winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša
Zunächst ist zu erwarten, dass Slowenien in wenigen Jahren (2007?) mit dem Schritt in den Schengenraum eine weitere Integrationsphase abschließen wird. Damit wird durch die Abschaffung der Passkontrollen der effektiv grenzenlose Verkehr Realität sein. Wahrscheinlich etwa zur selben Zeit könnte Slowenien nach Erfüllung der Maastricht-Kriterien den Euro einführen. Möglicherweise hat das Land bis dahin auch schon eine regionale Strukturierung in politisch-administrative Regionen. Wenn dann die Štajerska und die Steiermark „nur noch“ ein Teil von Europa sind, wird auch das zur Steirischen Landeshymne gewordene alte Lied mit seinem ursprünglichen Text keiner Revision (hic!) unterzogen werden müssen. Vielleicht werden dann schon mehr Steirer Slowenisch sprechen oder lernen, wie das bisher in einigen steirischen Schulen freiwillig und in einer Fachhochschule (Medien und Unternehmenskommunikation) obligatorisch der Fall ist; vielleicht aber hat man sich in der EU auf Grund der administrativen Probleme mit der Sprachenvielfalt schon entschieden, z. B. Englisch als zweite Amtssprache einzuführen. Am 1. Mai 2004 jedenfalls sagt Slowenien „Dobro jutro, EU“ und die EU, allen voran aber die Steiermark, „Dobrodošla, Slovenija“! Eine sehr persönliche Anmerkung scheint mir am Schluss angebracht – auch um die private Meinung des Autors dieses Kommentars zum Ausdruck zu bringen: Ich bin ein politischer Mensch, Steirer, Österreicher, ein Freund Sloweniens und überzeugter Europäer, und ich sehe die Entwicklung des jungen, selbständigen Slowenien als eine Erfolgsstory. Eine ähnliche Erfolgsstory wünsche ich mir auch vom Integrationsprozess Europas. Historisch betrachtet ist er dies bisher auch, aber für das happy end fehlen noch einige Kapitel der Vertiefung. Es bedürfte keiner fatalen Ereignisse, um dringend eine gemeinsame europäische Außen- und Sicherheitspolitik zu schaffen. Nur eine EU-Verfassung kann das Herzstück sein, von dem die Impulse und Signale für die optimale Harmonisierung und Konsolidierung weiterer gemeinsamer Organe ausgehen, weil deren Eigenständigkeit keine nachhaltige Lebensfähigkeit gewährleistet. Ich bin mir der Problematik dieses Zielthemas bewusst, bekenne mich aber dennoch offen und rückhaltlos zur EU als Bundesstaat oder zumindest als große, geschlossene, weltweit anerkannte und geschätzte Institution, die möglichst nahe an eine solche Verfassung herankommt. SLOVENSKO Halo EU – Halo Slovenija. Spomini. Če bi kdo pred 15 leti napovedal padec železne zavese, bi ga označili kot fantasta. Priznam: meje med Štajersko in Slovenijo niso varovali s stražnimi stolpi, bodečo žico in pasom min, ampak tudi tako imenovana „zelena meja“ je bila ločevalna črta med dvema političnima sistemoma in za ljudi to- in onstran meje ne le jezikovna bariera. Slovenija je bila - četudi ne v fundamentalističnem smislu - komunistična dežela, del Republike Jugoslavije, pod centralno oblastjo Beograda. Manjšine na obeh straneh, ki samodejno vedno obstajajo, če potegnejo politično poljubne meje, so sicer tolerirali, ampak z njimi niso ravno prijazno ravnali. Štajerska se je počutila v slepi ulici, kot slepič v skrajnem jugovzhodu zahodne Evrope, in se je družbeno-politično in ekonomsko skoraj izključno usmerila proti severozahodu Evrope. Ta situacija je obstala – samo s kratko prekinitvijo v letih 1938-1945 in iz nje izhajajočimi učinki na ljudi – približno 80 let ali preko štirih generacij. In potem je prišlo presenečenje, večje od vsake fantazije: notranjega vrenja skoraj niso zaznavali in je večkrat veljalo za neučinkovito in neživljenjsko. Ampak nove realitete so bile naenkrat tu, ljudje, ki se čisto nasploh odlikujejo s tisto sposobnostjo vztrajnosti, ki jo imajo v sebi, in ki se z vsako signifikantno spremembo soočijo najprej z zavračanjem ali z neko skepso, so jih morali opaziti. Verjetno je – zgodovinsko gledano – vse viselo na usodni svileni nitki: volja naroda in moč njegovega političnega vodstva sta rodili samostojnost Slovenije, efektivno prvo v njeni dolgi zgodovini. Če bi kdo pred 12 leti napovedal, da bo 1. maj 2004 zapečatil članstvo Slovenije v Evropski uniji, bi to spet povzročilo zmajevanje z glavo, kajti med strokovnjaki in političnimi pragmatiki je veljala formula, ki jo je postavil šef Nemške banke na vprašanje o trajanju možne spremembe centralno upravljane družbe v tržno družbo, namreč dveh generacij: ene, ki premaga stari sistem, in ene, ki novega zgradi. Morda pa je treba gledati tudi na dinamiko današnjih procesov in jo bolje razumeti, če iz domnevne 40-letne razvojne faze faza 12 let zadošča, da dosežemo zaželeni (politični) cilj. 10
Brezpogojna volja in ciljna identiteta celega naroda tako kot inteligenca in marljivost ljudi so bile in so še odločilne za to. Pri tem je morala Slovenija ne le premagati komunizem, ampak sproti tudi zgraditi državo, ki je še nikoli ni imela. Posploševalno bi lahko vzeli ta primer tudi kot nazorni pouk za hitrost sprememb, na katero se bodo morali navaditi ljudje na vsem svetu: Nemir, nestrpnost, vnema in volja doseči cilj v veliki meri nadomestijo mir, lenobo, vztrajnost in navado. Želja po spremembi odpira branike, omogoča domnevno nemogoče, dopušča reformne procese, rešuje probleme hitreje od pričakovanega. Duh časa se odlikuje z večjo progresivnostjo, dinamika lahko povzroča na eni strani osuplost, na drugi strani zmedo. „Speed kills“ je formula, ki lahko hkrati nudi priložnosti in vsebuje tveganja; to opažamo narodno in mednarodno. V primeru Slovenije v veliki meri prevladujejo priložnosti. Glede desetletja trajajoče dileme EU, namreč, ali naj daje prednost razširitvi ali poglobitvi, odgovor vpričo že sklenjenega naslednjega razširitvenega kroga ni jasen. Tu bomo morali ugotoviti: speed of enlargement kills enrichment. To pa iz enostavnih razlogov: Vsaka the dveh strategij potrebuje dolge in intenzivne napore, predvsem uprave EU, in kapaciteta tega aparata je omejena. Tudi zahteve do EU-svetnikov (in nacionalnih vlad) bi se izkazale skoraj kot nepremagljive, če bi istočasno sledili obema ciljema. Če obstaja torej možnost za izbiro, potem izbirajo bolj razširitev, ker s tem se lažje zagovarja – ekonomsko – win-win-situacijo in povečanje mirovne dividende, ker torej lahko izkoristijo možnosti in predpišejo pogoje za pristop in sprejem v klub. Toda pri poglobitvi in pri vsakem načinu harmoniziranja zahtevajo nalogo pravice do suverenosti držav članic in to samodejno povzroča probleme notranjepolitične in zunanjepolitične vrste. Tu bi preveč speeda povzročilo tveganje, ki bi lahko ogrožalo napredek konsolidacije v EU. Na drugi strani bi ohlapno ravnanje s poglobitvijo nasprotovalo osnovni ideji EU, namreč cilju Evropa kot največja možna enota ali – kakor se zaradi pomanjkanja izpovedovanja sozvezne države reče: k „instituciji sui generis“. Posebno v zadnjem času in v spremstvu poskusov reformirati ustavo (Nica) je prišlo do diskusije, ali je cilj možno zagotoviti bolj preko skrbne in bolj obotavljive poglobitve ali preko strategije Evrope dveh (ali več) hitrosti. Razen z opozorilom, da je že zdaj več hitrosti oz. EUblokov (evro, Schengen), in z grožnjo postaviti „jedrsko Evropo“, se na tem mestu ni možno spuščati v ta zanimiva vprašanja. To razvitje sem lahko opazoval na eni strani z vidika menedžerja štajerskega podjetja, ki je že leta 1993 ustanovilo subsidiarno družbo v Sloveniji, in na drugi strani od leta 1996 kot častni konzul Republike Slovenije na Štajerskem. Seveda so bili kontakti na raznih področjih že pred letom 1990: znanost, umetnost in kultura, šport, in v okviru „Alpe-Jadran“ tudi družbeno-politični odnosi; predvsem tudi v gospodarstvu, ker lahko z administrativnimi in mejnimi ovirami profitni gospodarski princip le otežijo, ne morejo pa ga zadržati. Kar se je dogajalo od leta 1991, je bilo popustitev nasipa. Dejstva. Družbeno-politično je Slovenija trdna demokracija. Gospodarsko je država uspešno opravila prestop v tržno gospodarstvo. In to, čeprav je Slovenija morala na novo usmeriti dve tretjini svojega gospodarskega učinka, ki ju je prej dosegala na sprva zgubljenih trgih v bivši Jugoslaviji, na zahodna tržišča. S tem povezana sprememba strukture, predvsem na področju industrije in storitev, je bila – in je deloma še danes – huda. Domači bruto proizvod in kupna moč prebivalstva sta narasla v kratkem času in presenetljivo. Tržišča so bila odprta in noben resen investitor (predvsem tudi iz Štajerske) ni obžaloval svojega angažmaja pri starem sosedu in novem partnerju. Videli so razcveteti deželo med Alpami in morjem, Krasom in začetkom Panonske nižine, ki je predstavljala zelo zanimiv oder. Vsi ti obiskovalci, ki jih je bilo vedno več, ali pa tudi tranzitni potniki, so lahko leto za letom podoživljali, kako so mesta, vasi, ceste, hiše, vrtovi in rože na oknih skrbeli za opremo tega odra. Avstrija je imela korist od tako imenovanega odpiranja vzhoda, Štajerska pa od odpiranja juga. Gospodarski podatki, ki so jih vedno znova objavljali, so učinkoviti in jih tu ni treba ponoviti. Kontakti in odnosi na vseh ravneh so nastali na novo, so bili razširjeni, intenzivirani in poglobljeni. Ker pa to tudi spada h glavnim nalogam konzulata, je bila zame ta funkcija povezana z veseljem in neko vrsto ponosa ter je bilo zame čast zastopati tukaj to Štajerski sosednjo deželo, tisto državo, ki so jo s strani komisije EU med stalnim opazovanjem uvrstili med najbolj usposobljene kandidatke za pristop, in ki so jo na koncu označili kot vzorčno deželo kandidatko. Razvoj je potekal skoraj brez vsakih motenj in brez korakov nazaj, čeprav pa so bili tu in tam problemi: če so neki „samosvoji misleci“ želeli prediskutirati in hipertrofirati bolj kočljive teme in če je bilo to marsikateremu novinarju dobrodošel naslov, so na pristojnih javnih mestih takoj poskrbeli za obravnavo in rešitev problema, kot na primer pri temah Krško, Lipica in pri diskusijah glede zgodovinskega vprašanja krivde. Ravno ta bilateralna, sporazumna izročitev zadnje omenjene teme skupne paritetno zasedene komisije zgodovinarjev, je vzela veter iz 11
- Seite 1 und 2: winter/zima 2004/2005 winter/zima 2
- Seite 3 und 4: Zum wissenschaftlichen Teil: Franz
- Seite 5 und 6: Inhaltsverzeichnis / Vsebina Zum Ge
- Seite 7 und 8: Verallgemeinernd sollte man dieses
- Seite 9: als Mittler und Berater in beiden L
- Seite 13 und 14: administrativne regije. Če bosta t
- Seite 15 und 16: auch über Sprachenkonflikte gestol
- Seite 17 und 18: das, frage ich, es war Kastanienkuc
- Seite 19 und 20: fügen, die für mich zu diesem The
- Seite 21 und 22: Ich habe deswegen vor Jahren in der
- Seite 23 und 24: ima oblast, ima jezik. Zaradi tega
- Seite 25 und 26: tudi izguba misli. Kar me pri tem r
- Seite 27 und 28: manj nimam nič proti okajenim duna
- Seite 29 und 30: Alpen-Donau-Adria im Neuen Europa E
- Seite 31 und 32: zu lassen. Das kann in unserer Zeit
- Seite 33 und 34: ZUR PERSON / O AVTORJU DR. IUR. GÜ
- Seite 35 und 36: führenden slowenischen Tageszeitun
- Seite 37 und 38: Temu, za kaj resnično gre onstran
- Seite 39 und 40: Avstrijski konvent in manjšinske p
- Seite 41 und 42: zaradi svojih variant deloma proble
- Seite 43 und 44: Im Auftrag der ÖVP hat Univ.-Prof.
- Seite 45 und 46: Abseits von den großen Verkehrsstr
- Seite 47 und 48: Menschen aus beiden Ländern, Öste
- Seite 49 und 50: Monte Santo del Lussari / Svete Vi
- Seite 51 und 52: leicht wird auch der Bau eines eige
- Seite 53 und 54: magistralne ceste - „Strada stata
- Seite 55 und 56: Die Autorin Elisabeth Arlt und Gabr
- Seite 57 und 58: Waren die Roma in ihrer Identität
- Seite 59 und 60: Položaj Romov na evropski in regio
Zunächst ist zu erwarten, dass Slowenien in wenigen Jahren<br />
(2007?) mit dem Schritt in den Schengenraum eine weitere<br />
Integrationsphase abschließen wird. Damit wird durch<br />
die Abschaffung der Passkontrollen der effektiv grenzenlose<br />
Verkehr Realität sein. Wahrscheinlich etwa zur selben<br />
Zeit könnte Slowenien nach Erfüllung der Maastricht-Kriterien<br />
den Euro einführen. Möglicherweise hat das Land<br />
bis dahin auch schon eine regionale Strukturierung in politisch-administrative<br />
Regionen.<br />
Wenn dann die Štajerska und die Steiermark „nur noch“<br />
ein Teil von Europa sind, wird auch das zur Steirischen Landeshymne<br />
gewordene alte Lied mit seinem ursprünglichen<br />
Text keiner Revision (hic!) unterzogen werden müssen.<br />
Vielleicht werden dann schon mehr Steirer Slowenisch<br />
sprechen oder lernen, wie das bisher in einigen steirischen<br />
Schulen freiwillig und in einer Fachhochschule (Medien<br />
und Unternehmenskommunikation) obligatorisch der Fall<br />
ist; vielleicht aber hat man sich in der EU auf Grund der<br />
administrativen Probleme mit der Sprachenvielfalt schon<br />
entschieden, z. B. Englisch als zweite Amtssprache einzuführen.<br />
Am 1. Mai <strong>2004</strong> jedenfalls sagt Slowenien „Dobro jutro, EU“<br />
und die EU, allen voran aber die Steiermark, „Dobrodošla,<br />
Slovenija“!<br />
Eine sehr persönliche Anmerkung scheint mir am Schluss<br />
angebracht – auch um die private Meinung des Autors dieses<br />
Kommentars zum Ausdruck zu bringen:<br />
Ich bin ein politischer Mensch, Steirer, Österreicher, ein<br />
Freund Sloweniens und überzeugter Europäer, und ich sehe<br />
die Entwicklung des jungen, selbständigen Slowenien als<br />
eine Erfolgsstory. Eine ähnliche Erfolgsstory wünsche ich<br />
mir auch vom Integrationsprozess Europas.<br />
Historisch betrachtet ist er dies bisher auch, aber für das<br />
happy end fehlen noch einige Kapitel der Vertiefung.<br />
Es bedürfte keiner fatalen Ereignisse, um dringend eine gemeinsame<br />
europäische Außen- und Sicherheitspolitik zu<br />
schaffen.<br />
Nur eine EU-Verfassung kann das Herzstück sein, von dem<br />
die Impulse und Signale für die optimale Harmonisierung<br />
und Konsolidierung weiterer gemeinsamer Organe ausgehen,<br />
weil deren Eigenständigkeit keine nachhaltige Lebensfähigkeit<br />
gewährleistet. Ich bin mir der Problematik dieses<br />
Zielthemas bewusst, bekenne mich aber dennoch offen<br />
und rückhaltlos zur EU als Bundesstaat oder zumindest als<br />
große, geschlossene, weltweit anerkannte und geschätzte<br />
Institution, die möglichst nahe an eine solche Verfassung<br />
herankommt.<br />
SLOVENSKO<br />
Halo EU – Halo Slovenija.<br />
Spomini.<br />
Če bi kdo pred 15 leti napovedal padec železne zavese, bi ga označili<br />
kot fantasta. Priznam: meje med Štajersko in Slovenijo niso<br />
varovali s stražnimi stolpi, bodečo žico in pasom min, ampak tudi<br />
tako imenovana „zelena meja“ je bila ločevalna črta med dvema<br />
političnima sistemoma in za ljudi to- in onstran meje ne le jezikovna<br />
bariera. Slovenija je bila - četudi ne v fundamentalističnem smislu<br />
- komunistična dežela, del Republike Jugoslavije, pod centralno<br />
oblastjo Beograda.<br />
Manjšine na obeh straneh, ki samodejno vedno obstajajo, če potegnejo<br />
politično poljubne meje, so sicer tolerirali, ampak z njimi niso ravno<br />
prijazno ravnali.<br />
Štajerska se je počutila v slepi ulici, kot slepič v skrajnem jugovzhodu<br />
zahodne Evrope, in se je družbeno-politično in ekonomsko skoraj<br />
izključno usmerila proti severozahodu Evrope. Ta situacija je obstala<br />
– samo s kratko prekinitvijo v letih 1938-1945 in iz nje izhajajočimi<br />
učinki na ljudi – približno 80 let ali preko štirih generacij.<br />
In potem je prišlo presenečenje, večje od vsake fantazije: notranjega<br />
vrenja skoraj niso zaznavali in je večkrat veljalo za neučinkovito in<br />
neživljenjsko.<br />
Ampak nove realitete so bile naenkrat tu, ljudje, ki se čisto nasploh<br />
odlikujejo s tisto sposobnostjo vztrajnosti, ki jo imajo v sebi, in ki se<br />
z vsako signifikantno spremembo soočijo najprej z zavračanjem ali z<br />
neko skepso, so jih morali opaziti.<br />
Verjetno je – zgodovinsko gledano – vse viselo na usodni svileni<br />
nitki: volja naroda in moč njegovega političnega vodstva sta rodili<br />
samostojnost Slovenije, efektivno prvo v njeni dolgi zgodovini.<br />
Če bi kdo pred 12 leti napovedal, da bo 1. maj <strong>2004</strong> zapečatil članstvo<br />
Slovenije v Evropski uniji, bi to spet povzročilo zmajevanje z glavo,<br />
kajti med strokovnjaki in političnimi pragmatiki je veljala formula,<br />
ki jo je postavil šef Nemške banke na vprašanje o trajanju možne<br />
spremembe centralno upravljane družbe v tržno družbo, namreč<br />
dveh generacij: ene, ki premaga stari sistem, in ene, ki novega zgradi.<br />
Morda pa je treba gledati tudi na dinamiko današnjih procesov in<br />
jo bolje razumeti, če iz domnevne 40-letne razvojne faze faza 12 let<br />
zadošča, da dosežemo zaželeni (politični) cilj.<br />
10
Change language