winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
Ernestina (1864-1951) in Justina Batthyány (1866-1923) sta bili sestri grofa Sigmunda Batthyányja. Pri ločitvi njihove matere Johanne, rojene Erdödy, sta se skupaj z njo odselili v Felsölendvo (Gornja Lendava) na grad njenega drugega moža grofa Theodorja Széchényija. Last grofa Széchényija pa je že od leta 1880 bil že v 18. stoletju omenjeni dvorec Meierhof v Polánczu (slovensko: Polanci), ki je mejil neposredno na Kutschenitzo (slovensko: Kučnica) in ležal nasproti štajerskemu mejnemu mestu Dedenitz pri Radkersburgu. Od leta 1890 so kot solastnico Maierhofa v Polánczu (imenovan tudi Polánczmajor) imenovali tudi grofico Johanno, rojeno Erdödy. K temu posestvu (Meierhof) Poláncz v področju občine Szkakócz (od 1898 imenovane Szécsényfa; slovensko Skakovci) je sodila tudi gosposka csárda (gostišče). Na ozemlju posestva Poláncz, ki je bilo del posestva Csárda, je bilo do začetka prve svetovne vojne tudi vojaško vadišče za huzarje, ki so bili nameščeni v vojašnici v Radkersburgu. Med takrat Madžarskim Polánczem in Štajerskim Dedinizem je preko reke Kučnice takrat vodil lesen most, preko katerega so prevažali kmetijske izdelke (npr. mleko) posestva Poláncz do postaje v Radkersburgu. Po smrti grofa Széchenyija (1912) in njegove matere grofice Johanne, rojene Erdödy (1915), sta neporočeni sestri Ernestina in Justina Batthyány podedovali Poláncz in so ju zapisali kot lastnici posestva v zemljiško knjigo leta 1917. Na tem posestvu sta nato tudi stanovali. Na cesti iz Radkersburga v Mursko Soboto je malce pred mejnim mestom Sicheldorf na stari podeželski cesti možno videti navadni martel (križ) z Marijino sliko. Po pripovedih naj bi na tem mestu imela na začetku 20-ega stoletja Madžarska grofica Batthyány iz Polanec nesrečo (podivjani konji), ki pa jo je nepoškodovana preživela. Nato je darovala (verjetno ali Ernestina ali Justina Batthyán) križec za to mesto. Justina Batthyány je umrla 1923 v Gornji Lendavi (prej Felsölendava). Njena sestra Ernestina je nato bila edina lastnica zemljišča v Polancih in tudi veleposestnica okraja Skakovci. V začetku leta 1930 je tudi njo prizadela jugoslovanska agrarna reforma. Po koncu 2. svetovne vojne je morala komtesa Batthyány svoje, neposredno za mejno reko Kučnica ležeče posestvo Polanci, zapustiti. Po tej agrarni reformi ji je preostalo le še 10 hektarjev zemljišč. S svojim nekdanjim upraviteljem se je preselila v Krajno. Posestvo je bilo nato zravnano z zemljo, saj jugoslovanske oblasti niso dopuščale, da bi v bližini meje stala kaka stavba. Podrli so tudi most preko Kučnice do Dedoncev. Ernestina Batthyány je umrla 1951, stara skoraj 87 let zaradi starosti v Krajni in je bila tam tudi pokopana na mestnem pokopališču, kjer je še danes moč najti njen skromni grob. Grof Béla (Adalbert) Batthyány (1871- 1945), brat grofa Sigmunda Batthyányja, je prav tako kot njegovi sestri pri ločitvi matere Johanne, rojene Erdödy, odšel z njo v Felsölendvo (Gornjo Lendavo - Grad) na grad grofa Theodorja Széchényija. Grof Széchényi iz Földlendve je v župnijski knjigi iz leta 1893 omenjen kot lastnik velike pincgavske črede. Grb družine Széchényi še danes lahko vidimo v glavnem portalu gradu. Theodor Széchényi je umrl leta 1912, tri leta po smrti žene Johanne Erdödy. Béla Batthyány je živel pozneje v Zalaegerszegu v bližini svojega rojstnega kraja Zala-Szent-Grót. Njegov polbrat Theodor Széchényi, ki je bil predviden kot dedič zemljišča Grad in gradu, je prav tako kot njegov brat Thomas Batthyány (1875-1915) padel v prvi svetovni vojni. Tako je grof Béla Batthyány podedoval posesti in je bil zabeležen leta 1919 kot lastnik gradu in posesti Gornja Lendava (prej: Felsölendva). Še dalje pa je stanoval v Zalaegerszegu na Madžarskem, kjer je 1945 tudi umrl. V zgodovini družine Batthyány je bilo že prej veliko povezav z gospostvom Felsölendva (Gornja Lendava - Grad). Na primer. Barbara Theresa Batthyány (1640-1692) se je leta 1658 poročila z grofom Petrom Széchyjem (1640-1684), zadnjim lastnikom Felsölendve iz družine Széchy. Njuna hči je potem bila žena grofa Franza Nádasdyja, kasnejšega lastnika Felsölendve. Franz Nádasdy iz Felsölendve je tudi imel palačo v bližnjem štajerskem mejnem mestu Radkersburg v ulici Emmenstraße (Palais Nádasdy, današnja meščanska šola/srednja šola) . V Radkersburgu se je leta 1708 rodil tudi njegov sin, feldmaršal Leopold Nádasdy. Grof Karl Batthyány(1799-1852), dedek Sigmunda Batthyányja s Tišine, Ernestine in Justine Batthyány iz Polancev in Bele Batthyányja (lastnika Gornje Lendave), se je poročil 1821 z Ernestino Nádasdy (1801- 1829), hčerjo grofa Leopolda Nádasdyja iz Felsölendve (bila je tudi Sigmundova babica). Po smrti Ernestine se je Karl Batthyány poročil z njeno mlajšo sestro Karolino Nádasdy (1810-1896). Ko je 1930 jugoslovanska agrarna reforma prizadela tudi posesti Béle Grafa Batthyányja, je imel posesti v Gornji Lendavi, Kruplivniku, Petroči, Radovcih, Dolnji Slaveči, Vidoncih in Večeslavcih. 1931 je prodal grad v Gornji Lendavi ter vse k njemu pripadajoče posesti industrijalcu Gezi Hartnerju iz Murske Sobote. V severnem Prekmurju je imel po prvi svetovni vojni posesti še grof Gabor Batthyány (1862-1934), ki je pripadnik družine Schlaininger in je stanoval v 1846. leta zgrajenem gradu Neumarkt pri Raabi (območje nekdanjega posestva Batthyányjev Neuhaus v današnji južni Gradiščanski). Te posesti v Doliču, Kuzmi, Matjaševcih in Trtkovi so v l. 1920 zaplenili v korist jugoslovanske agrarne reforme. Po smrti grofa Gáborja Batthyányja (in s tem izumrtjem veje Schlaininger) so se dodelile posesti Neumark pri Raabi in z njimi 104
tudi hiša dr. Josefu Batthyányju (1912-1994). Izviral je iz debla Pinkafelderjev, iz katerega je izhajal tudi grof Josef Georg Batthyány (1737-1806). Njegov oče je bil grof Ladislaus Batthyány (1870-1931), ki je po izumrtju 7. knežje družine postal knez Batthyány-Strattmann in ga je papež l. 2003 beatificiral. Thomas Batthyány, sin dr. Josefa Batthyányja, je bil do leta 1993 končno zadnji lastnik gradu Neumarkt pri Raabi in vseh k njemu sodečih posesti iz družine Batthyány. Tudi grof Iván (Johan) Batthyány (1850-1935), ki je stanoval na madžarskem gradu Batthyány v Csákanyju blizu Körmenda, je imel v 1930. še posestva blizu Hodoša vseverovzhodnem Prekmurju, ki pa so tudi podlegla jugoslovanski agrarni reformi. K nekdanji csákanyjski lastnini so sodile tudi vasi Örséga (Wart), med njimi je bil tudi Hodoš. Ivan Batthyány izvira prav tako kot Sigmund Batthyány iz Tišine iz veje naslednikov Pinkafelderjev, in s tem tudi od Johana Nepomuka Grafa Batthyányja (1769-1826). Opozoriti je potrebno še na kastell (grad) v Rakičanu (madžarsko Rakicsan, od 1898 Batthyánfalva), ki je bil v lasti družine Batthyány od poroke Franza II. Batthyányja (1573-1625) z Evo Popel von Lobkowitz (ok.1585/90-1640) v letu 1607. Kastell Rakicsan je bil najprej velika zgradba iz 16. stoletja. Ko je leta 1645 posest pogorela, ga je dal Adam Graf Batthyány (1610-1659) med leti 1648 in1655 ponovno zgraditi. Najel je rokodelce iz Radkersburga. Po izumrtju veje Scharfensteinerjev je postal leta 1841 lastnik gradu v Rakicsanu Arthur Graf Batthyány (1813-1893). Izviral je iz veje naslednikov Pinkafelderjev, natančneje iz veje Josepha Georga Grafa Batthyányja (1737-1806). Ker je njegov sin Arthur (1854-1874) hitro umrl, je grad v Rakičanu podedovala njegova hči Georgina (1856-1929). Bila je edini preživeli Arthurjev otrok in je bila od 1888 poročena z grofom Clemensom Saint-Julien-Wallseejem (1845-1908). Stanovala sta na gradu Wartenburg v Avstriji. Grof Arhur Batthyány je imel še eno hči, Heleno (1850-1880), ki je bila od 1869 poročena z grofom Nepomukom Spaur u. Flavon. Umrla je v Rakicsanu in bila pokopana v okrogli kapelici v grajskem parku v Rakicsanu, kjer je bil 1893 pokopan že njen oče Arthur Graf Batthyány. Kapelica je bila vpisana v jožefinski topografiji leta 1784 in se je uporabljala kot kapela za pokope, po letu 1945 pa je bila oropana. Helenina (poročena Spaur u. Flavon) hči je bila Helena (1870-1949), ki je bila od 1890 poročena z grofom Rudolfom Fünfkirchnom (1860-1934) in lastnica gradu Schachenthurn v Gornji Radgoni. Na mestnem stolpu v Bad Radkersburgu sta zapisani imeni njenih dveh sinov, ki sta padla v prvi svetovni vojni. Grofico Heleno Fünfkirchen so 1945 iz njenega gradu Schachenthurn odvedli Titovi partizani v taborišče Strnišče pri Ptuju, kjer je zapustila natančno poročilo o takratnih dogodkih. Zanimivo je, da je Rakicsan leta 1898 dobil uradno novo madžarsko ime Batthyánfalva (falu ali falva pomeni vas). Prav tako se je po prejšnjih lastnikih, družini Batthyány, leta 1898 preimenovala tudi vas Puczincz (severno od Rakičana) v Batthyánd. Dodano naj bo še to, da je bila družina Batthyány od leta 1607 (poroka Franza II. Batthyányja z Evo Popel von Lobokowitz) do razrešitve zemljišč v sredini 19. stoletja solastnica gosposkega zemljišča Muraszombat (Murska Sobota). Sam grad Muraszombat (Murska Sobota) pa je bil do 1936. v lasti družine Száparyjev, ki je kot naslednica leta 1684 izumrle družine Széchy od leta 1697 dobila oblast nad večino njenih zemljišč. Na tem zemljišču Mraszombat, do katerega je imela pravico poleg družine Szápary tudi družina Batthyány, je ležalo tudi mesto Marácz (slovensko: Moravci). V Maráczu je bil še konec 19. stoletja lastnik gradu verjetno grof Lajos (Ludwig) Batthyány (1860-1951), sam pa je živel na gradu Ikervar na Madžarskem. Izviral je iz debla Pinkefelderjev in iz njega izhajajoče veje grofa Emmericha Batthyányja (1744-1814). Grad v Maráczu so pozneje pregradili v evangeličansko cerkev in dodali stolp. Leta 1962 so nato grad porušili in k stolpu, ki je ostal, dogradili današnjo moravsko cerkev. Ime družine Batthyány je postalo svetovno znano 23. marca 2003, ko je Rim beatificiral dr. Ladislausa Batthyány-Strattmanna („zdravnik revežev“). Na prisotnost družine Batthyány v Prekmurju pa spominja le še nekaj indicev, npr. majhen cestni križ na cesti od Radkersburga k mejnemu mestu Sicheldorf, ali pa neopazen grob komtese Ernestine Batthyány na pokopališču v Krajni. Oba sta le tihi priči, da so v Prekmurju še na začetku 20. stoletja kot zemljiški gospodje živeli člani grofovske družine Batthyány. 105
- Seite 53 und 54: magistralne ceste - „Strada stata
- Seite 55 und 56: Die Autorin Elisabeth Arlt und Gabr
- Seite 57 und 58: Waren die Roma in ihrer Identität
- Seite 59 und 60: Položaj Romov na evropski in regio
- Seite 61 und 62: Ob ratifikaciji Okvirne konvencije
- Seite 63 und 64: Aus den Daten zahlreicher Studien u
- Seite 65 und 66: dass aufgrund des niedrigen Ausbild
- Seite 67 und 68: leta 1891. Dve leti je bilo mesto r
- Seite 69 und 70: po dva forinta, sicer bi jih izgnal
- Seite 71 und 72: S svojim odlokom z dne 24. junija 1
- Seite 73 und 74: Heimo Halbrainer präsentiert die 2
- Seite 75 und 76: Mož oz. oče Lajos Blau je drugo s
- Seite 77 und 78: zaradi pregleda zdravstvenega stanj
- Seite 79 und 80: In der späten feudalen Ära war di
- Seite 81 und 82: in den Untergang.“ Ihm ist nicht
- Seite 83 und 84: - Balkánys Buchhandlung, Papierwar
- Seite 85 und 86: sie hatten alle Rechte der anderen
- Seite 87 und 88: Im März 1944 okkupierten die Deuts
- Seite 89 und 90: Etnološka dediščina in kulturna
- Seite 91 und 92: DEUTSCH Ethnologisches Erbe und Kul
- Seite 93 und 94: ENDNOTEN / OPOMBE 1 Mehr darüber/V
- Seite 95 und 96: Nepomuk Graf Batthyány (1769-1826)
- Seite 97 und 98: von Josef Kladziwa gewesen, also sc
- Seite 99 und 100: in Krajna und wurde am dortigen Ort
- Seite 101 und 102: eich verheiratet. Eine ebenfalls fr
- Seite 103: posestev v območju Tissina Petánc
- Seite 107 und 108: Judje v Prekmurju Zgodovinski očrt
- Seite 109 und 110: malomeščanstvo. Vseeno pa ta v Pr
- Seite 111 und 112: (4) Sinagoga v Szentgotthárdu/Mono
- Seite 113 und 114: lesen, dass im Jahre 1793 im Prekmu
- Seite 115 und 116: evangelische oder staatliche Grunds
- Seite 117 und 118: Schöntag Adolf rojen/geb. 1881, Do
- Seite 119 und 120: Signal: Gab es in der Gegend um Mur
- Seite 121 und 122: Am Anfang war die Euphorie. Eine Be
- Seite 123 und 124: Signal: Sie waren 11 Jahre lang bei
- Seite 125 und 126: Signal: Imate še mnogo stikov z Gr
- Seite 127 und 128: Signal: Würden Sie so ein Projekt
- Seite 129 und 130: SLOVENSKO Metropia na Štajerskem?
- Seite 131 und 132: Signal: Mislim pa, da regija Gradec
- Seite 133 und 134: der Woche fanden steirische und slo
- Seite 135 und 136: Zu Europa. Eine Annäherung. å Tex
- Seite 137 und 138: werden sie auch in Hinkunft anders
- Seite 139 und 140: schrieb, er werde „über meinen T
- Seite 141 und 142: Evropa, tokrat v anekdotah in brez
- Seite 143: werden müssten und mit Hilfe der A
- Seite 147: Sangesfreude Der Pavelhauschor unte
- Seite 151 und 152: Venceslav / Gedichte Šprager XI XI
- Seite 153 und 154: XIII BESEDE SE KLATIJO NAOKROG Skla
Ernestina (1864-1951) in Justina Batthyány (1866-1923) sta bili<br />
sestri grofa Sigmunda Batthyányja. Pri ločitvi njihove matere<br />
Johanne, rojene Erdödy, sta se skupaj z njo odselili v Felsölendvo<br />
(Gornja Lendava) na grad njenega drugega moža grofa Theodorja<br />
Széchényija. Last grofa Széchényija pa je že od leta 1880 bil že v 18.<br />
stoletju omenjeni dvorec Meierhof v Polánczu (slovensko: Polanci),<br />
ki je mejil neposredno na Kutschenitzo (slovensko: Kučnica) in ležal<br />
nasproti štajerskemu mejnemu mestu Dedenitz pri Radkersburgu.<br />
Od leta 1890 so kot solastnico Maierhofa v Polánczu (imenovan tudi<br />
Polánczmajor) imenovali tudi grofico Johanno, rojeno Erdödy.<br />
K temu posestvu (Meierhof) Poláncz v področju občine Szkakócz<br />
(od 1898 imenovane Szécsényfa; slovensko Skakovci) je sodila tudi<br />
gosposka csárda (gostišče). Na ozemlju posestva Poláncz, ki je bilo del<br />
posestva Csárda, je bilo do začetka prve svetovne vojne tudi vojaško<br />
vadišče za huzarje, ki so bili nameščeni v vojašnici v Radkersburgu.<br />
Med takrat Madžarskim Polánczem in Štajerskim Dedinizem<br />
je preko reke Kučnice takrat vodil lesen most, preko katerega so<br />
prevažali kmetijske izdelke (npr. mleko) posestva Poláncz do postaje<br />
v Radkersburgu.<br />
Po smrti grofa Széchenyija (1912) in njegove matere grofice Johanne,<br />
rojene Erdödy (1915), sta neporočeni sestri Ernestina in Justina<br />
Batthyány podedovali Poláncz in so ju zapisali kot lastnici posestva v<br />
zemljiško knjigo leta 1917. Na tem posestvu sta nato tudi stanovali. Na<br />
cesti iz Radkersburga v Mursko Soboto je malce pred mejnim mestom<br />
Sicheldorf na stari podeželski cesti možno videti navadni martel<br />
(križ) z Marijino sliko. Po pripovedih naj bi na tem mestu imela<br />
na začetku 20-ega stoletja Madžarska grofica Batthyány iz Polanec<br />
nesrečo (podivjani konji), ki pa jo je nepoškodovana preživela. Nato<br />
je darovala (verjetno ali Ernestina ali Justina Batthyán) križec za to<br />
mesto.<br />
Justina Batthyány je umrla 1923 v Gornji Lendavi (prej Felsölendava).<br />
Njena sestra Ernestina je nato bila edina lastnica zemljišča v Polancih<br />
in tudi veleposestnica okraja Skakovci. V začetku leta 1930 je tudi<br />
njo prizadela jugoslovanska agrarna reforma. Po koncu 2. svetovne<br />
vojne je morala komtesa Batthyány svoje, neposredno za mejno reko<br />
Kučnica ležeče posestvo Polanci, zapustiti. Po tej agrarni reformi ji je<br />
preostalo le še 10 hektarjev zemljišč. S svojim nekdanjim upraviteljem<br />
se je preselila v Krajno. Posestvo je bilo nato zravnano z zemljo, saj<br />
jugoslovanske oblasti niso dopuščale, da bi v bližini meje stala kaka<br />
stavba. Podrli so tudi most preko Kučnice do Dedoncev. Ernestina<br />
Batthyány je umrla 1951, stara skoraj 87 let zaradi starosti v Krajni in<br />
je bila tam tudi pokopana na mestnem pokopališču, kjer je še danes<br />
moč najti njen skromni grob. Grof Béla (Adalbert) Batthyány (1871-<br />
1945), brat grofa Sigmunda Batthyányja, je prav tako kot njegovi sestri<br />
pri ločitvi matere Johanne, rojene Erdödy, odšel z njo v Felsölendvo<br />
(Gornjo Lendavo - Grad) na grad grofa Theodorja Széchényija. Grof<br />
Széchényi iz Földlendve je v župnijski knjigi iz leta 1893 omenjen<br />
kot lastnik velike pincgavske črede. Grb družine Széchényi še danes<br />
lahko vidimo v glavnem portalu gradu. Theodor Széchényi je umrl<br />
leta 1912, tri leta po smrti žene Johanne Erdödy.<br />
Béla Batthyány je živel pozneje v Zalaegerszegu v bližini svojega<br />
rojstnega kraja Zala-Szent-Grót. Njegov polbrat Theodor Széchényi,<br />
ki je bil predviden kot dedič zemljišča Grad in gradu, je prav tako kot<br />
njegov brat Thomas Batthyány (1875-1915) padel v prvi svetovni vojni.<br />
Tako je grof Béla Batthyány podedoval posesti in je bil zabeležen leta<br />
1919 kot lastnik gradu in posesti Gornja Lendava (prej: Felsölendva).<br />
Še dalje pa je stanoval v Zalaegerszegu na Madžarskem, kjer je 1945<br />
tudi umrl.<br />
V zgodovini družine Batthyány je bilo že prej veliko povezav z<br />
gospostvom Felsölendva (Gornja Lendava - Grad). Na primer. Barbara<br />
Theresa Batthyány (1640-1692) se je leta 1658 poročila z grofom<br />
Petrom Széchyjem (1640-1684), zadnjim lastnikom Felsölendve iz<br />
družine Széchy. Njuna hči je potem bila žena grofa Franza Nádasdyja,<br />
kasnejšega lastnika Felsölendve. Franz Nádasdy iz Felsölendve je tudi<br />
imel palačo v bližnjem štajerskem mejnem mestu Radkersburg v ulici<br />
Emmenstraße (Palais Nádasdy, današnja meščanska šola/srednja šola) .<br />
V Radkersburgu se je leta 1708 rodil tudi njegov sin, feldmaršal Leopold<br />
Nádasdy. Grof Karl Batthyány(1799-1852), dedek Sigmunda Batthyányja<br />
s Tišine, Ernestine in Justine Batthyány iz Polancev in Bele Batthyányja<br />
(lastnika Gornje Lendave), se je poročil 1821 z Ernestino Nádasdy (1801-<br />
1829), hčerjo grofa Leopolda Nádasdyja iz Felsölendve (bila je tudi<br />
Sigmundova babica). Po smrti Ernestine se je Karl Batthyány poročil z<br />
njeno mlajšo sestro Karolino Nádasdy (1810-1896).<br />
Ko je 1930 jugoslovanska agrarna reforma prizadela tudi posesti Béle<br />
Grafa Batthyányja, je imel posesti v Gornji Lendavi, Kruplivniku,<br />
Petroči, Radovcih, Dolnji Slaveči, Vidoncih in Večeslavcih. 1931 je<br />
prodal grad v Gornji Lendavi ter vse k njemu pripadajoče posesti<br />
industrijalcu Gezi Hartnerju iz Murske Sobote.<br />
V severnem Prekmurju je imel po prvi svetovni vojni posesti še grof<br />
Gabor Batthyány (1862-1934), ki je pripadnik družine Schlaininger<br />
in je stanoval v 1846. leta zgrajenem gradu Neumarkt pri Raabi<br />
(območje nekdanjega posestva Batthyányjev Neuhaus v današnji južni<br />
Gradiščanski). Te posesti v Doliču, Kuzmi, Matjaševcih in Trtkovi so<br />
v l. 1920 zaplenili v korist jugoslovanske agrarne reforme.<br />
Po smrti grofa Gáborja Batthyányja (in s tem izumrtjem veje<br />
Schlaininger) so se dodelile posesti Neumark pri Raabi in z njimi<br />
104
Change language