
nadomestijo mir, lenobo, vztrajnost in navado. Želja po spremembi
odpira branike, omogoča domnevno nemogoče, dopušča reformne
procese, rešuje probleme hitreje od pričakovanega. Duh časa se
odlikuje z večjo progresivnostjo, dinamika lahko povzroča na eni
strani osuplost, na drugi strani zmedo. „Speed kills“ je formula,
ki lahko hkrati nudi priložnosti in vsebuje tveganja; to opažamo
narodno in mednarodno.
V primeru Slovenije v veliki meri prevladujejo priložnosti. Glede
desetletja trajajoče dileme EU, namreč, ali naj daje prednost
razširitvi ali poglobitvi, odgovor vpričo že sklenjenega naslednjega
razširitvenega kroga ni jasen.
Tu bomo morali ugotoviti: speed of enlargement kills enrichment. To
pa iz enostavnih razlogov: Vsaka the dveh strategij potrebuje dolge
in intenzivne napore, predvsem uprave EU, in kapaciteta tega aparata
je omejena. Tudi zahteve do EU-svetnikov (in nacionalnih vlad) bi
se izkazale skoraj kot nepremagljive, če bi istočasno sledili obema
ciljema.
Če obstaja torej možnost za izbiro, potem izbirajo bolj razširitev, ker s
tem se lažje zagovarja – ekonomsko – win-win-situacijo in povečanje
mirovne dividende, ker torej lahko izkoristijo možnosti in predpišejo
pogoje za pristop in sprejem v klub.
Toda pri poglobitvi in pri vsakem načinu harmoniziranja zahtevajo
nalogo pravice do suverenosti držav članic in to samodejno
povzroča probleme notranjepolitične in zunanjepolitične vrste. Tu
bi preveč speeda povzročilo tveganje, ki bi lahko ogrožalo napredek
konsolidacije v EU.
Na drugi strani bi ohlapno ravnanje s poglobitvijo nasprotovalo
osnovni ideji EU, namreč cilju Evropa kot največja možna enota ali
– kakor se zaradi pomanjkanja izpovedovanja sozvezne države reče: k
„instituciji sui generis“.
Posebno v zadnjem času in v spremstvu poskusov reformirati ustavo
(Nica) je prišlo do diskusije, ali je cilj možno zagotoviti bolj preko
skrbne in bolj obotavljive poglobitve ali preko strategije Evrope dveh
(ali več) hitrosti. Razen z opozorilom, da je že zdaj več hitrosti oz. EUblokov
(evro, Schengen), in z grožnjo postaviti „jedrsko Evropo“, se
na tem mestu ni možno spuščati v ta zanimiva vprašanja.
To razvitje sem lahko opazoval na eni strani z vidika menedžerja
štajerskega podjetja, ki je že leta 1993 ustanovilo subsidiarno družbo
v Sloveniji, in na drugi strani od leta 1996 kot častni konzul Republike
Slovenije na Štajerskem. Seveda so bili kontakti na raznih področjih
že pred letom 1990: znanost, umetnost in kultura, šport, in v okviru
„Alpe-Jadran“ tudi družbeno-politični odnosi; predvsem tudi v
gospodarstvu, ker lahko z administrativnimi in mejnimi ovirami
profitni gospodarski princip le otežijo, ne morejo pa ga zadržati.
Kar se je dogajalo od leta 1991, je bilo popustitev nasipa.
Dejstva. Družbeno-politično je Slovenija trdna demokracija.
Gospodarsko je država uspešno opravila prestop v tržno gospodarstvo.
In to, čeprav je Slovenija morala na novo usmeriti dve tretjini svojega
gospodarskega učinka, ki ju je prej dosegala na sprva zgubljenih trgih
v bivši Jugoslaviji, na zahodna tržišča. S tem povezana sprememba
strukture, predvsem na področju industrije in storitev, je bila – in
je deloma še danes – huda. Domači bruto proizvod in kupna moč
prebivalstva sta narasla v kratkem času in presenetljivo. Tržišča so
bila odprta in noben resen investitor (predvsem tudi iz Štajerske) ni
obžaloval svojega angažmaja pri starem sosedu in novem partnerju.
Videli so razcveteti deželo med Alpami in morjem, Krasom in
začetkom Panonske nižine, ki je predstavljala zelo zanimiv oder. Vsi
ti obiskovalci, ki jih je bilo vedno več, ali pa tudi tranzitni potniki,
so lahko leto za letom podoživljali, kako so mesta, vasi, ceste, hiše,
vrtovi in rože na oknih skrbeli za opremo tega odra.
Avstrija je imela korist od tako imenovanega odpiranja vzhoda,
Štajerska pa od odpiranja juga. Gospodarski podatki, ki so jih vedno
znova objavljali, so učinkoviti in jih tu ni treba ponoviti.
Kontakti in odnosi na vseh ravneh so nastali na novo, so bili razširjeni,
intenzivirani in poglobljeni.
Ker pa to tudi spada h glavnim nalogam konzulata, je bila zame ta
funkcija povezana z veseljem in neko vrsto ponosa ter je bilo zame
čast zastopati tukaj to Štajerski sosednjo deželo, tisto državo, ki
so jo s strani komisije EU med stalnim opazovanjem uvrstili med
najbolj usposobljene kandidatke za pristop, in ki so jo na koncu
označili kot vzorčno deželo kandidatko. Razvoj je potekal skoraj
brez vsakih motenj in brez korakov nazaj, čeprav pa so bili tu in
tam problemi: če so neki „samosvoji misleci“ želeli prediskutirati
in hipertrofirati bolj kočljive teme in če je bilo to marsikateremu
novinarju dobrodošel naslov, so na pristojnih javnih mestih takoj
poskrbeli za obravnavo in rešitev problema, kot na primer pri temah
Krško, Lipica in pri diskusijah glede zgodovinskega vprašanja krivde.
Ravno ta bilateralna, sporazumna izročitev zadnje omenjene teme
skupne paritetno zasedene komisije zgodovinarjev, je vzela veter iz
11